Iskanje tehnike v kitajski filozofski tradiciji

Izvleฤek

V ฤlanku se bom ukvarjala z razmerjem med pojmoma Qi in Dao v konfucianski in daoistiฤni filozofiji ter se vpraลกala o tem, kako se primerjata s pojmom techne iz evropske filozofske misli. Pri tem se bom opirala na delo Question Concerning Technology in China (2016) hongkonลกkega filozofa Yuka Huia, ki poskuลกa z ustvarjanjem novega pojma kozmotehnik pojasniti oziroma bolje nasloviti vpraลกanje tehnologije/tehnoloลกke civilizacije v 21. stoletju. ฤŒlanek bom zaฤela z uvodno predstavitvijo problema in pomembnosti ukvarjanja z vpraลกanjem tehnike, nato orisala kako Hui interpretira pojma Qi in Dao in v zakljuฤku razmislila o smiselnosti vpeljave pojma kozmotehnik. 

Izvor evropske tehnike

Hui (2016) se v delu osredotoฤi na pojem tehnike, ker zanj ta predstavlja primarni pojem, skozi katerega dojemamo znanost in tehnologijo v evropskem prostoru. Filozof to razloลพi s pomoฤjo mita o Prometeju in si pri tem pomaga s filozofijo Bernarda Stieglerja ter Martina Heideggerja, ฤemur se bom posvetila v nadaljevanju teksta.  

Delo Stieglerja ยปTechnics and Time, 1: The Fault of Epimetheusยซ, na katerega se nanaลกa Hui, temelji na preizpraลกevanju in dopolnjevanju Heideggerjeve misli o tehniki. Preko treh francoskih antropologov Bertranda Gilla, Andreja Leroi-Gourhana in Gilberta Simondona ter filozofa Edmunda Husserla poskuลกa Stiegler zadati zadnji udarec moderni โ€“ torej moderni karakterizirani kot naลกe tehnoloลกko nezavedno. Prek mita o Prometeju in Platonovih del prikaลพe kako sta tehnika in pozaba bili vedno bili medsebojno vzpostavljeni, celotno delo lahko beremo kot nekakลกno dekonstrukcijo zgodovine Zahodne filozofije ali kot zapiลกe Stiegler sam: ยปtehnikacija prek kalkulacije potiska Zahodno znanje po poti, ki vodi k pozabi lastnega izvora, torej lastne resniceยซ (Stiegler 1998, 3). Stiegler izpostavlja, da je vpraลกanje po tehniki tako ลกe pomembnejลกe od vpraลกanja o Biti, torej vpraลกanja, s katerim se je obseลพno ukvarjal Heidegger. Ta je po Huiju namreฤ verjel, da sta Platon in Aristotel postavila pojem tehnike nasproti naravi ยปin poslediฤno izkljuฤila tehniko iz svojega izvornega pomena, torej takลกnega, kakrลกen je bil razvit s strani Jonskih filozofovยซ (Hui 2018, 238). Heideggerja skrbi vzpon tehnologije, tokrat povsem drugaฤe razumljene kot v antiฤnih ฤasih, oziroma kot to skrb izrazi Hui (2018, 239): ยปtehnoloลกki razvoj, ki ga spremlja njegova racionalnost in ga ลพene ลพelja po obvladovanju, tvori velikansko silo, ki svetu odvzema vse druge moลพnosti in ga spreminja v velikansko stojeฤo rezervo kot adikia ali Unfug (ne-primernost).ยซ Stiegler argumentira, da je vpraลกanje po tehniki pri Heideggerju sicer precej dvoumno: deluje kot najveฤja prepreka misli, obenem pa se ponuja kot absolutna moลพnost misli same (Stiegler 1998, 7). Tekom dela pride do definicije tehnike, ki se nekoliko razlikuje od Heideggerja: ยปPredmet te knjige je tehnika, dojeta kot horizont vseh prihodnjih moลพnosti in vseh moลพnosti prihodnostiยซ (prav tam, xi). Stieglerjevo delo se lahko bere kot dekonstrukcija Heideggerjeve Biti prek koncepta tehnike โ€“ s tem pa ลกe dodatno odpre nova podroฤja znotraj Heideggerjeve misli.

Prometej?

Stiegler razume Prometejev ogenj kot izvor tehnike, kot izvor ฤloveka, ki je tehniฤno bitje ali kot pravi Hui: ยปฤlovek brez ognja โ€“ torej brez tehnike โ€“ bi bil ลพival brez kvalitetยซ (Hui 2018, 238). Zatorej Hui argumentira, da Stiegler vidi Prometejev mit kot srediลกฤe klasiฤne antiฤne misli, ki ยปsestavlja nezavedno zahodne filozofijeยซ (prav tam, 238). Pri tem se kaลพe tesno prepletanje mitologije in filozofije, ki se je sฤasoma zaฤelo krhati, zaฤenลกi s predsokratnikoma Talesom in Anaksimandrom โ€“ z njima bi lahko oznaฤili zaฤetek racionalizacije zahodne misli, ki se je kasneje dokonฤno manifestirala, a ne konฤala z Descartesom. Vendar je pri tem kljuฤno imeti v mislih to, da mit o Prometeju ni univerzalen. Namesto mita o Prometeju, najdemo v kitajski mitologiji drugaฤno zgodbo o treh voditeljih antiฤnih plemen: Fuxi (ไผ็พฒ), Noiwa (ๅฅณ่œ—๏ผ‰in Shennong (็ฅž่พฒ). Vsi trije sodelujejo, da ustvarijo ฤloveka in mu zagotovijo orodja kot je ogenj. Ljudje so prepoznani kot naravna meลกanica med nebesi in zemljo. ฤŒe pride v grลกki mitologiji do upora titanov proti bogovom, ki se konฤa s predajo ognja ฤloveลกtvu โ€“ s ฤimer se ฤlovek povzpne nad naravo, se v kitajski mitologiji ne zgodi niฤ podobnega in poslediฤno tovrstna transcendenca ฤloveka nad naravo ne obstaja. Namesto tega je prisotno delovanje z zemljo in nebesi, za doseganje skupnega zadovoljstva v svetu. S tem hoฤe Hui pokazati, da so se na razliฤnih kulturnih obmoฤjih razvile razliฤne mitologije, pri katerih izvor tehnike ni skupen, temveฤ ยปse opira na razmerja med bogovi, tehnikami, ljudmi in kozmosomยซ (Hui 2018, 17). 

Hui  zatorej vpelje koncept kozmotehnike, da bi filozofom podal orodje, s katerim bi lahko presegali razlike med tehniko in naravo in razumeli filozofijo na nov naฤin; kot tisto, ki iลกฤe enotnost med njima. Takole opiลกe kaj so kozmotehnike: ยปso zdruลพenje kozmosa in moralnega prek tehniฤnih aktivnosti, naj bo to izdelovanje ali ustvarjanje. Niso obstajale samo dve ali tri tehnike, ampak mnogo kozmotehnik. Kakลกna vrsta morale, kateri in ฤigav kozmos in kako zdruลพiti razliฤne kozmose se razlikuje od kulture do kulture, odvisno od razliฤnih dinamikยซ (Hui, 2017). Kitajska kozmotehniฤna misel je tako sestavljena iz dolge razprave razmerja med Qi in Dao. V konfucianizmu zdruลพenje Qi in Dao predstavlja zdruลพenje moralnega in kozmiฤnega, saj je kitajska metafizika fundamentalno moralna kozmologija ali moralna metafizika, kot to npr. prikaลพe Song Zhiming v tekstu ยปAchievements, predicaments and trend of Moral Confucianismยซ (2017) predvsem prek del konfucianskega filozofa Mou Zongsana. Poslediฤno Hui ugotavlja, da tehnika kot jo poznamo in razumemo danes, na kitajskem sploh nikoli ni obstajala (Hui 2018, 9). Preden preidem na preuฤevanje Qi in Dao pa je potrebno nasloviti pomemben element tehnike in to je geometrija. 

Geometrija โ€“ red kozmosa

Resnico ali praviฤnost (gr. ฮดฮฏฮบฮทdรญke) biti, ki jo je ฤlovek pozabil skozi svojo zgodovino, poskuลกa Heidegger poiskati z vrnitvijo k predsokratnikom. Resnica biti se razkriva prek nasilnih tehniฤnih dejanj, ki vkljuฤujejo tudi ฤloveลกko misel.  Hui zapiลกe: ยปKljuฤna stvar, ki jo poskuลกamo poudariti je nujnost razkrivanja dรญke biti prek nasilja tรฉchneยซ (Hui 2018, 77). Odnos antiฤnih filozofov do tehnike je odgovor na odnos do kozmosa, v katerem je bil temeljni cilj harmonija oz. ravnovesje (kot npr. Heraklitov kaos ognja, Talesovi elementi, Aristotelova vrlina praviฤnosti, iskanje zmernosti pri stoikih, Platonova drลพava โ€“ kozmiฤni red vkljuฤuje tudi socialno filozofijo). ยปDรญke pomeni, da lahko nekaj umestimo v boลพanski redยซ (prav tam). Francoski antropolog Jean-Pierre Vernant je v delu ยปMyth and Society in Ancient Greeceยซ (1974) izpostavil, da se je pojem praviฤnosti projiciral na druลพbo, kar pomeni, da se je druลพba ravnala po kozmiฤnemu redu in s tem bila tesno zvezana z geometrijo โ€“ prav ta doloฤa pravila v redu kozmosa: ยปNรณmoi, zakoni, ki so jih pripravili zakonodajalci, so predstavljeni kot ฤloveลกka reลกitev, namenjena toฤno doloฤenemu cilju: druลพbeni harmoniji in enakosti med prebivalci. Ampak nรณmoi so veljavni samo, ฤe sovpadajo z modelom ravnovesja in geometriฤno skladnostjo, ki presega ฤloveลกko pomembnost, saj ta predstavlja le aspekt boลพanske dรญkeยซ (Vernant 1974; v Hui 2018, 77-78).

Hui povzame misli Heideggerja in Vernanta, ki kaลพejo na to, da je imela vloga tehnike kljuฤno funkcijo tako pri geometriji kot pri praviฤnosti, oziroma sta geometrija in praviฤnost dve strani iste medalje tehnike. Geometrija je, kot vemo, bila ena izmed temeljnih kategorij znanj v antiฤni filozofiji; od Talesa in Pitagore do Evklidove geometrije. Zanimanje za geometrijo se je preneslo v Rimski imperij, nato se je v srednjem veku geometrija zdruลพila s teologijo, v renesansi ยปse je geometrija delno razvijala s pomoฤjo umetnostiยซ (Hui 2018, 206) โ€“ paradigmatski primer tega je delo Leonarda da Vincija. Proporcije in zlati rez so predstavljali pomembe elemente v kiparstvu, slikarstvu in seveda arhitekturi โ€“ geometrija je bila ลกe naprej veฤ kot samo matematiฤno orodje, delovala je โ€“ in ลกe deluje โ€“ kot merilo estetske vrednosti. Ob vzponu moderne znanosti v 16. in 17. stoletju se je geometrija naprej razvijala in igrala kljuฤno vlogo v delih Johannesa Keplera (geometrizacija pogleda), Galilea Galileja (geometrizacija gibanja) in Issaca Newtona (geometrizacija sil). Pomembnost geometrije v evropskem prostoru je opazil tudi Albert Einstein, ki je v geometriji iskal razloge za tehnoloลกko nadvlado zahoda nad vzhodom: ยปrazvoj zahodne znanosti temelji na dveh izjemnih doseลพkih: izum formalnega logiฤnega sistema (v Evklidovi geometriji) grลกkih filozofov in odkritje moลพnosti nakljuฤnih odnosov s sistematiฤnim eksperimentiranjem (renesansa). Po mojem mnenju se ne smemo ฤuditi, da kitajski modreci niso odkrili teh korakov. Neverjetno je, da so se ta odkritja sploh zgodilaยซ (Einstein, 1953; v Hui 2018, 206).

Ukvarjanje z geometrijo je kljuฤno vplivalo tudi na zahodno koncepcijo ฤasa. Geometrija namreฤ za svoj obstoj vedno predpostavlja prostor. ฤŒe se naveลพemo na misel Leroi-Gourhana, da je tehnika omogoฤila eksternalizacijo spomina, lahko za primer takลกnega delovanja tehnike prek geometrije vzamemo Sokrata v spisu Menon, v katerem se posveฤa vrlini. Sokrat paradoks o poznavanju vrline razreลกi tako, da ฤlovek pri spominjanju (anรกmnesis) potrebuje pomoฤ โ€“ ravno prek uporabe tehnike. To pokaลพe tako, da Sokrat mladega in neizobraลพenega suลพnja sooฤi z geometriฤnim problemom, ki ga suลพenj razreลกi na naฤin, da ga nariลกe v pesku. Hui s pomoฤjo Stiglerja lepo povzame, kaj se pri tem zgodi: ยปล ele risanje v pesek โ€“ oblika tรฉchne โ€“ je omogoฤilo suลพnju, da se je spomnil pozabljene resniceยซ (Hui 2018, 214). Na tem mestu lahko vidimo, da geometrija ni samo tehniฤna, temveฤ tudi ฤasovna. Za miลกljenje geometrije je potreben prehod iz abstraktnega v idealizirano miลกljenje โ€“ vsi lahko imamo idejo kroga, ki pa postane sploลกna vsem ลกele, ko se esternalizira, torej ko je napisana ali narisana. 

Tehnika je tako igrala kljuฤno vlogo vse od predsokratnikov do razvoja moderne znanosti (in racionalizacije) prav prek geometrije, tj. naฤina miลกljenja evropske filozofije, ki se je zaฤela z iskanjem reda (in poslediฤno praviฤnosti) v kozmosu in se nezavedno prenesla na druge aspekte ฤloveลกkega ลพivljenja; od politike in socialne ureditve do umetnosti, ki je popolnost naลกla v zlatem rezu. Zaฤenลกi s Prometejevim mitom je tehnika bivala v nezavednem evropskega ฤloveka in se najprej prenaลกala prek geometrizacije prostora in ฤasa. Iz tega lahko izpeljemo, da je vpraลกanje pozabe biti o katerem govori Heidegger resniฤno vpraลกanje po tehniki. Ker je naslavljanje tehnike tisto, ki v zahodnem prostoru naslavlja ฤlovekov primarni odnos do biti in ureja praktiฤno vse aspekte ฤloveลกkega delovanja: ยปPozaba biti je dejansko vpraลกanje tehnikeยซ (Hui 2018, 229).

A vendar tudi Leroi-Gourhan pride do podobnih ugotovitev kot Hui (o ne-univerzalnosti mita o Prometeju) in pravi, da obstaja univerzalna tehniฤna tendenca, ki temelji na osvoboditvi roke โ€“ ravno nespecifiฤnost naloge rok je tista, ki je odprla pot evoluciji s tem, ko je omogoฤila eksternalizacijo organov, spomina in internalizacjo potez (Leori-Gourhan 1990,  208). ฤŒeprav je tehniฤna tendenca univerzalna, to ลกe ne pomeni, da se povsod enako manifestira. Leroi-Gourhan loฤi tehniฤne tendence od tehniฤnih dejstev (Leroi-Gourhan, 1973; v Hui, 2018, 9). ฤŒe vzamemo na primer izum kolesa,  se je ta zgodil v razliฤnih civilizacijah, kulturne razlike โ€“ tehniฤna dejstva โ€“ pa so tiste, ki vplivajo na to kakลกne vrste kolo bo izumljeno in kdaj. Hui zapiลกe: ยปTehnika kot sploลกna ฤloveลกka dejavnost je bila prisotna na Zemlji vse od ฤasa Avstralopiteka; vendar filozofski koncept tehnike ne more biti razumljen kot sploลกenยซ (Yuk Hui 2018, 9-10). Leroi-Gourhan pravi, da tehnika postane avtonomna, deluje kot leฤa skozi katero lahko vidimo evolucijo ฤloveka, civilizacije, kulture. Hui dodaja, da je ยปtehnika vedno kozmotehnikaยซ (Hui 2018, 19), ker pridobi avtonomijo samo z doloฤeno kozmiฤno podlago, prek razumevanja lastne kulture. Kozmotehniko razume takole: ยปPomeni zdruลพenje med kozmiฤnim redom in moralnim redom prek tehniฤnih aktivnostiยซ (Hui 2018, 19).  

Qi in Dao

Poglejmo si torej na kakลกen naฤin Hui interpretira pojma Qi in Dao. Maja Milฤinski (2013, 84) zapiลกe, da ยปDaodobesedno pomeni pot, cesto, ki ji je treba slediti; metodo, doktrino, pravila obnaลกanja.ยซ Dao je prisoten v vsakem bivajoฤem, vendar se izogne vsakrลกni objektivaciji, pri ฤemer se pomen Daa v daoistiฤni filozofiji razlikuje od tega v konfucianski. ฤŒe je v prvi Dao predvsem nekakลกen naravni red pri ฤemer vse bivajoฤe izvira iz Daa in se vanj tudi vraฤa, se v konfucianski filozofiji pojavlja predvsem kot etiฤni ideal. Hui (2018, 64) prepoznava, da je ยปv konfucianizmu  Dao prepoznan kot skladnost med kozmoloลกkim in moralnim redom: ta skladnost je imenovana zi ran (่‡ช็„ถ), kar pogosto prevajamo kot narava.ยซ Dalje argumentira, da je pojem Daa predstavlja nekakลกno napetost med filozofijama, ker daoizem zavraฤa vsakrลกni ยปod zgorajยซ vsiljeni red, medtem ko konfucianska misel temelji na iskanju in zasledovanju le-tega (Hui 2018, 65). Obenem zapiลกe, da sta razliฤni razumevanji pojma obenem medsebojno komplementarni: ยปkot da bi se prvi spraลกeval o ‘kaj’, drugi pa o ‘kako’ยซ (prav tam). V razliฤnih pojmovanjih daa najde ลกe eno skupno lastnost in ta je, da obe razumevanji na nekakลกen naฤin ustoliฤujeta razmiลกljanje o razmerju med ฤlovekom in kozmiฤnim redom. ยปV kitajskem miลกljenju je Dao superiornejลกi vsakrลกnemu tehnoloลกkemu ali instrumentalnemu miลกljenju in cilj Daa je transcendirati omejitve tehniฤnih objektov โ€“ to je, da se jim dopusti biti vodeni s strani Daaยซ (Hui 2018, 89). Tako se Hui odcepi od razumevanja daa kot naravnega reda ali etiฤnega ideala (pri ฤemer se sreฤata naravni in moralni red) in zapiลกe: ยป[v] Kitajski filozofiji Dao predstavlja vrhovni red bivajoฤega; in tehnika, ฤe hoฤe ohranjati svoj najviลกji standard, mora biti kompatibilna z Daoom. Poslediฤno, je ta najviลกji standard izraลพen z zdruลพenjem Daa in Qi (้“ๅ™จๅˆไธ€)ยซ (prav tam). 

Vir: @catwheezy

Pogledati si moramo ลกe drugi pojem izmed dvojice.ย Qiย se je skozi kitajsko filozofsko misel na razliฤne naฤine manifestiral v razmerju doย Daa: ยปQiย razsvetljujeย Daoย (ๅ™จไปฅๆ˜Ž้“) .ย Qiย poneseย Daoย (ๅ™จไปฅ่ผ‰้“๏ผ‰aliย ย Qiย v sluลพbiย Daaย (ๅ™จ็‚บ้“ย ็”จ)ยซ (Hui 2018, 36). V deluย V senci velikih mojstrovย Jana S. Roลกker zapiลกe, da moramoย Qiย v daoizmu razumeti kot vitalen potencial tvornosti oziroma kot vitalno tvornost (Roลกker 2020, 27). Ali kot zapiลกe daoistiฤni filozof Zhuang Zi: ยปฤŒesar ne sliลกiลก z razumom, temu prisluhneลก sย qijemยซ (Zi, 2004; v Milฤinski 2013, 131). Znotraj daoistiฤne filozofije zdruลพenje medย Daoย inย Qiย najlepลกe predstavi razmerje med mojstrom in noลพem. Hui prek Pao Dinga izpostavlja, da imeti dober noลพ ni dovolj za natanฤen in uฤinkovit rez; pri rezanju ga mora voditiย Daoย โ€“ popolnost noลพa in njegove sposobnosti rezanja sta odvisni od bivajoฤega, od tega na kakลกen naฤin biva uporabnik noลพa.ย Daoย nastopa kot tisto pomembnejลกe odย Qija, ki v tem primeru deluje (in se na nekaterih mestih prevaja) kot orodje (Hui 2018, 108).ย 

Ponovno je v konfucianizmu Qi razumljen nekoliko drugaฤe. Pogosto predstavlja substanco, ki pogojuje obstoj principa Li (Roลกker 2020, 99). Qi torej v relaciji z Li, obredjem, ki je eksternalizacija Rena v specifiฤnem socialnem stiku in kontekstu. ฤŒe Ren poudarja, da je ฤlovek veฤ kot zgolj presek druลพbenih silnic, Li poudarja, da ฤlovek ลพivi v druลพbi. Prava mera je tista, ki jo obvladuje Li, premoลกฤa vrzel med osebnim (svobodo) in druลพbenim (notranjim in zunanjim). ยปV konfucianizmu, Qi implicira kozmoloลกko zavest med ljudmi in naravo, ki se demonstrira prek ritualov in religijskih obredovยซ (Hui 2018, 29). Tu lahko ponovno zasledimo tendenco konfucianizma po iskanju reda ali hierarhije. Qi  tako zaseda vlogo stabilizatorja in obnavljanja moralne kozmologije prek rituala (Hui 2018, 110). Pomen pojma Qi se preobrazi znotraj neokonfucianizma, v katerem Qi predstavlja fiziฤno silo. ยปLjudje niso niฤ drugega kot vsakokratne razliฤne zgostitve qija. ฤŒlovek nima kakih posebnih lastnosti, paฤ pa nastane iz neke izvrstne zgostitve qija, ki ni niti preblaga niti premoฤna. [โ€ฆ] Qi je vedno zdruลพitev obeh sil, yina in yanga, ter vedno nastopa v skladu s svojim bistvom v nasprotujoฤih si likih, prek katerih se ลกele morajo uresniฤiti vsi pojaviยซ (Milฤinski 2013, 226).

Mou Zongsan zatorej predlaga, da razumemo daoizem kot praktiฤno ontologijo, konfucianizem pa kot moralno metafiziko; konfucianizem se spraลกuje kaj je na primer modrost, medtem ko daoizem naslavlja kako jo doseฤi (Zongsan 1983, 74). Hui pa poudarja, da analiza dinamike razmerja med Qi in Dao pokaลพe, da se je tendenca po njuni zdruลพitvi pojavljala ob pomembnih kriznih dogodkih; prihodu budizma na Kitajsko, modernizacija Kitajske od 1840 dalje, k temu dodaja ลกe obdobje propada dinastije Zhou med 1046-256 pr. n. ลกt. (Hui 2018, 130). Na tem mestu ลพal ni prostora, da bi preuฤila vsakega izmed teh zgodovinskih prelomov v kitajski filozofski misli, lahko pa povzamem ugotovitve Huia. Prek preuฤevanja spreminjanja razmerja med Qi in Dao; njunega razdruลพevanja in poskusov zdruลพevanja, Hui ugotavlja, da lahko prepoznamo tehnoloลกko miลกljenje v kitajski filozofiji. Pri ฤemer Dao nastopa kot tehnika, Qi pa kot miลกljenje. Razmerje med omenjenima pojmoma poveลพe z razmerjem technearete iz grลกke filozofije, vendar poudarja, da je tisto, kar ju loฤi, natanฤno drugaฤne kozmotehnike, pri ฤemer se kitajska filozofija neprimerno bolj osredotoฤa na harmoniฤno razmerje med kozmosom in moralo. Pri ponovnem preuฤevanju razmerja med Qi in Dao lahko opazimo, da pojma ali kategoriji druga brez druge ne moreta obstajati: ยปDao potrebuje Qi, da ga ta ponese in omogoฤa manifestacijo v ฤutnih oblikah; Qi potrebuje Dao, da lahko postane popoln (v daoizmu) ali svet (v konfucianizmu), ker Dao deluje kot redukcija doloฤanja Qiยซ (Hui 2018, 101).

Odsotnost geometrije?

Hui nadalje ugotavlja, da se geometrija โ€“ za razliko od antiฤne Grฤije โ€“ pri antiฤni Kitajski, ni sistematiฤno razvijala, s tem pa se ni spreminjala niti filozofija prostora in ฤasa. Prek razliฤnih sinologov Hui opisuje, da je sistematiฤno znanje o geometriji priลกlo v kitajski prostor relativno pozno, pojavljajo se ugibanja, da ลกele s prevodom Evklidovega dela ”Elementi” konec 17. stoletja [1]Xu Guangqi je bil npr. prepriฤan, da je za vzpostavitev nove znanosti potrebno razviti logiko in geometrijo.ย โ€“ namesto tega je Antiฤna Kitajska bila mnogo bolj uspeลกna na podroฤju raฤunanja. In kot smo ugotovili v poglavju o geometriji na Zahodu, ima to bistvene posledice za koncepcijo ฤasa โ€“ toฤno v tem Hui vidi razloge za razvoj filozofije, ki ne vkljuฤuje tehnike (Hui 2018, 210).ย 

Vir: Adam Douglas Thompson, A Bit Mathy.

ฤŒas je v antiki โ€“ sploh v aristotelski tradiciji โ€“ percipiran kot gibanje od ene toฤke proti drugi. Pri Stoikih ฤas nastopa kot interval (diastama), spet za Avguลกtina kot sentimus intervalla temporum. Hui poudarja, da je tovrstno dojemanje ฤasa priลกlo na Kitajsko ลกele v 19. stoletju (Hui 2018, 212). Na Kitajskem pa imamo pred tem definicije ฤasa, ki ponovno reflektirajo kozmos Yu Zou; pri ฤemer je Yu prostor, Zou pa ฤas. Spet druge definicije ฤasa so obiฤajno metaforiฤne; kot je spreminjanje letnih ฤasov, prebujanje ลพuลพelk itd. Iz tega Hui izpelje, da kitajska kultura ni razdelala vpraลกanja ฤasa, kar je ustvarilo pogoj za nastanek novih oziroma drugaฤnih tehniฤnih dejstev (spomnimo se na Leroi-Gourhana). Hui naลกteje dve temeljni razliki. a) razlaga ฤasa v tvorjenju tehniฤnih bitij v smislu, da je ฤas mogoฤe geometriฤno obravnavati kot linearnega ali cikliฤnega, kar omogoฤa novo temporalizacijo. b) razumevanje napredka in zgodovinskosti v relaciji na tehniฤnost. Ravno to predstavlja (ali je predstavljalo) za moderno kitajsko filozofsko (in na sploh kulturno) misel najveฤjo prepreko oziroma paradoks: ฤeprav je s kapitalizmom priลกel razvoj, inovacije, gradnja in napredek v znanosti, je prisoten moฤan obฤutek izgube lastne identitete, prekinitev z lastno tradicijo kljub ลพelji po ohranitvi in poskusih le te (npr. moralni konfucijanizem) โ€“ oziroma se ta ohranja le kot ‘zanimivost’ ali posebnost. Kitajski kozmoloลกki pogled na svet je bil popolnoma nepripravljen na vdor kapitalizma in poslediฤno transformiran (ne pa uniฤen, kar bi predpostavljalo, da se ga ne da veฤ obuditi ali na novo misliti). ยปQi-Dao kot moralno in kozmoloลกko strukturo je preoblikovala in na novo zgradila materialno-idealna struktura tehnikeยซ (Hui 2018, 223). 

Zakljuฤek

Vpraลกanje ”Zakaj se moderna tehnologija ni razvila na Kitajskem” ni obremenjevalo le kitajskih filozofov kot so Zongsan ali Hui, z njim so se ukvarjali tudi mnogi drugi: od Maxa Webra[2]Max Weber, nemลกki sociolog (1864-1920).,ย ย Josepha Needhama[3]Josep Needham, britanski sinolog (1900-1995). Needhamovo vpraลกanje, Needhamov paradoks. na zahodu, do Keiji Nishitanija[4]Keiji Nishitani, japonski filozof, uฤenec Martina Heideggerja (1900-1990).ย na vzhodu. Delo hongkonลกkega filozofa, na katerega sem se opirala, je eden izmed sodobnih poskusov naslavljanja tega vpraลกanja.ย 

V delu poskuลกa nuditi odgovore na teลพave kitajske filozofije, ki je poskuลกala modernizacijo izpeljati iz lastne tradicije, in tako bila ลพe na zaฤetku obsojena na teลพave in (pre)visoke prepreke, kot se je to zgodilo z npr. moralnim konfucianizmom. Hui v svojem delu zagovarja, da je razumevanje lastne tradicije โ€“ specifiฤne kozmologije โ€“ kljuฤnega pomena za primerno naslavljanje znanosti in tehnologije. Prepriฤan je, da bi bilo za razreลกitev filozofskih zagat na Kitajskem (in drugod) nujno potrebno ponovno odpreti vpraลกanje tehnologije, ker ravno to temelji na razliฤnih kozmologijah oziroma kozmotehnikah. Ker je kapitalizem nastal v Evropi in je zelo hitro postal globalen, je lastno kozmotehniko vsilil ostalim kulturam, ki se z njo (ลกe dandanes) veฤinoma neuspeลกno sooฤajo. Hui ugotavlja, da se je enostranska globalizacija ลพe zakljuฤila in jo je nasledila ยปkonkurenฤniลกka tekma tehnoloลกkega pospeลกevanja in privlaฤnost vojne, tehnoloลกka singularnost in transhumanistiฤne (mokre) sanje. Antropocen je globalna ฤasovna os vsesploลกne sinhronizacije, ki jo ohranja verjetje v tehnoloลกki napredek proti singularnosti. Da bi odprli vpraลกanje o tehnologiji, moramo zavrniti to homogeno tehnoloลกko prihodnost, ki nam je predstavljena kot edina moลพnostยซ (Hui, 2017). Napram temu je potrebno ponovno najti in relativizirati nove kozmotehnike, ki po mnenju Huija edine lahko kljubujejo novemu planetarnemu stanju po preklicu konca zgodovine.

Literaturaย 

  1. Hui, Yuk. 2017. Cosmotechnics as Cosmopolitics. E-flux. Dostopno prek: https://www.e-flux.com/journal/86/161887/cosmotechnics-as-cosmopolitics/, 16.04.2020
  2. Hui, Yuk. 2018. Question concerning technology in China. Falmouth: Urbanomic media ltd.
  3. Milฤinski, Maja. 2013. Azijske filozofije in religije. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  4. Roลกker S., Jana. 2020. V senci vรฉlikih mojstrov: vpraลกanje ลพensk v kitajski filozofiji na primeru dveh sodobnih tajvanskih filozofinj. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
  5. Song, Zhiming. (2007). Achievements, predicaments and trend of Moral Confucianism. Frontier of Philosophy in China. 2. 503-516.
  6. Stiegler, Bernard. 1998. Technics and Time, 1: The Fault of Epimetheus. Stanford: Stanford University Press.
  7. Zongsan, Mou. 1983.ย Nineteen Lectures on Chinese Philosophy.ย 

References

References
1 Xu Guangqi je bil npr. prepriฤan, da je za vzpostavitev nove znanosti potrebno razviti logiko in geometrijo.
2 Max Weber, nemลกki sociolog (1864-1920).
3 Josep Needham, britanski sinolog (1900-1995). Needhamovo vpraลกanje, Needhamov paradoks.
4 Keiji Nishitani, japonski filozof, uฤenec Martina Heideggerja (1900-1990).