Sociologija Alfreda Schutza

Danaลกnje razumevanje socioloลกke teorije sociologijo opredeljuje kot razdvojeno med dvema pristopoma razumevanja in raziskovanja druลพbe. Prvi pristop poudarja razlago druลพbene realnosti in posameznikovega delovanja skozi makrosocioloลกke pojave in zanemarja izkuลกnje, razmiลกljanje in avtonomijo posameznikov ter prevzema zunanji in objektivistiฤni pogled na druลพbeno dogajanje. Nasprotno pa se drugi pristop osredotoฤa na individualne izkuลกnje, predstave in doลพivljanja druลพbe, a pri tem zapostavlja, da so posamezniki v svoji avtonomiji omejeni z druลพbenimi strukturami, ki so jim zunanje. Nasprotje ponazarja na primer razlika v razumevanju naroda, ki ga lahko razumemo kot vsakodnevni plebiscit, kjer pripadniki narod s svojim delovanjem vsakiฤ znova ustvarimo, ali pa kot zgodovinski kontekst ali celo bioloลกko pogojeno predispozicijo, ki vnaprej zaznamuje naลกe vedenje. Problem dveh izkljuฤujoฤih se polov druลพbene realnosti, obiฤajno znan pod imenom problem ยปstruktura : delovanjeยซ ali ยปobjektivizem : subjektivizemยซ, tako opredeljuje serija dihotomij, kot so: struktura/delovanje, druลพba/posameznik, objektivno/subjektivno, makro/mikro (Stankoviฤ, 2001), pa tudi determinizem/avtonomnost, objekt/subjekt, statiฤnost/dinamiฤnost (Greiffenhagen in Sharrock, 2008). V sporu med obema pogledoma na druลพbeno realnost pogosto pride do meลกanja razliฤnih vrst vpraลกanj, od metodoloลกkih (ali bi moralo druลพboslovje preuฤevati druลพbeno realnost skozi ลกtudijo individualnih perspektiv ali ยปobjektivneยซ statistike) do ontoloลกkih (ali so osnovni gradniki druลพbene realnosti in socioloลกkega preuฤevanja posamezniki ali druลพbene strukture). V svojem jedru pa se spor zvede na ontoloลกko vpraลกanje, ali se druลพbena realnost nahaja v individualnih zaznavah ali zunaj njih in jo te zgolj odslikujejo (prav tam: 5). Tudi Peter Stankoviฤ (2001: 33) poudarja, da se za dvema razliฤnima metodologijama raziskovanja druลพbe skrivata dve razliฤni ontologiji: ena predpostavlja, da je druลพbena realnost posameznikom zunanja in se odvija po sebi lastnih zakonih, druga pa trdi, da je kljub tujosti, s katero posamezniki druลพbo doลพivljajo, ta vendarle posledica njihovih dejanj.

            V tako razumljeni razcepljenosti socioloลกke teorije spadajo pod objektivistiฤne pristope paradigme, kot so marksizem in funkcionalizem, pod subjektivistiฤne pa med drugimi fenomenoloลกki pristopi, vkljuฤno s pristopom Alfreda Schutza (Greiffenhagen in Sharrock, 2008: 4). Razdvojenost socioloลกke teorije je porodila potrebo po integraciji omenjenih dveh ยปpolovยซ druลพbene realnosti, ki zaznamuje poskuse integracije Bourdieuja, Habermasa, Giddensa in drugih (prav tam: 5). Poskusi integracije objektivistiฤnega in subjektivistiฤnega pogleda na druลพbo pa se izkaลพejo za teลพavne, saj bodisi zapadejo v neuravnoteลพeno razlago in prioritiziranje enega izmed polov druลพbene realnosti bodisi spriฤo upoลกtevanja mnogih vidikov izgubijo svojo razlagalno moฤ (Stankoviฤ, 2001: 31).

            Dosedanji neuspehi pri iskanju integracije odpirajo prostor za drugaฤen pristop, po katerem fenomenologija ne predstavlja subjektivistiฤnega pola, ki bi ga morali uravnoteลพiti z objektivistiฤnimi naฤini razlage, ampak (socioloลกko) dihotomijo subjektivnega in objektivnega presega. Po tej razlagi je sama obtoลพba subjektivizma ลพe (napaฤen) objektivistiฤni oฤitek in tudi kljuฤno gonilo zgreลกenega in poslediฤno neuspeลกnega podviga integracije (Greiffenhagen in Sharrock, 2008: 13). Fenomenoloลกka sociologija namreฤ ne premakne pogleda od zunanjih, objektivnih struktur k posameznikovi subjektivni izkuลกnji, kot ji oฤitajo objektivistiฤni pristopi. Nasprotno, razliko med subjektivno izkuลกnjo druลพbe in druลพbo na-sebi poskuลกa ukiniti, saj se upre podvojitvi predmeta na objektivno obstojeฤi ยปpredmet na-sebiยซ, ki je posamezniku zunanji in katerega lastnosti bi obstajale, ฤeprav ne bi bilo nikogar, ki bi jih zaznaval, in na predmet-v-zaznavi, katerega podoba je subjektivna in zaznamovana s subjektivnimi lastnostmi (prav tam). Zdi se, da bi lahko zato tudi v navezavi na sociologijo veljalo, da je podvig integracije subjektivistiฤnih in objektivistiฤnih pristopov oziroma polov ยปstruktura : delovanjeยซ posledica sledenja idealu naravoslovnih znanosti in sprejemanja njihove ideje ยปmatematizirane naraveยซ (oziroma matematizirane in objektivirane narave druลพbe), ki zato ostaja ยปvselej prepozenยซ, saj smo, ฤe ยปsprejmemo idejo matematizirane narave, s tem (implicitno) sprejeli tudi idejo o nepremostljivosti razcepa na objektivno in subjektivnoยซ (Vรถrรถs, 2021: 106).

            Namen prispevka je pregledati kljuฤne pojme Schutzovega fenomenoloลกkega pristopa k preuฤevanju druลพbe in ugotoviti, kako se umeลกฤa v obe zgornji interpretaciji โ€“ ali lahko njegovemu podvigu pripiลกemo radikalnost preseganja socioloลกke zagate objektivizma in subjektivizma ali ลกe vedno pristaja na enak druลพbeni svet kot ยปstrukturneยซ paradigme, le da ga locira v posameznikovo zavest.

Sociologija Alfreda Schutza

(Alfred Schutz, vir: The Schutz Circle)

a) Metodoloลกki zagovor subjektivnega

Schutz izhodiลกฤni problem sociologije vidi v vpraลกanju, kako posamezniki zaznavajo in konstruirajo druลพbeno realnost svojega vsakdanjega ลพivljenja. Konstrukti znanstvenika so torej konstrukti drugega reda, saj so njegov ยปmaterialยซ preuฤevanja konstrukti prve stopnje, torej posameznikovo dojemanje druลพbenega sveta (Overgaard in Zahavi: 2009: 7). Druลพbeni svet nam je vedno dan kot organizirana celota, ki se je izoblikovala na podlagi naลกih izkuลกenj, uฤenja, eksperimentov, s katerimi smo o druลพbenem svetu pridobili nejasno znanje, svet pa je tako postal prepreden z objekti, ki nas usmerjajo pri doseganju lastnih projektov, oblikujejo situacije, na katere se moramo odzvati ali jih sprejeti โ€“ objekte, ki nam, z drugimi besedami, nekaj pomenijo (Schutz, 1976: 9). Vendar pa socioloลกka teorija zagreลกi napako, ฤe takลกno naravnanost in iz nje izhajajoฤe predpostavke o druลพbi prevzame kot neproblematiฤne elemente druลพbenega, namesto da bi jih najprej preuฤila in reflektirala, saj v tem primeru razlaga druลพbeni svet skozi zdravorazumske/intuitivne interpretacije druลพbe, ki jih prevzemajo tako druลพbeni akterji kot tudi raziskovalec sam, v kolikor se jih ne zaveda (Schutz, 1967: 8-10).

            Pobuda, naj sociologija preuฤuje subjektivne interpretacije druลพbenega, lahko daje vtis subjektivizma, saj se z objektivistiฤne perspektive zdi, da zanemarja zunanje druลพbene strukture, ki na te subjektivne interpretacije vplivajo. Tu je razvidna drugaฤna ontoloลกka predpostavka o obstoju druลพbene realnosti, ki jo zavzemajo objektivistiฤne in integracionistiฤne perspektive, namreฤ da svet druลพbenih dejstev, ki deluje po lastnih zakonih, do neke mere determinira posameznika in njegovo zavest oziroma njegove predstave. Sem sodi tudi kritika fenomenologije s strani Pierra Bourdieuja, ki trdi:

Upraviฤeno si je prizadevati za razumevanje tega, kako druลพbeni akterji razumejo lasten druลพbeni svet, dokler prispevka k znanosti o predznanstvenem razumevanju druลพbenega sveta ne oznaฤimo za znanost o druลพbenem svetu.

(Bourdieu,1977: 21)

Po njegovem mnenju tako obstaja kljuฤna razlika med raziskovanjem predznanstvenih predstav o druลพbi in raziskovanjem druลพbe same, saj slednja ne korenini v posameznikovih zaznavah. Dojemanje druลพbenega sveta je sicer legitimni predmet preuฤevanja, a je pri tem pomembno poudariti, da to ni raziskovanje druลพbenega sveta samega, saj ta vsaj do doloฤene mere obstaja zunaj posameznika in njegovih subjektivnih predstav. Bourdieu tako pristaja na legitimnost raziskovanja subjektivnih predstav o druลพbi kot tudi druลพbe same, pri ฤimer pa verjame ravno v podvojitev druลพbenega sveta, ki obstaja in doloฤa subjekte od zunaj, v njihovi subjektivni in naivni predstavi o druลพbi – podvojitev, iz katere se porodi socioloลกki podvig integracije obeh ยปsvetovยซ, kamor lahko umestimo tudi sociologijo Bourdieua.

            Obtoลพba fenomenologije subjektivizma pa je mogoฤa le, ฤe spregledamo, da preuฤevanje subjektovega dojemanja druลพbe ni subjektivistiฤno, ampak nujno za preuฤevanje druลพbe nasploh. Po Schutzu se znanstveniki, ki preuฤujejo svet institucij, vlad, trgov in narodov, motijo, ฤe menijo, da lahko omenjene pojave razloลพijo neodvisno od pomena, ki jih ti pojavi imajo za ljudi. ฤŒe znanstveniki namreฤ ne upoลกtevajo pomena, ki jih imajo omenjeni pojavi za ฤloveลกke akterje, ampak raziskujejo zakonitosti druลพbenih pojavov neodvisno od akterjev, v resnici implicitno raziskujejo pomen, ki ga tem pojavom pripisujejo sami kot druลพbeni akterji. Poslediฤno ohranjajo intuitivne predpostavke o druลพbenem, ki jih preoblikujejo v idealizacije in formalizacije intuitivnega druลพbenega ลพivljenjskega sveta (Schutz, 1976: 6). Takลกen naฤin raziskovanja je po Schutzu sicer mogoฤ in uporaben, kar v druลพboslovju dokazuje primer ekonomije. Ekonomski napredek lahko namreฤ po Schutzu legitimno pripiลกemo preuฤevanju odnosa med povpraลกevanjem in ponudbo (ne pa poskusu prodora v subjektivne koncepte ลพelj in vrednosti), vendar uporabnost tako zgrajenih modelov druลพbene realnosti korenini v posameznikih, katerih v druลพboslovju pozabljeno delovanje in ฤustva leลพijo v srcu druลพbenega sveta (prav tam: 7). S tem Schutz ne ลพeli prioritizirati subjektivne predstave sveta nad objektivno, paฤ pa si prizadeva najti objektivnost druลพbenega sveta, njegovih institucij, pravil in skupin, kot je vzpostavljena v naลกi izkuลกnji druลพbe.

ย ย ย ย ย ย ย ย ย ย ย  Primarnost subjektove druลพbene izkuลกnje, iz katere izhajajo tudi objektivne poteze druลพbenega, implicira od objektivizma manj naivno pojmovanje subjekta in njegovih predstav o druลพbeni realnosti. ฤŒe lahko objektivistiฤne paradigme najdejo resniฤne vzvode druลพbenih sprememb zunaj posameznikov, pri ฤimer preseลพejo laลพne predstave, ki jih gojijo naivni subjekti o lastni situaciji, svobodi in moลพnostih, fenomenoloลกki pristop sociologom ne daje veฤ privilegija razkrinkavanja laลพnih predstav. ยปObjektivnostยซ druลพbenega sveta je tako akterju kot raziskovalcu dostopna znotraj njunih izkuลกenj druลพbenega. V izkuลกnjo zasidrana objektivnost pa porodi vpraลกanje, kako se vzpostavijo elementi objektivistiฤne sociologije (vlade, narodi, druลพbene skupine itd.), ฤe jih poskuลกamo razumeti skozi konstitucijo v izkuลกnji posameznika, ne pa v okviru zunanje realnosti sebi lastnih zakonov.

b) Kako posameznik zgradi svoj socialni svet?

Schutz svojo izpeljavo druลพbe zaฤne z vrnitvijo k ฤloveลกki izkuลกnji. Druลพbeni svet temelji na posameznikovi zaznavi drugega, zato druลพbo izpeljuje iz temeljnega odnosa med posameznikom in drugim, ki ga poimenuje ยปodnos miยซ (we-relation) in ki naj bi se nanaลกal na neposredno izkustvo drugega. Iz neposrednega sooฤenja z drugim Schutz izpelje odnose med posameznikom in ostalimi ฤlani druลพbe, ki niso prisotni v njegovi neposredni zaznavi, iz takลกnih anonimnih abstraktnih drugih pa izpelje ลกe sploลกnejลกe in anonimnejลกe konstrukte (manj vezane na posameznikovo izkuลกnjo konkretnega drugega), kot so narod, vlada, drลพava itd.

ยปOdnos miยซ

Izhodiลกฤna toฤka Schutzove izpeljave odnosa med mano in drugim je naravnanost k drugemu; ta je zame navzoฤ neposredno, tukaj in zdaj. Odnos med mano in drugim po Schutzu ลพe predpostavlja, da drugega zaznavamo kot bitje z zavestjo in njegovo vedenje interpretiramo kot znamenje njegove zavesti. Vendar pa zavedanje, da smo sooฤeni z ลพivim zavestnim bitjem, ne izhaja iz refleksije, sklepanja ali presojanja, s katerim bi objektu (ฤloveลกkemu telesu) naknadno pripisali ลพivljenje in zavest, ampak iz predrefleksivne izkuลกnje drugega (Schutz, 1976: 24). Schutz torej zavrne tako objektivistiฤno kot subjektivistiฤno razlago. Zmota objektivizma se pokaลพe v tem, da v naลกi zaznavi dane inteligence drugega nikakor ne more dokazati (prav tam: 4), zmota subjektivizma pa v tem, da je v naลกi vsakdanji naravnanosti dana inteligenca drugega zgolj posledica naลกega sklepanja.

            Orientacija k drugemu je lahko enostranska ali reciproฤna โ€“ v slednjem primeru se razvije druลพbeni odnos, ki ga Schutz poimenuje ยปodnos miยซ (we-relation). Zaznamuje ga neposredna prisotnost dveh oseb, ki kretnje drug drugega interpretirata kot znamenje zavesti drugega. Tovrstna neposredna izkuลกnja drugega se ohrani v spominu, tudi ko drugi ni veฤ prisoten v naลกi neposredni zaznavi. Odnos med mano in drugim tako vkljuฤuje ljudi, ki jih poznam, tudi ko niso neposredno prisotni, in ljudi, ki jih ne poznam, pa vem, da obstajajo โ€“ ฤeprav jih ne zaznavam neposredno, imam z njimi odnos, ki tvori mojo orientacijo v vsakdanjem ลพivljenju. Svet zaznavanja druลพbe se tako razplasti na ljudi, ki jih neposredno zaznavamo v danem ฤasu in prostoru (npr. moj trenutni sodelavec), ljudi, ki jih ohranjamo v spominu (npr. prijatelji, druลพina, daljni znanci), in ljudi, katerih obstoj predpostavljamo na podlagi obฤega znanja (npr. poลกtni usluลพbenec) (prav tam: 41).

            Vendar pa to ลกe ne odgovori na vpraลกanje, kako se reciproฤen ali enostranski odnos do drugega razvije v kompleksne kolektivne koncepte, kot so recimo drลพava, trg ali narod. Na vpraลกanje, kako se razplastena struktura konkretnih medsebojnih odnosov med mano in drugimi razvije v izkuลกanje kompleksnih in od konkretnega posameznika loฤenih konceptov, Schutz odgovarja s procesom tipifikacije in odnosom, ki izhaja iz ยปodnosa miยซ in temelji na anonimnosti in posredni izkuลกnji, imenovanem ยปodnos oniยซ (they-relation).

Idealni tipi in ยปodnos oniยซ

Svet ima za posameznika kot omenjeno veฤ plasti: prva, neposredna, vsebuje konkretne odnose z drugimi tukaj in zdaj; drugo zaznamujejo trenutno neprisotni konkretni drugi; vse nadaljnje pa vedno bolj abstraktne predstave drugega (javni usluลพbenec, narod, drลพava itd.). Vendar pa je vse, kar nam ni dano v neposredni ฤasovno-prostorski sedanjosti, po Schutzu bistveno drugaฤno โ€“ zaznamovano je z razumom, natanฤneje s procesom tipifikacije.

            Schutz omeni, da je razlika med posredno in neposredno danostjo vidna ลพe v primeru konkretnega drugega, ki takoj, ko ni veฤ neposredno prisoten v naลกem tukaj in zdaj, postane idealni tip. V vsakdanji naravnanosti namreฤ predpostavljamo, da se oseba, na primer prijatelj, od katerega smo se po skupnem sreฤanju poslovili, ni spremenila, in jo imamo zato za identiฤno z naลกim zadnjim spominom nanjo. Ker pa se je oseba v vmesnem ฤasu morda dejansko spremenila, je naลกa konstrukcija osebe idealni tip, od katerega resniฤna oseba bolj ali manj odstopa (prav tam: 44). Vsebino idealnega tipa lahko nadgradimo ob naslednjem sreฤanju ali na podlagi informacij, ki nam jih posredujejo drugi. Osebe, ki jih poznamo, a niso stvar trenutne zaznave, tako predstavljajo najkonkretnejลกi idealni tip โ€“ idealni tip konkretnega posameznika, ki ga dopolnjujemo z informacijami pridobljenimi v izkuลกnji z njim ali posredno (npr. prek poroฤil bliลพnjih prijateljev ipd.).

            Nadaljnji idealni tipi so anonimnejลกi in zahtevajo veฤ ยปsklepanjaยซ kot idealni tip bliลพnjega. Preko sinteze naลกih interpretacij konkretnih drugih izoblikujemo znanje o tipih vedenja, miลกljenja in videza, ki so tipiฤni za naลกe izkuลกnje druลพbenega (prav tam: 44). V druลพbi potem delujemo s predpostavko obstoja teh idealnih tipov, ki so osnovani na naลกih izkuลกnjah in so lahko zato pri vsakem drugaฤni, torej s predpostavko, da obstajajo takลกni-in-takลกni ljudje. Po Schutzu tako velja, da v primeru, ko denimo odloลพimo pismo na poลกti, predpostavljamo, da obstaja takลกen-in-takลกen ฤlovek, kot je pismonoลกa โ€“ torej nekdo, ki bo pismo prevzel, vedel, kaj pomenijo zapisi na njem, in ga uspeลกno dostavil naslovniku. Naลก odnos do nekoga, ki nima konkretne individualne vsebine in katerega notranje doลพivljanje nas ne zanima, paฤ pa smo osredotoฤeni na njegovo tipiฤno funkcijo, Schutz poimenuje ยปodnos oniยซ. Akterje, ki ustrezajo idealnim tipom, lahko kot tipiฤne doลพivljamo tudi v neposredni izkuลกnji โ€“ pismonoลกo, ki nam prinese pismo, bomo obravnavali kot idealni tip poลกtnega usluลพbenca, seveda pa lahko vedno zamenjamo perspektivo in s tipiฤnim akterjem stopimo v ยปodnos miยซ, kjer smo osredotoฤeni na konkretnega posameznika (npr. na razpoloลพenje in ฤustva pismonoลกe) in njegovo vedenje interpretiramo kot znamenja njegove trenutne izkuลกnje/zavesti.

Makrosocioloลกki pojavi

V izkuลกnjah skonstruirani idealni tipi se lahko povezujejo in tudi tipiฤen posameznik je vedno vozliลกฤe razliฤnih idealnih tipov (ista oseba je na primer lahko hkrati oฤe, moลพ, prijatelj in pismonoลกa), ravno tako pa idealni tipi vsebujejo druge idealne tipe (na primer voznik avtobusa lahko vsebuje idealni tip moลกkega, javni usluลพbenec pa idealni tip voznika avtobusa in druge). Na tak naฤin so konstruirani tudi idealni tipi, ki se navezujejo na kolektive, kot je na primer drลพava, ki so v resnici skrajลกano poimenovanje za idealno delovanje posameznikov, ki se vedejo na tipiฤne naฤine, v tem primeru kot drลพavni funkcionarji (prav tam: 52). Ker idealni tipi izhajajo iz posameznikovih izkuลกenj in znanja, ki je pri vsakem posamezniku drugaฤno, nimajo enakega pomena za vse. Koncepti, kot so narod, drลพava ali razred, predstavljajo ลกirลกi horizont izkustva druลพbenega, v katerem naletimo vedno le na tipiฤne predstavnike kolektivov, na uteleลกenje idealnih tipov, nikoli pa ne naletimo na strukture same. To je za Schutza dokaz, da druลพbene strukture nimajo namena in ne delujejo kot enoten akter, saj jih skonstruiramo sami na podlagi tipiฤnega vedenja posameznikov, ki so torej edini, katerim lahko pripiลกemo delovanje na podlagi namenov. To seveda ne pomeni, da struktur ne moremo preuฤevati, a se je ob tem pomembno zavedati, da se vsaka objektivna, posamezniku zunanja struktura v zadnji instanci zvede na tipiฤno delovanje akterjev, ki je edino, kar lahko zares izkusimo โ€“ pri tem pa je tip delovanja akterjev najprej tipiฤen za posameznika, ki je tipifikacije skonstruiral. V tem smislu drลพava, narod ali razred pomenijo za vsakega nekaj drug(aฤn)ega in na drugaฤen naฤin zaznamujejo delovanje posameznika, saj posamezniki na drugaฤen naฤin konstituirajo situacije, v katerih ลพivijo in na katere se odzivajo. Ko posameznik upoลกteva zakon, se preprosto odziva na tisto, kar je zanj tipiฤno delovanje posameznikov v vlogi policistov (prav tam: 45), to pa je odvisno samo od njegovih izkuลกenj in znanja. Razlaganje delovanja posameznikov skozi determiniranost s strani razreda, naroda ali drลพavnih institucij tako postane napaka razlaganja pojava z neฤim, kar je oฤitno njegova posledica. Posameznikovo miลกljenje (in dejanja) ne morejo biti posledica njegovega poloลพaja v druลพbeni strukturi, saj druลพbena struktura izhaja iz njegovih izkuลกenj, znanja in interpretacij โ€“ te sicer lahko zaznamujejo njegovo vedenje, a v tem primeru ni zaznamovan s strani zunanjih struktur, paฤ pa z lastnimi tipifikacijami. Po drugi strani pa Schutz (1967: 8) trdi, da posameznik izkuลกnje pridobiva v svetu, v katerem ni sam in ki ga ne nadzoruje, zato konstitucija njegovega druลพbenega sveta in njegova lastna umestitev vanj nista le v njegovi lasti, ampak sta odvisni tudi od drugih. Poslediฤno se porodi vpraลกanje, kako posameznikovi idealni tipi, v katere se je vpisal vpliv zunanjosti, zaznamujejo njegovo vedenje.

c) Kako posameznikov druลพbeni svet vpliva na posameznika?

Zdi se, da se vpliv posameznikovega druลพbenega sveta na posameznika, ki v svojem delovanju nima druge izbire, kot da se odziva na svoje lastne interpretacije druลพbe, vpisuje prav v sfero posameznikovega znanja in izkuลกenj, na podlagi katerih se oblikuje njegova druลพbena realnost vse do najลกirลกih konceptov druลพbenih struktur. Schutz za opis posameznikovega dejanja uporablja dve vrsti motivov, s katerima poveลพe prav slednje โ€“ posameznikove projekte in namene, ki na nek naฤin priฤajo o svobodi njegovega delovanja, in vpliv posameznikovih izkuลกenj v druลพbi, ki priฤajo o njegovi zaznamovanosti s strani drugih, saj nanje vsaj do doloฤene mere ni imel vpliva. Schutz tako razlikuje med motivi ยปda biยซ (in-order-to motive) in motivi ยปzatoยซ (because motive): prvi opisuje dejanje, ki ga ลพelimo izvesti, in celoto predpostavk, ki jih ta izvedba dejanja vkljuฤuje, drugi pa se nanaลกa na razlog, zakaj smo si za cilj zadali prav to dejanje (prav tam: 90), oziroma na nauฤene predpostavke, ki naลกe dejanje osmislijo. Ko na primer odpremo deลพnik, ker zaฤne deลพevati, se motiv ยปda biยซ nanaลกa na ลพeljo ne biti moker, motiv ยปzatoยซ pa na naลกo (nauฤeno) predpostavko, da je biti moker od deลพja nekaj nezaลพelenega. Prve deลพne kaplje so torej motiv ยปzatoยซ naลกega dejanja, ostati suh pa motiv ยปda biยซ. Podobno je pri tatu, ki krade, motiv ยปda biยซ ลพelja, da bi dobil denar, medtem ko je motiv ยปzatoยซ predpostavka ali sklop predpostavk, ki krajo osmislijo kot situaciji primerno sredstvo za pridobivanje denarja (prav tam). Takลกno pojmovanje posameznikovega dejanja ponudi moลพnost, da posameznikove druลพbene izkuลกnje doloฤajo smer njegovega delovanja, saj motiv ยปzatoยซ razloลพi motivacijo za specifiฤne naฤine odzivanja na situacije, ki so skonstruirani na podlagi druลพbenih izkuลกenj, na katere posameznik ni imel vpliva. Tako se zdi, da Schutz lahko misli ยปvpliv druลพbe na posameznikaยซ, kljub temu da druลพba kot mnoลกtvo institucij, organizacij ipd. ni posamezniku zunanja realnost, paฤ pa kompleks njegovih idealnih tipov. Omenjeni kompleks namreฤ doloฤa, kakลกno vedenje posameznik priฤakuje od akterjev, tudi tipiฤnih akterjev v abstraktnih vlogah drลพavnih funkcionarjev, in poslediฤno, kakลกni so zanj smiselni naฤini delovanja, doseganja ciljev in celo cilji sami. Schutz skladno s tem trdi, da je vsako delovanje โ€“ naj se posameznik, ki ga izvaja, zdi ลกe tako odtujen od svojih ciljev in namenov, ลกe tako zaznamovan z zunanjostjo in neavtentiฤen โ€“ vselej motivirano delovanje, le da so tako sam cilj delovanja kot vse ostale predpostavke samoumevne in nereflektirane (Schutz, 1967: 89).[1]Schutz tako zavrne pojmovanje tradicionalnega delovanja Maxa Webra, ki ga ta pojmuje kot iracionalno in zato na meji druลพbenega in naravnega dogodka, pri ฤimer naravni dogodek zaznamuje prav to, da … Continue reading

Integracija ali preseganje objektivizma in subjektivizma?

Schutzov koncept druลพbenega dejanja ne pojasni, kako toฤno je motiv ยปzatoยซ motiv za posameznika (ne pa recimo doloฤenost posameznika s strani druลพbenih struktur) ali kako se predpostavke motiva ยปzatoยซ, ki so nastale na podlagi izkuลกenj v druลพbi, razlikujejo od recimo ideoloลกkih predpostavk laลพne zavesti, ki jih ravno tako doloฤa posameznikovo mesto v druลพbi. Jasno je, da objektivistiฤne teorije, ki posameznikovo delovanje razlagajo skozi druลพbeno strukturo, predpostavljajo, da slednja ยปzaลพiviยซ v posameznikovi zavesti v obliki njegovih prepriฤanj, mnenj, navad in podobno โ€“ posameznik je po objektivizmu determiniran z mestom v druลพbi, a ลกe vedno prek mehanizma, po katerem druลพbeni poloลพaj doloฤa njegovo zavest, zavest pa njegova dejanja. ฤŒeprav je res, da posamezniki delujemo motivirano in so nam vsaj po premisleku naลกi motivi dostopni, to ลกe ne pomeni, da jim ne podhodi mehanizem, prek katerega nas doloฤa nam zunanja druลพbena struktura. V tem smislu bi lahko veljalo, kar izpostavi Durkheim (1982: 61-62), namreฤ da lahko naลกe na izkuลกnjah osnovane predstave ustrezno sluลพijo nam in naลกemu delovanju v druลพbi, a to ลกe ne pomeni, da zvesto odraลพajo naravo druลพbene realnosti.

(vir: powercube)

           Dejstvo, da lahko zunanja druลพbena realnost doloฤa posameznikove predstave, znanje in izkuลกnje ter oblikuje njegove motive, je mogoฤe zaobrniti v kritiko fenomenologije kot subjektivizma, ki jo zagovarja tudi integracionistiฤni pristop, ki poskuลกa preseฤi enostranskost tako objektivistiฤne kot subjektivistiฤne razlage. Integracija obeh razlag si prizadeva, da bi prav v delovanju in miลกljenju posameznika naลกla ยปuteleลกenjeยซ druลพbenih struktur, ki ga doloฤajo. Tako Greiffenhagen in Sharrock (2008: 18) opiลกeta projekt integracije Jean Lave, ki skuลกa zdruลพiti posameznikovo doลพivljanje druลพbene realnosti na eni in determiniranost posameznika z makrosocioloลกkimi pojavi na drugi strani. Lave kot predstavnica integracionistiฤnega projekta po Greiffenhagenu in Sharrocku fenomenologijo napaฤno obtoลพuje subjektivizma โ€“ pretiranega poudarjanja posameznikovih izkuลกenj in zanemarjanja makrosocioloลกkih pojavov. To se kaลพe v njenem zapisu, ki poskuลกa svoj pristop razmejiti od fenomenoloลกkega:

Teorija prakse se osredotoฤa na institucionalizacijo druลพbenega reda na ravni vsakdanjega ลพivljenja in vedenja posameznikov. Zakoni ekonomske produkcije in politiฤnega organiziranje so v pristop vkljuฤeni skozi analizo tega, kako se kaลพejo posameznikom v njihovih izkuลกnjah vsakdanjega druลพbenega sveta. Teorijo prakse, za katero so makrosocioloลกki pojavi bistveni, zato ne smemo enaฤiti s fenomenoloลกkim pristopom, ki razume druลพbene strukture (le) kot epifenomene, nastale na podlagi posameznikovih izkuลกenj.

(Lave, 1988: 193 po Greiffenhagen in Sharrock, 2008)

Razlika med fenomenologijo, ki naj bi zev med objektivnim in subjektivnim pojmovanjem druลพbe izniฤila, in med pristopi integracije, ki ลพelijo, nasprotno, oba vidika druลพbene realnosti integrirati, je, da zadnji predpostavljajo obstoj posameznikovih predstav o druลพbi in druลพbenih pojavov na sebi, prvi pa (v navezavi na Schutza) makrosocioloลกke pojave razumejo kot implicitni horizont posameznikovega druลพbenega sveta, ki nastane na podlagi tipifikacije njegovih konkretnih izkuลกenj. Na zastavljeno vpraลกanje, kako se Schutzov motiv ยปzatoยซ in torej delovanje posameznika v skladu z na izkuลกnjah osnovanimi predpostavkami razlikuje od tega, kar bi bilo v terminih integracije subjektivnega in objektivnega aktualizacija druลพbenega reda na ravni posameznika in njegovega delovanja, Greiffenhagen in Sharrock odgovorita, da razlike v resnici ni in v praksi projekti integracije morajo biti fenomenoloลกki (2008: 26). Razlog za to je narava socioloลกkega (ฤloveลกkega) opazovanja, v katerem sociolog, ki opazuje akterje in v njihovem delovanju iลกฤe realizacijo njim zunanjega druลพbenega reda in struktur, do teh nima priviligiranega dostopa. Nasprotno, te strukture so tudi zanj, tako kot velja za opazovane akterje, posledica tipifikacije njegovih izkuลกenj druลพbenega sveta. Tako se zdi, da lahko projekt integracije posameznikom zunanji druลพbeni red v njihovem delovanju najde le, ฤe predpostavlja, da druลพba doloฤa posameznike neodvisno od tega, kaj o njej (naivno) verjamejo. ฤŒe namreฤ zaฤnemo (kot fenomenologija) s posameznikovimi konstrukti, ki osmiลกljujejo njegovo izkuลกnjo druลพbe, nikoli ne pridemo do njemu zunanjih druลพbenih struktur in poslediฤne potrebe po integraciji, paฤ pa do Schutzevih konceptov drugega reda โ€“ sociologovih konstruktov, ki opisujejo vsakdanje konstrukte druลพbenih akterjev. ฤŒe pa se podamo na pot integracije objektivnih in subjektivnih aspektov druลพbene realnosti, moramo v zameno za ohranitev zunanje narave druลพbenega (objektivistiฤnega pola), posameznikove predstave o naravi druลพbenega narediti za subjektivistiฤne, za bolj ali manj naivno sliko zunanje realnosti, ki na zunanja dejstva nima vpliva โ€“ samo v tem primeru se namreฤ lahko druลพbene strukture dejansko aktualizirajo v posameznikih kot nekaj od njihovih predstav neodvisnega. Poslediฤno lahko dejstvo, da zunanja druลพbena realnost vpliva na posameznikove predstave o druลพbi, zaobrnemo nazaj v kritiko integracionistiฤnega pristopa, ki ravno vpliva zunanje druลพbene realnosti v posameznikovem vedenju ne more najti, ne da bi naivno predpostavljal vsevednost sociologa in vsevedno razglaลกal naivnost druลพbenih akterjev.

           Socioloลกki pristop Alfreda Schutza, ki na podlagi posameznikovega zaznavanja drugega izpelje tako vsakdanje odnose kot tudi pojme, kot so drลพava, narod ali razred, presega projekt integracije, ki ลพeli omenjene makrosocioloลกke pojave integrirati s subjektivnimi predstavami teh pojavov, ki jih gojijo posamezniki. Zahteva po integraciji namreฤ zapade v obravnavo prepriฤanj kot predvsem subjektivnih, poslediฤno pa morajo za posameznikovo delovanje postati manj pomembna, saj v nasprotnem primeru, torej ฤe bi subjektivna prepriฤanja bistveno vplivala na vedenje posameznikov, to ne bi bilo dovolj doloฤeno s strani zunanjih druลพbenih struktur. Schutz ohrani druลพbene strukture, ki so zanj najลกirลกi horizont posameznikovega dojemanja druลพbenega, ne da bi jih razumel kot zunanje, paฤ pa kot posameznikove najbolj abstraktne konstrukcije. ฤŒeprav se zdi ta pot razlage subjektivistiฤna, mislim, da se Schutz subjektivizmu izogne, saj posameznikovo ยปsvobodoยซ v konstrukciji druลพbenih struktur zameji z vsebino njegovih izkuลกenj drugih, s ฤimer svetovi posameznikov postanejo soodvisni.

Seveda pa je zakljuฤek o odnosu med fenomenoloลกkim in integracionistiฤnim projektom v sociologiji omejen, saj je osredotoฤen le na enega izmed mnogih predstavnikov fenomenologije, kar odpira vpraลกanje, kaj lahko k preseganju projekta integracije prispevajo ลกe drugi fenomenoloลกki pristopi.

*naslovna slika: Borja Santos, Freedom (vir: IE Insights)

Literatura

Bourdieu, P. (1977). Outline of a Theory of Practice. Cambridge: Cambridge University Press.

Durkheim, E. (1982). The Rules of Sociological Method. New York: The Free Press.

Greiffenhagen, C. in W. Sharrock. (2018). Where do the limits of experience lie? Abandoning the dualism of objectivity and subjectivity. History of the Human Sciences, 21 (3): 70-93.

Overgaard, S. in Zahavi, D. (2009). Phenomenological Sociology: The Subjectivity of Everyday Life. V M. Hviid (ur.), Encountering the Everyday: An Introduction to the Sociologies of the Unnoticed, (93โ€“115). New York: PALGRAVE MACMILLAN.

Schutz, A.(1967). The Phenomenology of the Social World. Illinois: Northwestern University Press. 

Schutz, A. (1976). Collected Papers II: Studies in Social Theory. Hague: Martinus Nijhoff.

Stankoviฤ, P. (2001). Druลพbena struktura in ฤlovekovo delovanje: Kaj prinaลกa sinteza dveh pristopov socioloลกki teoriji? Ljubljana: Znanstveno in publicistiฤno srediลกฤe.

Vรถrรถs, S. (2021).Neobjektivna znanost? Fenomenoloลกka kritika objektivne misli. V M. Malec in O. Markiฤ (ur.), Misli svetlobe in senc: razprave o filozofskem delu Marka Urลกiฤa (99 โ€“ 122) . Ljubljana: Filozofska fakulteta.

References

References
1 Schutz tako zavrne pojmovanje tradicionalnega delovanja Maxa Webra, ki ga ta pojmuje kot iracionalno in zato na meji druลพbenega in naravnega dogodka, pri ฤimer naravni dogodek zaznamuje prav to, da ljudje ne delujejo, kot da bi imeli zavest. Za Schutza je vsakrลกno delovanje motivirano, pa naj se zdi ลกe tako ยปavtomatiฤnoยซ. Mejo med naravnim delovanjem, ki ne sodi veฤ v obravnavo sociologov, in druลพbenim delovanjem, ki ga lahko opiลกemo z dvema vrstama motivov, po njegovem mnenju predstavljajo posameznikovi burni ฤustveni odzivi, kot je npr. groza/strah ob moฤnem poku, ki so veฤinoma posledica determiniranega refleksnega dejanja, ne pa motiviranega (kot je recimo maลกฤevanje v afektu). V loฤitvi druลพbenega in naravnega v posameznikovem delovanju se pokaลพe, da je posameznik pri Schutzu ลกe vedno ยปdeterminiranยซ โ€“ ne z naravo druลพbe in procesi druลพbenih pojavov, ki so le njegova na neposrednih izkuลกnjah osnovana konstrukcija sveta onkraj neposrednih izkuลกenj, paฤ pa z naravnimi procesi lastnega telesa.

Published:

in

,

Tags: