Uvod

Namen sledečega besedila je karseda jasno orisati Whiteheadovo razumevanje izkustva. Ta pojem je bil izbran zaradi nenavadnega značaja, ki ga nosi v Whiteheadovem metafizično-kozmološkem sistemu. Beseda »izkustvo« je ujeta v dvojnost, kjer označuje tako filozofsko in tehnično zelo gosto pojmovno strukturo, kot tudi temeljni vidik človekovega duha. Kot se bo izkazalo, je njegova struktura ujeta med individualno, partikularno in zamejeno strukturo delca ter dinamičnostjo procesa.

Sledita preliminarni točki, v katerih so izpostavljene okoliščine razprave.

Prva točka je relativna nepoznanost Whiteheadove metafizike –  relativna, ker so vsaj v Ameriki vselej obstajali zagovorniki njegove filozofije. Po zaslugi Charlesa Hartshorna je bila namreč vpotegnjena v teološki diskurz – od tod tudi sintagma procesna teologija. Drugače je bilo v Evropi, kjer so bila na kontinentu tisti čas priljubljena gibanja eksistencializma, fenomenologije in Wittgensteinovega jezikovnega obrata, v Veliki Britaniji pa je prevladovala analitična filozofija. Whiteheadova metafizična dela – Process and Reality (PR) ni bilo prvo ne zadnje med njimi – so izpadla iz širšega filozofskega diskurza^[1]»[D]a, bil je empiričen, ampak tudi trmasto spekulativen (groza za pragmatiste); da, bil je hermenevtičen, ampak tudi trmasto sistematičen (groza za kontinentalno filozofijo); da, bil je … Continue reading). Moj namen bo torej skozi predstavitev ključnih terminov pokazati plodovitost Whiteheadove misli. Ta je sicer po svoji metafizično-kozmološki tematiki skrajno široka – nekateri bi celo rekli preširoka – a zato nič manj aplikabilna, koherentna in predvsem zanimiva kot orodje za mišljenje o naravi.

Druga točka je Whiteheadova gosta proza^[2]Po Brunu Latourju naj bi imelo branje Whiteheada »veliko skupnega z opazovanjem kitov, denimo pozimi ob obalah San Diega. Po cele ure sediš na čolnu in ne vidiš ničesar, potem pa se naenkrat kit … Continue reading), najbolj očitna v PR. Dejstvo, da je tako nepregledno, čeprav filozofsko izjemno plodovito in izvirno delo nastalo pod peresom nekoga, ki je začel kot matematik in logik, je že samo po sebi vredno razprave. Zdi se, da je na delu določeno neskladje med racionalnim in lucidnim umom avtorja in nekakšnim lapsusom v mišljenju v njegovih metafizičnih delih, ki deluje prej v korist kritikom njegove filozofije kot pa njenim pobudnikom. A bolj kot kaj drugega gre za  produktivno neskladje. Whitehead ni napisal svojih poznih del navkljub temu, da je trezno razmišljujoč matematik in logik ter avtor Principie Mathematice, po kateri je znan in priznan. Ravno zato, ker je matematik, je lahko napisal kaj takega, kot je PR. Ne navkljub, temveč zato, ker je matematik, je metafizik. Med zgodnjim in poznim Whiteheadom sicer lahko potegnemo ločnico, a obenem spregledamo, da je mnoge izmed svojih procesno-filozofskih konceptov izoblikoval ravno na podlagi uvidov, ki jih je pridobil v matematiki. Najnazornejši primer je njegova teorij a razsežnosti, ki jo je prvič formuliral v delu The Concept of Nature (CN)^[3]Gl. CN 2015, 45. kot sintagmo metoda razsežnostne abstrakcije in jo kasneje dokončno razvil v IV. delu PR, kjer jo je imenoval metoda razsežnostne povezave^[4]Gl. PR 1985, 294..

Meandri sistema

Namen giffordskih predavanj, ki so kasneje postala enotno delo PR, je bil predstaviti »zgoščeno shemo kozmoloških idej, razviti njihov pomen skozi soočanje z različnimi vidiki izkustva in na koncu utemeljiti sprejemljivo kozmologijo, na podlagi katere bi se vse posebne tematike znašle v medsebojni povezanosti.« (PR xii). Whitehead si je torej zadal postavitev kozmološkega sistema, ki bo predstavljal karseda podrobno sliko vseh potez in tekstur naše realnosti, predvsem pa – kar je ključno – našega izkustva. Slednje bo postavljeno v določeno razmerje s koncepti časovnosti, prostorskosti in vzročnosti. Mikrokozmično bo postavljeno v odnos do makrokozmičnega. To razmerje ne bo enostransko: ne gre za to, da bi človeško izkustvo interpretirali kot – celo zreducirali na – seštevek kozmičnih sil in konstant. Rezilo je v Whiteheadovem primeru dvostransko. Ne samo, da bomo izkustvo interpretirali na podlagi kozmosa, ampak bomo tudi kozmos interpretirali na podlagi izkustva. To je Whiteheadova stava.

Poleg konstruktivnega namena izgradnje nove kozmologije ima PR tudi kritično vlogo. Ta je izražena skozi kritično presojo serije miselnih navad, ali bolje razvad, ker so za Whiteheada predvsem negativnega značaja. V tem oziru je Whitehead žal zelo nesistematičen. Ovržba posamičnih predpostavk ni tako očitno predstavljena, kot so denimo v Kantovi Kritiki čistega uma predstavljene antinomije čistega uma. To sicer ne pomeni, da je njihova ovržba popolnoma odsotna; razdrobljena je skozi različna poglavja. Whitehead nekatere od predpostavk združi in jih označi bodisi za simptom ene in iste zmote bodisi jih zgolj preimenuje v samostojno zmoto, denimo zmoto napačno umeščene dejanskosti, zmoto preproste lokalnosti, zmoto popolnega slovarja, dogmatično zmoto, in še mnoge druge. Omenjene navade oziroma razvade bi lahko razumeli kot slepe ulice ali smerokaze brez prave poti, ki pripeljejo zgolj do inertnosti in zastajanja svobodnega filozofsko-znanstvenega diskurza. Primerjava s smerokazom, ki ne kaže več prave poti, zaradi katere je bil postavljen, je še posebej povedna: mnogi od naštetih postulatov so svojčas imeli produktivno vlogo, a so jo sčasoma izgubili. To samo po sebi ne bi bilo problematično, pa je, ker se jih še zmerja dojema kot resna ali celo nujna izhodišča za vsakršno razumevanje narave, vzročnosti, zavesti itd. Kateri so torej ti postulati? Whitehead jih našteje devet^[5]Za orientir navajam vseh devet postulatov: (i) nezaupanje v spekulativno filozofijo, (ii) zaupanje v jezik kot primerno sredstvo za izražanje propozicij, (iii) modus filozofskega mišljenja, ki … Continue reading, od teh pa si bomo podrobneje ogledali le tiste, ki se zdijo relevantni za trenutno razpravo.

Prvi postulat, ki ga navaja Whitehead – gotovo ni naključje, da ga je postavil ravno na prvo mesto – je (i) nezaupanje v spekulativno filozofijo. Ker je njegov kozmološki sistem po naravi bistveno spekulativen, je Whiteheadu seveda v interesu, da se sprva spopade s postulatom, ki njegovo filozofijo najbolj neposredno ogroža. Vseeno pa ne smemo biti prehitri in postulata razumeti zgolj kot izgovor za obskurnost njegovega izražanja – češ, da je nejasnost del vsakršnega resnega spekulativnega mišljenja. Whitehead ne ubira tovrstne poti. Zanj predstavlja spekulativna filozofija »podvig, da bi uokvirili koherenten, logičen in nujen sistem občih idej, na podlagi katerih bi bilo možno interpretirati vsak element našega izkustva.« (ibid. 3). Poved kasneje Whitehead navedeno ubeseditev strne in ji doda dva pomembna elementa: »Filozofska shema bi torej morala biti koherentna, logična in v odnosu do svoje interpretacije, aplikabilna in adekvatna« (ibid.). Spekulativna filozofija je zanj najodličnejša in hkrati najresnejša oblika mišljenja.

Za omenjeni postulat bi lahko rekli, da zavzema meta-teoretsko pozicijo do ostalih osmih postulatov. Njegova ovržba (zagovor plodnosti spekulativne filozofije) je tesno povezana z upravičenostjo ovržbe ostalih osmih postulatov. Če lahko utemeljimo spekulativno filozofijo, dvignemo poplavno zapornico jezu in s tem odplaknemo osušen sediment ostalih osmih predpostavk. Zakaj bi bilo temu tako? Ovržba ostalih osmih postulatov se bo odvijala znotraj spekulativne sheme – npr.: (vi) postulat o doktrini izpraznjene dejanskosti, bo odpravljen tekom Whiteheadove vpeljave dejanskih prilik, ki za razliko od atomov niso osiromašene izkustvenih prvin. Če Whitehead upraviči kaj takšnega kot je spekulativna shema, si bo zagotovil Arhimedovo točko, s katero bo premaknil oziroma odpravil ostalih osem postulatov^[6]Opravičenje spekulativne filozofije lahko razumemo tudi iz nasprotne smeri. Šele ko bo Whitehead uspel artikulirat alternative za vseh osem postulatov bo lahko upravičil ovržbo prvega.. Po Whiteheadu predstavlja spekulativna filozofija nekaj zelo temeljnega; je metoda delovne hipoteze. Namen slednje naj bi bil v »usmerjanju trenutnega izražanja človeškega izkustva v vsakdanjem jeziku, družbenih institucijah, v delovanju, v principih specializiranih znanosti, v pojasnjevanju harmonij in razkrivanju neskladij.« (Whitehead 1967, 222)^[7]Tu se sklicujem na Whiteheadovo delo Adventures of Ideas, od tod naprej zapisano z okrajšavo AI.. Po Whiteheadu teorija torej usmerja metodo. Neko ogrodje moramo vedno predpostaviti, a bolje je, da to storimo karseda eksplicitno – da namreč vemo, kaj usmerja naše delovanje in opazovanje – kot pa da pustimo, da nas usmerjajo nam neznane predpostavke.

Teorije ne moremo zlahka ovreči ali potrditi s empiričnimi primeri, saj je ravno teorija tista, ki a priori določa, kaj bomo smatrali kot primeren ali smiseln dokaz. Iskanje, ali je teorija pravilna ali napačna, nas po Whiteheadu ne pripelje nikamor. Boljši izplen si lahko obetamo s primerjavo teorij na podlagi njihovega obsega in aplikabilnosti. Kar šteje, je postavitev karseda široke, a zato nič manj logične in koherentne delovne hipoteze ali serije delovnih hipotez, ki bodo vodile naše raziskovanje.

Pri tem pa se moramo paziti dveh ključnih zmot. Prvo Whitehead imenuje – nekoliko neizvirno – (i) dogmatična zmota. Zagrešimo jo, če principe lastne delovne hipoteze prepoznavamo kot »jasne, očitne in nespremenljive«. (ibid. 223). Delovne hipoteze bi morale biti sredstvo, skozi katerega opazujemo, in ne, kar opazujemo. Drugo zmoto, ki se pogosto pojavi kot odziv na prvo, Whitehead imenuje (ii) zmota o zavrženi metodi. Ta predstavlja tendenco k ogibanju pred eksplicitno vpeljavo kakršnegakoli sistema spekulativne filozofije. Očara nas »varljiva jasnost samostojnih izrazov« (ibid.), ki ravno v svoji izoliranosti dajejo lažni vtis inkoruptibilnih bistev.

V prejšnjih odstavkih je ostalo zamolčano, kaj natanko naj bi bil predmet »Whiteheadove« spekulativne filozofije, oziroma kaj naj bi bila njegova delovna hipoteza. Rečeno je bilo, da ima teorija primat nad metodo, je prizma, ki cepi svet na nam relevantne in nerelevantne elemente. Če imamo teorijo (delovno hipotezo), nam ta po Whiteheadu dostavlja gradivo, ki ga bomo organizirali na podlagi naše metode (spekulativne filozofije).

Heraklit ali Demokrit

Whiteheadovo delovno hipotezo lahko razumemo kot odgovor na osnovno metafizično vprašanje: Kaj je to, kar je? Klasičen odgovor bi bil substanca, materija, monada itd. Iz naslova Whiteheadovega magnum opusa PR bi pričakovali, da v njegovi ontologiji zagotovo ne bomo naleteli na delce kot gradnike realnosti, pač pa bo prisoten samo nenehen proces ali tok (»flux«)^[8]Kot zanimivost naj omenimo, da je Whitehead že kot študent pri svojih 24 letih o realnosti razmišljal s procesno naravnanostjo. Bil je član razpravljalnega kluba t.i. Apostolov. Na srečanju 14 … Continue reading. Naš predčasen sklep o Whiteheadovem odgovoru na osnovno metafizično vprašanje nas pripelje blizu Heraklitovemu odgovoru. Ta izpeljava ni nujno napačna, saj nas na podobnost med svojim in Heraklitovim sistemom opozori že sam Whitehead. Da bo v Whiteheadovi ontologiji govora o procesu, ni nobena skrivnost, torej mora omemba Heraklita služiti nekemu drugemu namenu. Poudarek je na besedi »podobnost«, s katero nas Whitehead napeljuje k podrobnejšemu ogledu razlike med njunima razlagama. Razlika je predvsem stopenjska. Whitehead vodi Heraklitovo pojmovanje do poslednjega kvantno-mehanskega zaključka. Ob trditvi »vse je v toku kakor reka« (Sovrè 2002, 74) se Whiteheadu porajata vprašanji: »Kakšne vrste reči so v toku?« in »Kaj je pomen mnoštva reči, ki se znajdejo v skupnem toku^[9]Tu parafraziram odstavek iz PR 208.?«

Whitehead nas zopet usmeri k napačni interpretaciji. Ali ne bi enakih vprašanj zastavil ravno materialistični atomist, ki bi želel govor o spremenljivi naravi realnosti zreducirati na vprašanje nespremenljivih delcev? Reči v toku so po njegovem atomi, njihovo mnoštvo pa pomeni, da so na delu določene permutacije, ki so posledica vnanjih dejavnikov kot so sile in trki, prav to pa utemeljuje spreminjanje ali tok v naravi. Spremenljivost narave tako utemeljujejo nespremenljivi delci. Razlog, da Whitehead ni preprost materialist, pa je zaslediti v njegovi zaobrnitvi smeri razmišljanja, ki jo privzame ta doktrina. Namesto da bi pod vprašaj postavil koncept procesa in ga poskusil zreducirati na delovanje nespremenljivih delcev, Whitehead podvomi o nespremenljivih vidikih narave. To, kar se spreminja, po Whiteheadu utemeljuje to, kar se ne spreminja. Reči obstajajo le, v kolikor jih poraja proces. Samo na tej podlagi smemo interpretirati zgoraj zastavljeni vprašanji.

Ali se nismo sedaj znašli v še bolj nelagodnem položaju? Zakaj bi bilo sploh smotrno zastaviti vprašanje: »Kakšne vrste reči so v toku?« če je prav proces tisti, ki po Whiteheadu oblikuje reči, po katerih se sprašujemo. Zagato lahko odpravi opažanje, da med tem, kar Whitehead pojmuje kot reč, entiteto, delec itd. in tistim, kar opredeli kot proces, obstaja izomorfizem. Ko govori o procesu, omenja njegovo nadrobljeno, granularno strukturo, ko pa je govora o entitetah, rečeh in delcih, omenja njihovo nenehno postajanje. Ne glede na to, kje v Whiteheadovem sistemu se nahajamo, bomo hkrati imeli opravka s spremenljivim in nespremenljivim.

Na vprašanje, ali Heraklit ali Demokrit, Whitehead odgovarja z: »Da, prosim!«.

Izomorfizem med delci in procesom si lahko predstavljamo po analogiji z reko. V njenem toku lahko odkrijemo vztrajajoče strukture, ki so vzniknile ravno zaradi njegove nenehne spremenljivosti. Primer so recimo razni vrtinci, katerih oblikovanost se ohranja zaradi nenehnega odtekanja in dotekanja vode. Njihove strukture ne moremo razumeti ločeno od deroče reke, prav tako reke ne moremo razumeti ločeno od serije perturbacij – če teh ne bi bilo, bi šlo za stoječo vodo. Da lahko nadaljujemo našo razpravo, moramo ubrati bodisi (i) pot od delcev do procesa bodisi (ii) pot od procesa do delcev. Ker se pojem izkustva kot ga poznamo nanaša na posebnost, partikularnost in zamejenost točno določenega gledišča (nosi atomarni značaj), bomo ubrali prvo pot, (i) od delca do procesa. Na ta način pričnemo z nečim znanim kot je naše individualno izkušanje sveta iz te perspektive tukaj.

Dejanske prilike

^[10]Sherburne pri Whiteheadovi vpeljavi dejanskih prilik izpostavlja sledeče: (i) to, kar je, mora biti »mnogo« in ne »eno«; (ii) to, kar je, mora biti causa sui; ter (iii) to, kar je, ne sme biti … Continue reading

Sedaj lahko zadovoljivo in ne več zgolj površinsko odgovorimo na vprašanje »Kaj je to, kar je?« To, kar je, so delci, ki imajo vrtincem podoben značaj. Ravno zaradi nenehne dinamike procesa so to, kar so. Whitehead jih poimenuje dejanske prilike^[11]Tu se sklicujem na prevod, ki sem ga zasledil v članku prof. Andreja Uleta O kvatnomehanskih modelih sveta iz zbirke Poligrafi, Modeli sveta. Gl. Poligrafi 2011, letnik 16, številka 63-64.

Kako bomo razumeli proces je odvisno od izbrane poti. Kot poudarja Elizabeth Kraus^[12]Gl. Elizabeth Kraus, The Metaphysics of Experience : A Companion to Whitehead’s Process and Reality 1998, 107., Whitehead razločuje med dvema osnovnima tipoma procesa mikro- in makroprocesa. Prvega Whitehead imenuje zraščanje (ang. concrescence) – tj. pot od delcev do procesa. Govorimo o novih posamičnih dejanskih prilikah, ki vznikajo iz mnoštva. »Konstitucija posamične bitnosti« (PR, 210) se odvija zaradi dinamike procesa. Gibljemo se znotraj genetičnih opisov razvojnih stopenj dejanskih prilik, oziroma natančneje, različnih stopenj zraščanja mnoštva v enost. Drugi procesni modus se imenuje prehajanje (ang. transition) in predstavlja proces, kot ga imamo navadno v mislih. Pomeni prehajanje od znanega k neznanemu, od starega k novemu, »od [stare] posamične bitnosti [tj. dejanske prilike] k [novi] posamični bitnosti [tj. dejanski priliki]« (ibid.).

Odgovor na vprašanje »Kaj je to, kar je?« lahko zdaj še nadalje razširimo. To, kar je, so dejanske prilike, ki vznikajo skozi proces, po Whiteheadu imenovan zraščanje, tj. zraščanje mnoštva v enost. Vprašanje, ki se nam sedaj zastavlja, pa je, kaj sestavlja mnoštvo, ki skozi proces postane nova dejanska prilika? V resnici gre za mnoštvo dejanskih prilik. Pretekle dejanske prilike konstituirajo nove dejanske prilike. Proces zraščanja si, kot pravi Whitehead, lahko predstavljamo tudi tako, da preučimo njegovo strukturo. K že znanima komponentama mnoštva in enosti prištevamo še kreativnost. V PR so te povezane v dve ključni povedi: »Mnogi postanejo eno in so povečani za eno. V tem je ‘produkcija nove združenosti’ končni pojem, zaobjet v izrazu ‘zraščanje’.« (PR 21). S tem smo prispeli do uvida, da se novo nastala enost, tj. nova dejanska prilika, prišteje mnoštvu ostalih dejanskih prilik, ki bodo vršile nadaljnja zraščanja mnoštva v enost. Kreativnost je v tem, da smo iz tega, kar je, dobili nekaj novega.

Ali ni Whitehead potemtakem monist? Če vedno nastajajo samo dejanske prilike, je struktura narave pravzaprav samo ena. A vprašamo se lahko tudi drugače: ali ni Whitehead pravzaprav pluralist, saj govori o vznikanju »vedno novih« dejanskih prilik? Anderson Weekes^[13]Gl. Anderson Weekes, The Mind-Body Problem and Whitehead’s Non-reductive Monism 2012, 10-12 označi Whiteheada za tipskega monista: obstaja zgolj ena vrsta (tip) reči, ki jo utelešajo posamezne instance. Tipski monizem lahko ponazorimo z  jato ptic, ki je določena kot jata ene vrste, hkrati pa jo sestavljajo različni posamezniki. Weekes na ta način loči Whiteheadov tipski monizem od »monizma reči«, kamor spadata fizikalistični monizem (obstajajo samo fizikalne reči) in dualizem (obstajajo mentalne in fizikalne reči). V opoziciji slednjima se oblikujeta dualistični ali dvo-aspektni panpsihizem (obstajajo mentalno-fizikalne reči) in monistični panpsihizem (obstajajo samo mentalne reči).

Tu dospemo do pomembne točke naše razprave, tj. koncepta individualnosti. Vsaka posamezna dejanska prilika je novi individuum. Kot takšna je nekaj izvirnega in novega, a je hkrati, kar je ključno, nekaj zamejenega. Individuum je tam, kjer je, v celoti, in ne razpuščen v nediferencirano meglico. Toda kako lahko govorimo o dejanski priliki, ki je v procesu zraščanja, če gre za individuum? Kako razumeti hkratno izgotovljenost in neizgotovljenost dejanskih prilik?

Kvanti izkustva

Kaj nam preostane?  Nekonsistentnosti se lahko poskusimo izogniti, ali pa jo integriramo v sam sistem. Whitehead izbere slednje – »he bites the bullet«. Dejanske prilike so  »deljive, a ne razdeljene (…) so celice z atomsko enotnostjo« (PR 227).

Da bi bila deljivost, a nerazdeljenost dejanskih prilik lažje predstavljiva, si oglejmo primer, ki ga navaja Elizabeth Kraus. Polovico si vedno zamišljamo kot polovico neke celote, a če gre za »pravo polovico, tj. polovico, ki je resnično ločena od druge polovice, celota obeh ni več nekaj realnega, polovica pa ni več polovica, ampak nova celota. Da so polovice lahko pristne polovice celote, morajo slednje biti nerazdeljeni, a potencialno deljivi strukturni elementi.« (Kraus 1998, 108). Rečeno drugače, dejanske prilike so deljive samo v teoriji oziroma naši analizi, v resnici pa obstajajo le kot celote; ni nobene vmesnice, dejanske prilike so, ali pa niso.

Whitehead se tu sklicuje na Williama Jamesa, ki pravi, da je »izkustvo bodisi brez vsebine bodisi iz prepoznavno veliko vsebine ali sprememb. Seznanjanje z realnostjo raste skozi brste ali kapljice. Intelektualno in v refleksiji so slednje resda deljive v posamezne komponente, a kot neposredno dane se pojavijo bodisi v celoti ali pa sploh ne.« (James 1987, 1061). Kar drži za Jamesovo izkustvo, drži tudi za Whiteheadove dejanske prilike. Slednje »preminejo, a se ne spremenijo; so natanko to, kar so.« (PR, 35). To za seboj potegne naslednje, pomembne posledice. Izkustvo je vezano na izvirnost gledišča. Izkustva so si lahko podobna, nikoli pa niso enaka, kaj šele ena in ista. Izkušanje je vznik izvirnega gledišča, ki je tukaj in zdaj, zaradi nečesa, kar se je zgodilo tam. Ta povezava je ključna, saj na njej temelji celotno Whiteheadovo razumevanje časovnosti in vzročnosti.

Whiteheadu se ne gre le za primerjavo svojega pojmovanja dejanskih prilik z Jamesovim pojmovanjem izkustva. Za Whiteheada je to ena in ista entiteta. Individualnost dejanskih prilik ni zgolj podobna izkustvu, ampak je izkustvo samo. Ko govorimo o vzniku nove dejanske prilike, imamo v mislih vznik novega izkustva, ki se, kot rečeno, zgodi v celoti ali pa sploh ne – šele za nazaj lahko analiziramo posamezne stopnje zraščanja. To, kar je tukaj, je nova dejanska prilika – je kvant izkustva. Celotna Whiteheadova delovna hipoteza se torej glasi: »[V]se posamične dejanskosti imajo metafizični značaj prilik izkustva.« (AI 221)^[14]Da je to Whiteheadova delovna hipoteza, izpostavlja že Jorge Luis Nobo v delu Whitehead’s Metaphysics of Extension and Solidarity 1986, 2-15.. Kvante izkustva Whitehead tekom PR ureja, interpretira in povezuje na podlagi metode spekulativne filozofije.

Gibljemo se na več ravneh hkrati. Do nedavnega smo govorili o dejanskih prilikah samo kot o delcih, ki vznikajo skozi proces zraščanja mnoštva (dejanskih prilik) v novo dejansko priliko. Ob predpostavki, da so prilike tudi individuumi, se je pojavilo vprašanje, kako so lahko v procesu, torej, v postajanju. Odgovor je, da jih interpretiramo ne zgolj kot atome, ampak kot kvante izkustva. Na ta način smo koncept dejanskih prilik – sedaj kvantov izkustva – povezali s kategorijami časovnosti, prostorskosti in vzročnosti. Kot rečeno, iz nečesa, kar je bilo tam in prej, dobimo nekaj, kar je tukaj in zdaj. Whitehead pravi temu vektorski značaj^[15]»[V] fiziki pomeni vektor neposredni prenos nečesa od nekod (…).«. Gl. PR 116. občutenja, pri čemer je občutenje način, kako je bilo nekaj tam prijeto v konstitucijo ali zraščanje dejanske prilike oz. kvanta izkustva, ki je tukaj in zdaj. Občutenju Whitehead zato nadene ime prijem (ang. prehension).

Prijem sestoji iz treh faktorjev. Prvi je (i) dejanska prilika, ki je v procesu zraščanja, drugi je (ii) mnoštvo dejanskih prilik, ki privede do vznika prijema, tretji pa je (iii) subjektivna forma oziroma afektivni ton, ki določi učinkovitost prijema v omenjeni priliki (AI 176). Subjektivna forma prijema je »kako« določene prilike, mnoštvo že zraslih dejanskih prilik pa je »kaj« nove dejanske prilike oz. kvanta izkustva.

Nekatere izraze lahko sedaj preimenujemo – glej zgornjo sliko^[16]Narejena po navdihu Sherburnovih skic. Gl. A Key to Whitehead’s Process and Reality 1981.. Mnoštvo dejanskih prilik, ki bo postalo nova dejanska prilika, bomo imenovali dejanski svet, posamično priliko dejanskega sveta pa bomo imenovali objekt. Izkustvo pomeni zraščanje različnih prijemov ali občutkov o objektih dejanskega sveta. Dejanska prilika oziroma kvant izkustva dobesedno čuti svoj svet, in ravno skozi to občutenje sveta se konstituira. Lahko smo, tako kot Whitehead, še radikalnejši in rečemo, da ni dejanske prilike pred izkustvom – v smislu, da imamo dejansko priliko tukaj in zdaj, ki izkuša nekaj, kar je bilo tam – ampak da obstaja zgolj izkustvo. Zopet si lahko pomagamo z metaforo o vrtincu. Slednji ne obstaja pred dotekanjem vode, ampak je prav to dotekanje vode. Prilika čuti svoj svet in ga skozi serijo prijemov vleče v to, kar bo. Dejansko priliko v procesu zraščanja Whitehead imenuje subjekt Ko se nazadnje mnoštvo objektov dejanskega sveta združi v enost, pa dobimo to, čemur Whitehead pravi superjekt. Na ta način se zaključi proces zraščanja. Vsi prijemi objektov dejanskega sveta so postavljeni v jasno določene odnose. Dosežena je točka zadoščenja (ang. satisfaction). Novo nastali superjekt je sedaj eden izmed mnogih, je objekt za novi subjekt: mnogi so postali eno in bili povečani za eno. Pred seboj imamo tripartitno strukturo objekt-subjekt-superjekt. Ker sta objekt in superjekt ista stvar – superjekt je samo novo nastali objekt – govori Whitehead zgolj o razmerju subjekt-superjekt. Objekti dejanskega sveta so subjekti, ki so že dosegli točko zadoščenja. Poudarek je na besedi »so«, ker je dejanski svet za Whiteheada vedno že v preteklosti. Zakaj? Kadar govorimo o objektih kot o ugaslih subjektih, imamo v mislih ireverzibilnost časa. Dejanska prilika, ki je v procesu zraščanja, je subjekt, ki skozi serijo prijemov čuti in vleče vase mnoštvo objektov dejanskega sveta. Ko je vsak prijem postavljen v odnos do vsakega drugega, postane subjekt superjekt. Slednji se ne more več pretvoriti nazaj v subjekt. Inercija vleče dogajanje vedno naprej. Superjekt postane objekt dejanskega sveta takoj, ko je povlečen v konstitucijo nove prilike. Kar se je zgodilo, je nespremenljivo, lahko je le še element za nekaj, kar še bo. Preteklost je vpotegnjena v sedanjost, ali drugače, preteklost je imanentna v sedanjosti. Brez tega v naravi ni kontinuitete; nekaj se mora ohranjati.

Namen razprave je bil pokazati eno od možnih poti razumevanja Whiteheadovega pojma izkustva. Kot je bilo izpostavljeno v uvodu, je na delu določena dvojnost. Na eni strani je o izkustvu govora kot o temeljnem vidiku človekovega duha, kot vzvodu, preko katerega se seznanjamo o dogodkih zunanjega sveta, medtem ko je na drugi strani izkustvo pojmovano kot gradnik realnosti. Whiteheadov uvid je pravzaprav v tem, da gre v obeh primerih izkustva za eno in isto stvar.

Bibliografija

Faber, R. (2009). Organic or Orgiastic Metaphysics? Reflections on Whitehead’s Reception in Contemporary Poststructuralism. Japan Society for Process Studes, Cho University, Tokyo

James, W. (1987). Some Problems of Philosophy: A Begining of an Introduction to Philosophy. V Writings 1902-1910. New York: Literary Clasics of the United States

Kraus, E. (1998). The Metaphysics of Experience: A Companion to Whitehead’s Process and Reality. New York: Fordham University Press

Lowe, V. (2019). The Man and His Work: Volume I. 1861-1910. Baltimore and London: The John Hopkins University Press

Nobo, J. L. (1986). Whitehead’s Metaphysics of Extension and Solidarity. New York: State University of New York Press

Sherburne, D. W. (1961). A Whiteheadian Aesthetic: Some Implications of Whitehead’s Metaphysical Speculation. New Haven: Yale University Press

—. (1981) A Key to Whitehead’s Process and Reality. Chicago and London: The University of Chicago Press

Sovrè, A. (2002). Predsokratiki. Ljubljana: Slovenska matica

Stengers, I. (2011). Thinking with Whitehead: A Free and Wild Creation of Concepts. Cambridge, Massachusetts, and London, England: Harvard University Press

Ule, A. (2011). O kvantnomehanskih modelih zavesti. V Uršič M. (ur.) Poligrafi: Modeli sveta, številka 63-64: letnik 16. Ljubljana, Slovenija: Nova revija

Weekes, A. (2012). The Mind-Body Problem and Whitehead’s Non-reductive Monism. V Jurnal of Conciousnes Studies, 19, številka 9-10

Whitehead, A. N. (1967). Adventures of Ideas. New York: The Free Press.

—. (2015). Concept of Nature. Cambridge: Cambridge University Press —. (1985). Process and Reality: An essay in cosmology, corrected ed. New York

*naslovna slika: Gemma Anderson, Protein Maze no.1, vir