Sanjarjenje o sanjariji: Poetika sanjarije Gastona Bachelarda

“[โ€ฆO]bstajata dve branji: branje v animusu in branje v animi. Nisem isti ฤlovek, ฤe berem knjigo idej, ob kateri mora biti animus ฤujeฤ, takoj pripravljen kritizirati, takoj zmoลพen hitrega odgovora, ali ฤe berem knjigo pesnika, ob kateri je treba podobe sprejemati v nekakลกnem transcendentalnem sprejemanju darov. Ah, da bi se lahko odzvali na ta absolutni dar, ki je pesnikova podoba, bi morala biti naลกa anima zmoลพna napisati zahvalno himno. Animus bere malo; anima bere veliko. Vฤasih me moj animus kara, ker sem preveฤ bral. Brati, vedno brati โ€“ neลพna strast anime.” (Bachelard 2011, 80)

Poetiko sanjarije je Gaston Bachelard vpel v silnice anime. Po bralski izkuลกnji bi sama knjigo najraje opisala z obseลพno krpanko izpiskov njenega besedila, jo brez poseganja analitiฤne misli zgolj obฤudovala, pritaknila ฤim manj umetnih razloฤkov, ki bi grobo posegli v tok lahkotno preลพemajoฤih se tematik. Kakor je Bachelard bral fragmente pesmi in proze, posejane po knjigi, tako je tudi pisal, ลกe veฤ, smernice, ki jih podaja k preuฤevanju ontologije polmraka, se izrisujejo v samem slogu, ki ga ubira v svojem pisanju. Sprva sem ga poskuลกala razumeti kot filozofa, in izgubila sem se v skrbeh, ko po naฤrtih razuma delu nisem uspela priti do dna.[1]“Animusu torej pripadajo naฤrti in skrbi, dva naฤina, da nismo navzoฤi sami sebi.” (ibid., 79) Neoprijemljivost zasanjanih, s podobami prekipevajoฤih povedi in odstavkov se je, ko sem ga priฤela brati kot pesnika, prevesila v pomirjenost in gotovost: brez iskanja dna se je branje, ki sem ga vzljubila, priฤelo globiti. Da bi lahko brali v animi, si moramo branje, z njim pa tudi svet, ki nas ob branju obdaja, uฤarati.

Poetiko sanjarije sem brala, kakor otroci berejo bajke โ€“ bajka oฤara: “ฤŒe hoฤemo znova najti govorico bajk, se moramo vkljuฤiti v eksistencializem bajnega, z duลกo in telesom postati obฤudujoฤe bitje, zaznavanje vpriฤo sveta nadomestiti z obฤudovanjem. Obฤudovati, da bi od tistega, kar zaznavamo, prejeli vrednote.” (ibid., 138) Animi, ki zmore biti eno samo sprejemanje, ena sama sinteza,je ob branju Poetike sanjarije znatno laลพje kot animusu: “Poetiฤne podobe spodbujajo naลกo sanjarijo, raztapljajo se v naลกo sanjarijo, tako veliko zmoลพnost ustvarjanja ima anima. Beremo in ลพe sanjamo. Podoba, ki jo sprejmemo v animi, nas prestavi v stanje nepretrgane sanjarije.” (ibid., 79) In ฤetudi moram pretrgati sanjavo, brezkrajno branje, da bi lahko napisala priฤujoฤo refleksijo โ€“ dejanje, storjeno v duhu animusa โ€“ se skozi knjigo nakazuje, da se mi pri tem ni treba posluลพevati “poenostavljanja kipeฤih podob na eno trdno idejo”: tudi anima zmore iznesti tisto bistveno, ฤe se ji le iz jezera, v katerem se je raztopila, uspe vzpeti kot voda, ki hodi.[2]V izogib grenko dualistiฤnemu priokusu o “slabem” animusu in “dobri” animi podajam oris Bachelardove razdelitve duลกevnosti na animus in animo. Osnuje jo na podlagi Jungove … Continue reading

(Primera je vzeta iz dela Carnage, kjer Jacques Audiberti sanjari o srednjeveลกki pripovedi o vili Meluzini (na sliki Triptychon jo je upodobil Heinrich Vogeler (vir: Cyprus Symphony Orchestra)). Kot piลกe Bachelard, Audiberti Meluzino dojema kot ฤloveลกko bitje brez primesi nadnaravnega. “Ko je Meluzina priลกla k jezeru, je ‘prelomila z vsemi oblikami druลพbene usode. ฤŒaลกo niฤa je napolnila z naravo. V samomoru je postajala neizmerna. A ko se je, preplavljena do dna srca, vrnila v svet in njegovo izsuลกenost, je skorajda ฤutila, da je jezerska voda. Jezerska voda se dvigne. Hodi.’”[3]Jacques Audiberti, Carnage, str. 50, v: Bachelard 2011, 234 Meluzina ponazarja tisto, k ฤemur stremi fenomenolog ustvarjalne domiลกljije: “Branje, ki je vedno na vrhovih podob, ki se steguje k ลพelji, da bi preseglo vrhove, bo bralcu ponudilo jasno definirane vaje iz fenomenologije. Bralec bo spoznal imaginacijo v njenem bistvu, saj jo bo doลพivljal v njeni ฤezmernosti.” [moj poudarek] (Bachelard 2011, 234-235))

Poetiฤna sanjarija

Kadar sanjarimo ali sanjamo, naลกa zavest sledi poboฤju, ki se vselej spuลกฤa. Ob tem se zavest sprosti, se razprลกi in se potemtakem zamraฤi. V dobrodejnem spancu brez spomina je naลกe bitje morda kdaj obฤutilo skuลกnjavo ne-bitja, toda ko bi ลพeleli to stanje opisati, se nam besede izmikajo. Izmika se nam namreฤ “subjekt”, ki sanja noฤne sanje, z njim pa izhodiลกฤe za fenomenoloลกko raziskavo. Previdno zastavljeno preuฤevanje sanjarije se lahko izkaลพe kot plodovitejลกe. V sanjariji spoznavamo stanja, ki so ontoloลกko pod bitjo in nad niฤem: protislovje med bitjo in nebitjo oslabi,obenem pa se ohranja svetlikanje zavesti in z njim moลพnost ozavedenja. Tu ne bomo naลกli trdne opore izgotovljenega subjekta โ€“ spoznanja o senci se ne pretvorijo takoj v gotovost. Sanjarija ne vodi do misli. Vseeno pa je za Bachelarda “vsako zavedenje stopnjevanje zavesti, poveฤevanje svetlobe,” in “v vsakem zavedenju je rast bitja.” (ibid., 14) Poboฤje sanjarije se tu ponovno priฤne vzpenjati in naraลกฤajoฤa zavest mu lahko sledi. Poetiฤna sanjarija se zapisuje ali si vsaj obljublja zapis. “Pesem je,” kot piลกe Vinko Mรถderndorfer, “velika radovednost. Vsaka napisana pesem ลพene pesnika k naslednji pesmi.” (Zajc (ur.) 2019, 191) Fenomenolog, ki bi rad preuฤil polmrak, bo morda najnatanฤnejลกe opise tega naลกel v zapisih radovednih pesnikov.

Rastlinskost pesnika, rastlinskost bralca

Hitrost in trenutnost zavedenja nam lahko zakrijeta rast. Slednja pa je sanjarju, ki je obenem ลกe pesnik, oฤitnejลกa oziroma otipljiva. Rast biti, rastlinskost ni niฤ drugega kot proces ustvarjanja, poiesis: pesnik zapisuje sebe, ki ลกe ni, a hkrati z zapisom to postaja. Z vsako pesmijo ga je veฤ.

ฤŒetudi pesem nastane “z enim zamahom,” mnogi pesniki v sanjariji, ki ji podhodi, “ฤutijo, kako se urejajo proizvajalne sile. [โ€ฆD]elo samo doseลพe svoje gotovosti. Za mnoge pesnike in pisatelje tako sanjarija odpira poti do dela.” (ibid., 184)

K pisanju sicer pesnike ลพenejo razliฤne vzpodbude. Eni piลกejo delavฤeve pesmi ali pa revolucionarne, druลพbenokritiฤne pesmi. Ti izhajajo iz krepฤilne sanjarije, ki pripravlja voljo. Primer take pesmi je Kosovelov Rdeฤi atom [4]Sreฤko Kosovel, Pesmi:

I

Skozi sivino trdih razmer,

glej, ne zgrรชลกi svetle smeri

v melanholiji, v duลกeฤi temi,

vzpni se kot ogenj preko ovir!

Plamen ลพareฤ bo presekal temo,

kakor zastava bo plapolal,

ฤlovek bo dvignil obraz od tal,

v bodoฤnost bo stopil z uporno nogรณ.

Naลกi napori v ลพrtvi in delu

bodo razgibali mrtvo telo,

in kar je strto leลพalo v pepelu,

bo kakor slap vzลพuborelo v nebo.

Poglejte, drugovi: iz naลกe moฤi

se novo, bodoฤe ลพivljenje budi!

Spet drugi izhajajo iz boleฤe razklanosti med seboj in svetom, razklanosti, ki onemogoฤa pesnikovo ukoreninjanje in razraลกฤanje v svetu. Namesto tega se pesnik v pesmih troลกi, s sebe trga fragmente stihov, ki bodo ostali, ko ga ne bo veฤ. V neki drugi pesmi[5]Sreฤko Kosovel, Iz zapuลกฤine: pesmi, neobjavljene v Zbranem delu, str. 131 Kosovel zapiลกe:

Koliko krvi, srฤne krvi

je potrebno za eno pesem,

koliko trpljenja?

V obeh primerih pesnika zaznamujejo druลพba in dogodki v njej. Bodisi se ji postavlja po robu, plava z njenim tokom ali pa se druลพba vriva med njega in svet. Preuฤevanje tovrstnih pesmi nas ne bo povedlo na ozemlje anime. Za slednjo je vsaka dogodkovnost travmatiฤna, ker prostranost ลพivljenja razkosava na anekdote.[6]“Med rahlo melanholijo, iz katere se rojeva vsaka sanjarija, in daljno melanholijo otroka, ki je veliko sanjal, obstaja globoka skladnost. […] V tej skladnosti se oblikuje kontinuiteta … Continue reading

Manj-bitje, piลกe Bachelard, je sproลกฤeno stanje. V svoji raziskavi zato zbira pesmi, ki se niso porodile niti iz upornosti oziroma poguma volje niti iz vsepreลพemajoฤe turobe, paฤ pa ga zanimajo pesmi, ki kalijo na substratu sanjarije poฤitka. Prav ta substrat konec koncev ลพelimo pridobiti: pesnikov, naj spomnimo, v orisovanju polmraka ne ลพelimo preuฤevati zavoljo njih samih, temveฤ si od njih ลพelimo sposoditi medlo brlenko radovednosti za lastno stopicanje skozi nepoznano.

Pesem ni veฤ pesnikova, ko jo dobi v roke bralec. Poezija je celo nekaj veฤ kot pesnik sam, kot je dejala George Sand.[7]George Sand, Question d’art et de littรฉrature, str. 283, v: Bachelard 2011, 15 In vendar pogosto skuลกamo prav s poznavanjem pesnikovega ลพivljenjepisa odstreti zaveso, ki naj bi stala med njim in pomenom neke pesmi. Pa res ujamemo njegov navdih? Fenomenoloลกka raziskava sanjarije ne vodi do univerzalnih razlag, kakrลกne najdemo v ลกolskih berilih. Bachelard kliฤe k neposrednosti.

Vednost ima vselej pridruลพeno historiฤnost, ideje se ostrijo skozi razpravljanje. Potemtakem za vednost ne moremo trditi, da je brezpredsodkovna. ฤŒe se ลพelimo ubrati s pesnikom, moramo v svojem branju privzeti drลพo, ki bi bila ฤim bolj podobna drลพi pesnikov, kadar piลกejo. Sanjarija kot izhodiลกฤe postavi pesnikovo preteklost โ€“ teลพke trdnosti ลกe pravkarลกnje sedanjosti โ€“ v oklepaj. Veliฤini pesniลกkega zamaknjenja bi storili krivico, ฤe bi jo primerjali s stanjem sprostitve ventila. Domiลกljija, nasprotno, iลกฤe neko prihodnost. Ob pisanju pesnik sanjarije ฤuti brbotanje ลพivih sil govorice, ki vzgibavajo relief njegovega bitja. Izraz, ki se zapisuje, moฤno vpliva na ฤustva, ki se bodo nadalje izrazila v pesmi: pesnik obฤuti vso silovitost neposrednosti, skozi katero se mu, besedo za besedo in iz verza v verz, stvarja razpoloลพenje. Barve slednjega so tisto, kar bitje poฤitka izvrลพe na svetlobo, ta preseลพek sebe. Razpoloลพenje pesmi, kot vidimo, ni toliko odvisno od zaฤetnega sentimenta pesnika, paฤ pa od poti, ki jo je ubirala govorica tekom pisanja. Ali kot to imenitno ubesedi Bachelard: “ฤŒe torej poezijo v njenem poletu ฤloveลกkega postajanja ujamemo na vrhuncu navdiha, ki nam predaja novo besedo, ฤemu naj bi potem sluลพila biografija, ki nam govori o preteklosti, teลพki pesnikovi preteklosti?” (Bachelard 2011, 19)

In tu je ลพe vsebovano navodilo k bralski ubranosti: fenomenolog sanjarije mora poskusiti podoลพiveti prav take polete domiลกljije.Pesnikovega jezika se je treba nauฤiti neposredno: pozorni moramo biti na odzvanjanje prebranega v nas, sami moramo spregovoriti v jeziku anime. Nekaj najmanj sorodnega, ฤe ne celo enakega, opisuje v predgovoru k The Organism Kurt Goldstein,ย ko uvaja pojem sfere neposrednosti: “Izkustva neposrednosti nam ne bo prineslo razpravljanje o njej ali kakrลกen koli sintetiฤen postopek. Neposrednost usvojimo, ko se izroฤimo svetu, ki nam prihaja naproti, ne da bi se obenem obotavljali v strahu pred izgubo stika z [objektivno] urejenim svetom.”[8]“The experience of immediacy cannot be reached by the discursive procedure or by any kind of synthesis. It may be achieved only by surrendering ourselves to the world with which we come in … Continue reading Slednje je pomembno: sanjarjenje je vkljuฤeno v sanjarjevo dejavnoย ลพivljenje. Kakor otrok, ki zavzeto prisluhne bajni pripovedi, in zato ลกe ni obsojen na predrugaฤenje v pravljiฤni lik, si pa ob legendi krepi domiลกljijo in vero v svet, tako tudi sanjarja poezije ne pogoltne omotica prevzetosti od predoฤenih mu podob. V uspeลกno izvedeni fenomenoloลกki ลกtudiji pesmi se oฤaranosti pridruลพi radost ob govorjenju. Bralec postane pesnik, rastlinsko bitje, ki se v svetu ukoreninja in se razraลกฤa. Pesem, ki jo vzljubimo, v nas hrani sanjarije, ki jih nismo znali izraziti: smo kakor drevo, ki izraลกฤa nove veje. Sanjano se udejanji v obฤutkih spokojnosti in svobode; posameznik, ki se uri v sanjarjenju, se ove tega, kar Bachelard opiลกe s citatom neznanega avtorja: “ฤŒlovek lahko v svetu, ki se rojeva iz njega, postane vse.” (Bachelard 2011, 18) S sanjarjenjem se manjลกa obฤutek vrลพenosti v svet, ฤesar korist nazorno ponazori Goldstein: “Obฤutek enosti, ki nastopi v sferi neposrednosti, je bistven za dobrobit organizma in njegovo zmoลพnost samoudejanjanja.”[9]“The feeling of unity in the sphere of immediacy is the deepest foundation for the experience of well-being and for self-realization.” (Goldstein 1995, 21)

Kako pesnik gleda na svet?

“Za nekoga, ki nima v vsakem trenutku pri roki kanฤka zanesenosti, je ลพivljenje neznosno.” [Maurice Barrรจs, Un homme libre, str. 62][10]v: Bachelard 2011, 167

V prejลกnjih odstavkih opisana pot do poetiฤne skladnosti ฤloveka in univerzuma, enosti, ki s seboj prinaลกa pesniลกko prekipevanje, morda ni edina. Da bi lahko pisali, so ลกtevilni pesniki, piลกe Bachelard, poskuลกali ลพiveti opijske sanje.

(Jean Lecomte du Nouรฟ, A Eunuch’s Dream (vir: The Cleveland Museum of Art))

S substancami vzpodbujena stanja se, tako kot noฤne sanje, pogosto smatra kot umik od vsakdanjega, zavestnega ลพivljenja, in ker gre za ne-navadnost, tudi kot obetavno podroฤje za nova odkritja. Prepriฤani v slednje so, denimo, v Bachelardovem ฤasu psihoanalitiki v noฤnih sanjah skuลกali ujeti nezavedno. Bachelard vendarle meni, da pesniku za ustvarjanje ni potrebna omama, in v zvezi s tem navaja sklep Edmonda Jalouxa, da je “[m]oฤ ฤlovekove imaginacije [โ€ฆ] veฤja od vseh strupov,”[11]Edmond Jaloux, Edgar Poe et les femmes, str. 125, v: Bachelard 2011, 196 ter zapis Henrija Michauxa: “Ne potrebuje opija. Vse je droga za tistega, ki za ลพivljenje izbere drugo stran.”[12]Henri Michaux, Plume, str. 49, v: Bachelard 2011, 197

K ลพe omenjeni neprimernosti noฤnih sanj za fenomenoloลกko raziskavo Bachelard poleg manjkajoฤega subjekta pridruลพuje ลกe en dvom. Z razlago sanj, opaลพa, pogosto pridemo le do odgovorov na vpraลกanja, ki nas tarejo v naลกem dnevnem, dejavnem ลพivljenju. Izkaลพe se, da interpretacija dozdevnoย ลกe tako skrivnostnih sanj ne poseลพe kaj globlje od povrลกine. Noฤni sanjar je namreฤ podvrลพen usodi. Takoj ko denimo zagleda koniฤasti predmet, ga ta rani. V pogledu budnega opazovalca so reฤi in pojavi prav tako veฤidel ujeti v zapadlo enoznaฤnost, ki jim je pripadla ob lepljenju imen nanje: “Kot otrokom nam kaลพejo toliko stvari, da izgubimo globoki ฤut za videnje. Videti in kazati sta fenomenoloลกko v silovitem nasprotju. In kako nam odrasli kaลพejo svet, ki so ga izgubili!” (Bachelard 2011, 148) Otroka uฤijo objektivnosti. Tako ni nenavadno, da psihoanalitik preseneti pripovedovalca sanj z opazko, da njegovi sni niso prav niฤ izvirni. Noฤni sanjar druลพbenosti ne uide.[13]Bachelard del knjige posveti poigravanju z naravo besed. Na tem temelji tudi primarna loฤnica, ki jo potegne med sanjarijami in sanjami: “Za nas sanje izhajajo iz animusa, sanjarija pa iz … Continue reading Ko otrok doseลพe “leta razsodnosti”, ga poduk o objektivnosti utiri v usodo. “Pitajo ga z druลพbenostjo. Pripravljajo ga na njegovo ลพivljenje v idealu trdno umeลกฤenih ljudi [โ€ฆda bo] pravilno nadaljeval ลพivljenje drugih.” (ibid., 123)

ฤŒlovek za kozmos ni enak ฤloveku za ljudi. Kadar pri gledanju nismo sami, svet izkuลกamo posredno, skozi simbolizem, ki je pogojen z druลพbenostjo. Pogled na vse tiste velike pojave je zastrt. Celo ฤlovek je drug drugemu povrลกina, tako zelo se bojimo pokazati globino. Kako drugaฤen se zdi svet, kadar se sanjar v naravo odpravi sam! Med njim in svetom tedaj ni preprek. Z navajanjem ลกtevilnih pesnikov Bachelard prikaลพe, kako zelo se ustvarjalnost razbuhti v stanju odprtega simbolizma. Medtem ko si mislec “[v]priฤo vseh odprtij sveta [โ€ฆ] postavlja za pravilo omahovanje,” pa sanjar “takoj, ko podoba odpre svet, ลพe prebiva v svetu, ki se mu je ponudil.” (ibid., 201) Kozmiฤna sanjarija je vtem tako brezpredsodkovna, da jo Bachelard oznaฤi celo za pred-zaznavno: celoto nam kozmiฤna podoba poda pred deli, svet zgrabi prek enega njegovih znakov.[14]Morda ni nakljuฤje, da opis na tem mestu spominja na Merleau-Pontyjeva horizont in motiv. V spremni besedi Igor ล kamperle navaja Merleau-Pontyja kot enega od naslednikov Bachelardovega pionirskega … Continue reading

(Claude Monet, L’Etรฉ [Poletje] (vir: artatberlin). V vsakem letnem ฤasu v nas odzvanja ena od dinamik naลกega vstopanja v svet.)

Bachelard tako nagovarja fenomenologa, naj pasivno opisovanje fenomenov (fenomenologijo zaznavanja) nadomesti z opisovanjem do-ลพivetega in v-ลพivetega (fenomenologijo ustvarjalne domiลกljije). Mรถderndorfer razliko med obema fenomenologijama opiลกe takole: “[Pesniki] se velikokrat popolnoma predajo resnici in spoznanju, poistovetijo se z resnico, kar se filozofi nikoli [โ€ฆ]. To je tudi bistvena razlika med filozofi in pesniki. Filozofi stojijo poleg resnice in jo opisujejo. Pesniki pa so resnica sama. Spoznanje samo. Resnica in spoznanje zgoลกฤeno v telesu.” (Zajc (ur.) 2019, 186)

Mehkoba daljne pradavnine

Ob samotnem zrtju sveta v njegovi prvinskosti se v nas lahko porodi spomin posebne vrste. Nekaj hudo nenavadnega je na njem: starodaven je, segajoฤ daleฤ pred ฤas naลกega obstoja. Kako vabljivo je kategorizirati obฤutke, ki nosijo pridih preteklosti, kot spomine! Pa vendar tu ne gre za (ฤisti) spomin.

Da bi spoznali izvor teh, v razliฤnih deleลพih ลพalobnih obฤutij, se lahko ponovno obrnemo na pesniลกke zapise. Pesem, veriลพica moฤnih podob, nas vฤasih prikliฤe na obmoฤje neลพne sanjarije, ki jo hipnotizira daljava โ€“ na obmoฤje anime. Anne-Marie Backer v pesmi Les รฉtoiles de novembre [Novembrske zvezde][15]Anne-Marie Backer, Les รฉtoiles de novembre, str. 16, v: Bachelard 2011, 178 ponudi stih:

Srebrna potonika izgublja liste v globini bajk.

Daljni prizor, za katerega bralec ve, da ga je ganil skozi domiลกljijo, in vendar se mu hkrati zdi, kakor da se spominja neฤesa lastnega. Ko njegovo bitje poฤiva, je teลพje doloฤiti, kaj mu je lastno in kaj ne.

Obฤutek zase pravzaprav ni prvobiten. Bachelard piลกe o “zlajnani pesmi osebnosti,” tistem, kar nam daje obฤutek enotnosti, spominih, na katere se zanaลกamo, da nam verno povzemajo predvsem mlajลกa leta. Toda teh spominov nismo pridobili neposredno iz lastnih doลพivetij, paฤ pa prihajajo od drugih, ki so nam pripovedovali o naลกem zgodnjem otroลกtvu, pa s fotografij, ki smo si jih ogledovali v druลพinskem albumu, in tako dalje. “Svojo enotnost smo spoznali le skozi pripovedovanje drugih. Sledeฤ niti svoje zgodovine, ki jo pripovedujejo drugi, si iz leta v leto postajamo podobni. Vsa svoja bitja kopiฤimo okrog enotnosti svojega imena.” (Bachelard 2011, 114) Vsa svoja bitja โ€“ mar to pomeni, da Bachelard ฤloveka definira kot izvorno mnogotero bitje? In ฤe ga, kakลกen je ta tako drugaฤen obstoj, ga sploh lahko najdemo v dejanskosti, in kje? Se lahko v to izvorno stanje povrnemo, potem ko smo ลพe vstopili v postajanje?

Bachelard je v zadnjem navedku opisal priฤetek oลพenja doloฤenega stanja, ki je zaznamovano z velikansko ลกirino. Uvedba ฤasa nas priฤne oddaljevati od neskonฤnosti otroลกkega obzorja. Datumi, dogodkovnost, priฤnejo nedogodkovno bitje utirjati v linearno sosledje. “Kako daleฤ so ti ฤasi! Kako starodavno je naลกe intimno tisoฤletje! Tisoฤletje, ki je naลกe, v nas, ki bo zdaj zdaj pogoltnilo ‘prednamstvo!’” (ibid., 132) Minevanje nas tako uฤinkovito trga od najdomaฤnejลกega obstoja, da smo prepriฤani, da pradavnih spominov ne moremo vpeti v hipnost naลกega ลพivljenja. Pa do njih vseeno ฤutimo nostalgijo, kakor da predstavljajo nekaj minulega โ€“ in nepovratnega. Jean Follain je zapisal: “Bila so jutra, ko je podstat jokala … Tisti obฤutek veฤnosti, ki ga nosi v sebi zgodnje otroลกtvo, je ลพe izginil.”[16]Jean Follain, Chef-lieu, str. 201, v: Bachelard 2011, 128

Bachelard predlaga alternativo ฤrnogledosti. ฤŒlovekovo bitje je globlje od enodimenzionalne niti njegove zgodovine in zato ni treba, da ostane v krempljih ฤasa, ki obrablja. Nostalgijo, ki jo obฤutimo ob izgubljenih podobah, moramo zgolj drugaฤe opredeliti, v nekaj bolj naลกega. Pri tem se lahko posluลพimo Bachelardovega zapisa o animi, ki pravi: “Preteklost duลกe je tako daleฤ! Duลกa ne ลพivi s tokom ฤasa.” (Bachelard 2011, 24/25) In vendar duลกo imamo, prav toliko je v nas anime kot animusa. Nostalgija, trdi Bachelard, je nostalgija po zvestobi, po zvestobi duลกi, ki je bila, skupaj z otroลกtvom, potlaฤena ob vstopu na hrupno obmoฤje druลพinskih, druลพbenih in psiholoลกkih konfliktov. In tako je morda tudi prav: v razliฤnih mitologijah se pojavlja motiv boลพanskega otroka, ki ne sme slediti ฤloveลกki usodi. Takega otroka zaznamuje osama, otroka denimo zapustijo, zibelko prepustijo valovom, odnese jo daleฤ stran od ljudi: “po svojem bistvu je sirota, a ima vendarle dom v izvornem svetu in ga bogovi ljubijo.”[17]Karl Kerenyi (in C. G. Jung), Einfรผhrung in das Wesen der Mythologie, str. 439, v: Bachelard 2011, 154

Zamolkla bol pa ostane tudi potem, ko nas je ลพe pomirila ugotovitev, da “otroลกtvo z nekaterimi potezami v nas traja vse ลพivljenje.” (Bachelard 2011, 31)A zdaj lahko nanjo pogledamo z drugaฤnega zornega kota; mehko otoลพnost Bachelard poimenuje resnost in plemenitost ฤloveลกkega. Prav ta ostaja v nas in je vez s prednamstvom. Kljub temu, da pripovedovalci najraje obujajo spomine o veฤjih in manjลกih otrokovih radostih, smo nostalgiฤni po drugaฤnem, manj ลพivahnem razpoloลพenju, tako pretanjenem, da ga je lahko vzgibala ลกe komaj zaznavna podoba. Tenkoฤuten otrok, obฤutljiv za odtenke, je “[o]trok, v katerega se je naselil sever.”[18]Jacques Rodenbach, pesem ลกt. XIV v Le mirroir du ciel natal [Ogledalo rodnega neba], str. 64, v: Bachelard 2011, 151

“Otrok vidi svet, poln ilustracij, Svet s svojimi prvotnimi barvami, pravimi barvami.” (Bachelard 2011, 136) V ฤudenju je vse zaznamovano s prviฤ. Vsako tako uzrtje, vsak tak vstop v svet โ€“ in to je kljuฤno โ€“ je priฤetek nekega bitja. Na to misli Bachelard, ko razlaga o mnogoterosti, o limbu[19]Limb oz. predpekel je v krลกฤanstvu poleg nebes, pekla in vic eno od moลพnih stanj posmrtne duลกe. Tja gredo dobri ljudje, ki pa ne morejo biti zveliฤani, ker niso bili krลกฤeni in s tem … Continue reading predhodnosti bitja. “V ฤloveลกkem bitju je toliko rojevajoฤih se sil, ki ob svojem odhodu ne poznajo enoliฤne usode smrti. Umremo samo enkrat. Psiholoลกko pa se rodimo mnogokrat.” (ibid., 129) Tu se znova izriลกe rastlinskost bitja: je kakor trajnica, ki poลพene vsako leto, umre pa, zares, le enkrat.

Glede na do zdaj povedano je moฤ sklepati, da se lahko v mnogoterost razpre tudi ta, ki je ลพe v postajanju, ฤe le pri tem ubere pravilen pristop.

Labirint z mehkimi stenami

Nietzche je dejal: “ฤŒe bi hoteli zarisati arhitekturo, ki bi ustrezala strukturi naลกe duลกe … bi si jo morali zamisliti po podobi labirinta.”[20]Friedrich Nietzche, Morgenrรถte, (v fr. prevodu) str. 169, v Bachelard 2011, 131

Na zgornji skici je pod (I) ponazorjen prehod od otroลกtva v odraslost. Bachelard skladno z Nietzschejevim zapisom o animi otroลกtvo oznaฤi za labirint: “ne najdemo niti, ki bi nam pomagala iz njega, in verjetno je ne smemo najti.” (Bachelard 2011, 130) Med mnogimi nitmi ni moฤ razloฤiti, katera je rdeฤa, saj so si v polmraku vse barve podobne. Rdeฤa nit je preprosto ena izmed niti, ki je od ostalih razliฤna zgolj v tem, da se bo v nekem trenutku znaลกla ob izhodu iz labirinta. Tam jo osvetli jasnost zavesti, in odtlej jo imenujemo “rdeฤa nit”.

Pod (II) je prikazan poskus prehoda iz odraslosti v otroลกtvo s spominjanjem. Tu se skozi svojo zgodovino pomikamo nazaj na naฤin, ki nam je v odrasli dobi najbolje poznan: koledarsko, linearno, sledeฤ rdeฤi niti. Na neki toฤki pa se nit naลกih osebnih spominov pretrga in nanjo priฤnemo navezovati nit spominov naลกih prednikov. Lastno ลพivljenje nam uide iz rok ravno, ko dospemo do labirinta anime, do izhodnega mesta, kjer smo prviฤ ugledali rdeฤino niti. Mrk zavesti nam prepreฤi, da bi v labirint vstopili skozi njegov izhod.

Najti moramo torej vhod vanj. Odreฤi si moramo jasnino odraslosti in ob (rdeฤi) niti bomo ugledali druge niti, kako vznikajo. Pot v otroลกtvo, v polmrak ne vodi vnazaj, temveฤ le naprej: z vznikanjem se moramo ubrati, vznikanje je v svojem bistvu usmerjeno v prihodnost.

Sreฤko Kosovel: Za njo![21]Sreฤko Kosovel, Iz zapuลกฤine: pesmi, neobjavljene v Zbranem delu, str. 28

Za njo, za njo,

za njo se spustimo,

ki plava in meri

nebeลกko sinjino,

obkroลพa in ลกiri

viลกino โ€“ globino,

za njo, za njo,

za njo se spustimo.

Kot je prikazano na skici (III), je predpogoj k ubranosti z mnogoterostjo globljenje bitja. Pesniki so v tem izmojstreni. Ko ob neki podobi zaฤutijo bledo svetlikanje spomina, ga za boljลกo razloฤnost ne skuลกajo opredeliti v ฤasu, paฤ pa si pomagajo z domiลกljijo. Domiลกljija namreฤ ilustrira spomin, da je bolj ลพiv. Podoba postane izvor in snov kompleksne sanjarije: spomin sanja in sanjarija se spominja. Pesniki s tem v podobah ustvarijo nastavke bitij. Bralec poezije je tako lahko vnoviฤ in vnoviฤ otrok ลพivljenj, ki bi se lahko odvila prav tako verjetno kot to eno, ki se mu odvija. “Koliko bitij smo zaฤeli! Koliko izgubljenih izvirov, ki pa so vendarle pritekli!” (Bachelard 2011, 130) Bralฤeva preteklost tako znova najde svojo substanco, razraste njegovo bitje in ga hkrati globlje ukorenini v svetu. Sanjarjev labirint ima mehke stene โ€“ vsakiฤ, ko se poda vanj, je drugaฤen.

Jezero

Za konec naj podam eno najlepลกih primer iz knjige, ki, tako upam, povzame moje razmisleke, ali raje, sanjarjenja ob njej. Sanjar poetiฤne sanjarije, pesnik, ali tisti, ki ob branju postaja pesnik, je hkrati jezero in sonce. Ko se sanjar zagleda v neko podobo, priฤne globiti svoje bitje. Potaplja se vase, v jezersko temino, po dnu katere se plazi poฤasen tok duลกe. Mestoma se od toka odcepi kak krak vode, ki vzplava na povrลกje. Voda tam vzbrbota in vzvalovi. Gladina je vzgiban relief. Sonce, ki ฤloveku, ลพiveฤemu zgolj na kopnem, odstira sence le iz omejenega nabora nebesnih smeri, se na jezeru ujame v valove in osvetli podobe sveta pod neลกtevno novimi koti. Sanjar torej svetlobo pridobi od sonca in je sam sonce v njegovih odsevih: “vse, kar se bleลกฤi, vidi.” (ibid., 230) Ena podoba, ki vzbudi sanjarjevo radovednost, je dovolj, da se njegova uzrtja pomnogoterijo, dovolj, da nastane pesem. Svet je izmeniฤno prizor ali pogled โ€“ in na spet mirni gladini se izriลกe odsev (pesem): “Jezero je mojster naravnih akvarelov. Barve odsevajoฤega sveta so neลพnejลกe, mehkejลกe, lepลกe v svoji nenaravnosti kot barve z vso teลพo substancialnosti.” (ibid., 227)

Tak je torej Bachelardov naฤin vstopanja v ontologijo polmraka. Ta, v komer sta globina in povrลกina pobotani, bo razumel, da je zrcalo globokih jezer najjasnejลกe, in trditev, da se iz brezna dviga svetloba (ibid., 226), se mu ne bo zdela protislovna.

***

Sebastjanu Vรถrรถsu in Klemnu Lahu se zahvaljujem, da sta mi s pronicljivo mislijo in tehtnimi pripombami pomagala razkaditi meglo, ki je v nejasnosti drลพala prenekatero poved.

Literatura

Bachelard, G. 2011. Poetika sanjarije. Prevedla: S. Koncut. Ljubljana: ล tudentska zaloลพba

Goldstein, K. 1995. The Organism: A Holistic Approach to Biology Derived from Pathological Data in Man. Prevedel: Henry H. Garrett (1939). New York: Zone Books

Kosovel, S. 1983. Pesmi. Ljubljana: Cankarjeva zaloลพba

Kosovel, S. 2010. Iz zapuลกฤine: pesmi, neobjavljene v Zbranem delu. Ljubljana: Zaloลพba ZRC

Mรถderndorfer, V. 2019. Poezija in smrt โ€“ pesnikov avtoportret. Poglavje v Poezija in smrt: pesnikovo sta ลพivljenje. Urednica: Zajc, N. Ljubljana: Zaloลพba ZRC

*naslovna slika: Jean-Baptiste-Camille Corot, La solitude. Souvenir de Vigen (Limousin) (vir: Museo Nacional Thyssen-Bornemisza)

References

References
1 “Animusu torej pripadajo naฤrti in skrbi, dva naฤina, da nismo navzoฤi sami sebi.” (ibid., 79)
2 V izogib grenko dualistiฤnemu priokusu o “slabem” animusu in “dobri” animi podajam oris Bachelardove razdelitve duลกevnosti na animus in animo. Osnuje jo na podlagi Jungove globinske psihologije, ki zagovarja prvobitno androginost duลกevnosti. Povrลกinska psihologija rada zaide v opisovanje moลกkosti in ลพenskosti, ki si โ€“ nespravljivo โ€“ nasprotujeta druga drugi. Opisuje grobo razdvojenega ฤloveka. Jung je, kot piลกe Bachelard, v izogib meลกanju s povrลกinsko psihologijo globinsko moลกko in ลพensko postavil v znamenje latinskih substantivov, animusa in anime. “Tudi ลกe tako moลพat moลกki, ki ga preveฤ preprosto oznaฤuje moฤan animus, ima animo โ€“ animo, ki se lahko kaลพe na paradoksalne naฤine. Enako ima tudi ลกe tako ลพenska ลพenska psihiฤne doloฤitve, ki dokazujejo obstoj animusa v njej.” (ibid., 76) Na str. 74 Bachelard zapiลกe, da tako pri moลกkem kot pri ลพenski androginost ohranja svojo vlogo, ki je v tem, da vzdrลพuje sanjarijo v njenem pomirjujoฤem delovanju. “Dialektika moลกkega in ลพenskega poteka v ritmu globine. Vodi od manj globokega, vedno manj globokega (moลกko), k vedno globokemu, vedno bolj globokemu (ลพensko). In prav v sanjariji […] najdemo ลพensko, ki se razprostira v vsej svoji razmahnjenosti in poฤiva v svoji preprosti mirnosti […], naลกo duลกo preลพamejo vplivi anime.” (ibid., 74-76) Bachelard, kot ga razumem sama, v svojem pisanju daje prostor in enako vrednost tako animi kot animusu, hkrati pa poudarja, da se harmoniฤna androginost, zdruลพevanje animusa in anime, pred fenomenologom svobodno razprostre ลกele v globoki sanjariji poฤitka, ki jo s svojo neลพnostjo preveva vsesprejemajoฤa anima. K temu ob rob ลกe dva navedka; prvi: “Anima je mehka substanca, enovita substanca, ki hoฤe mehko, poฤasi uลพivati svoje enovito bitje,” (ibid., 84) ter drugi: “Misli animusa hoฤejo potrditev v sanjarijah anime. Smisel take potrditve je obraten od potrditve, ki si jo ลพeli znanstveni duh, duh, omejen na svojo zavest animusa.” (ibid., 93)
3 Jacques Audiberti, Carnage, str. 50, v: Bachelard 2011, 234
4 Sreฤko Kosovel, Pesmi
5 Sreฤko Kosovel, Iz zapuลกฤine: pesmi, neobjavljene v Zbranem delu, str. 131
6 “Med rahlo melanholijo, iz katere se rojeva vsaka sanjarija, in daljno melanholijo otroka, ki je veliko sanjal, obstaja globoka skladnost. […] V tej skladnosti se oblikuje kontinuiteta bitja, kontinuiteta eksistencializma zasanjanega bitja. […] ลฝivljenje drugih v naลกe ลพivljenje prinaลกa dogodke. Glede na tako ลพivljenje, navezano na svoj mir, ลพivljenje brez dogodkov, bi bili vsi dogodki lahko “travme”, moลกke surovosti, ki vznemirjajo naravni mir naลกe anime, ลพenskega bitja, ki […] v nas ลพivi zadovoljno samo v sanjariji.” Bachelard meni, da iz otroลกtva ne pogreลกamo radosti, paฤ pa spokojno otoลพnost, neutemeljeno otoลพnost samotnega otroka (tudi: opojnost, bajnost). “ลฝivljenje nas ลกe preveฤ zmoti v tej koreniti melanholiji,” ki jo Bachelard oznaฤi kot preprostost, resnost in plemenitost ฤloveลกkega. (Bachelard 2011, 184-151) Vzporednico na kulturni ravni Bachelard poda z besedami Franza Hellensa, da “[ฤ]loveลกko zgodovino tako kot zgodovino ljudstev sestavlja ravno toliko legend kot resniฤnosti in prav niฤ ne bi pretiravali, ฤe bi rekli, da je legenda nadrejena resniฤnost. Pravim legenda in ne anekdota; anekdota razkraja, legenda gradi.” (Franz Hellens, Documents secrets, str. 146, v: Bachelard 2011, 156) Lep prikaz Hellensovega navedka sem zasledila v filmu Zgodbe iz kostanjevih gozdov, osnovanem na ljudski pripovedi โ€“ ta spomine prepleta s ฤarobnim in se iz roda v rod prenaลกa kot liriฤno zavetje pred trdo resniฤnostjo.
7 George Sand, Question d’art et de littรฉrature, str. 283, v: Bachelard 2011, 15
8 “The experience of immediacy cannot be reached by the discursive procedure or by any kind of synthesis. It may be achieved only by surrendering ourselves to the world with which we come in contact without fearing to lose our relation to the ordered world.” (Goldstein 1995, 21)
9 “The feeling of unity in the sphere of immediacy is the deepest foundation for the experience of well-being and for self-realization.” (Goldstein 1995, 21)
10 v: Bachelard 2011, 167
11 Edmond Jaloux, Edgar Poe et les femmes, str. 125, v: Bachelard 2011, 196
12 Henri Michaux, Plume, str. 49, v: Bachelard 2011, 197
13 Bachelard del knjige posveti poigravanju z naravo besed. Na tem temelji tudi primarna loฤnica, ki jo potegne med sanjarijami in sanjami: “Za nas sanje izhajajo iz animusa, sanjarija pa iz anime. [โ€ฆ] Le rรชve (sanje) je v francoลกฤini moลกkega spola, la rรชverie (sanjarija, sanjarjenje) pa ลพenskega.” (ibid., 30, 39)
14 Morda ni nakljuฤje, da opis na tem mestu spominja na Merleau-Pontyjeva horizont in motiv. V spremni besedi Igor ล kamperle navaja Merleau-Pontyja kot enega od naslednikov Bachelardovega pionirskega dela na podroฤju ลกtudija domiลกljije: slednjega se je Merleau-Ponty loteval na polju vidnega. (ibid., 252)
15 Anne-Marie Backer, Les รฉtoiles de novembre, str. 16, v: Bachelard 2011, 178
16 Jean Follain, Chef-lieu, str. 201, v: Bachelard 2011, 128
17 Karl Kerenyi (in C. G. Jung), Einfรผhrung in das Wesen der Mythologie, str. 439, v: Bachelard 2011, 154
18 Jacques Rodenbach, pesem ลกt. XIV v Le mirroir du ciel natal [Ogledalo rodnega neba], str. 64, v: Bachelard 2011, 151
19 Limb oz. predpekel je v krลกฤanstvu poleg nebes, pekla in vic eno od moลพnih stanj posmrtne duลกe. Tja gredo dobri ljudje, ki pa ne morejo biti zveliฤani, ker niso bili krลกฤeni in s tem oฤiลกฤeni izvirnega greha. Duลกe v predpeklu ne trpijo, a hkrati ne ฤutijo bliลพine Boga. Vsekakor gre za zanimivo metaforo, ki jo Bachelard uporabi za opis bivanja otrok, ki ลกe niso bili “posveฤeni” v druลพbeno objektivnost.
20 Friedrich Nietzche, Morgenrรถte, (v fr. prevodu) str. 169, v Bachelard 2011, 131
21 Sreฤko Kosovel, Iz zapuลกฤine: pesmi, neobjavljene v Zbranem delu, str. 28

Published:

in

,

Tags: