Whiteheadovo pojmovanje izkustva

Uvod

Namen sledeฤega besedila je karseda jasno orisati Whiteheadovo razumevanje izkustva. Ta pojem je bil izbran zaradi nenavadnega znaฤaja, ki ga nosi v Whiteheadovem metafiziฤno-kozmoloลกkem sistemu. Beseda ยปizkustvoยซ je ujeta v dvojnost, kjer oznaฤuje tako filozofsko in tehniฤno zelo gosto pojmovno strukturo, kot tudi temeljni vidik ฤlovekovega duha. Kot se bo izkazalo, je njegova struktura ujeta med individualno, partikularno in zamejeno strukturo delca ter dinamiฤnostjo procesa.

Sledita preliminarni toฤki, v katerih so izpostavljene okoliลกฤine razprave.

Prva toฤka je relativna nepoznanost Whiteheadove metafizike โ€“  relativna, ker so vsaj v Ameriki vselej obstajali zagovorniki njegove filozofije. Po zaslugi Charlesa Hartshorna je bila namreฤ vpotegnjena v teoloลกki diskurz โ€“ od tod tudi sintagma procesna teologija. Drugaฤe je bilo v Evropi, kjer so bila na kontinentu tisti ฤas priljubljena gibanja eksistencializma, fenomenologije in Wittgensteinovega jezikovnega obrata, v Veliki Britaniji pa je prevladovala analitiฤna filozofija. Whiteheadova metafiziฤna dela โ€“ Process and Reality (PR) ni bilo prvo ne zadnje med njimi โ€“ so izpadla iz ลกirลกega filozofskega diskurza[1]ยป[D]a, bil je empiriฤen, ampak tudi trmasto spekulativen (groza za pragmatiste); da, bil je hermenevtiฤen, ampak tudi trmasto sistematiฤen (groza za kontinentalno filozofijo); da, bil je … Continue reading). Moj namen bo torej skozi predstavitev kljuฤnih terminov pokazati plodovitost Whiteheadove misli. Ta je sicer po svoji metafiziฤno-kozmoloลกki tematiki skrajno ลกiroka โ€“ nekateri bi celo rekli preลกiroka โ€“ a zato niฤ manj aplikabilna, koherentna in predvsem zanimiva kot orodje za miลกljenje o naravi.

Druga toฤka je Whiteheadova gosta proza[2]Po Brunu Latourju naj bi imelo branje Whiteheada ยปveliko skupnega z opazovanjem kitov, denimo pozimi ob obalah San Diega. Po cele ure sediลก na ฤolnu in ne vidiลก niฤesar, potem pa se naenkrat kit … Continue reading), najbolj oฤitna v PR. Dejstvo, da je tako nepregledno, ฤeprav filozofsko izjemno plodovito in izvirno delo nastalo pod peresom nekoga, ki je zaฤel kot matematik in logik, je ลพe samo po sebi vredno razprave. Zdi se, da je na delu doloฤeno neskladje med racionalnim in lucidnim umom avtorja in nekakลกnim lapsusom v miลกljenju v njegovih metafiziฤnih delih, ki deluje prej v korist kritikom njegove filozofije kot pa njenim pobudnikom. A bolj kot kaj drugega gre za  produktivno neskladje. Whitehead ni napisal svojih poznih del navkljub temu, da je trezno razmiลกljujoฤ matematik in logik ter avtor Principie Mathematice, po kateri je znan in priznan. Ravno zato, ker je matematik, je lahko napisal kaj takega, kot je PR. Ne navkljub, temveฤ zato, ker je matematik, je metafizik. Med zgodnjim in poznim Whiteheadom sicer lahko potegnemo loฤnico, a obenem spregledamo, da je mnoge izmed svojih procesno-filozofskih konceptov izoblikoval ravno na podlagi uvidov, ki jih je pridobil v matematiki. Najnazornejลกi primer je njegova teorij a razseลพnosti, ki jo je prviฤ formuliral v delu The Concept of Nature (CN)[3]Gl. CN 2015, 45. kot sintagmo metoda razseลพnostne abstrakcije in jo kasneje dokonฤno razvil v IV. delu PR, kjer jo je imenoval metoda razseลพnostne povezave[4]Gl. PR 1985, 294..

Meandri sistema

Namen giffordskih predavanj, ki so kasneje postala enotno delo PR, je bil predstaviti ยปzgoลกฤeno shemo kozmoloลกkih idej, razviti njihov pomen skozi sooฤanje z razliฤnimi vidiki izkustva in na koncu utemeljiti sprejemljivo kozmologijo, na podlagi katere bi se vse posebne tematike znaลกle v medsebojni povezanosti.ยซ (PR xii). Whitehead si je torej zadal postavitev kozmoloลกkega sistema, ki bo predstavljal karseda podrobno sliko vseh potez in tekstur naลกe realnosti, predvsem pa โ€“ kar je kljuฤno โ€“ naลกega izkustva. Slednje bo postavljeno v doloฤeno razmerje s koncepti ฤasovnosti, prostorskosti in vzroฤnosti. Mikrokozmiฤno bo postavljeno v odnos do makrokozmiฤnega. To razmerje ne bo enostransko: ne gre za to, da bi ฤloveลกko izkustvo interpretirali kot โ€“ celo zreducirali na โ€“ seลกtevek kozmiฤnih sil in konstant. Rezilo je v Whiteheadovem primeru dvostransko. Ne samo, da bomo izkustvo interpretirali na podlagi kozmosa, ampak bomo tudi kozmos interpretirali na podlagi izkustva. To je Whiteheadova stava.

Poleg konstruktivnega namena izgradnje nove kozmologije ima PR tudi kritiฤno vlogo. Ta je izraลพena skozi kritiฤno presojo serije miselnih navad, ali bolje razvad, ker so za Whiteheada predvsem negativnega znaฤaja. V tem oziru je Whitehead ลพal zelo nesistematiฤen. Ovrลพba posamiฤnih predpostavk ni tako oฤitno predstavljena, kot so denimo v Kantovi Kritiki ฤistega uma predstavljene antinomije ฤistega uma. To sicer ne pomeni, da je njihova ovrลพba popolnoma odsotna; razdrobljena je skozi razliฤna poglavja. Whitehead nekatere od predpostavk zdruลพi in jih oznaฤi bodisi za simptom ene in iste zmote bodisi jih zgolj preimenuje v samostojno zmoto, denimo zmoto napaฤno umeลกฤene dejanskosti, zmoto preproste lokalnosti, zmoto popolnega slovarja, dogmatiฤno zmoto, in ลกe mnoge druge. Omenjene navade oziroma razvade bi lahko razumeli kot slepe ulice ali smerokaze brez prave poti, ki pripeljejo zgolj do inertnosti in zastajanja svobodnega filozofsko-znanstvenega diskurza. Primerjava s smerokazom, ki ne kaลพe veฤ prave poti, zaradi katere je bil postavljen, je ลกe posebej povedna: mnogi od naลกtetih postulatov so svojฤas imeli produktivno vlogo, a so jo sฤasoma izgubili. To samo po sebi ne bi bilo problematiฤno, pa je, ker se jih ลกe zmerja dojema kot resna ali celo nujna izhodiลกฤa za vsakrลกno razumevanje narave, vzroฤnosti, zavesti itd. Kateri so torej ti postulati? Whitehead jih naลกteje devet[5]Za orientir navajam vseh devet postulatov: (i) nezaupanje v spekulativno filozofijo, (ii) zaupanje v jezik kot primerno sredstvo za izraลพanje propozicij, (iii) modus filozofskega miลกljenja, ki … Continue reading, od teh pa si bomo podrobneje ogledali le tiste, ki se zdijo relevantni za trenutno razpravo.

Prvi postulat, ki ga navaja Whitehead โ€“ gotovo ni nakljuฤje, da ga je postavil ravno na prvo mesto โ€“ je (i) nezaupanje v spekulativno filozofijo. Ker je njegov kozmoloลกki sistem po naravi bistveno spekulativen, je Whiteheadu seveda v interesu, da se sprva spopade s postulatom, ki njegovo filozofijo najbolj neposredno ogroลพa. Vseeno pa ne smemo biti prehitri in postulata razumeti zgolj kot izgovor za obskurnost njegovega izraลพanja โ€“ ฤeลก, da je nejasnost del vsakrลกnega resnega spekulativnega miลกljenja. Whitehead ne ubira tovrstne poti. Zanj predstavlja spekulativna filozofija ยปpodvig, da bi uokvirili koherenten, logiฤen in nujen sistem obฤih idej, na podlagi katerih bi bilo moลพno interpretirati vsak element naลกega izkustva.ยซ (ibid. 3). Poved kasneje Whitehead navedeno ubeseditev strne in ji doda dva pomembna elementa: ยปFilozofska shema bi torej morala biti koherentna, logiฤna in v odnosu do svoje interpretacije, aplikabilna in adekvatnaยซ (ibid.). Spekulativna filozofija je zanj najodliฤnejลกa in hkrati najresnejลกa oblika miลกljenja.

Za omenjeni postulat bi lahko rekli, da zavzema meta-teoretsko pozicijo do ostalih osmih postulatov. Njegova ovrลพba (zagovor plodnosti spekulativne filozofije) je tesno povezana z upraviฤenostjo ovrลพbe ostalih osmih postulatov. ฤŒe lahko utemeljimo spekulativno filozofijo, dvignemo poplavno zapornico jezu in s tem odplaknemo osuลกen sediment ostalih osmih predpostavk. Zakaj bi bilo temu tako? Ovrลพba ostalih osmih postulatov se bo odvijala znotraj spekulativne sheme โ€“ npr.: (vi) postulat o doktrini izpraznjene dejanskosti, bo odpravljen tekom Whiteheadove vpeljave dejanskih prilik, ki za razliko od atomov niso osiromaลกene izkustvenih prvin. ฤŒe Whitehead upraviฤi kaj takลกnega kot je spekulativna shema, si bo zagotovil Arhimedovo toฤko, s katero bo premaknil oziroma odpravil ostalih osem postulatov[6]Opraviฤenje spekulativne filozofije lahko razumemo tudi iz nasprotne smeri. ล ele ko bo Whitehead uspel artikulirat alternative za vseh osem postulatov bo lahko upraviฤil ovrลพbo prvega.. Po Whiteheadu predstavlja spekulativna filozofija nekaj zelo temeljnega; je metoda delovne hipoteze. Namen slednje naj bi bil v ยปusmerjanju trenutnega izraลพanja ฤloveลกkega izkustva v vsakdanjem jeziku, druลพbenih institucijah, v delovanju, v principih specializiranih znanosti, v pojasnjevanju harmonij in razkrivanju neskladij.ยซ (Whitehead 1967, 222)[7]Tu se sklicujem na Whiteheadovo delo Adventures of Ideas, od tod naprej zapisano z okrajลกavo AI.. Po Whiteheadu teorija torej usmerja metodo. Neko ogrodje moramo vedno predpostaviti, a bolje je, da to storimo karseda eksplicitno โ€“ da namreฤ vemo, kaj usmerja naลกe delovanje in opazovanje โ€“ kot pa da pustimo, da nas usmerjajo nam neznane predpostavke.

Teorije ne moremo zlahka ovreฤi ali potrditi s empiriฤnimi primeri, saj je ravno teorija tista, ki a priori doloฤa, kaj bomo smatrali kot primeren ali smiseln dokaz. Iskanje, ali je teorija pravilna ali napaฤna, nas po Whiteheadu ne pripelje nikamor. Boljลกi izplen si lahko obetamo s primerjavo teorij na podlagi njihovega obsega in aplikabilnosti. Kar ลกteje, je postavitev karseda ลกiroke, a zato niฤ manj logiฤne in koherentne delovne hipoteze ali serije delovnih hipotez, ki bodo vodile naลกe raziskovanje.

Pri tem pa se moramo paziti dveh kljuฤnih zmot. Prvo Whitehead imenuje โ€“ nekoliko neizvirno โ€“ (i) dogmatiฤna zmota. Zagreลกimo jo, ฤe principe lastne delovne hipoteze prepoznavamo kot ยปjasne, oฤitne in nespremenljiveยซ. (ibid. 223). Delovne hipoteze bi morale biti sredstvo, skozi katerega opazujemo, in ne, kar opazujemo. Drugo zmoto, ki se pogosto pojavi kot odziv na prvo, Whitehead imenuje (ii) zmota o zavrลพeni metodi. Ta predstavlja tendenco k ogibanju pred eksplicitno vpeljavo kakrลกnegakoli sistema spekulativne filozofije. Oฤara nas ยปvarljiva jasnost samostojnih izrazovยซ (ibid.), ki ravno v svoji izoliranosti dajejo laลพni vtis inkoruptibilnih bistev.

V prejลกnjih odstavkih je ostalo zamolฤano, kaj natanko naj bi bil predmet ยปWhiteheadoveยซ spekulativne filozofije, oziroma kaj naj bi bila njegova delovna hipoteza. Reฤeno je bilo, da ima teorija primat nad metodo, je prizma, ki cepi svet na nam relevantne in nerelevantne elemente. ฤŒe imamo teorijo (delovno hipotezo), nam ta po Whiteheadu dostavlja gradivo, ki ga bomo organizirali na podlagi naลกe metode (spekulativne filozofije).

Heraklit ali Demokrit

Whiteheadovo delovno hipotezo lahko razumemo kot odgovor na osnovno metafiziฤno vpraลกanje: Kaj je to, kar je? Klasiฤen odgovor bi bil substanca, materija, monada itd. Iz naslova Whiteheadovega magnum opusa PR bi priฤakovali, da v njegovi ontologiji zagotovo ne bomo naleteli na delce kot gradnike realnosti, paฤ pa bo prisoten samo nenehen proces ali tok (ยปfluxยซ)[8]Kot zanimivost naj omenimo, da je Whitehead ลพe kot ลกtudent pri svojih 24 letih o realnosti razmiลกljal s procesno naravnanostjo. Bil je ฤlan razpravljalnega kluba t.i. Apostolov. Na sreฤanju 14 … Continue reading. Naลก predฤasen sklep o Whiteheadovem odgovoru na osnovno metafiziฤno vpraลกanje nas pripelje blizu Heraklitovemu odgovoru. Ta izpeljava ni nujno napaฤna, saj nas na podobnost med svojim in Heraklitovim sistemom opozori ลพe sam Whitehead. Da bo v Whiteheadovi ontologiji govora o procesu, ni nobena skrivnost, torej mora omemba Heraklita sluลพiti nekemu drugemu namenu. Poudarek je na besedi ยปpodobnostยซ, s katero nas Whitehead napeljuje k podrobnejลกemu ogledu razlike med njunima razlagama. Razlika je predvsem stopenjska. Whitehead vodi Heraklitovo pojmovanje do poslednjega kvantno-mehanskega zakljuฤka. Ob trditvi ยปvse je v toku kakor rekaยซ (Sovrรจ 2002, 74) se Whiteheadu porajata vpraลกanji: ยปKakลกne vrste reฤi so v toku?ยซ in ยปKaj je pomen mnoลกtva reฤi, ki se znajdejo v skupnem toku[9]Tu parafraziram odstavek iz PR 208.?ยซ

Whitehead nas zopet usmeri k napaฤni interpretaciji. Ali ne bi enakih vpraลกanj zastavil ravno materialistiฤni atomist, ki bi ลพelel govor o spremenljivi naravi realnosti zreducirati na vpraลกanje nespremenljivih delcev? Reฤi v toku so po njegovem atomi, njihovo mnoลกtvo pa pomeni, da so na delu doloฤene permutacije, ki so posledica vnanjih dejavnikov kot so sile in trki, prav to pa utemeljuje spreminjanje ali tok v naravi. Spremenljivost narave tako utemeljujejo nespremenljivi delci. Razlog, da Whitehead ni preprost materialist, pa je zaslediti v njegovi zaobrnitvi smeri razmiลกljanja, ki jo privzame ta doktrina. Namesto da bi pod vpraลกaj postavil koncept procesa in ga poskusil zreducirati na delovanje nespremenljivih delcev, Whitehead podvomi o nespremenljivih vidikih narave. To, kar se spreminja, po Whiteheadu utemeljuje to, kar se ne spreminja. Reฤi obstajajo le, v kolikor jih poraja proces. Samo na tej podlagi smemo interpretirati zgoraj zastavljeni vpraลกanji.

Ali se nismo sedaj znaลกli v ลกe bolj nelagodnem poloลพaju? Zakaj bi bilo sploh smotrno zastaviti vpraลกanje: ยปKakลกne vrste reฤi so v toku?ยซ ฤe je prav proces tisti, ki po Whiteheadu oblikuje reฤi, po katerih se spraลกujemo. Zagato lahko odpravi opaลพanje, da med tem, kar Whitehead pojmuje kot reฤ, entiteto, delec itd. in tistim, kar opredeli kot proces, obstaja izomorfizem. Ko govori o procesu, omenja njegovo nadrobljeno, granularno strukturo, ko pa je govora o entitetah, reฤeh in delcih, omenja njihovo nenehno postajanje. Ne glede na to, kje v Whiteheadovem sistemu se nahajamo, bomo hkrati imeli opravka s spremenljivim in nespremenljivim.

Na vpraลกanje, ali Heraklit ali Demokrit, Whitehead odgovarja z: ยปDa, prosim!ยซ.

Izomorfizem med delci in procesom si lahko predstavljamo po analogiji z reko. V njenem toku lahko odkrijemo vztrajajoฤe strukture, ki so vzniknile ravno zaradi njegove nenehne spremenljivosti. Primer so recimo razni vrtinci, katerih oblikovanost se ohranja zaradi nenehnega odtekanja in dotekanja vode. Njihove strukture ne moremo razumeti loฤeno od deroฤe reke, prav tako reke ne moremo razumeti loฤeno od serije perturbacij โ€“ ฤe teh ne bi bilo, bi ลกlo za stojeฤo vodo. Da lahko nadaljujemo naลกo razpravo, moramo ubrati bodisi (i) pot od delcev do procesa bodisi (ii) pot od procesa do delcev. Ker se pojem izkustva kot ga poznamo nanaลกa na posebnost, partikularnost in zamejenost toฤno doloฤenega glediลกฤa (nosi atomarni znaฤaj), bomo ubrali prvo pot, (i) od delca do procesa. Na ta naฤin priฤnemo z neฤim znanim kot je naลกe individualno izkuลกanje sveta iz te perspektive tukaj.

(Gemma Anderson, Garden of Forking Paths; Mitosis Score no.1, vir)

Dejanske prilike

[10]Sherburne pri Whiteheadovi vpeljavi dejanskih prilik izpostavlja sledeฤe: (i) to, kar je, mora biti ยปmnogoยซ in ne ยปenoยซ; (ii) to, kar je, mora biti causa sui; ter (iii) to, kar je, ne sme biti … Continue reading

Sedaj lahko zadovoljivo in ne veฤ zgolj povrลกinsko odgovorimo na vpraลกanje ยปKaj je to, kar je?ยซ To, kar je, so delci, ki imajo vrtincem podoben znaฤaj. Ravno zaradi nenehne dinamike procesa so to, kar so. Whitehead jih poimenuje dejanske prilike[11]Tu se sklicujem na prevod, ki sem ga zasledil v ฤlanku prof. Andreja Uleta O kvatnomehanskih modelih sveta iz zbirke Poligrafi, Modeli sveta. Gl. Poligrafi 2011, letnik 16, ลกtevilka 63-64.

Kako bomo razumeli proces je odvisno od izbrane poti. Kot poudarja Elizabeth Kraus[12]Gl. Elizabeth Kraus, The Metaphysics of Experience : A Companion to Whitehead’s Process and Reality 1998, 107., Whitehead razloฤuje med dvema osnovnima tipoma procesa mikro- in makroprocesa. Prvega Whitehead imenuje zraลกฤanje (ang. concrescence) โ€“ tj. pot od delcev do procesa. Govorimo o novih posamiฤnih dejanskih prilikah, ki vznikajo iz mnoลกtva. ยปKonstitucija posamiฤne bitnostiยซ (PR, 210) se odvija zaradi dinamike procesa. Gibljemo se znotraj genetiฤnih opisov razvojnih stopenj dejanskih prilik, oziroma natanฤneje, razliฤnih stopenj zraลกฤanja mnoลกtva v enost. Drugi procesni modus se imenuje prehajanje (ang. transition) in predstavlja proces, kot ga imamo navadno v mislih. Pomeni prehajanje od znanega k neznanemu, od starega k novemu, ยปod [stare] posamiฤne bitnosti [tj. dejanske prilike] k [novi] posamiฤni bitnosti [tj. dejanski priliki]ยซ (ibid.).

Odgovor na vpraลกanje ยปKaj je to, kar je?ยซ lahko zdaj ลกe nadalje razลกirimo. To, kar je, so dejanske prilike, ki vznikajo skozi proces, po Whiteheadu imenovan zraลกฤanje, tj. zraลกฤanje mnoลกtva v enost. Vpraลกanje, ki se nam sedaj zastavlja, pa je, kaj sestavlja mnoลกtvo, ki skozi proces postane nova dejanska prilika? V resnici gre za mnoลกtvo dejanskih prilik. Pretekle dejanske prilike konstituirajo nove dejanske prilike. Proces zraลกฤanja si, kot pravi Whitehead, lahko predstavljamo tudi tako, da preuฤimo njegovo strukturo. K ลพe znanima komponentama mnoลกtva in enosti priลกtevamo ลกe kreativnost. V PR so te povezane v dve kljuฤni povedi: ยปMnogi postanejo eno in so poveฤani za eno. V tem je ‘produkcija nove zdruลพenosti’ konฤni pojem, zaobjet v izrazu ‘zraลกฤanje’.ยซ (PR 21). S tem smo prispeli do uvida, da se novo nastala enost, tj. nova dejanska prilika, priลกteje mnoลกtvu ostalih dejanskih prilik, ki bodo vrลกile nadaljnja zraลกฤanja mnoลกtva v enost. Kreativnost je v tem, da smo iz tega, kar je, dobili nekaj novega.

Ali ni Whitehead potemtakem monist? ฤŒe vedno nastajajo samo dejanske prilike, je struktura narave pravzaprav samo ena. A vpraลกamo se lahko tudi drugaฤe: ali ni Whitehead pravzaprav pluralist, saj govori o vznikanju ยปvedno novihยซ dejanskih prilik? Anderson Weekes[13]Gl. Anderson Weekes, The Mind-Body Problem and Whitehead’s Non-reductive Monism 2012, 10-12 oznaฤi Whiteheada za tipskega monista: obstaja zgolj ena vrsta (tip) reฤi, ki jo uteleลกajo posamezne instance. Tipski monizem lahko ponazorimo z  jato ptic, ki je doloฤena kot jata ene vrste, hkrati pa jo sestavljajo razliฤni posamezniki. Weekes na ta naฤin loฤi Whiteheadov tipski monizem od ยปmonizma reฤiยซ, kamor spadata fizikalistiฤni monizem (obstajajo samo fizikalne reฤi) in dualizem (obstajajo mentalne in fizikalne reฤi). V opoziciji slednjima se oblikujeta dualistiฤni ali dvo-aspektni panpsihizem (obstajajo mentalno-fizikalne reฤi) in monistiฤni panpsihizem (obstajajo samo mentalne reฤi).

Tu dospemo do pomembne toฤke naลกe razprave, tj. koncepta individualnosti. Vsaka posamezna dejanska prilika je novi individuum. Kot takลกna je nekaj izvirnega in novega, a je hkrati, kar je kljuฤno, nekaj zamejenega. Individuum je tam, kjer je, v celoti, in ne razpuลกฤen v nediferencirano meglico. Toda kako lahko govorimo o dejanski priliki, ki je v procesu zraลกฤanja, ฤe gre za individuum? Kako razumeti hkratno izgotovljenost in neizgotovljenost dejanskih prilik?

Kvanti izkustva

Kaj nam preostane?  Nekonsistentnosti se lahko poskusimo izogniti, ali pa jo integriramo v sam sistem. Whitehead izbere slednje โ€“ ยปhe bites the bulletยซ. Dejanske prilike so  ยปdeljive, a ne razdeljene (โ€ฆ) so celice z atomsko enotnostjoยซ (PR 227).

Da bi bila deljivost, a nerazdeljenost dejanskih prilik laลพje predstavljiva, si oglejmo primer, ki ga navaja Elizabeth Kraus. Polovico si vedno zamiลกljamo kot polovico neke celote, a ฤe gre za ยปpravo polovico, tj. polovico, ki je resniฤno loฤena od druge polovice, celota obeh ni veฤ nekaj realnega, polovica pa ni veฤ polovica, ampak nova celota. Da so polovice lahko pristne polovice celote, morajo slednje biti nerazdeljeni, a potencialno deljivi strukturni elementi.ยซ (Kraus 1998, 108). Reฤeno drugaฤe, dejanske prilike so deljive samo v teoriji oziroma naลกi analizi, v resnici pa obstajajo le kot celote; ni nobene vmesnice, dejanske prilike so, ali pa niso.

Whitehead se tu sklicuje na Williama Jamesa, ki pravi, da je ยปizkustvo bodisi brez vsebine bodisi iz prepoznavno veliko vsebine ali sprememb. Seznanjanje z realnostjo raste skozi brste ali kapljice. Intelektualno in v refleksiji so slednje resda deljive v posamezne komponente, a kot neposredno dane se pojavijo bodisi v celoti ali pa sploh ne.ยซ (James 1987, 1061). Kar drลพi za Jamesovo izkustvo, drลพi tudi za Whiteheadove dejanske prilike. Slednje ยปpreminejo, a se ne spremenijo; so natanko to, kar so.ยซ (PR, 35). To za seboj potegne naslednje, pomembne posledice. Izkustvo je vezano na izvirnost glediลกฤa. Izkustva so si lahko podobna, nikoli pa niso enaka, kaj ลกele ena in ista. Izkuลกanje je vznik izvirnega glediลกฤa, ki je tukaj in zdaj, zaradi neฤesa, kar se je zgodilo tam. Ta povezava je kljuฤna, saj na njej temelji celotno Whiteheadovo razumevanje ฤasovnosti in vzroฤnosti.

Whiteheadu se ne gre le za primerjavo svojega pojmovanja dejanskih prilik z Jamesovim pojmovanjem izkustva. Za Whiteheada je to ena in ista entiteta. Individualnost dejanskih prilik ni zgolj podobna izkustvu, ampak je izkustvo samo. Ko govorimo o vzniku nove dejanske prilike, imamo v mislih vznik novega izkustva, ki se, kot reฤeno, zgodi v celoti ali pa sploh ne โ€“ ลกele za nazaj lahko analiziramo posamezne stopnje zraลกฤanja. To, kar je tukaj, je nova dejanska prilika โ€“ je kvant izkustva. Celotna Whiteheadova delovna hipoteza se torej glasi: ยป[V]se posamiฤne dejanskosti imajo metafiziฤni znaฤaj prilik izkustva.ยซ (AI 221)[14]Da je to Whiteheadova delovna hipoteza, izpostavlja ลพe Jorge Luis Nobo v delu Whitehead’s Metaphysics of Extension and Solidarity 1986, 2-15.. Kvante izkustva Whitehead tekom PR ureja, interpretira in povezuje na podlagi metode spekulativne filozofije.

Gibljemo se na veฤ ravneh hkrati. Do nedavnega smo govorili o dejanskih prilikah samo kot o delcih, ki vznikajo skozi proces zraลกฤanja mnoลกtva (dejanskih prilik) v novo dejansko priliko. Ob predpostavki, da so prilike tudi individuumi, se je pojavilo vpraลกanje, kako so lahko v procesu, torej, v postajanju. Odgovor je, da jih interpretiramo ne zgolj kot atome, ampak kot kvante izkustva. Na ta naฤin smo koncept dejanskih prilik โ€“ sedaj kvantov izkustva โ€“ povezali s kategorijami ฤasovnosti, prostorskosti in vzroฤnosti. Kot reฤeno, iz neฤesa, kar je bilo tam in prej, dobimo nekaj, kar je tukaj in zdaj. Whitehead pravi temu vektorski znaฤaj[15]ยป[V] fiziki pomeni vektor neposredni prenos neฤesa od nekod (โ€ฆ).ยซ. Gl. PR 116. obฤutenja, pri ฤemer je obฤutenje naฤin, kako je bilo nekaj tam prijeto v konstitucijo ali zraลกฤanje dejanske prilike oz. kvanta izkustva, ki je tukaj in zdaj. Obฤutenju Whitehead zato nadene ime prijem (ang. prehension).

Prijem sestoji iz treh faktorjev. Prvi je (i) dejanska prilika, ki je v procesu zraลกฤanja, drugi je (ii) mnoลกtvo dejanskih prilik, ki privede do vznika prijema, tretji pa je (iii) subjektivna forma oziroma afektivni ton, ki doloฤi uฤinkovitost prijema v omenjeni priliki (AI 176). Subjektivna forma prijema je ยปkakoยซ doloฤene prilike, mnoลกtvo ลพe zraslih dejanskih prilik pa je ยปkajยซ nove dejanske prilike oz. kvanta izkustva.

Nekatere izraze lahko sedaj preimenujemo โ€“ glej zgornjo sliko[16]Narejena po navdihu Sherburnovih skic. Gl. A Key to Whitehead’s Process and Reality 1981.. Mnoลกtvo dejanskih prilik, ki bo postalo nova dejanska prilika, bomo imenovali dejanski svet, posamiฤno priliko dejanskega sveta pa bomo imenovali objekt. Izkustvo pomeni zraลกฤanje razliฤnih prijemov ali obฤutkov o objektih dejanskega sveta. Dejanska prilika oziroma kvant izkustva dobesedno ฤuti svoj svet, in ravno skozi to obฤutenje sveta se konstituira. Lahko smo, tako kot Whitehead, ลกe radikalnejลกi in reฤemo, da ni dejanske prilike pred izkustvom โ€“ v smislu, da imamo dejansko priliko tukaj in zdaj, ki izkuลกa nekaj, kar je bilo tam โ€“ ampak da obstaja zgolj izkustvo. Zopet si lahko pomagamo z metaforo o vrtincu. Slednji ne obstaja pred dotekanjem vode, ampak je prav to dotekanje vode. Prilika ฤuti svoj svet in ga skozi serijo prijemov vleฤe v to, kar bo. Dejansko priliko v procesu zraลกฤanja Whitehead imenuje subjekt Ko se nazadnje mnoลกtvo objektov dejanskega sveta zdruลพi v enost, pa dobimo to, ฤemur Whitehead pravi superjekt. Na ta naฤin se zakljuฤi proces zraลกฤanja. Vsi prijemi objektov dejanskega sveta so postavljeni v jasno doloฤene odnose. Doseลพena je toฤka zadoลกฤenja (ang. satisfaction). Novo nastali superjekt je sedaj eden izmed mnogih, je objekt za novi subjekt: mnogi so postali eno in bili poveฤani za eno. Pred seboj imamo tripartitno strukturo objekt-subjekt-superjekt. Ker sta objekt in superjekt ista stvar โ€“ superjekt je samo novo nastali objekt โ€“ govori Whitehead zgolj o razmerju subjekt-superjekt. Objekti dejanskega sveta so subjekti, ki so ลพe dosegli toฤko zadoลกฤenja. Poudarek je na besedi ยปsoยซ, ker je dejanski svet za Whiteheada vedno ลพe v preteklosti. Zakaj? Kadar govorimo o objektih kot o ugaslih subjektih, imamo v mislih ireverzibilnost ฤasa. Dejanska prilika, ki je v procesu zraลกฤanja, je subjekt, ki skozi serijo prijemov ฤuti in vleฤe vase mnoลกtvo objektov dejanskega sveta. Ko je vsak prijem postavljen v odnos do vsakega drugega, postane subjekt superjekt. Slednji se ne more veฤ pretvoriti nazaj v subjekt. Inercija vleฤe dogajanje vedno naprej. Superjekt postane objekt dejanskega sveta takoj, ko je povleฤen v konstitucijo nove prilike. Kar se je zgodilo, je nespremenljivo, lahko je le ลกe element za nekaj, kar ลกe bo. Preteklost je vpotegnjena v sedanjost, ali drugaฤe, preteklost je imanentna v sedanjosti. Brez tega v naravi ni kontinuitete; nekaj se mora ohranjati.

Namen razprave je bil pokazati eno od moลพnih poti razumevanja Whiteheadovega pojma izkustva. Kot je bilo izpostavljeno v uvodu, je na delu doloฤena dvojnost. Na eni strani je o izkustvu govora kot o temeljnem vidiku ฤlovekovega duha, kot vzvodu, preko katerega se seznanjamo o dogodkih zunanjega sveta, medtem ko je na drugi strani izkustvo pojmovano kot gradnik realnosti. Whiteheadov uvid je pravzaprav v tem, da gre v obeh primerih izkustva za eno in isto stvar.

Bibliografija

Faber, R. (2009). Organic or Orgiastic Metaphysics? Reflections on Whitehead’s Reception in Contemporary Poststructuralism. Japan Society for Process Studes, Cho University, Tokyo

James, W. (1987). Some Problems of Philosophy: A Begining of an Introduction to Philosophy. V Writings 1902-1910. New York: Literary Clasics of the United States

Kraus, E. (1998). The Metaphysics of Experience: A Companion to Whitehead’s Process and Reality. New York: Fordham University Press

Lowe, V. (2019). The Man and His Work: Volume I. 1861-1910. Baltimore and London: The John Hopkins University Press

Nobo, J. L. (1986). Whitehead’s Metaphysics of Extension and Solidarity. New York: State University of New York Press

Sherburne, D. W. (1961). A Whiteheadian Aesthetic: Some Implications of Whitehead’s Metaphysical Speculation. New Haven: Yale University Press

โ€”. (1981) A Key to Whitehead’s Process and Reality. Chicago and London: The University of Chicago Press

Sovrรจ, A. (2002). Predsokratiki. Ljubljana: Slovenska matica

Stengers, I. (2011). Thinking with Whitehead: A Free and Wild Creation of Concepts. Cambridge, Massachusetts, and London, England: Harvard University Press

Ule, A. (2011). O kvantnomehanskih modelih zavesti. V Urลกiฤ M. (ur.) Poligrafi: Modeli sveta, ลกtevilka 63-64: letnik 16. Ljubljana, Slovenija: Nova revija

Weekes, A. (2012). The Mind-Body Problem and Whitehead’s Non-reductive Monism. V Jurnal of Conciousnes Studies, 19, ลกtevilka 9-10

Whitehead, A. N. (1967). Adventures of Ideas. New York: The Free Press.

โ€”. (2015). Concept of Nature. Cambridge: Cambridge University Press โ€”. (1985). Process and Reality: An essay in cosmology, corrected ed. New York

*naslovna slika: Gemma Anderson, Protein Maze no.1, vir

References

References
1 ยป[D]a, bil je empiriฤen, ampak tudi trmasto spekulativen (groza za pragmatiste); da, bil je hermenevtiฤen, ampak tudi trmasto sistematiฤen (groza za kontinentalno filozofijo); da, bil je fenomenoloลกki, ampak trmasto kritiฤen do koncepta zavesti (groza za Husserlove privrลพence); da, bil je logiฤno koherenten, ampak ne dovolj instrumentalen pri razumevanju ลพivljenja (groza za analitiฤne filozofe); da, bil je del lingvistiฤnega obrata, a je ลกe vedno trmasto prisostvoval pred-lingvistiฤni in pred-simbolni realnosti (groza za skoraj vsakega filozofa od leta 1960 dalje).ยซ (Faber 2009, 7
2 Po Brunu Latourju naj bi imelo branje Whiteheada ยปveliko skupnega z opazovanjem kitov, denimo pozimi ob obalah San Diega. Po cele ure sediลก na ฤolnu in ne vidiลก niฤesar, potem pa se naenkrat kit poลพene iz vode ter hip za tem spet izgine.ยซ (Stengers 2011, xv
3 Gl. CN 2015, 45.
4 Gl. PR 1985, 294.
5 Za orientir navajam vseh devet postulatov: (i) nezaupanje v spekulativno filozofijo, (ii) zaupanje v jezik kot primerno sredstvo za izraลพanje propozicij, (iii) modus filozofskega miลกljenja, ki implicira in je impliciran v funkcionalistiฤni kompartmentalizaciji, (iv) izraลพanje skozi strukturo subjekta in predikata, (v) predstavna doktrina zaznave, (vi) doktrina izpraznjene dejanskosti, (vii) kantovska doktrina o objektivnem svetu, ki je teoretski konstrukt zgolj subjektivnega izkustva, (viii) arbitrarne dedukcije iz ex absurdo argumentov, (ix) prepriฤanje, da lahko logiฤne nekonsistentnosti pokaลพejo na kaj veฤ, kot zgolj na predhodne zmote. Gl. PR xiii.
6 Opraviฤenje spekulativne filozofije lahko razumemo tudi iz nasprotne smeri. ล ele ko bo Whitehead uspel artikulirat alternative za vseh osem postulatov bo lahko upraviฤil ovrลพbo prvega.
7 Tu se sklicujem na Whiteheadovo delo Adventures of Ideas, od tod naprej zapisano z okrajลกavo AI.
8 Kot zanimivost naj omenimo, da je Whitehead ลพe kot ลกtudent pri svojih 24 letih o realnosti razmiลกljal s procesno naravnanostjo. Bil je ฤlan razpravljalnega kluba t.i. Apostolov. Na sreฤanju 14 februarja 1885 je bilo zastavljeno vpraลกanje: ยปAli hudiฤ obstaja ali gre zgolj za gnusobnost?ยซ (Lowe 2019, 136). Whitehead je ogovoril: ยปDa, obstaja. On je to, kar je homogeno.ยซ (ibid.). ยปV svetu je res mnogo enoliฤnostiยซ, dodaja Lowe, ยปin njena popolna prevlada bi pomenila hudiฤevo zmago nad ลพivljenjem.ยซ (ibid.).
9 Tu parafraziram odstavek iz PR 208.
10 Sherburne pri Whiteheadovi vpeljavi dejanskih prilik izpostavlja sledeฤe: (i) to, kar je, mora biti ยปmnogoยซ in ne ยปenoยซ; (ii) to, kar je, mora biti causa sui; ter (iii) to, kar je, ne sme biti zgolj delovanje, ampak tudi entiteta. Gl. Donald W. Sherburne, A Whiteheadian Aesthetic: Some Implications of Whitehead’s Metaphysical Speculation 1961, 12
11 Tu se sklicujem na prevod, ki sem ga zasledil v ฤlanku prof. Andreja Uleta O kvatnomehanskih modelih sveta iz zbirke Poligrafi, Modeli sveta. Gl. Poligrafi 2011, letnik 16, ลกtevilka 63-64
12 Gl. Elizabeth Kraus, The Metaphysics of Experience : A Companion to Whitehead’s Process and Reality 1998, 107.
13 Gl. Anderson Weekes, The Mind-Body Problem and Whitehead’s Non-reductive Monism 2012, 10-12
14 Da je to Whiteheadova delovna hipoteza, izpostavlja ลพe Jorge Luis Nobo v delu Whitehead’s Metaphysics of Extension and Solidarity 1986, 2-15.
15 ยป[V] fiziki pomeni vektor neposredni prenos neฤesa od nekod (โ€ฆ).ยซ. Gl. PR 116.
16 Narejena po navdihu Sherburnovih skic. Gl. A Key to Whitehead’s Process and Reality 1981.

Published:

in

,

Tags: