Izvleฤek
V ฤlanku se bom ukvarjala z razmerjem med pojmoma Qi in Dao v konfucianski in daoistiฤni filozofiji ter se vpraลกala o tem, kako se primerjata s pojmom techne iz evropske filozofske misli. Pri tem se bom opirala na delo Question Concerning Technology in China (2016) hongkonลกkega filozofa Yuka Huia, ki poskuลกa z ustvarjanjem novega pojma kozmotehnik pojasniti oziroma bolje nasloviti vpraลกanje tehnologije/tehnoloลกke civilizacije v 21. stoletju. ฤlanek bom zaฤela z uvodno predstavitvijo problema in pomembnosti ukvarjanja z vpraลกanjem tehnike, nato orisala kako Hui interpretira pojma Qi in Dao in v zakljuฤku razmislila o smiselnosti vpeljave pojma kozmotehnik.
Izvor evropske tehnike
Hui (2016) se v delu osredotoฤi na pojem tehnike, ker zanj ta predstavlja primarni pojem, skozi katerega dojemamo znanost in tehnologijo v evropskem prostoru. Filozof to razloลพi s pomoฤjo mita o Prometeju in si pri tem pomaga s filozofijo Bernarda Stieglerja ter Martina Heideggerja, ฤemur se bom posvetila v nadaljevanju teksta.
Delo Stieglerja ยปTechnics and Time, 1: The Fault of Epimetheusยซ, na katerega se nanaลกa Hui, temelji na preizpraลกevanju in dopolnjevanju Heideggerjeve misli o tehniki. Preko treh francoskih antropologov Bertranda Gilla, Andreja Leroi-Gourhana in Gilberta Simondona ter filozofa Edmunda Husserla poskuลกa Stiegler zadati zadnji udarec moderni โ torej moderni karakterizirani kot naลกe tehnoloลกko nezavedno. Prek mita o Prometeju in Platonovih del prikaลพe kako sta tehnika in pozaba bili vedno bili medsebojno vzpostavljeni, celotno delo lahko beremo kot nekakลกno dekonstrukcijo zgodovine Zahodne filozofije ali kot zapiลกe Stiegler sam: ยปtehnikacija prek kalkulacije potiska Zahodno znanje po poti, ki vodi k pozabi lastnega izvora, torej lastne resniceยซ (Stiegler 1998, 3). Stiegler izpostavlja, da je vpraลกanje po tehniki tako ลกe pomembnejลกe od vpraลกanja o Biti, torej vpraลกanja, s katerim se je obseลพno ukvarjal Heidegger. Ta je po Huiju namreฤ verjel, da sta Platon in Aristotel postavila pojem tehnike nasproti naravi ยปin poslediฤno izkljuฤila tehniko iz svojega izvornega pomena, torej takลกnega, kakrลกen je bil razvit s strani Jonskih filozofovยซ (Hui 2018, 238). Heideggerja skrbi vzpon tehnologije, tokrat povsem drugaฤe razumljene kot v antiฤnih ฤasih, oziroma kot to skrb izrazi Hui (2018, 239): ยปtehnoloลกki razvoj, ki ga spremlja njegova racionalnost in ga ลพene ลพelja po obvladovanju, tvori velikansko silo, ki svetu odvzema vse druge moลพnosti in ga spreminja v velikansko stojeฤo rezervo kot adikia ali Unfug (ne-primernost).ยซ Stiegler argumentira, da je vpraลกanje po tehniki pri Heideggerju sicer precej dvoumno: deluje kot najveฤja prepreka misli, obenem pa se ponuja kot absolutna moลพnost misli same (Stiegler 1998, 7). Tekom dela pride do definicije tehnike, ki se nekoliko razlikuje od Heideggerja: ยปPredmet te knjige je tehnika, dojeta kot horizont vseh prihodnjih moลพnosti in vseh moลพnosti prihodnostiยซ (prav tam, xi). Stieglerjevo delo se lahko bere kot dekonstrukcija Heideggerjeve Biti prek koncepta tehnike โ s tem pa ลกe dodatno odpre nova podroฤja znotraj Heideggerjeve misli.
Prometej?
Stiegler razume Prometejev ogenj kot izvor tehnike, kot izvor ฤloveka, ki je tehniฤno bitje ali kot pravi Hui: ยปฤlovek brez ognja โ torej brez tehnike โ bi bil ลพival brez kvalitetยซ (Hui 2018, 238). Zatorej Hui argumentira, da Stiegler vidi Prometejev mit kot srediลกฤe klasiฤne antiฤne misli, ki ยปsestavlja nezavedno zahodne filozofijeยซ (prav tam, 238). Pri tem se kaลพe tesno prepletanje mitologije in filozofije, ki se je sฤasoma zaฤelo krhati, zaฤenลกi s predsokratnikoma Talesom in Anaksimandrom โ z njima bi lahko oznaฤili zaฤetek racionalizacije zahodne misli, ki se je kasneje dokonฤno manifestirala, a ne konฤala z Descartesom. Vendar je pri tem kljuฤno imeti v mislih to, da mit o Prometeju ni univerzalen. Namesto mita o Prometeju, najdemo v kitajski mitologiji drugaฤno zgodbo o treh voditeljih antiฤnih plemen: Fuxi (ไผ็พฒ), Noiwa (ๅฅณ่๏ผin Shennong (็ฅ่พฒ). Vsi trije sodelujejo, da ustvarijo ฤloveka in mu zagotovijo orodja kot je ogenj. Ljudje so prepoznani kot naravna meลกanica med nebesi in zemljo. ฤe pride v grลกki mitologiji do upora titanov proti bogovom, ki se konฤa s predajo ognja ฤloveลกtvu โ s ฤimer se ฤlovek povzpne nad naravo, se v kitajski mitologiji ne zgodi niฤ podobnega in poslediฤno tovrstna transcendenca ฤloveka nad naravo ne obstaja. Namesto tega je prisotno delovanje z zemljo in nebesi, za doseganje skupnega zadovoljstva v svetu. S tem hoฤe Hui pokazati, da so se na razliฤnih kulturnih obmoฤjih razvile razliฤne mitologije, pri katerih izvor tehnike ni skupen, temveฤ ยปse opira na razmerja med bogovi, tehnikami, ljudmi in kozmosomยซ (Hui 2018, 17).
Hui zatorej vpelje koncept kozmotehnike, da bi filozofom podal orodje, s katerim bi lahko presegali razlike med tehniko in naravo in razumeli filozofijo na nov naฤin; kot tisto, ki iลกฤe enotnost med njima. Takole opiลกe kaj so kozmotehnike: ยปso zdruลพenje kozmosa in moralnega prek tehniฤnih aktivnosti, naj bo to izdelovanje ali ustvarjanje. Niso obstajale samo dve ali tri tehnike, ampak mnogo kozmotehnik. Kakลกna vrsta morale, kateri in ฤigav kozmos in kako zdruลพiti razliฤne kozmose se razlikuje od kulture do kulture, odvisno od razliฤnih dinamikยซ (Hui, 2017). Kitajska kozmotehniฤna misel je tako sestavljena iz dolge razprave razmerja med Qi in Dao. V konfucianizmu zdruลพenje Qi in Dao predstavlja zdruลพenje moralnega in kozmiฤnega, saj je kitajska metafizika fundamentalno moralna kozmologija ali moralna metafizika, kot to npr. prikaลพe Song Zhiming v tekstu ยปAchievements, predicaments and trend of Moral Confucianismยซ (2017) predvsem prek del konfucianskega filozofa Mou Zongsana. Poslediฤno Hui ugotavlja, da tehnika kot jo poznamo in razumemo danes, na kitajskem sploh nikoli ni obstajala (Hui 2018, 9). Preden preidem na preuฤevanje Qi in Dao pa je potrebno nasloviti pomemben element tehnike in to je geometrija.
Geometrija โ red kozmosa
Resnico ali praviฤnost (gr. ฮดฮฏฮบฮท, dรญke) biti, ki jo je ฤlovek pozabil skozi svojo zgodovino, poskuลกa Heidegger poiskati z vrnitvijo k predsokratnikom. Resnica biti se razkriva prek nasilnih tehniฤnih dejanj, ki vkljuฤujejo tudi ฤloveลกko misel. Hui zapiลกe: ยปKljuฤna stvar, ki jo poskuลกamo poudariti je nujnost razkrivanja dรญke biti prek nasilja tรฉchneยซ (Hui 2018, 77). Odnos antiฤnih filozofov do tehnike je odgovor na odnos do kozmosa, v katerem je bil temeljni cilj harmonija oz. ravnovesje (kot npr. Heraklitov kaos ognja, Talesovi elementi, Aristotelova vrlina praviฤnosti, iskanje zmernosti pri stoikih, Platonova drลพava โ kozmiฤni red vkljuฤuje tudi socialno filozofijo). ยปDรญke pomeni, da lahko nekaj umestimo v boลพanski redยซ (prav tam). Francoski antropolog Jean-Pierre Vernant je v delu ยปMyth and Society in Ancient Greeceยซ (1974) izpostavil, da se je pojem praviฤnosti projiciral na druลพbo, kar pomeni, da se je druลพba ravnala po kozmiฤnemu redu in s tem bila tesno zvezana z geometrijo โ prav ta doloฤa pravila v redu kozmosa: ยปNรณmoi, zakoni, ki so jih pripravili zakonodajalci, so predstavljeni kot ฤloveลกka reลกitev, namenjena toฤno doloฤenemu cilju: druลพbeni harmoniji in enakosti med prebivalci. Ampak nรณmoi so veljavni samo, ฤe sovpadajo z modelom ravnovesja in geometriฤno skladnostjo, ki presega ฤloveลกko pomembnost, saj ta predstavlja le aspekt boลพanske dรญkeยซ (Vernant 1974; v Hui 2018, 77-78).
Hui povzame misli Heideggerja in Vernanta, ki kaลพejo na to, da je imela vloga tehnike kljuฤno funkcijo tako pri geometriji kot pri praviฤnosti, oziroma sta geometrija in praviฤnost dve strani iste medalje tehnike. Geometrija je, kot vemo, bila ena izmed temeljnih kategorij znanj v antiฤni filozofiji; od Talesa in Pitagore do Evklidove geometrije. Zanimanje za geometrijo se je preneslo v Rimski imperij, nato se je v srednjem veku geometrija zdruลพila s teologijo, v renesansi ยปse je geometrija delno razvijala s pomoฤjo umetnostiยซ (Hui 2018, 206) โ paradigmatski primer tega je delo Leonarda da Vincija. Proporcije in zlati rez so predstavljali pomembe elemente v kiparstvu, slikarstvu in seveda arhitekturi โ geometrija je bila ลกe naprej veฤ kot samo matematiฤno orodje, delovala je โ in ลกe deluje โ kot merilo estetske vrednosti. Ob vzponu moderne znanosti v 16. in 17. stoletju se je geometrija naprej razvijala in igrala kljuฤno vlogo v delih Johannesa Keplera (geometrizacija pogleda), Galilea Galileja (geometrizacija gibanja) in Issaca Newtona (geometrizacija sil). Pomembnost geometrije v evropskem prostoru je opazil tudi Albert Einstein, ki je v geometriji iskal razloge za tehnoloลกko nadvlado zahoda nad vzhodom: ยปrazvoj zahodne znanosti temelji na dveh izjemnih doseลพkih: izum formalnega logiฤnega sistema (v Evklidovi geometriji) grลกkih filozofov in odkritje moลพnosti nakljuฤnih odnosov s sistematiฤnim eksperimentiranjem (renesansa). Po mojem mnenju se ne smemo ฤuditi, da kitajski modreci niso odkrili teh korakov. Neverjetno je, da so se ta odkritja sploh zgodilaยซ (Einstein, 1953; v Hui 2018, 206).
Ukvarjanje z geometrijo je kljuฤno vplivalo tudi na zahodno koncepcijo ฤasa. Geometrija namreฤ za svoj obstoj vedno predpostavlja prostor. ฤe se naveลพemo na misel Leroi-Gourhana, da je tehnika omogoฤila eksternalizacijo spomina, lahko za primer takลกnega delovanja tehnike prek geometrije vzamemo Sokrata v spisu Menon, v katerem se posveฤa vrlini. Sokrat paradoks o poznavanju vrline razreลกi tako, da ฤlovek pri spominjanju (anรกmnesis) potrebuje pomoฤ โ ravno prek uporabe tehnike. To pokaลพe tako, da Sokrat mladega in neizobraลพenega suลพnja sooฤi z geometriฤnim problemom, ki ga suลพenj razreลกi na naฤin, da ga nariลกe v pesku. Hui s pomoฤjo Stiglerja lepo povzame, kaj se pri tem zgodi: ยปล ele risanje v pesek โ oblika tรฉchne โ je omogoฤilo suลพnju, da se je spomnil pozabljene resniceยซ (Hui 2018, 214). Na tem mestu lahko vidimo, da geometrija ni samo tehniฤna, temveฤ tudi ฤasovna. Za miลกljenje geometrije je potreben prehod iz abstraktnega v idealizirano miลกljenje โ vsi lahko imamo idejo kroga, ki pa postane sploลกna vsem ลกele, ko se esternalizira, torej ko je napisana ali narisana.
Tehnika je tako igrala kljuฤno vlogo vse od predsokratnikov do razvoja moderne znanosti (in racionalizacije) prav prek geometrije, tj. naฤina miลกljenja evropske filozofije, ki se je zaฤela z iskanjem reda (in poslediฤno praviฤnosti) v kozmosu in se nezavedno prenesla na druge aspekte ฤloveลกkega ลพivljenja; od politike in socialne ureditve do umetnosti, ki je popolnost naลกla v zlatem rezu. Zaฤenลกi s Prometejevim mitom je tehnika bivala v nezavednem evropskega ฤloveka in se najprej prenaลกala prek geometrizacije prostora in ฤasa. Iz tega lahko izpeljemo, da je vpraลกanje pozabe biti o katerem govori Heidegger resniฤno vpraลกanje po tehniki. Ker je naslavljanje tehnike tisto, ki v zahodnem prostoru naslavlja ฤlovekov primarni odnos do biti in ureja praktiฤno vse aspekte ฤloveลกkega delovanja: ยปPozaba biti je dejansko vpraลกanje tehnikeยซ (Hui 2018, 229).
A vendar tudi Leroi-Gourhan pride do podobnih ugotovitev kot Hui (o ne-univerzalnosti mita o Prometeju) in pravi, da obstaja univerzalna tehniฤna tendenca, ki temelji na osvoboditvi roke โ ravno nespecifiฤnost naloge rok je tista, ki je odprla pot evoluciji s tem, ko je omogoฤila eksternalizacijo organov, spomina in internalizacjo potez (Leori-Gourhan 1990, 208). ฤeprav je tehniฤna tendenca univerzalna, to ลกe ne pomeni, da se povsod enako manifestira. Leroi-Gourhan loฤi tehniฤne tendence od tehniฤnih dejstev (Leroi-Gourhan, 1973; v Hui, 2018, 9). ฤe vzamemo na primer izum kolesa, se je ta zgodil v razliฤnih civilizacijah, kulturne razlike โ tehniฤna dejstva โ pa so tiste, ki vplivajo na to kakลกne vrste kolo bo izumljeno in kdaj. Hui zapiลกe: ยปTehnika kot sploลกna ฤloveลกka dejavnost je bila prisotna na Zemlji vse od ฤasa Avstralopiteka; vendar filozofski koncept tehnike ne more biti razumljen kot sploลกenยซ (Yuk Hui 2018, 9-10). Leroi-Gourhan pravi, da tehnika postane avtonomna, deluje kot leฤa skozi katero lahko vidimo evolucijo ฤloveka, civilizacije, kulture. Hui dodaja, da je ยปtehnika vedno kozmotehnikaยซ (Hui 2018, 19), ker pridobi avtonomijo samo z doloฤeno kozmiฤno podlago, prek razumevanja lastne kulture. Kozmotehniko razume takole: ยปPomeni zdruลพenje med kozmiฤnim redom in moralnim redom prek tehniฤnih aktivnostiยซ (Hui 2018, 19).
Qi in Dao
Poglejmo si torej na kakลกen naฤin Hui interpretira pojma Qi in Dao. Maja Milฤinski (2013, 84) zapiลกe, da ยปDaodobesedno pomeni pot, cesto, ki ji je treba slediti; metodo, doktrino, pravila obnaลกanja.ยซ Dao je prisoten v vsakem bivajoฤem, vendar se izogne vsakrลกni objektivaciji, pri ฤemer se pomen Daa v daoistiฤni filozofiji razlikuje od tega v konfucianski. ฤe je v prvi Dao predvsem nekakลกen naravni red pri ฤemer vse bivajoฤe izvira iz Daa in se vanj tudi vraฤa, se v konfucianski filozofiji pojavlja predvsem kot etiฤni ideal. Hui (2018, 64) prepoznava, da je ยปv konfucianizmu Dao prepoznan kot skladnost med kozmoloลกkim in moralnim redom: ta skladnost je imenovana zi ran (่ช็ถ), kar pogosto prevajamo kot narava.ยซ Dalje argumentira, da je pojem Daa predstavlja nekakลกno napetost med filozofijama, ker daoizem zavraฤa vsakrลกni ยปod zgorajยซ vsiljeni red, medtem ko konfucianska misel temelji na iskanju in zasledovanju le-tega (Hui 2018, 65). Obenem zapiลกe, da sta razliฤni razumevanji pojma obenem medsebojno komplementarni: ยปkot da bi se prvi spraลกeval o ‘kaj’, drugi pa o ‘kako’ยซ (prav tam). V razliฤnih pojmovanjih daa najde ลกe eno skupno lastnost in ta je, da obe razumevanji na nekakลกen naฤin ustoliฤujeta razmiลกljanje o razmerju med ฤlovekom in kozmiฤnim redom. ยปV kitajskem miลกljenju je Dao superiornejลกi vsakrลกnemu tehnoloลกkemu ali instrumentalnemu miลกljenju in cilj Daa je transcendirati omejitve tehniฤnih objektov โ to je, da se jim dopusti biti vodeni s strani Daaยซ (Hui 2018, 89). Tako se Hui odcepi od razumevanja daa kot naravnega reda ali etiฤnega ideala (pri ฤemer se sreฤata naravni in moralni red) in zapiลกe: ยป[v] Kitajski filozofiji Dao predstavlja vrhovni red bivajoฤega; in tehnika, ฤe hoฤe ohranjati svoj najviลกji standard, mora biti kompatibilna z Daoom. Poslediฤno, je ta najviลกji standard izraลพen z zdruลพenjem Daa in Qi (้ๅจๅไธ)ยซ (prav tam).
Pogledati si moramo ลกe drugi pojem izmed dvojice.ย Qiย se je skozi kitajsko filozofsko misel na razliฤne naฤine manifestiral v razmerju doย Daa: ยปQiย razsvetljujeย Daoย (ๅจไปฅๆ้) .ย Qiย poneseย Daoย (ๅจไปฅ่ผ้๏ผaliย ย Qiย v sluลพbiย Daaย (ๅจ็บ้ย ็จ)ยซ (Hui 2018, 36). V deluย V senci velikih mojstrovย Jana S. Roลกker zapiลกe, da moramoย Qiย v daoizmu razumeti kot vitalen potencial tvornosti oziroma kot vitalno tvornost (Roลกker 2020, 27). Ali kot zapiลกe daoistiฤni filozof Zhuang Zi: ยปฤesar ne sliลกiลก z razumom, temu prisluhneลก sย qijemยซ (Zi, 2004; v Milฤinski 2013, 131). Znotraj daoistiฤne filozofije zdruลพenje medย Daoย inย Qiย najlepลกe predstavi razmerje med mojstrom in noลพem. Hui prek Pao Dinga izpostavlja, da imeti dober noลพ ni dovolj za natanฤen in uฤinkovit rez; pri rezanju ga mora voditiย Daoย โ popolnost noลพa in njegove sposobnosti rezanja sta odvisni od bivajoฤega, od tega na kakลกen naฤin biva uporabnik noลพa.ย Daoย nastopa kot tisto pomembnejลกe odย Qija, ki v tem primeru deluje (in se na nekaterih mestih prevaja) kot orodje (Hui 2018, 108).ย
Ponovno je v konfucianizmu Qi razumljen nekoliko drugaฤe. Pogosto predstavlja substanco, ki pogojuje obstoj principa Li (Roลกker 2020, 99). Qi torej v relaciji z Li, obredjem, ki je eksternalizacija Rena v specifiฤnem socialnem stiku in kontekstu. ฤe Ren poudarja, da je ฤlovek veฤ kot zgolj presek druลพbenih silnic, Li poudarja, da ฤlovek ลพivi v druลพbi. Prava mera je tista, ki jo obvladuje Li, premoลกฤa vrzel med osebnim (svobodo) in druลพbenim (notranjim in zunanjim). ยปV konfucianizmu, Qi implicira kozmoloลกko zavest med ljudmi in naravo, ki se demonstrira prek ritualov in religijskih obredovยซ (Hui 2018, 29). Tu lahko ponovno zasledimo tendenco konfucianizma po iskanju reda ali hierarhije. Qi tako zaseda vlogo stabilizatorja in obnavljanja moralne kozmologije prek rituala (Hui 2018, 110). Pomen pojma Qi se preobrazi znotraj neokonfucianizma, v katerem Qi predstavlja fiziฤno silo. ยปLjudje niso niฤ drugega kot vsakokratne razliฤne zgostitve qija. ฤlovek nima kakih posebnih lastnosti, paฤ pa nastane iz neke izvrstne zgostitve qija, ki ni niti preblaga niti premoฤna. [โฆ] Qi je vedno zdruลพitev obeh sil, yina in yanga, ter vedno nastopa v skladu s svojim bistvom v nasprotujoฤih si likih, prek katerih se ลกele morajo uresniฤiti vsi pojaviยซ (Milฤinski 2013, 226).
Mou Zongsan zatorej predlaga, da razumemo daoizem kot praktiฤno ontologijo, konfucianizem pa kot moralno metafiziko; konfucianizem se spraลกuje kaj je na primer modrost, medtem ko daoizem naslavlja kako jo doseฤi (Zongsan 1983, 74). Hui pa poudarja, da analiza dinamike razmerja med Qi in Dao pokaลพe, da se je tendenca po njuni zdruลพitvi pojavljala ob pomembnih kriznih dogodkih; prihodu budizma na Kitajsko, modernizacija Kitajske od 1840 dalje, k temu dodaja ลกe obdobje propada dinastije Zhou med 1046-256 pr. n. ลกt. (Hui 2018, 130). Na tem mestu ลพal ni prostora, da bi preuฤila vsakega izmed teh zgodovinskih prelomov v kitajski filozofski misli, lahko pa povzamem ugotovitve Huia. Prek preuฤevanja spreminjanja razmerja med Qi in Dao; njunega razdruลพevanja in poskusov zdruลพevanja, Hui ugotavlja, da lahko prepoznamo tehnoloลกko miลกljenje v kitajski filozofiji. Pri ฤemer Dao nastopa kot tehnika, Qi pa kot miลกljenje. Razmerje med omenjenima pojmoma poveลพe z razmerjem techne–arete iz grลกke filozofije, vendar poudarja, da je tisto, kar ju loฤi, natanฤno drugaฤne kozmotehnike, pri ฤemer se kitajska filozofija neprimerno bolj osredotoฤa na harmoniฤno razmerje med kozmosom in moralo. Pri ponovnem preuฤevanju razmerja med Qi in Dao lahko opazimo, da pojma ali kategoriji druga brez druge ne moreta obstajati: ยปDao potrebuje Qi, da ga ta ponese in omogoฤa manifestacijo v ฤutnih oblikah; Qi potrebuje Dao, da lahko postane popoln (v daoizmu) ali svet (v konfucianizmu), ker Dao deluje kot redukcija doloฤanja Qiยซ (Hui 2018, 101).
Odsotnost geometrije?
Hui nadalje ugotavlja, da se geometrija โ za razliko od antiฤne Grฤije โ pri antiฤni Kitajski, ni sistematiฤno razvijala, s tem pa se ni spreminjala niti filozofija prostora in ฤasa. Prek razliฤnih sinologov Hui opisuje, da je sistematiฤno znanje o geometriji priลกlo v kitajski prostor relativno pozno, pojavljajo se ugibanja, da ลกele s prevodom Evklidovega dela ”Elementi” konec 17. stoletja [1]Xu Guangqi je bil npr. prepriฤan, da je za vzpostavitev nove znanosti potrebno razviti logiko in geometrijo.ย โ namesto tega je Antiฤna Kitajska bila mnogo bolj uspeลกna na podroฤju raฤunanja. In kot smo ugotovili v poglavju o geometriji na Zahodu, ima to bistvene posledice za koncepcijo ฤasa โ toฤno v tem Hui vidi razloge za razvoj filozofije, ki ne vkljuฤuje tehnike (Hui 2018, 210).ย
ฤas je v antiki โ sploh v aristotelski tradiciji โ percipiran kot gibanje od ene toฤke proti drugi. Pri Stoikih ฤas nastopa kot interval (diastama), spet za Avguลกtina kot sentimus intervalla temporum. Hui poudarja, da je tovrstno dojemanje ฤasa priลกlo na Kitajsko ลกele v 19. stoletju (Hui 2018, 212). Na Kitajskem pa imamo pred tem definicije ฤasa, ki ponovno reflektirajo kozmos Yu Zou; pri ฤemer je Yu prostor, Zou pa ฤas. Spet druge definicije ฤasa so obiฤajno metaforiฤne; kot je spreminjanje letnih ฤasov, prebujanje ลพuลพelk itd. Iz tega Hui izpelje, da kitajska kultura ni razdelala vpraลกanja ฤasa, kar je ustvarilo pogoj za nastanek novih oziroma drugaฤnih tehniฤnih dejstev (spomnimo se na Leroi-Gourhana). Hui naลกteje dve temeljni razliki. a) razlaga ฤasa v tvorjenju tehniฤnih bitij v smislu, da je ฤas mogoฤe geometriฤno obravnavati kot linearnega ali cikliฤnega, kar omogoฤa novo temporalizacijo. b) razumevanje napredka in zgodovinskosti v relaciji na tehniฤnost. Ravno to predstavlja (ali je predstavljalo) za moderno kitajsko filozofsko (in na sploh kulturno) misel najveฤjo prepreko oziroma paradoks: ฤeprav je s kapitalizmom priลกel razvoj, inovacije, gradnja in napredek v znanosti, je prisoten moฤan obฤutek izgube lastne identitete, prekinitev z lastno tradicijo kljub ลพelji po ohranitvi in poskusih le te (npr. moralni konfucijanizem) โ oziroma se ta ohranja le kot ‘zanimivost’ ali posebnost. Kitajski kozmoloลกki pogled na svet je bil popolnoma nepripravljen na vdor kapitalizma in poslediฤno transformiran (ne pa uniฤen, kar bi predpostavljalo, da se ga ne da veฤ obuditi ali na novo misliti). ยปQi-Dao kot moralno in kozmoloลกko strukturo je preoblikovala in na novo zgradila materialno-idealna struktura tehnikeยซ (Hui 2018, 223).
Zakljuฤek
Vpraลกanje ”Zakaj se moderna tehnologija ni razvila na Kitajskem” ni obremenjevalo le kitajskih filozofov kot so Zongsan ali Hui, z njim so se ukvarjali tudi mnogi drugi: od Maxa Webra[2]Max Weber, nemลกki sociolog (1864-1920).,ย ย Josepha Needhama[3]Josep Needham, britanski sinolog (1900-1995). Needhamovo vpraลกanje, Needhamov paradoks. na zahodu, do Keiji Nishitanija[4]Keiji Nishitani, japonski filozof, uฤenec Martina Heideggerja (1900-1990).ย na vzhodu. Delo hongkonลกkega filozofa, na katerega sem se opirala, je eden izmed sodobnih poskusov naslavljanja tega vpraลกanja.ย
V delu poskuลกa nuditi odgovore na teลพave kitajske filozofije, ki je poskuลกala modernizacijo izpeljati iz lastne tradicije, in tako bila ลพe na zaฤetku obsojena na teลพave in (pre)visoke prepreke, kot se je to zgodilo z npr. moralnim konfucianizmom. Hui v svojem delu zagovarja, da je razumevanje lastne tradicije โ specifiฤne kozmologije โ kljuฤnega pomena za primerno naslavljanje znanosti in tehnologije. Prepriฤan je, da bi bilo za razreลกitev filozofskih zagat na Kitajskem (in drugod) nujno potrebno ponovno odpreti vpraลกanje tehnologije, ker ravno to temelji na razliฤnih kozmologijah oziroma kozmotehnikah. Ker je kapitalizem nastal v Evropi in je zelo hitro postal globalen, je lastno kozmotehniko vsilil ostalim kulturam, ki se z njo (ลกe dandanes) veฤinoma neuspeลกno sooฤajo. Hui ugotavlja, da se je enostranska globalizacija ลพe zakljuฤila in jo je nasledila ยปkonkurenฤniลกka tekma tehnoloลกkega pospeลกevanja in privlaฤnost vojne, tehnoloลกka singularnost in transhumanistiฤne (mokre) sanje. Antropocen je globalna ฤasovna os vsesploลกne sinhronizacije, ki jo ohranja verjetje v tehnoloลกki napredek proti singularnosti. Da bi odprli vpraลกanje o tehnologiji, moramo zavrniti to homogeno tehnoloลกko prihodnost, ki nam je predstavljena kot edina moลพnostยซ (Hui, 2017). Napram temu je potrebno ponovno najti in relativizirati nove kozmotehnike, ki po mnenju Huija edine lahko kljubujejo novemu planetarnemu stanju po preklicu konca zgodovine.
Literaturaย
- Hui, Yuk. 2017. Cosmotechnics as Cosmopolitics. E-flux. Dostopno prek: https://www.e-flux.com/journal/86/161887/cosmotechnics-as-cosmopolitics/, 16.04.2020
- Hui, Yuk. 2018. Question concerning technology in China. Falmouth: Urbanomic media ltd.
- Milฤinski, Maja. 2013. Azijske filozofije in religije. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Roลกker S., Jana. 2020. V senci vรฉlikih mojstrov: vpraลกanje ลพensk v kitajski filozofiji na primeru dveh sodobnih tajvanskih filozofinj. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
- Song, Zhiming. (2007). Achievements, predicaments and trend of Moral Confucianism. Frontier of Philosophy in China. 2. 503-516.
- Stiegler, Bernard. 1998. Technics and Time, 1: The Fault of Epimetheus. Stanford: Stanford University Press.
- Zongsan, Mou. 1983.ย Nineteen Lectures on Chinese Philosophy.ย
References
↑1 | Xu Guangqi je bil npr. prepriฤan, da je za vzpostavitev nove znanosti potrebno razviti logiko in geometrijo. |
---|---|
↑2 | Max Weber, nemลกki sociolog (1864-1920). |
↑3 | Josep Needham, britanski sinolog (1900-1995). Needhamovo vpraลกanje, Needhamov paradoks. |
↑4 | Keiji Nishitani, japonski filozof, uฤenec Martina Heideggerja (1900-1990). |