(wadebetter, Handshake, vir: https://www.flickr.com/photos/34076317@N00/319795901)

Dotikanje po letu 2020

Uvod

Aktualno leto 2020 v duhu zajezitve koronavirusa zaznamujejo velike druลพbene spremembe, ki nepredvidljivo spreminjajo razliฤne vidike naลกe individualnosti in druลพbenosti. Ena od naลกih osnovnih znaฤilnosti, ki je izpostavljena spremembam, je naลกa zmoลพnost in potreba po dotikanju, torej vzpostavljanju bolj ali manj neposrednega stika s svetom, drugimi in samim sabo.

V priฤujoฤem eseju bom predstavil tezo o pomembnosti dotiฤne zaznave za ลพivljenje posameznika in druลพbe. V prvem delu bom predstavil holistiฤno kritiko strogega fizioloลกkega razumevanja dotika kot stika koลพe z zunanjim svetom in predstavil tezo o celotnem telesu kot organu dotika. V drugem delu bom pozornost posvetil aktualnim druลพbenim spremembam in preuฤil, kako se te odraลพajo na podroฤju dotikanja in iz njega izhajajoฤih lastnosti.

Telo kot organ dotika

Sodobni trendi raziskovanja zaznave sicer stremijo k odkrivanju novih ฤutov oz. odkrivanju njihove razvejanosti in interakcije, a sploลกno prepriฤanje, da imamo ljudje pet medsebojno loฤenih ฤutov, ostaja trdno prisotno. Dotik oz. tip je eden izmed teh, a je naลกe razumevanje tega, kaj (vse) dotik (lahko) je, skrajno omejeno in nedoloฤno (Ratcliffe 2012). Medtem ko so organi drugih ฤutov precej jasno locirani in imajo primarno zaznavno funkcijo, je dotiku zelo teลพko pripisati eno ฤutilo, ki bi bilo locirano nekje na telesu in ki bi bilo namenjeno izkljuฤno taktilni zaznavi. Dotik tako, v razliki do drugih ฤutov, nima natanฤno doloฤenega organa. Uฤbeniลกko prepriฤanje je, da je organ dotika koลพa, pod katero so razliฤni in razliฤno razporejeni nevronski konฤiฤi. ฤŒe se pri definiranju (organa) dotika omejimo na koลพo in ลพivce pod njo, lahko o fiziologiji dotika povemo marsikaj zanimivega; tako lahko najdemo razliฤne vrste ลพivcev, odgovorne za razliฤne zaznavne kvalitete, kot so toplo, hladno, pritisk, vibriranje, boleฤina โ€ฆ Preลกtejemo lahko, na katerih delih telesa se nahaja veฤ konฤiฤev kot drugje in ali je kje veฤja zgostitev enih ali drugih vrst konฤiฤev. Preuฤimo lahko poti, po katerih potujejo do centralnega ลพivฤevja in nazaj. Tako ugotovimo, da imajo nekateri deli telesa precej veฤjo dotiฤno reprezentiranost kot drugi. Izstopajo seveda roke.

Ni pa nujno, da o dotiku razmiลกljamo le kot o ฤutu. Lahko ga obravnavamo kot aktivnost celega telesa. Ko govorimo o dotikanju neฤesa, obiฤajno mislimo na dotikanje z rokami. Roke se premikajo, ลกe preden karkoli ฤutijo, lahko bi rekli, da brezglavo iลกฤejo oprijem, so v konstantni pripravljenosti na moลพnost dotika. Da se sreฤam s prijateljevo roko, ki se premika v smeri moje, moram najprej razumeti, da sem sredi akta rokovanja, da moram slediti poti prijateljeve roke, mogoฤe stopiti pol koraka bliลพje, usklajevati gibe, razpreti dlan, jo ravno v pravem trenutku in ravno prav moฤno pokrฤiti itd. To nas privede do ideje, da organ dotika morda ni samo koลพa, ampak tudi in predvsem premikajoฤi se deli telesa, ki koลพo ลกele privedejo do stika z zunanjostjo. Pozabljeni pionir taktilne psihofiziologije David Katz je leta 1925 v svojem delu Der Aufbau der Tastwelt (v angleลกฤino leta 1989 prevedeno kot The World of Touch) predlagal odmik od paradigme koลพe kot organa dotika ter pozornost usmeril na premikajoฤe se telo in njegove bolj ali manj aktivne (pod)organe.

Niso roke ali predmeti tisti, ki kar tako vdrejo v zaznavo, paฤ pa je naลกe telo vnaprej pripravljeno na moลพnost takลกnega ali drugaฤnega spoznanja. Predmete v aktu dotikanja poleg taktilnih obฤutkov torej strukturira tudi gibanje naลกega telesa. To idejo je, pod vplivom Edmunda Husserla (1982 in 1989) in zgoraj omenjenega Katza, prevzel francoski fenomenolog Maurice Merleau-Ponty (1962 in 1963), ฤigar ลพivljenjski opus se je vrtel okoli iskanja povezav med zaznavanjem in telesom. Te so ravno na primeru dotika izjemno moฤne in oฤitne.

Dotikanje je toliko telesna oz. vedenjska aktivnost, kolikor je zaznavna oz. duลกevna. Ko se dotaknemo nekega predmeta, naฤeloma izkusimo ta predmet sam, ne svojega dotikajoฤega se telesa. Niti ni nujno, da se predmeta zares dotaknemo. Ko piลกemo s svinฤnikom, bolj kot sam svinฤnik, ฤe ลพe kaj, ฤutimo papir in mizo pod svinฤnikovo konico, nedefinirane dele telesa ali pa niฤ od tega. Ko piลกemo, ne nadzorujemo vsakega giba in premika, paฤ pa pustimo telesu, da gre svojo pot, ter mu pustimo, da izgine iz naลกega doลพivljanja in se v celoti prestavi v skrbno dodelano ozadje, kjer se pravzaprav ponavadi nahaja in skrbi, da nam o vsakodnevnih situacijah (na primer o hoji ali pisanju) ni treba pretirano razmiลกljati. Takลกno telo torej ni jasno doloฤena stvar. Ko udobno sedim na vlaku, teลพko zares loฤim sebe od stola, celega premikajoฤega se vlaka in tirnic ali celo temperature v prostoru.

 Le v izjemnih situacijah se zgodi, da telo zares preide iz ozadja in postane osrednji del naลกega zaznavnega polja. Ko ฤutim neizmerno ลพeljo po skakanju od veselja ali ko me boli hrbet, moje telo postane objekt doลพivljanja in ne nekaj, kar bi mi pomagalo vstopati v svet objektov in manipulirati z njimi. Ko me moฤno boli hrbet, teลพko delam kaj drugega. Vsak korak postane zahtevna operacija. Tudi glasba, ki mi sicer pomaga broditi ฤez svet, se spremeni v brezpomensko ลกumeฤo distrakcijo.

Niso pa vse izjemne situacije zaznavanja telesa nujno boleฤe oz. ฤustveno nabite. ฤŒe sledim slavnemu primeru dotikanja lastnih rok (Husserl 1989, Merleau-Ponty 1963, Ratcliffe 2013) in sklenem roke ter prekriลพam prste, v strogem empiriฤnem smislu doลพivim kratek stik med zaznavajoฤim in zaznanim. O zaznavi ne morem veฤ govoriti kot o roki, ki se neฤesa dotika, paฤ pa jo lahko opiลกem le kot skupek dotikajoฤih se rok. Tudi ko se rokujem z drugo osebo, ni popolnoma jasno, kje se njena roka konฤa in moja zaฤne. Bolj ko postaja rokovanje intimno, manj jasne bodo meje mojega.

Dotikanje po letu 2020

Ljudje, liฤno urejene celote z lastnimi obฤutki, izkustvi in prepriฤanji, nismo nikoli sami. Ustrezna druลพbena interakcija predstavlja nujen pogoj za preลพivetje posameznika in vrste. Skozi celotno ลพivljenje smo vpeti v razliฤne naฤine in nivoje druลพbenosti, ki usmerjajo naลกa ลพivljenja ลกe bolj oฤitno, kot to poฤnejo razliฤne (mikro)bioloลกke strukture. Drug drugemu nismo le mesnati predmeti, saj v medsebojni interakciji ustvarjamo lastnosti, za katere se nam zdi, da si jih lastimo vsak posebej, kot na primer ฤustva, izkustva in misli. Vse to morda doลพivljamo kot individualni subjekti, a zmotno bi bilo predpostaviti, da so zgolj posledica notranjega dogajanja v naลกem telesu. Tako kot je naลกe telo prej medij in le izjemoma objekt naลกe zaznave, tako tudi drugi prvenstveno niso nekaj, kar bi zaznavali, temveฤ nekaj, kar nam zaznavanje v osnovi omogoฤa (cf. Gallagher 2008, Krueger 2018).

V do zdaj preลพiveti petini 21. stoletja smo doลพiveli korenite spremembe v naลกi zaznavi. Ekrani in zvoฤniki na razliฤnih elektronskih napravah nam ponujajo neizmerno koliฤino stimulov, dostop do natanฤnih zemljevidov, prevajalnikov, in najbolj pomembno, omogoฤajo komunikacijo z drugimi ljudmi ne glede na to, kako daleฤ od nas so. Virtualna komunikacija za veฤino uporabnikov ni veฤ alternativa oz. dopolnilo osebni, medtelesni komunikaciji, paฤ pa je postala hiperresniฤna tvorba, ki je spremenila tudi golo medosebno komunikacijo (cf. Baudrillard 1994, Dreyfus 2008). To je postalo dokonฤno jasno trenutnega leta 2020, ko smo prviฤ globalno izkusili odsotnost prave medosebnosti ter osebno in druลพbeno ลพivljenje prestavili v medmreลพje, za povrh pa vmes skuลกali prakticirati ลกe ohranjanje fiziฤne razdalje z (ne)znanci, izogibanje telesnim stikom, zakrivanje delov obraza itd. Naลกa zaznava je postala bolj vidno-sluลกna kot kdajkoli, drugi naฤini zaznavanja, kot sta vonj ali dotik, pa so postali ลกe bolj intimni in potlaฤeni.

Dotik je vedno imel status ฤuta posebne vrste. Okoli njega je spletenih mnogo kulturnih navad, prepovedi in zakonitosti, kot na primer, da se z dragimi objemamo, da se v javnosti ne dotikamo vseh delov svojega telesa ali drugih, da otroke uฤimo, naj gledajo z oฤmi, da uspehe proslavljamo s tleskanjem dlani. Na podroฤju navad v povezavi z dotikom se je v sklopu ukrepov za zajezitev ลกirjenja koronavirusa zgodila korenita sprememba. Svetovne in nacionalne zdravstvene organizacije, vlade ter mediji so zaฤeli pozivati k izogibanju dotikanja sebe, drugih oz. celotnega javnega prostora, vzpostavljanju ฤim veฤje medosebne distance, spodbujali so komunikacijo na daljavo in samoizolacijo. Naลกa telesa so postala bolj (samo)nadzorovana kot kdajkoli prej v krลกฤanski Evropi. Mnoge navade, o katerih prej verjetno nismo prav dosti razmiลกljali, so postale centralni predmet debate in tako so se doloฤene navade praktiฤno ฤez noฤ spremenile za vse. Tudi tisti, ki svojega vedenja ne spreminjajo, vlagajo nov trud v upiranje spremembam, vsi pa izkuลกamo neko na novo nastajajoฤo druลพbenost, v kateri fiziฤna telesa igrajo bolj osrednjo vlogo kot prej, kar ima velik vpliv na vedenje posameznikov in razliฤne druลพbene dinamike.

Zaznavno stabilen svet, ki smo ga z uporabo vsakdanjih tehnologij le izpopolnjevali in izjemoma prelisiฤevali, je z oddaljevanjem in izoliranjem od drugih zaฤel spreminjati svojo obliko in postajati neposredno bolj podrejen tehnologiji ekranov in prenosa podatkov. Struktura naลกe zaznave, ki temelji na integraciji razliฤnih ฤutov, je brez (moลพnosti) dotika postala krepko okrnjena, saj dotik ne predstavlja le dodatnega vira ฤutnih informacij, temveฤ v prvi vrsti sluลพi kot trdna osnova, na kateri se vsakodnevna zaznava sploh osnuje. Zaradi zmanjลกanja in konceptualnega predrugaฤenja dotiฤnih stikov se mora stabilen svet osnovati na drugih osnovah, a ni ฤisto jasno, kaj bi te lahko bile. Seveda, ฤustva delujejo tudi na daljavo, do doloฤene mere se lahko dotikamo tudi prek sluha in drugih ฤutov, poleg tega lahko dotik simuliramo s haptiฤnimi tehnologijami, na primer z usklajeno rabo vibracij v videoigrah, filmih, glasbi, erotiki, terapiji, medicini in osebni komunikaciji, vendar pa v razvoju haptiฤnih tehnologij ne smemo videti reลกitev za omenjene probleme, saj ลกe tako uspeลกna reprezentacija drugega ni in ne bo nadomestila njegove telesne prisotnosti. Kveฤjemu bo ลกe bolj predrugaฤila dojemanje in pomen telesne prisotnosti in nas od drugih samo ลกe bolj oddaljila.

Zakljuฤek

Za druge ฤute se zdi, da nam, z izjemo obrobnih fenomenov, kot so ลกumi v uลกesu ali bleลกฤanje svetlobe na mreลพnici, posredujejo izkljuฤno informacije o dogajanjih v od nas neodvisnem svetu. Ko vidimo ali sliลกimo drevo, izkuลกnja drevesa ni izraลพena na toฤki stika s svetlobo ali zvokom, paฤ pa je locirana nekam tja v daljni, zunanji svet. Za taktilno izkuลกnjo se zdi, da nam posreduje neposreden kontakt z zunanjim svetom oz. ฤutnimi draลพljaji in nas poleg obฤutkov suhe ali robustne povrลกine navdaja tudi z obฤutki pripadnosti, resniฤnosti, prisotnosti, odsotnosti โ€ฆ (Ratcliffe 2013). Medtem ko nam vidna zaznava omogoฤa izredno zanesljiv in teลพko pogreลกljiv vpogled v svet, se ta lahko hitro zruลกi, ฤe izgubi svojo telesno osnovo. Radi se dotikamo stvari, ki so nam vลกeฤ, in ฤe tega ne moremo ali ne smemo, se spremeni naลก odnos in predrugaฤi njihova podoba. V mnogo zaznavnih procesih sodelujemo z drugimi in zaznano soustvarjamo (Bredlau 2016). Tudi z neznanci v mnoลพici si poleg mikroorganizmov delimo doloฤena vedรชnja in ฤustva. Dotik igra torej pomembno vlogo, ne samo kot ena izmed naลกih zaznavnih sposobnosti, ampak tudi in predvsem v bivanjskem smislu ohranjanja dobrega poฤutja in stabilnega zdravja ter pristnih odnosov.

(Sergio Souza, People Swimming at the Pool, vir)

***

Ta esej je delna repriza mojega eseja Telo kot organ dotika, objavljenega 22. 3. 2018 v spletni reviji ฤŒrna ลกkatla. Hvala Borutu Trpinu, Kristijanu Armeniju, Barbari Borovลกak, Timoteju Prosenu in Kaji Joลกt za komentarje in pomoฤ.

Literatura

Baudrillard, J. 1994. Simulacra & Simulation. Prevedla: S. F. Glaser. University of Michigan Press

Bredlau, S. 2016. On perception and trust: Merleau-Ponty and the emotional significance of our relations with others. Continental Philosophy Review 52 (1):1โ€“14.

Dreyfus, H. L. 2008. On the Internet. Abingdon, Oxon: Routledge

Gallagher, S. 2008, Direct perception in the intersubjective context. Consciousness and Cognition 17 (2): 535โ€“543

Husserl, E. 1982. Ideas Pertaining to a Pure Phenomenology and to a Phenomenological Philosophy: First Book: General Introduction to a Pure Phenomenology. Prevedel: F. Kersten. The Hague: Martinus Nijhoff

Husserl, E. 1989. Ideas Pertaining to a Pure Phenomenology and to a Phenomenological Philosophy: Second Book: Studies in the Phenomenology of Constitution. Prevedla: R. Rojcwicz in A. Schuwer. Dordrecht: Kluwer

Katz, D. 1989. The World of Touch. Prevedel: L. E. Krueger, London: Lawrence Erlbaum Associates

Krueger, J. 2018. Direct Social Perception. Poglavje v Oxford Handbook of 4E Cognition. Uredniki: de Bruin, L., Gallagher, S., Newen, A. Oxford University Press

Merleau-Ponty, M. 1962. Phenomenology of Perception. Prevedel: C. Smith, London: Routledge

Merleau-Ponty, M. 1963. The Structure of Behavior. Prevedel: A. L. Fisher, Boston: Beacon Press

Ratcliffe, M. 2012. What is Touch. Australasian Journal of Philosophy 90 (3): 413โ€“432

Ratcliffe, M. 2013. Touch and the Sense of Reality. Poglavje v The Hand, an Organ of the Mind: What the Manual tells the Mental. Urednik: Radman, Z. MIT Press

*naslovna slika: wadebetter, Handshake: Making new friends…, vir


Published:

in

,

Tags: