Recenzija knjige “O odločanju in osebni avtonomiji”

Strle, Toma, in Olga Markič. 2021. O odločanju in osebni avtonomiji. Ur. Boris Vezjak. Maribor: Aristej.


Knjiga Tomaja Strleta in Olge Markič,[1]Tako Toma Strle kot Olga Markič, oba doktorja filozofije, sta predavatelja na interdisciplinarnem študijskem programu Kognitivna znanost na Univerzi v Ljubljani. Strle je docent za področje … Continue reading ki jo je v sklopu humanistične in družboslovne zbirke Dialogi izdala mariborska založba Aristej, prinaša koncizen in pomemben filozofski razmislek o sodobnih znanstvenih razumevanjih ter pristopih k raziskovanju odločanja in osebne avtonomije. Če zapišemo, da gre za nekakšno slovensko različico Oxfordove knjižne serije »zelo kratkih uvodov« (Very Short Introductions), ki jih v slovenskem prevodu izdaja založba Krtina, nismo daleč od resnice. Delo namreč na dobrih stotih straneh na presenetljivo dostopen in pregleden, a tudi temeljit način – navezujoč se na najrazličnejše avtorje, premisleke ter raziskave s področij filozofije in znanosti – predoči zahtevne koncepte in pojave, povezane z odločanjem in osebno avtonomijo, bralca pa poznavalsko vpelje v eno izmed najbolj vročih (pod)področij sodobnih znanosti.

Mehretu, Julie, “Rouge Ascension”, kamnotis, 2022, The New Museum of Contemporary Art, New York, https://www.moma.org/collection/works/86765.

Disciplin, ki proučujejo odločanje, je nemalo. Med najpomembnejše – poleg filozofije – sodijo nevroznanost, psihologija, vedênjska ekonomija in računalništvo, ki odločanje razumejo prvenstveno kot »proces izbiranja med alternativnimi možnostmi oz. poteki delovanja, ki se zaključi z izbiro določene možnosti in/ali izvedbo nekega dejanja« (str. 21[2]Vsepovsod, kjer navajam zgolj številko strani, na kateri se citat nahaja, gre za navedek iz tu recenzirane knjige.). Avtorja odločanje pojmujeta širše – kot ciljno usmerjeno delovanje, ki ni nujno in vedno izbiranje med alternativnimi možnostmi, kot kompleksen duševni in bistveno zavestni, subjektivni pojav, ki vključuje tako kognitivne, čustvene in hotenjske kakor tudi metakognitivne procese. Takšno pojmovanje jima služi kot izhodišče za kritiko prevladujočih znanstvenih pristopov k razumevanju in raziskovanju odločanja, ki se po njunem mnenju še vedno pretirano osredotočajo na (objektivno) vedênje ter pri tem zanemarjajo raznorazne subjektivne vidike odločanja (npr. odločevalčevo lastno občutenje in dojemanje odločanja). Ker so, kakor argumentirata, prav ti vidiki ključnega pomena za kakorkoli celovito razumevanje odločanja, so mnogi sodobni raziskovalni pristopi sporni; podajali naj bi »pomanjkljiv in v nekaterih vidikih napačen pogled na odločanje« (str. 13–14). Če upoštevamo, da ima duševnost – kot »človeška« oz. »interaktivna« in ne »naravna« vrsta, kolikor se navežem na filozofa Iana Hackinga – to lastnost, da »krožno učinkuje sama nase in sodoloča, kaj je oz. bo postala« (str. 98), je naše razumevanje (avtonomnosti) odločanja in s tem povezano samorazumevanje še toliko pomembnejše. Dolgoročno gledano znanosti o odločanju ne le raziskujejo, opisujejo in razlagajo, temveč prav tako preobražajo same odločevalce in njihove zmožnosti. Med drugim lahko spodrežejo »predstavo odločevalcev o lastnih sposobnostih, kot sta na primer preudarni razmislek in (samo)refleksija, ter s tem odločevalce na primer odvračajo od tega, da bi vsaj nekaterim odločitvam namenjali preudaren razmislek ali uporabljali refleksijo o lastnih ciljih« (prav tam). Tudi zato je še kako pomembno, da so (te) znanosti pod temeljitim kritičnim oz. filozofskim drobnogledom.

Knjiga se začenja s poglavjem »Odločanje: od klasičnih do sodobnih pogledov«, ki podaja očrt nedavne zgodovine pogledov na odločanje. V njem so kot klasične obravnavane t. i. normativne (ekonomske) teorije odločanja. Temeljno tovrstno teorijo, teorijo pričakovanih koristi, sta v štiridesetih letih preteklega stoletja razvila matematik John von Neumann in ekonomist Oskar Morgenstern, nekoliko pozneje pa jo je matematik Leonard J. Savage nadgradil v teorijo subjektivno pričakovanih koristi. Vsem tem teorijam je skupno, da predpostavljajo, da smo ljudje zelo dobro informirani in izrazito racionalni odločevalci. Takšna »hiperracionalistična« predpostavka se zdi v neskladju s podobo, ki jo slikajo sodobne znanstvene raziskave. Avtorja knjige se pridružujeta vplivni kritiki teh teorij, ki jo je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, torej kmalu po njihovem nastanku, podal politolog Herbert A. Simon. Opozoril je na naše prenekatere kognitivne omejitve in na dejstvo, da v danih odločitvenih situacijah nimamo dostopa do vseh relevantnih informacij. Povedano drugače: ljudje nismo niti zelo dobro informirani niti izrazito racionalni, marveč v najboljšem primeru delno informirani in omejeno racionalni odločevalci. Na teh konstatacijah je bil pozneje osnovan raziskovalni program hevristik in pristranosti – v sedemdesetih letih sta ga zasnovala psihologa Daniel Kahneman in Amos Tversky –, ki omejenost človeške racionalnosti, na katero je utemeljeno opomnil Simon, razume na bolj tendenciozen način, in sicer kot tezo, da zavestni procesi v odločanju ne igrajo pomembne vloge ter da so nezavedni procesi tisti, ki večinoma in odločilno vodijo naše odločanje. Idejno-miselni preskok od omejenosti človeške racionalnosti do nepomembne in nemara celo nične vloge zavestnih procesov v odločanju, kjer je zavest pravzaprav le še nekakšen »žvižg parne lokomotive«, ki nima nikakršnega vpliva na vedênje (lokomotive/telesa), pa je nekaj, kar Strle in Markič prepričljivo postavljata pod vprašaj. V tem sklopu skušata pokazati, da sodobne znanosti o odločanju – še zlasti mnoge sodobnejše izpeljanke omenjenega programa – često privzemajo nenavaden pogled, po katerem ljudje nimamo kaj dosti vpliva na lastne odločitve. Sama nasprotno trdita, da Simonova teza omejene racionalnosti ne le ni v nasprotju z »zdravorazumskim« stališčem, da zavestni procesi igrajo bistveno vlogo v odločanju in so kot taki odločilni za človeško osebno avtonomijo, temveč da nadalje obstajajo dobri razlogi za prepričanje, da ti procesi dejansko igrajo takšno pomembno vlogo (nekoliko več o tem v nadaljevanju).

Kusama, Yaoi, “Dots (TWPA)”, 2006, https://www.artsy.net/artwork/yayoi-kusama-dots-twpa.

Program hevristik in pristranosti se osredotoča na sistematične napake presojanja in odločanja. Ko ljudje presojamo in se odločamo, uporabljamo »intuitivne hevristike« – tj. operacije poenostavljanja oz. mentalne bližnjice –, pri katerih »ne vzamemo v zakup vseh relevantnih lastnosti stvari, o kateri presojamo, ampak le določene lažje dostopne, kar vodi v napačne presoje« (str. 31). Gre za hevristike, ki jih porajajo – če sledim besednjaku v knjigi opisanih teorij o »dvojni naravi« duševnosti, ki so se pojavile kot teoretski okvir za razlago različnih vidikov človeške mentalnosti – »procesi sistema 1«, ki so največkrat razumljeni kot evolucijsko stari, hitri, avtomatični in nezavedni duševni procesi. Strle in Markič v tem kontekstu podrobneje predstavita t. i. učinek uokvirjanja. Ta predvideva, da ljudje pri odločanju dosledno kršimo nekatera načela oz. aksiome racionalnosti, med drugim načelo nespremenljivosti, ki pravi, da so naše preference neodvisne od tega, kako so možnosti, med katerimi izbiramo, predstavljene. Izkaže se namreč, da smo odločevalci dovzetni za najrazličnejše z odločitvijo nepovezane vplive in zatorej vse prej kot popolnoma racionalni. To potrjuje tudi eden od v knjigi predstavljenih eksperimentov Kahnemana in Tverskega, pri katerem na preference odločevalcev, ki izbirajo med dvema alternativama, nezavedno vpliva natanko način predstavitve, namreč to, ali je predstavitev »pozitivna« (okvir dobička) ali »negativna« (okvir izgube).

Sledi poglavje »Odločanje med laboratorijem in vsakdanjim življenjem«, ki se dotika srčike problema, kot ga razbirata avtorja. Eno izmed njunih osrednjih poant lahko zgoščeno izrazimo takole: razumevanje in raziskovanje odločanja, ki ne upošteva subjektivnega vidika odločanja, kakor se razkriva v vsakdanjem življenju, pomeni pomanjkljivo razumevanje in raziskovanje tega v temelju subjektivnega in vsakodnevnega pojava. Strle in Markič prikažeta številne razlike med odločanjem v laboratorijskem okolju in odločanjem v vsakdanjem življenju. Kot pravita, se prvo od drugega razlikuje »v nekaterih bistvenih vidikih, ki pomembno določajo to, kako se odločamo« (str. 46). Iz tega po njunem naziranju izhaja, da je vprašljivo tudi prepričanje, po katerem so izsledki, ki so bili pridobljeni v okviru laboratorijskega okolja, prenosljivi na druge vrste odločitev. Avtorja razlike ponazorita s kopico konkretnih primerov. Različne odločitvene situacije – oz. nekoliko šablonizirano rečeno, različne vrste odločitvenih situacij, laboratorijske na eni strani in vsakodnevne na drugi – primerjata z več vidikov, med drugim z vidika obstoja alternativnih možnosti in poznavanja izidov, stopnje in vrste negotovosti, pomembnosti odločitev za odločevalca ter odločevalčevega razumevanja odločitvenih situacij. Ponudita podrobnejšo primerjavo med odločanjem o denarnih stavah (laboratorijsko okolje) in odločanjem o karierni poti (vsakdanje življenje). Na splošni ravni ugotavljata, da so negotovosti v laboratorijskih raziskavah precej majhne in da tamkajšnje odločitvene naloge za odločevalce nimajo pomembnih posledic. Po drugi strani odločitve v vsakdanjem življenju prinašajo mnogo več in drugačne vrste negotovosti, neredko pa tudi posledice, ki imajo za odločevalce izreden (npr. materialni, moralno-etični in/ali transformativni) pomen. Nanje bistveno vpliva odločevalčevo zavedanje in poznavanje lastnih duševnih stanj, kot so čustva, občutki, želje, prepričanja in cilji.    

V poglavju »Vloga metakognicije v odločanju« avtorja izpostavljata večkrat zapostavljeno funkcijo, ki jo v odločanju igra metakognicija kot zavestna sposobnost nanašanja na lastne duševne procese in stanja. Ta nam omogoča »razmislek o preteklih in prihodnjih odločitvah, refleksijo želja, ciljev in vrednot« (str. 14), ki je po njunem prepričanju odločilnega pomena za to, kako se odločamo in delujemo, nenazadnje pa tudi za to, da se »lahko vsaj do določene mere odločamo in delujemo v skladu s samimi sabo – kot osebe, ki posedujejo določeno mero osebne avtonomije« (str. 15). Metakognicija naj bi na ta način bistveno vstopala v razlago mnogih (četudi ne vseh) naših odločitev. Posreden, v času zamaknjen vpliv zavestnih procesov na odločanje, ki po mnenju avtorjev utegne biti celo pomembnejši od njihovega neposrednega vpliva, skušata ponazoriti s pomočjo (i) izvedbenih namer (ang. implementation intentions) kot nekakšnih odločitev za izvedbo dejanj v prihodnosti (s posebnimi »če-potem« načrti: »če/ko se bo zgodila določena situacija s, bom izvedel določeno ciljno usmerjeno dejanje d«) in (ii) pričakovanih čustev kot nekakšnih prepričanj o prihodnjih subjektivnih čustvenih posledicah odločitev. Njun sklep se glasi, da »nimamo ne empiričnih dokazov ne dobrih argumentov za trditev, da zavestno delovanje in izkustvo ničesar ne prispeva k temu, kaj pomeni biti človek, odločevalec in kako ter kakšne odločitve sklepamo« (str. 15). Nasprotno: Strle in Markič trdita, da izvedbene namere in pričakovana čustva skupaj s splošnejšo vpetostjo naših odločitev v osebne cilje in vrednote kažejo, da je vedênje odvisno (tudi) od zavestne dejavnosti in da so zavestni procesi nadvse pomembni, pravzaprav bistveni za nekatere odločitve.   

Poglavje »Avtonomija v svetu spodbud« prinaša poglobljen razmislek o skrbeh glede osebne avtonomije v okviru odločitvenih spodbud, po katerih dandanes vedno pogosteje posegajo najrazličnejše institucije. Avtorja opišeta nekaj ključnih argumentov za in proti uporabi teh spodbud z vidika (več različnih dimenzij) avtonomije, razumljene v smislu »nekakšne vrline samoregulacije« (str. 11), ki »ni binarna (vse ali nič), ampak zaseda različna mesta na kontinuumu med tema dvema skrajnostma« (str. 115). Sledeč filozofoma Andreasu T. Schmidtu in Bartu Engelenu pišeta o štirih dimenzijah avtonomije: (1) svobodni izbiri, ki se nanaša na obstoj zunanjih možnosti; (2) hotenjski avtonomiji, ki se navezuje na to, da naša dejanja izražajo naše preference, želje in/ali cilje; (3) racionalni dejavnosti, pri kateri gre za obstoj možnosti, da se odločamo na racionalen način oz. da odločitve podvržemo premisleku; in (4) odsotnosti nadvlade, ki ima opraviti s tem, da nismo podvrženi nobenim problematičnim načinom nadzora s strani drugih. »Program« odločitvenih spodbud skuša odločevalcem s pomočjo namernega spreminjanja odločitvenih okolij pomagati do »boljših« izbir. Med odločitvene spodbude sodijo na primer vpeljava obcestnih hitrostnih tabel s smeški, lahka dostopnost kondomov in nazorne opozorilne slike na škatlicah cigaret, ne pa tudi prisila, motiviranje vedênja z denarnimi ali drugimi sredstvi, informiranje in razumsko prepričevanje. Zagovorniki programa opozarjajo, da raziskave s področja vedênjskih znanosti razkrivajo, da se ljudje neradi dejavno odločamo, ko pa že se, se zvečine ne odločamo posebej dobro. Kot učinkovito možno rešitev predlagajo, da odločevalcem pomagamo do boljših odločitev tako, da v odločitvena okolja vgradimo takšne privzete oz. začetne izbire, ki prinašajo ugodnejše izide (v primeru menz to lahko pomeni, da so zdravi izdelki predstavljeni kot začetni, torej pred nezdravimi). Strle in Markič menita, da se vsaj v nekaterih primerih zdi jasno, da uporaba odločitvenih spodbud prinaša dobrobit tako posamezniku kot družbi. Vprašanje, ki se pri tem zastavlja, pa je, ali gre za skrb vzbujajoče posege v našo osebno avtonomijo. Avtorja prepričljivo argumentirata, da ne, vsaj dokler so spodbude takšne, da se jim je (dovolj) enostavno upreti. Pokazati namreč skušata, da so spodbude lahko odkrite, odprte za preudarjanje in širšo družbeno razpravo. Prav k takšnim vrstam spodbud bi morali stremeti kot družba. Ko imamo opraviti z dobronamernimi »arhitekti izbir«, ki podpirajo odkrite in odprte spodbude, so skrbi povečini odveč; popolnoma drugače pa je, ko gre za prikrite ali celo slabonamerne spremembe odločitvenih okolij. Strle in Markič posebej opominjata na spremembe »z uporabo algoritmov in velikih podatkov, ki skupaj predstavljajo orodje s potencialno daljnosežnimi, negativnimi in etično spornimi posledicami« (str. 92). Poudarjata, da je potrebno pri uporabi spodbud »najti pravo razmerje med tistimi, ki omogočajo izogibanje raznim pristranostim in neugodnim odločitvam, ter tistimi, ki spodbujajo in negujejo naše sposobnosti za aktivno odločanje, razmislek in samorefleksijo« (prav tam).

Whitehorse, Emmi, “Stellar Nursery”, mešane tehnike na platnu, https://chiaroscurosantafe.com/artists/21/.

Če avtorja v poglavju o odločitvenih spodbudah razpravljata predvsem o kratkoročnejših, na čas odločanja vezanih skrbeh, pa v zadnjem, (naj)bolj aktualističnem poglavju »Umetna inteligenca, algokracija in avtonomija« zarišeta še nekatere dolgoročnejše dileme, ki imajo opraviti s tem, da »svet, poln spodbud, sčasoma spodkoplje zmožnost ljudi za avtonomno odločanje« (Schmidt in Engelen, 2020; cit. po str. 93). Začenjata z opažanjem, da je odločanje bolj in na več področjih kot kdajkoli prej podprto z  informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, ki korenito sooblikuje naš vsakdan. Izpostavljata, da nas orodja umetne inteligence (oz. »pametna« orodja, kakor jih pogosteje imenujemo) »dejansko spremljajo, spodbujajo, opozarjajo« (str. 101), to pa jim omogočajo algoritmi, ki »zbirajo in urejajo naše podatke, prepoznavajo vzorce in se iz njih učijo napovedovati« (prav tam). Avtorja razlikujeta med dvema valoma umetne inteligence, prvim in drugim: prvi val temelji na deduktivni formalni logiki in na ideji, da je mišljenje (kot) računanje; drugi temelji na induktivnih sklepanjih, ki iz danih podatkov napovedujejo rezultate zgolj z večjo ali manjšo verjetnostjo. Predstavita prednosti in slabosti obeh pristopov. Deduktivni pristop, kjer sistem temelji na algoritmih kot navodilih, kako rešiti določeno nalogo, je bil doslej deležen mnogih kritik in že razmeroma dolgo je jasno, da je zašel v slepo ulico. Glede drugega, induktivnega pristopa, kjer sistem temelji na algoritmih za strojno učenje in se zgleduje po delovanju nevronskih mrež v možganih, je prisotnega nekaj več optimizma. Toda avtorja opozarjata, da se na indukciji in učenju temelječi sistemi drugega vala sicer bolj ali manj uspešno spoprijemajo z nalogami, za katere je potrebno »znanje kako« (ang. knowledge-how), ki se »kaže v obvladovanju veščin« in »se izmika simbolni predstavitvi« (str. 104), ne premorejo pa »znanja da« (ang. knowledge-that), ki je »propozicijsko« in »ga je mogoče predstaviti s simbolnimi strukturami« (prav tam). Vrh tega so takšni sistemi zloglasno netransparentni in pristranski. Po eni strani je problem v tem, da način izbire podatkov, na katerih se mreže učijo, ni dovolj jasno razviden, po drugi pa, da sami podatki, na podlagi katerih se učijo, odražajo stališča in prepričanja razvijalcev ter naročnikov, s tem pa kajpada tudi njihove številne predsodke in pristranosti. Ne glede na to avtorja ne zanikata, da so tovrstni sistemi lahko dobra orodja, ki ljudem nudijo precejšnjo podporo pri odločanju. Pred očmi pa moramo prav tako imeti številne (tako kratkoročne kot dolgoročne) nevarnosti, ki jih ta orodja prinašajo. S pomočjo premislekov o ideji »razširjene kognicije«, po kateri naši »kognitivni procesi niso (vsi) v glavi« (Clark in Chalmers, 2010: 29; cit. po str. 121), temveč se raztezajo v »zunanji« svet, in sugestivnega miselnega poskusa filozofa Michaela P. Lyncha, ki si zamišlja možni svet, v katerem je več generacij odločevalcev neposredno in dolgotrajno odvisnih od pametnih orodij, skušata ponazoriti, čemu velja biti pri načrtovanju in uporabi pametnih orodij skrajno previden ter čemu si moramo na vse pretege prizadevati najti ustrezno ravnovesje med »krepitvijo kognitivnih sposobnosti, ki jo omogočajo sistemi umetne inteligence, in nevarnostjo kognitivne atrofije in intelektualne nebogljenosti, ki spodkopavata našo osebno avtonomijo« (str. 124).

Čeprav Strle in Markič na koncu skromno priznata, da nemara odpirata več vprašanj, kot pa dajeta odgovorov nanje, menim, da kljub temu ali – v njuni (pre)vprašujoči filozofski maniri – prav zato prispevata h globljemu zavedanju in razumevanju mnogih z odločanjem in osebno avtonomijo povezanih izzivov ter dilem. Tako tistih, s katerimi smo soočeni dandanes, kot tistih, s katerimi bomo bržkone soočeni šele v nekem nedoločljivem nekoč.

Chapin, Aleah. “The Purging”, olje na platnu, 2020, https://www.artsy.net/artwork/aleah-chapin-the-purging.

Knjigo bi vsekakor še dodatno obogatilo več soočanj z možnimi kritikami v njej zagovarjanih stališč. Takšna soočanja bi denimo lahko podrobneje osvetlila, na čem temeljijo nekateri alternativni pristopi in kako so – navzlic nekaterim dokaj očitnim pomanjkljivostim – postali (tako) nekritično in široko sprejeti. Spotoma bi lahko razkrila tudi kakšen dodaten razlog v podporo predočenim stališčem. Nadalje bi bilo plodno, če bi bilo več prostora odmerjenega osvetlitvi širših filozofskih zagonetk (svobodne volje, moralne odgovornosti, vzročnosti …), ki prečijo obravnavano področje raziskovanja. Avtorja sicer omenita nekaj tovrstnih zagonetk (na strani 68 na primer omenjata metafizični problem mentalne vzročnosti in z njim povezan problem odnosa med duševnim in fizičnim), a gre za zelo mimobežne in večidel opombne omembe. To navsezadnje pomeni, da nad metafizičnimi prevladajo bolj »pragmatične« rešitve. Če se avtorja tega ne bi tako dobro zavedala in ponekod ne bi celo izrecno priznavala določenih – metafizično gledano potencialno spornih – predpostavk, bi šlo lahko za nemajhno pomanjkljivost ubranega pristopa.    

O odločanju in osebni avtonomiji je, kakor je na tem mestu verjetno že jasno, stališčno zelo zmerno delo. Avtorja v njem ne zastopata skrajnih nazorov in ne majeta takšnih ali drugačnih temeljev, temveč večinoma ostajata zvesta vsakodnevnim pojmovanjem pojavov. Z rahlimi filozofsko-znanstvenimi korekcijami in dopolnili, kakopak. Lahko bi dejali, da pledirata k večplastnemu, celovitemu razumevanju človeka, ki skuša čimbolj preudarno stapljati vsakodnevni in filozofsko-znanstveni pogled. »Vsakodnevno« je tako po eni strani podprto, po drugi pa tudi – in to (je) bistveno – nadgrajeno z »manj vsakodnevnimi« uvidi in spoznanji. Knjiga je primerna zlasti za tiste, ki obravnavanega področja še ne poznajo dobro, saj strnjeno prikaže zgodovinski pregled in nekatere osnovne pristope k razumevanju ter raziskovanju odločanja. Zvedavega bralca hkrati seznani z nemalo relevantnimi deli (seznam uporabljene literature obsega neskromnih dvanajst strani). Tisti bolj uvedeni bralci, željni temeljitejših eksurzij v fenomenologijo odločanja in poglobljenejših metafizičnih razmislekov, pa bodo zaenkrat primorani pokukati še v kako drugo, neslovensko filozofsko delo.

References

References
1 Tako Toma Strle kot Olga Markič, oba doktorja filozofije, sta predavatelja na interdisciplinarnem študijskem programu Kognitivna znanost na Univerzi v Ljubljani. Strle je docent za področje filozofije na Pedagoški fakulteti UL, Markič profesorica filozofije na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete UL. Raziskovalno sta se že prej bolj ali manj poglobljeno posvečala tematiki odločanja: Strle zlasti v doktorski disertaciji Metakognicija kot povezovalec mišljenja in intuicije v procesu odločanja (2015), ki jo je napisal pod mentorstvom Olge Markič, in člankih, kot so »Odločanje: od laboratorija do resničnosti vsakdanjega življenja« (2016), »Embodied, Enacted and Experienced Decision-Making« (2016) ter »Podoba omejene racionalnosti in povratni učinki spreminjanja odločitvenih okolij« (2019), Markič predvsem v člankih »Odločanje: racionalnost in čustva« (2009) in »Odločanje in racionalnost« (2013). Napisala sta tudi dva skupna članka, in sicer »Nevroznanost in pravo: od redukcionizma do krožnosti nevroprava« (2017) ter »Looping Effects of Neurolaw, and the Precarious Marriage between Neuroscience and the Law« (2018).
2 Vsepovsod, kjer navajam zgolj številko strani, na kateri se citat nahaja, gre za navedek iz tu recenzirane knjige.