1. poglavje: Izvor sodobne znanosti (1/2)

Gre za delovni prevod dela prvega poglavja Znanosti in modernega sveta (Science and the Modern World), ki jo je Alfred North Whitehead objavil v letu 1925.

Prevedel: Sebastjan Vรถrรถs


Napredek civilizacije ne pomeni premoฤrtnega drsenja proti boljลกemu. Takลกen je le vtis, ki ga dobimo, ฤe si napredek ogledujemo z dovolj velike razdalje. Toda ลกirni razgledi vse preradi zakrijejo podrobnosti, na katerih poฤiva naลกe razumevanje celotnega procesa. ฤŒe upoลกtevamo veฤ tisoฤ let, skozi katera se razleza ฤloveลกka zgodovina, sprevidimo, da se v njej z dokajลกnjo naglico vrstijo vedno nova obdobja: odmaknjena ljudstva se na vsem lepem vpnejo v osrednji tok zgodovine, tehnoloลกka odkritja preobrazijo ustroj ฤloveลกkega ลพivljenja, preprosta umetnost se nanagloma razraste v celovito poteลกitev estetskega vzgiba, vรฉlika verstva v prosvetiteljski mladosti med narodi ลกirijo nebeลกki mir in Gospodov meฤ.

16. stoletje po naลกem ลกtetju je bilo priฤa razkroju zahodnega krลกฤanstva in vzponu sodobne znanosti. To je bil ฤas vrvenja. Niฤ se ni razreลกilo, marsikaj se je odprlo: novi svetovi, nove zamisli. Na podroฤju znanosti nam lahko kot reprezentativna lika sluลพita Kopernik in Vezalij, ki poosebljata novo kozmologijo in pomen, ki ga znanost pripisuje neposrednemu opazovanju. Giordano Bruno velja za muฤenika ฤasa, ฤeprav vzrok njegovega trpljenja ni bila znanost, temveฤ na prosti domiลกljiji osnovana spekulacija. Brunova usmrtitev leta 1600 je obeleลพila vstop v prvo stoletje sodobne znanosti v strogem pomenu besede. Hkrati pa se je drลพi nezavedna simbolika, saj je bil ton, na katerega je bila uglaลกena kasnejลกa znanstvena misel, do tovrstnih obฤih spekulacij sumniฤav. Reformacijo lahko kljub vsej njeni odmevnosti oznaฤimo za gibanje, zamejeno na evropska ljudstva. Celรณ vzhodno krลกฤanstvo je nanj gledalo z izrazito distanco. Povrhu takลกne motnje v zgodovini krลกฤanstva in drugih verstev niso niฤ novega. ฤŒe si to vรฉliko revolucijo ogledamo skozi prizmo celotne zgodovine krลกฤanske Cerkve, vidimo, da v ฤloveลกko ลพivljenje ni vnesla nobenega novega poฤela. Najsi dobra ali slaba, ลกlo je za obseลพno preobrazbo religije in ne za njeno rojstvo. Tudi sami reformatorji so vztrajali na tem, da zgolj obujajo, kar je bilo pozabljeno.

Vzpon sodobne znanosti je bil nekaj povsem drugega in se je v vseh ozirih razlikoval od sodobnega verskega gibanja. Reformacija je bila ljudska vstaja, ki je Evropo za poldrugo stoletje prepojila s krvjo. Po drugi strani pa so bili zaฤetki znanstvenega gibanja zamejeni na manjลกino znotraj intelektualne elite. V ฤasu, ki je bil priฤa tridesetletni vojni in ga je zaznamovala vladavina vojvode Albe na Nizozemskem, je bilo najveฤ, kar je doletelo znanstvenike, to, da je bil Galilej lahno okrcan in obsojen na ฤastni hiลกni pripor, v sklopu katerega je spokojno izdihnil v domaฤi postelji. Dejstvo, da se je Galilejeva obsodba vtisnila v spomin, kot se je, priฤa o tihem priฤetku najintimnejลกe nazorske preobrazbe, ki jim je bilo doslej priฤa ฤloveลกtvo. Vpraลกljivo je, ali se je, odkar se je dete rodilo v jaslih, ลกe kdaj zgodilo kaj tako odmevnega, ne da bi ob tem priลกlo do domala kakrลกnegakoli pretresa.

(De Es Schwertberger, Periode 1: Die Suche (1960 – 1970), vir: dees.at)

Osrednja teza mojih predavanj bo, da je tiha rast znanosti naลกega duha odela v tako rekoฤ popolnoma nove barve, kar pomeni, da so se naฤini miลกljenja, ki so v preteklih ฤasih veljali za izjemne, zdaj na ลกiroko razkropili po vsem izobraลพenem svetu. To odevanje miลกljenja v nove barve je med evropskimi ljudstvi potekalo veฤ stoletij, dokler ni naposled doseglo vrhunec v nenadnem razvoju znanosti in se ob tem, ko je privzelo svojo najnaravnejลกo obliko, ลกe dodatno okrepilo. Nova miselnost, ki se je ob tem porodila, po pomembnosti celo prekaลกa novo znanost in novo tehnologijo, saj je predrugaฤila metafiziฤne predpostavke in domiลกljijske zastavke naลกih umov, tako da so poslej stari draลพljaji priฤeli porajati nove odzive. Morda je moja prispodoba z barvami premoฤna. Kar imam v mislih, je tista lahna sprememba v znaฤaju neke stvari, ki pa to stvar popolnoma preobrazi. To spremembo natanฤno ponazori stavek iz enega od objavljenih pisem Williama Jamesa, tega ljubkega genija, ki med zakljuฤevanjem Naฤel psihologije [Principles of Psychology] svojemu bratu Henryju Jamesu zapiลกe: โ€œVsak moj stavek mora biti spoฤet v ognju nepoenostavljivih in neomajnih dejstev.โ€

Ta novi odtenek, ki se ga je navzel sodobni duh, se izraลพa v silovitem in strastnem zanimanju za odnos med nepoenostavljivimi in neomajnimi dejstvi ter sploลกnimi naฤeli. Po vsem svetu in v vseh obdobjih sreฤamo praktiฤno naravnane posameznike, ki se ukvarjajo z nepoenostavljivimi in neomajnimi dejstvi; po vsem svetu in v vseh obdobjih sreฤamo posameznike filozofskega nagiba, ki se ukvarjajo s pletenjem sploลกnih naฤel. Kar dela naลกo sodobno druลพbo edinstveno, pa je ravno spoj strastnega zanimanja za nadrobna dejstva in enako resne predanosti abstraktnim posploลกitvam. ฤŒe je namreฤ v preteklosti do tega spoja priลกlo poredkoma in domala kakor po nakljuฤju, je v sodobnem ฤasu postalo opisano ravnovesje duha del tradicije, ki preลพema kultivirano misel. Je zaฤimba, ki daje ลพivljenju sladkost. Temeljno poslanstvo univerz je, da to tradicijo kot uteฤeno dediลกฤino posredujejo iz roda v rod.

Naslednja znaฤilnost, po kateri se znanost razlikuje od evropskih gibanj v 16. in 17. stoletju, je njena univerzalnost. Sodobna znanost je privekala na svet v Evropi, a domuje po celem svetu. V zadnjih dveh stoletjih je priลกlo do dolgotrajnega in zmedenega vpliva zahodnih naฤinov miลกljenja na azijsko civilizacijo. Modreci z Vzhoda so se spraลกevali in se ลกe zmeraj spraลกujejo, kaj je tista ลพivljenje uravnavajoฤa skrivnost, ki bi jo bilo mogoฤe prenesti z Zahoda na Vzhod, ne da bi ob tem priลกlo do neฤimrnega uniฤenja lastne dediลกฤine, ki jo imajo povsem upraviฤeno tako zelo v ฤislih. Vse bolj oฤitno postaja, da sta tisto, kar more Zahod dati Vzhodu, prav znanost in znanstveni nazor. Omenjena dejavnika je namreฤ mogoฤe prenaลกati z drลพave v drลพavo, z ljudstva na ljudstvo povsod, kjer imamo opraviti z racionalno druลพbo.

V tem ciklu predavanj se ne bom spuลกฤal v podrobnosti znantvenega odkritja. Moja osrednja tema bo vneme poln duh, ki preveva sodobni svet, njegove daljnoseลพne posploลกitve in vpliv, ki ga ima na druge duhovne silnice. Zgodovino lahko beremo na dva naฤina: naprej in nazaj. Zgodovina misli potrebuje oba pristopa. Da bi razumeli neko โ€œmnenjsko klimoโ€ – ฤe naj mi bo dovoljeno, da si sposodim ta posreฤeni izraz, nastal izpod peresa avtorja iz 17. stoletja -, moramo vzeti pod drobnogled njegove predhodnike in preglavice. V tem duhu bom zato v danaลกnjem predavanju pretresel nekaj predhodnikov naลกega sodobnega pristopa k prouฤevanju narave.

Najprej bi ลพelel naglasiti, da lahko pride do razvoja ลพive znanosti samo, ฤe je hkrati prisotno ลกiroko razprostranjeno instinktivno prepriฤanje v red stvari, predvsem red narave. Besedo โ€œinstinktivenโ€ uporabljam namenoma. Prav malo namreฤ ลกteje, kaj ljudje govore z besedami, ฤe se njihova dejanja pokoravajo uteฤenim instinktom. Res je sicer, da lahko besede instinkte sฤasoma izniฤijo, a dokler se to ne primeri, ne ลกtejejo kaj prida veliko. Ta opazka je pomembna zlasti z ozirom na zgodovino znanstvene misli. Kajti videli bomo, da je od Huma naprej v znanstveni filozofiji postalo modno zanikovati racionalnost znanosti. To ugotovitev je mogoฤe razbrati s samega povrลกja Humove filozofije. Vzemimo, denimo, naslednji odlomek iz razdelka IV njegovega Raziskovanja ฤloveลกkega razuma:

โ€œSkratka, vsak uฤinek je dogodek, ki se razlikuje od svojega vzroka. Zato ga ni mogoฤe odkriti v vzroku in to, kar si o njem a priori zamislimo ali predstavljamo, mora biti povsem poljubno.โ€

ฤŒe vzrok v sebi ne vsebuje nobene informacije o uฤinku, kar pomeni, da je to, kar si o njem a priori zamislimo, povsem nakljuฤno, iz tega nemudoma sledi, da znanost ni mogoฤa, razen v smislu vzpostavljanja povsem nakljuฤnih povezav, ki ne najdejo nobenega zagotovila v intrinziฤni naravi vzroka ali posledice. V sploลกnem velja, da se je med znanstveniki uveljavila ta ali ona razliฤica Humove filozofije. In vendar je bila znanstvena vera kos izzivu, pred katerega je bila postavljena, in je potihoma spodjedla filozofsko goro, ki ji je kradla sapo.

Glede na nenavadno protislovje, ki preลพema znanstveno miลกljenje, je prvobitnega pomena, da prouฤimo predhodnika vere, ki je imuna na zahteve po konsistentni racionalnosti. To pomeni, da moramo pojasniti, kako je priลกlo do vzpona instinktivne vere v to, da se vsak posamezen pripetljaj pokorava redu narave.

Ta vera nam je seveda vsem skupna, zato smo prepriฤani, da razlog zanjo leลพi v poznavanju njene resniฤnosti. Toda oblikovanje neke sploลกne ideje, denimo ideje o redu narave, pa tudi dojetje njenega pomena in uzrtje njene uprimeritve v celi vrsti pojavov ne izhajajo nujno iz resniฤnosti te ideje. Ljudje smo obdani s celo vrsto vsakdanjih dogodkov, a se zanje ne zmenimo. Le skrajno nenavadni umi so zares zmoลพni analize oฤitnega! V tem duhu bi ลพelel prouฤiti stopnje, skozi katere je ta analiza postala eksplicitna in naposled pustila neizbrisen peฤat na izobraลพenih umih Zahodne Evrope.

Pojavi, ki se v ลพivljenju redno ponavljajo, so seveda preveฤ v oฤi bijoฤi, da jih ne bi zapazili celo najmanj razumni med nami, in so svoj peฤat  ลกe pred rojstvom racionalnosti pustili na ลพivalskih instinktih. Mislim, da ni potrebno izgubljati preveฤ besed ob opazki, da se doloฤena sploลกna stanja narave v grobih obrisih ponavljajo in da se je ฤloveลกka narava tem spremembam prilagodila.

Obstaja pa tudi dopolnilno dejstvo, ki ni niฤ manj resniฤno in niฤ manj oฤitno, namreฤ da se niฤ ne ponovi v popolnoma enaki obliki. Dan ni enak dnevu, zima ni enaka zimi. Kar je preลกlo, je preลกlo za vekomaj. ฤŒloveลกtvo si je zato izgotovilo praktiฤno filozofijo, ki se zanaลกa na sploลกne ponovitve, a se obenem zaveda, da dejstva, ki se rojevajo iz skrivnostne maternice stvari, presegajo meje razuma. Ljudje priฤakujejo, da bo sonce vzลกlo – in vendar duh veje, kjer hoฤe.

(De Es Schwertberger, Periode 2: Stein der Weisen (1970 – 1980), vir: dees.at)

Seveda ลพe od klasiฤne grลกke civilizacije naprej najdemo ne le posameznike, temveฤ kar cele skupine nadebudneลพev, ki te neizbrisljive iracionalnosti niso bili pripravljeni sprejeti. Ti posamezniki so skuลกali vse pojave razloลพiti kot posledico reda stvari, ki naj bi se mu pokoravala vsaka, ลกe tako majhna reฤ. Nadarjeni misleci, kot so Aristotel, Arhimed ali Roger Bacon, so bili brลพkone v posesti polnokrvne znanstvene miselnosti, ki instinktivno privzema, da je vse reฤi, velike in majhne, mogoฤe pojmiti kot uprimeritve sploลกnih naฤel, ki vladajo v naravnem redu.

Vendar pa pred zakljuฤkom srednjega veka med sploลกno izobraลพeno javnostjo za takลกno idejo ni bilo dovolj goreฤe vneme in dovolj poglobljenega zanimanja, da bi priลกlo do nepretrganega dotoka posameznikov z zadostnimi zmoลพnostmi in priloลพnostmi za usklajeno iskanje in odkrivanje teh hipotetiฤnih naฤel. Bodisi so ljudje v takลกna naฤela dvomili, bodisi so dvomili, da bi jim jih uspelo odkriti, bodisi se zanje niso zmenili, bodisi se, ฤe so jih sluฤajno ลพe odkrili, niso zavedali njihovega praktiฤnega pomena. ฤŒe upoลกtevamo vse priloลพnosti in ves ฤas, ki so bili na voljo v tej visoko razviti civilizaciji, ostaja nesporno, da je bilo iskanje naฤel, iz kakrลกnegakoli ลพe razloga, medlo. Zakaj se je tempo v 16. in 17. stoletju na vsem lepem pohitril? Ob koncu srednjega veka smo priฤa rojstvu nove miselnosti. Odkritja so spodbudila razmislek, ta je pospeลกil fiziฤno spekulacijo, grลกki manuskripti pa so razkrili, kaj vse so odkrili ลพe antiฤni misleci. In ฤeprav je Evropa leta 1500 vedela manj  kot je leta 212* pr. Kr. umrli Arhimed, je bila leta 1700 spisana Newtonova Principia, svet pa je smelo zakoraฤil v novo dobo.

Obstajajo civilizacije, v katerih se je nenavadno ravnovesje duha, potrebno za nastop znanosti, pojavilo le obฤasno in so bili zato njihovi znanstveni sadovi zgolj borni. Veฤ ko denimo vemo o kitajski umetnosti, literaturi in filozofiji ลพivljenja, bolj cenimo vrลกace, na katere se je tej civilizaciji uspelo povzpeti. Bistroumni, izobraลพeni ljudje so veฤ tisoฤletij svoja ลพivljenja posveฤali potrpeลพljivemu ลกtudiju. ฤŒe upoลกtevamo dolลพino preteฤenega ฤasa in obseg tamkajลกnjega prebivalstva, postane oฤitno, da je kitajska civilizacija najveฤja, kar jih je ฤloveลกtvo kadarkoli videlo. Povrhu ni nobenega razloga, da bi podvomili v intrinziฤno zmoลพnost na Kitajskem ลพiveฤih posameznikov za gojenje znanosti. In vendar je kitajski doprinos k znanosti tako rekoฤ zanemarljiv. Zelo vpraลกljivo je, ali bi Kitajska, ฤe bi jo pustili, da gre lastno pot, kadarkoli zares napredovala v znanosti. Enako velja za Indijo. In ฤe bi Perzijcem uspelo usuลพnjiti Grke, je vse prej kot oฤitno, ali bi do razcveta znanosti priลกlo celo v Evropi. Rimljani na tem podroฤju niso pokazali neke pretirane izvirnosti, pa tudi Grki, ฤeprav veljajo za utemeljitelje znanstvenega gibanja, slednjega niso ohranjali pri ลพivljenju s tistim goreฤim zanimanjem, ki ga je izkazovala sodobna Evropa. Pri tem ne namigujem na zadnjih nekaj generacij evropskih ljudstev na obeh straneh oceana, temveฤ na oลพjo Evropo v ฤasu reformacije, ujeto v primeลพ vojn in verskih razprtij. Poglejmo si, kakลกen je bil svet vzhodnega Sredozemlja, segajoฤ od Sicilije do Zahodne Azije, v ฤasovnem intervalu pribliลพno 1400 let, med smrtjo Arhimeda [leta 212 pr. Kr.] in tatarskimi vdori. Povsod vojne, revolucije, obseลพni verski prevrati – a niฤ znatno hujลกega od vojn, ki so po Evropi divjale v 16. in 17. stoletju. Pred nami se izrisuje vรฉlika, bogata civilizacija, ki je v sebi zdruลพevala poganstvo, krลกฤanstvo in mohamedanstvo. V tem ฤasu je znanost pridobila na marsikateri novosti. Toda v sploลกnem je bil napredek poฤasen in vijugav, renesanฤni misleci pa so – izvzemลกi polja matematike – zaฤenjali tam, kjer se je Arhimed ustavil. Bilo je sicer nekaj napredka na podroฤju medicine in astronomije, a je bil celokupen izplen v primerjavi s ฤudovitimi uspehi v 17. stoletju dokaj piฤel. Primerjajmo samo, recimo, napredek znanstvene vednosti od leta 1560, torej tik pred rojstvom Galileja in Keplerja, do leta 1700, ko je bil Newton na vrhuncu svoje slave, z napredkom v ลพe omenjenem antiฤnem obdobju, ki je trajal desetkrat dlje.

Pa vendar – Grฤija je bila mati Evrope, zato moramo, ฤe ลพelimo prodreti do izvora sodobnih idej, svojo pozornost usmeriti k njej. Vsi vemo, da je na vzhodni obali Sredozemskega morja priลกlo do ustanovitve cvetoฤe ลกole jonskih filozofov, ki so se ลพivo zanimali za teorije o naravi. Zamisli teh filozofov so nam bile posredovane po Platonu in Aristotelu, ki sta jih s svojo nadarjenostjo ลกe dodatno obogatila. A izvzemลกi Aristotela – in pri tem gre za nezanemarljivo izjemo – omenjeni miselni ลกoli ni nikoli uspelo razviti polnokrvne znanstvene miselnosti. V nekem smislu ga je celo prekaลกala. Grลกki duh je bil filozofski, luciden, logiฤen. Njegovi predstavniki so si praviloma zastavljali filozofska vpraลกanja: Kaj je podstat narave? Je to ogenj, zemlja, voda? Gre za kombinacijo dveh, nemara celo vseh treh prvin? Ali pa imamo opraviti z nenehno premeno, ki je ni mogoฤe zvesti na neko statiฤno materijo? Grke je moฤno zanimala matematika. Odkrili so njeno sploลกnost, analizirali njene premise in s strogim deduktivnim sklepanjem odkrili vrsto pomembnih teoremov. Bili so obsedeni z iskanjem sploลกnosti. Zahtevali so jasne, drzne ideje in strog razmislek. Vse to je bilo odliฤno, vse to je izkazovalo globoko nadarjenost, vse to je bila prvovrstna priprava za kasnejลกi razvoj. In vendar to ลกe ni bila znanost, kot jo poznamo danes. Potrpeลพljivo, nadrobno opazovanje ลกe zdaleฤ ni bilo tako razลกirjeno. Grลกki duh ni bil ukrojen za zmedo in negotovost domiลกljije, ki predhodita uspeลกnim induktivnim posploลกitvam. Grki so bili lucidni, drzni misleci.

Bile pa so seveda tudi izjeme – in to na samem vrhu (denimo, Aristotel in Arhimed). Kar se tiฤe potrpeลพljivega opazovanja, naj omenim zgolj takratne astronome. Ti so prouฤevali zvezde z matematiฤno natanฤnostjo in se navduลกevali nad majhnim ลกtevilom pobeglih planetov.

(De Es Schwertberger, Periode 2: Steinmensch (1970 – 1980), vir: dees.at)

Vsaki filozofiji daje njeno edinstveno barvo skrivno domiลกljijsko ozadje, ki ni nikoli eksplicitno navzoฤe v njenih miselnih vijugah. Grลกko razumevanje narave oz. vsaj kozmologije, ki so ga po Grkih prevzele kasnejลกe generacije, je bilo v osnovi dramaturลกko. Iz tega ne sledi, da je bilo napaฤno, temveฤ le, da je bilo izrazito dramaturลกko navdahnjeno. Grki so naravo pojmili po vzoru dramske igre, ta pa naj bi uprizarjala stekanje sploลกnih idej proti nekemu cilju. Ustroj narave je vsaki stvari zagotovil njen edinstven smoter. ฤŒe je bilo srediลกฤe univerzuma cilj gibanja vseh teลพkih stvari, so bile nebesne sfere cilj gibanja stvari, katerih narava jih je vzgibala kviลกku. Nebesne sfere so bile namenjene neminljivim in neustvarljivim, niลพji predeli minljivim in ustvarljivim reฤem. Narava je bila dramska igra, v kateri je vsaka stvar igrala svojo vlogo.

Nikakor ne trdim, da bi Aristotel prikazano sliko sprejel brez resnih zadrลพkov, zlasti takih, ki bi jih izrazili tudi mi sami. Toda ลกlo je za sliko, ki jo je kasnejลกa grลกka misel izluลกฤila  iz Aristotela in jo je posredovala srednjemu veku. Glavni uฤinek, ki ga je takลกno domiลกljijsko uokvirjanje imelo na razumevanje narave, je bilo zavrtje historiฤnega duha. ฤŒe je tisto, kar zares ลกteje, cilj – zakaj bi se sploh trapili z zaฤetkom? Reformacija in znanstveno gibanje sta bila dva vidika historiฤnega upora, prevladujoฤega intelektualnega gibanja v pozni renesansi. Sklicevanje na izvore krลกฤanstva in soฤasno sklicevanje Francisa Bacona na uฤinkujoฤe vzroke napram konฤnim vzrokom sta bili dve plati istega miselnega gibanja. To je bil tudi razlog, zakaj so Galilej in njegovi nasprotniki, kot lahko razberemo iz Dialoga o dveh glavnih sistemih sveta, govorili drug mimo drugega.

ฤŒe Galilej v Dialogu kar naprej razpreda o tem, kako se stvari zgodijo, pa se njegovi nasprotniki ponaลกajo z zaokroลพeno teorijo o tem, zakaj se zgodijo. ลฝal teoriji nista privedli do enakih rezultatov. Medtem ko Galilej vztraja pri โ€œnepoenostavljivih in neomajnih dejstvihโ€, njegov nasprotnik Simplicius niza razloge, ki se – vsaj njemu samemu – zdijo docela zadovoljivi. Predstava, da je ลกlo pri historiฤnem uporu za sklicevanje na razum, je popolnoma zgreลกena. Ravno nasprotno – ลกlo je za skrajno protiintelektualistiฤno gibanje, za vrnitev h kontemplaciji golega dejstva, kontemplaciji, ki je temeljila na odmiku od toge racionalnosti srednjeveลกke misli. S to izjavo zgolj povzemam, kar so v tistem ฤasu trdili zagovorniki starega reลพima. V ฤetrti knjigi Zgodovine tridentinskega koncila [History of Council of Trent], nastali izpod peresa oฤeta Pavla Sarpija, denimo piลกe, da so leta 1551 papeลกki legati, ki so predsedovali koncilu, odredili sledeฤe: โ€œDa morajo bogoslovci priliฤiti svoja mnenja svetim spisom, apostolski tradiciji, svetim in priznanim koncilom ter odlokom in avtoriteti svetih oฤetov; da morajo biti redkobesedni, se ogibati odveฤnim in nekoristnim vpraลกanjem ter sprevrลพenim domnevam โ€ฆ Ta odredba ni bila po godu italijanskim bogoslovcem. Ti so trdili, da gre za noviteto in da obsoja sholastiฤno bogoslovstvo, ki v vseh tegobah posega po razumu, pa tudi, ker [po tej odredbi] ni bilo zakonito postopati, kot so postopali sv. Tomaลพ [Akvinski], sv. Bonaventura in drugi znameniti moลพje.โ€

Nemogoฤe je ne soฤustvovati z italijanskimi bogoslovci, ki so branili barve na propast obsojenega nebrzdanega racionalizma. Protestantje so se jim postavili po robu, papeลพ jih ni uspel ubraniti, koncilski ลกkofje pa jih ลกe razumeli niso. Kajti le nekaj stavkov po zgornjem navedku beremo: โ€œฤŒeprav so mnogi toลพili [tj. nad odredbo], so njihove toลพbe padla na gluha uลกesa, saj so oฤetje [tj. ลกkofje] praviloma ลพeleli videti, da se o vpraลกanju upraviฤenja kakor tudi o drugih, ลพe obravnavanih tematikah ne govori na zavit, temveฤ razumljiv naฤin.โ€

Ubogi zapozneli medievalisti! Raba razuma jih je naredila nerazumljive celo za prevladujoฤe sile lastnega ฤasa! Miniti bo moralo veฤ stoletij, preden bo razumu uspelo razmehฤati neovrgljiva dejstva, v vmesnem ฤasu pa je nihรกlo poฤasi in odloฤno nรญhalo v drugo skrajnost – skrajnost historiฤne metode.

Triinลกtirideset let po tem, ko so italijanski bogoslovci spisali omenjeni memorandum, je Richard Hooker v znamenitih Zakonih krลกฤanske skupnosti [Laws of Ecclesiastical Polity] enak pomislek uperil zoper svoje puritanske nasprotnike.[1]Cf. knjiga III, razdelek viii. Hookerjeva ubrana misel, iz katere izvira vzdevek โ€œpremiลกljeni Hookerโ€, in razprลกeni slog, ki mu sluลพi kot nosilec te misli, delata njegove zapise izrazito neprimerne za povzemanje v obliki kratkih in jedrnatih navedkov. Vendar pa je iz omenjenega razdelka razvidno, da svojim nasprotnikom oฤita  omalovaลพevanje razuma in se v podporo svojemu staliลกฤu odloฤno sklicuje na โ€œnajveฤjega med ลกolniki-teologiโ€, s ฤimer domnevam, da meri na sv. Tomaลพa Akvinskega.

Hookerjeva Krลกฤanska skupnost je bila objavljena tik pred Sarpijevim Tridentinskim koncilom. To pomeni, da sta deli nastali popolnoma neodvisno drugo od drugega. Toda tako italijanski bogoslovci iz leta 1551 kot Hooker ob koncu stoletja priฤajo o tem, da je bil to ฤas, v katerem je priลกlo do razmaha antiracionalistiฤnega miselnega nagiba, in v tem oziru lastno dobo zoperstavljajo ฤasu sholastike.

Takลกna reakcija je bila nedvomno veฤ kot nujen korektiv zoper nebrzdani srednjeveลกki racionalizem. A reakcije rado zdrknejo v skrajnosti. Zato moramo imeti v mislih, da je, ฤeprav je bila ena od posledic omenjene reakcije rojstvo sodobne znanosti, slednja ob tem podedovala tudi predsodke miselnosti, ki jo je porodila.

(Od leve proti desni: Alfred North Whitehead, Lawrence J. Henderson, Henry Osborn Taylor in William Morton Wheeler. Fotografija je nastala med vikendom filozofov leta 1932, dogodkom, ki sta ga med letoma 1924 do 1938 vsakoletno gostila Henry Osborn Taylor in Julia Isham Taylor. Slednja je tudi avtorica fotografije. Vir: Taylor, Julia Isham, “Photo of Whitehead, Lawrence J. Henderson, Henry Osborn Taylor, and William Morton Wheeler,” DOC079, Whitehead Research Library, accessed May 10, 2022, http://wrl.whiteheadresearch.org/items/show/1104.)


*naslovna slika: De Es Schwertberger, Periode 1: Die Suche (1960 – 1970), vir: dees.at

References

References
1 Cf. knjiga III, razdelek viii.

Published:

in