Sanjarjenje o sanjariji: Poetika sanjarije Gastona Bachelarda

“[…O]bstajata dve branji: branje v animusu in branje v animi. Nisem isti človek, če berem knjigo idej, ob kateri mora biti animus čuječ, takoj pripravljen kritizirati, takoj zmožen hitrega odgovora, ali če berem knjigo pesnika, ob kateri je treba podobe sprejemati v nekakšnem transcendentalnem sprejemanju darov. Ah, da bi se lahko odzvali na ta absolutni dar, ki je pesnikova podoba, bi morala biti naša anima zmožna napisati zahvalno himno. Animus bere malo; anima bere veliko. Včasih me moj animus kara, ker sem preveč bral. Brati, vedno brati – nežna strast anime.” (Bachelard 2011, 80)

Poetiko sanjarije je Gaston Bachelard vpel v silnice anime. Po bralski izkušnji bi sama knjigo najraje opisala z obsežno krpanko izpiskov njenega besedila, jo brez poseganja analitične misli zgolj občudovala, pritaknila čim manj umetnih razločkov, ki bi grobo posegli v tok lahkotno prežemajočih se tematik. Kakor je Bachelard bral fragmente pesmi in proze, posejane po knjigi, tako je tudi pisal, še več, smernice, ki jih podaja k preučevanju ontologije polmraka, se izrisujejo v samem slogu, ki ga ubira v svojem pisanju. Sprva sem ga poskušala razumeti kot filozofa, in izgubila sem se v skrbeh, ko po načrtih razuma delu nisem uspela priti do dna.[1]“Animusu torej pripadajo načrti in skrbi, dva načina, da nismo navzoči sami sebi.” (ibid., 79) Neoprijemljivost zasanjanih, s podobami prekipevajočih povedi in odstavkov se je, ko sem ga pričela brati kot pesnika, prevesila v pomirjenost in gotovost: brez iskanja dna se je branje, ki sem ga vzljubila, pričelo globiti. Da bi lahko brali v animi, si moramo branje, z njim pa tudi svet, ki nas ob branju obdaja, učarati.

Poetiko sanjarije sem brala, kakor otroci berejo bajke – bajka očara: “Če hočemo znova najti govorico bajk, se moramo vključiti v eksistencializem bajnega, z dušo in telesom postati občudujoče bitje, zaznavanje vpričo sveta nadomestiti z občudovanjem. Občudovati, da bi od tistega, kar zaznavamo, prejeli vrednote.” (ibid., 138) Animi, ki zmore biti eno samo sprejemanje, ena sama sinteza,je ob branju Poetike sanjarije znatno lažje kot animusu: “Poetične podobe spodbujajo našo sanjarijo, raztapljajo se v našo sanjarijo, tako veliko zmožnost ustvarjanja ima anima. Beremo in že sanjamo. Podoba, ki jo sprejmemo v animi, nas prestavi v stanje nepretrgane sanjarije.” (ibid., 79) In četudi moram pretrgati sanjavo, brezkrajno branje, da bi lahko napisala pričujočo refleksijo – dejanje, storjeno v duhu animusa – se skozi knjigo nakazuje, da se mi pri tem ni treba posluževati “poenostavljanja kipečih podob na eno trdno idejo”: tudi anima zmore iznesti tisto bistveno, če se ji le iz jezera, v katerem se je raztopila, uspe vzpeti kot voda, ki hodi.[2]V izogib grenko dualističnemu priokusu o “slabem” animusu in “dobri” animi podajam oris Bachelardove razdelitve duševnosti na animus in animo. Osnuje jo na podlagi Jungove … Continue reading

(Primera je vzeta iz dela Carnage, kjer Jacques Audiberti sanjari o srednjeveški pripovedi o vili Meluzini (na sliki Triptychon jo je upodobil Heinrich Vogeler (vir: Cyprus Symphony Orchestra)). Kot piše Bachelard, Audiberti Meluzino dojema kot človeško bitje brez primesi nadnaravnega.”Ko je Meluzina prišla k jezeru, je ‘prelomila z vsemi oblikami družbene usode. Čašo niča je napolnila z naravo. V samomoru je postajala neizmerna. A ko se je, preplavljena do dna srca, vrnila v svet in njegovo izsušenost, je skorajda čutila, da je jezerska voda. Jezerska voda se dvigne. Hodi.'”[3]Jacques Audiberti, Carnage, str. 50, v: Bachelard 2011, 234 Meluzina ponazarja tisto, k čemur stremi fenomenolog ustvarjalne domišljije: “Branje, ki je vedno na vrhovih podob, ki se steguje k želji, da bi preseglo vrhove, bo bralcu ponudilo jasno definirane vaje iz fenomenologije. Bralec bo spoznal imaginacijo v njenem bistvu, saj jo bo doživljal v njeni čezmernosti.” [moj poudarek] (Bachelard 2011, 234-235))

Poetična sanjarija

Kadar sanjarimo ali sanjamo, naša zavest sledi pobočju, ki se vselej spušča. Ob tem se zavest sprosti, se razprši in se potemtakem zamrači. V dobrodejnem spancu brez spomina je naše bitje morda kdaj občutilo skušnjavo ne-bitja, toda ko bi želeli to stanje opisati, se nam besede izmikajo. Izmika se nam namreč “subjekt”, ki sanja nočne sanje, z njim pa izhodišče za fenomenološko raziskavo. Previdno zastavljeno preučevanje sanjarije se lahko izkaže kot plodovitejše. V sanjariji spoznavamo stanja, ki so ontološko pod bitjo in nad ničem: protislovje med bitjo in nebitjo oslabi,obenem pa se ohranja svetlikanje zavesti in z njim možnost ozavedenja. Tu ne bomo našli trdne opore izgotovljenega subjekta – spoznanja o senci se ne pretvorijo takoj v gotovost.Sanjarija ne vodi do misli.Vseeno pa je za Bachelarda “vsako zavedenje stopnjevanje zavesti, povečevanje svetlobe,” in “v vsakem zavedenju je rast bitja.” (ibid., 14) Pobočje sanjarije se tu ponovno prične vzpenjati in naraščajoča zavest mu lahko sledi. Poetična sanjarija se zapisuje ali si vsaj obljublja zapis. “Pesem je,” kot piše Vinko Möderndorfer,”velika radovednost. Vsaka napisana pesem žene pesnika k naslednji pesmi.” (Zajc (ur.) 2019, 191) Fenomenolog, ki bi rad preučil polmrak, bo morda najnatančnejše opise tega našel v zapisih radovednih pesnikov.

Rastlinskost pesnika, rastlinskost bralca

Hitrost in trenutnost zavedenja nam lahko zakrijeta rast.Slednja pa je sanjarju, ki je obenem še pesnik, očitnejša oziroma otipljiva. Rast biti, rastlinskost ni nič drugega kot proces ustvarjanja, poiesis: pesnik zapisuje sebe, ki še ni, a hkrati z zapisom to postaja. Z vsako pesmijo ga je več.

Četudi pesem nastane “z enim zamahom,” mnogi pesniki v sanjariji, ki ji podhodi, “čutijo, kako se urejajo proizvajalne sile. […D]elo samo doseže svoje gotovosti. Za mnoge pesnike in pisatelje tako sanjarija odpira poti do dela.” (ibid., 184)

K pisanju sicer pesnike ženejo različne vzpodbude. Eni pišejo delavčeve pesmi ali pa revolucionarne, družbenokritične pesmi. Ti izhajajo iz krepčilne sanjarije, ki pripravlja voljo.Primer take pesmi je Kosovelov Rdeči atom [4]Srečko Kosovel, Pesmi:

I

Skozi sivino trdih razmer,

glej, ne zgrêši svetle smeri

v melanholiji, v dušeči temi,

vzpni se kot ogenj preko ovir!

Plamen žareč bo presekal temo,

kakor zastava bo plapolal,

človek bo dvignil obraz od tal,

v bodočnost bo stopil z uporno nogó.

Naši napori v žrtvi in delu

bodo razgibali mrtvo telo,

in kar je strto ležalo v pepelu,

bo kakor slap vzžuborelo v nebo.

Poglejte, drugovi: iz naše moči

se novo, bodoče življenje budi!

Spet drugi izhajajo iz boleče razklanosti med seboj in svetom, razklanosti, ki onemogoča pesnikovo ukoreninjanje in razraščanje v svetu. Namesto tega se pesnik v pesmih troši, s sebe trga fragmente stihov, ki bodo ostali, ko ga ne bo več. V neki drugi pesmi[5]Srečko Kosovel, Iz zapuščine: pesmi, neobjavljene v Zbranem delu, str. 131 Kosovel zapiše:

Koliko krvi, srčne krvi

je potrebno za eno pesem,

koliko trpljenja?

V obeh primerih pesnika zaznamujejo družba in dogodki v njej. Bodisi se ji postavlja po robu, plava z njenim tokom ali pa se družba vriva med njega in svet. Preučevanje tovrstnih pesmi nas ne bo povedlo na ozemlje anime. Za slednjo je vsaka dogodkovnost travmatična, ker prostranost življenja razkosava na anekdote.[6]“Med rahlo melanholijo, iz katere se rojeva vsaka sanjarija, in daljno melanholijo otroka, ki je veliko sanjal, obstaja globoka skladnost. […] V tej skladnosti se oblikuje kontinuiteta … Continue reading

Manj-bitje, piše Bachelard, je sproščeno stanje.V svoji raziskavi zato zbira pesmi, ki se niso porodile niti iz upornosti oziroma poguma volje niti iz vseprežemajoče turobe, pač pa ga zanimajo pesmi, ki kalijo na substratu sanjarije počitka. Prav ta substrat konec koncev želimo pridobiti: pesnikov, naj spomnimo, v orisovanju polmraka ne želimo preučevati zavoljo njih samih, temveč si od njih želimo sposoditi medlo brlenko radovednosti za lastno stopicanje skozi nepoznano.

Pesem ni več pesnikova, ko jo dobi v roke bralec. Poezija je celo nekaj več kot pesnik sam, kot je dejala George Sand.[7]George Sand, Question d’art et de littérature, str. 283, v: Bachelard 2011, 15 In vendar pogosto skušamo prav s poznavanjem pesnikovega življenjepisa odstreti zaveso, ki naj bi stala med njim in pomenom neke pesmi. Pa res ujamemo njegov navdih? Fenomenološka raziskava sanjarije ne vodi do univerzalnih razlag, kakršne najdemo v šolskih berilih. Bachelard kliče k neposrednosti.

Vednost ima vselej pridruženo historičnost, ideje se ostrijo skozi razpravljanje. Potemtakem za vednost ne moremo trditi, da je brezpredsodkovna. Če se želimo ubrati s pesnikom, moramo v svojem branju privzeti držo, ki bi bila čim bolj podobna drži pesnikov, kadar pišejo. Sanjarija kot izhodišče postavi pesnikovo preteklost – težke trdnosti še pravkaršnje sedanjosti – v oklepaj. Veličini pesniškega zamaknjenja bi storili krivico, če bi jo primerjali s stanjem sprostitve ventila. Domišljija, nasprotno, išče neko prihodnost. Ob pisanju pesnik sanjarije čuti brbotanje živih sil govorice, ki vzgibavajo relief njegovega bitja. Izraz, ki se zapisuje, močno vpliva na čustva, ki se bodo nadalje izrazila v pesmi: pesnik občuti vso silovitost neposrednosti, skozi katero se mu, besedo za besedo in iz verza v verz, stvarja razpoloženje. Barve slednjega so tisto, kar bitje počitka izvrže na svetlobo, ta presežek sebe. Razpoloženje pesmi, kot vidimo, ni toliko odvisno od začetnega sentimenta pesnika, pač pa od poti, ki jo je ubirala govorica tekom pisanja. Ali kot to imenitno ubesedi Bachelard: “Če torej poezijo v njenem poletu človeškega postajanja ujamemo na vrhuncu navdiha, ki nam predaja novo besedo, čemu naj bi potem služila biografija, ki nam govori o preteklosti, težki pesnikovi preteklosti?” (Bachelard 2011, 19)

In tu je že vsebovano navodilo k bralski ubranosti: fenomenolog sanjarije mora poskusiti podoživeti prav take polete domišljije.Pesnikovega jezika se je treba naučiti neposredno: pozorni moramo biti na odzvanjanje prebranega v nas, sami moramo spregovoriti v jeziku anime.Nekaj najmanj sorodnega, če ne celo enakega, opisuje v predgovoru k The Organism Kurt Goldstein, ko uvaja pojem sfere neposrednosti: “Izkustva neposrednosti nam ne bo prineslo razpravljanje o njej ali kakršen koli sintetičen postopek. Neposrednost usvojimo, ko se izročimo svetu, ki nam prihaja naproti, ne da bi se obenem obotavljali v strahu pred izgubo stika z [objektivno] urejenim svetom.”[8]“The experience of immediacy cannot be reached by the discursive procedure or by any kind of synthesis. It may be achieved only by surrendering ourselves to the world with which we come in … Continue reading Slednje je pomembno: sanjarjenje je vključeno v sanjarjevo dejavno življenje. Kakor otrok, ki zavzeto prisluhne bajni pripovedi, in zato še ni obsojen na predrugačenje v pravljični lik, si pa ob legendi krepi domišljijo in vero v svet, tako tudi sanjarja poezije ne pogoltne omotica prevzetosti od predočenih mu podob. V uspešno izvedeni fenomenološki študiji pesmi se očaranosti pridruži radost ob govorjenju.Bralec postane pesnik, rastlinsko bitje, ki se v svetu ukoreninja in se razrašča. Pesem, ki jo vzljubimo, v nas hrani sanjarije, ki jih nismo znali izraziti: smo kakor drevo, ki izrašča nove veje. Sanjano se udejanji v občutkih spokojnosti in svobode; posameznik, ki se uri v sanjarjenju, se ove tega, kar Bachelard opiše s citatom neznanega avtorja: “Človek lahko v svetu, ki se rojeva iz njega, postane vse.” (Bachelard 2011, 18)S sanjarjenjem se manjša občutek vrženosti v svet, česar korist nazorno ponazori Goldstein: “Občutek enosti, ki nastopi v sferi neposrednosti, je bistven za dobrobit organizma in njegovo zmožnost samoudejanjanja.”[9]“The feeling of unity in the sphere of immediacy is the deepest foundation for the experience of well-being and for self-realization.” (Goldstein 1995, 21)

Kako pesnik gleda na svet?

“Za nekoga, ki nima v vsakem trenutku pri roki kančka zanesenosti, je življenje neznosno.” [Maurice Barrès, Un homme libre, str. 62][10]v: Bachelard 2011, 167

V prejšnjih odstavkih opisana pot do poetične skladnosti človeka in univerzuma, enosti, ki s seboj prinaša pesniško prekipevanje, morda ni edina. Da bi lahko pisali, so številni pesniki, piše Bachelard, poskušali živeti opijske sanje.

(Jean Lecomte du Nouÿ, A Eunuch’s Dream (vir: The Cleveland Museum of Art))

S substancami vzpodbujena stanja se, tako kot nočne sanje, pogosto smatra kot umik od vsakdanjega, zavestnega življenja, in ker gre za ne-navadnost, tudi kot obetavno področje za nova odkritja. Prepričani v slednje so, denimo, v Bachelardovem času psihoanalitiki v nočnih sanjah skušali ujeti nezavedno. Bachelard vendarle meni, da pesniku za ustvarjanje ni potrebna omama, in v zvezi s tem navaja sklep Edmonda Jalouxa, da je “[m]oč človekove imaginacije […] večja od vseh strupov,”[11]Edmond Jaloux, Edgar Poe et les femmes, str. 125, v: Bachelard 2011, 196 ter zapis Henrija Michauxa: “Ne potrebuje opija. Vse je droga za tistega, ki za življenje izbere drugo stran.”[12]Henri Michaux, Plume, str. 49, v: Bachelard 2011, 197

K že omenjeni neprimernosti nočnih sanj za fenomenološko raziskavo Bachelard poleg manjkajočega subjekta pridružuje še en dvom. Z razlago sanj, opaža, pogosto pridemo le do odgovorov na vprašanja, ki nas tarejo v našem dnevnem, dejavnem življenju. Izkaže se, da interpretacija dozdevno še tako skrivnostnih sanj ne poseže kaj globlje od površine. Nočni sanjar je namreč podvržen usodi. Takoj ko denimo zagleda koničasti predmet, ga ta rani.V pogledu budnega opazovalca so reči in pojavi prav tako večidel ujeti v zapadlo enoznačnost, ki jim je pripadla ob lepljenju imen nanje: “Kot otrokom nam kažejo toliko stvari, da izgubimo globoki čut za videnje. Videti in kazati sta fenomenološko v silovitem nasprotju. In kako nam odrasli kažejo svet, ki so ga izgubili!” (Bachelard 2011, 148) Otroka učijo objektivnosti.Tako ni nenavadno, da psihoanalitik preseneti pripovedovalca sanj z opazko, da njegovi sni niso prav nič izvirni. Nočni sanjar družbenosti ne uide.[13]Bachelard del knjige posveti poigravanju z naravo besed. Na tem temelji tudi primarna ločnica, ki jo potegne med sanjarijami in sanjami: “Za nas sanje izhajajo iz animusa, sanjarija pa iz … Continue reading Ko otrok doseže “leta razsodnosti”, ga poduk o objektivnosti utiri v usodo. “Pitajo ga z družbenostjo. Pripravljajo ga na njegovo življenje v idealu trdno umeščenih ljudi […da bo] pravilno nadaljeval življenje drugih.” (ibid., 123)

Človek za kozmos ni enak človeku za ljudi. Kadar pri gledanju nismo sami, svet izkušamo posredno, skozi simbolizem, ki je pogojen z družbenostjo. Pogled na vse tiste velike pojave je zastrt. Celo človek je drug drugemu površina, tako zelo se bojimo pokazati globino.Kako drugačen se zdi svet, kadar se sanjar v naravo odpravi sam! Med njim in svetom tedaj ni preprek. Z navajanjem številnih pesnikov Bachelard prikaže, kako zelo se ustvarjalnost razbuhti v stanju odprtega simbolizma. Medtem ko si mislec “[v]pričo vseh odprtij sveta […] postavlja za pravilo omahovanje,” pa sanjar “takoj, ko podoba odpre svet, že prebiva v svetu, ki se mu je ponudil.” (ibid., 201) Kozmična sanjarija je vtem tako brezpredsodkovna, da jo Bachelard označi celo za pred-zaznavno: celoto nam kozmična podoba poda pred deli, svetzgrabi prek enega njegovih znakov.[14]Morda ni naključje, da opis na tem mestu spominja na Merleau-Pontyjeva horizont in motiv. V spremni besedi Igor Škamperle navaja Merleau-Pontyja kot enega od naslednikov Bachelardovega pionirskega … Continue reading

(Claude Monet, L’Eté [Poletje] (vir: artatberlin). V vsakem letnem času v nas odzvanja ena od dinamik našega vstopanja v svet.)

Bachelard tako nagovarja fenomenologa, naj pasivno opisovanje fenomenov (fenomenologijo zaznavanja) nadomesti z opisovanjem do-živetega in v-živetega (fenomenologijo ustvarjalne domišljije).Möderndorferrazliko med obema fenomenologijama opiše takole: “[Pesniki] se velikokrat popolnoma predajo resnici in spoznanju, poistovetijo se z resnico, kar se filozofi nikoli […]. To je tudi bistvena razlika med filozofi in pesniki. Filozofi stojijo poleg resnice in jo opisujejo. Pesniki pa so resnica sama. Spoznanje samo. Resnica in spoznanje zgoščeno v telesu.” (Zajc (ur.) 2019, 186)

Mehkoba daljne pradavnine

Ob samotnem zrtju sveta v njegovi prvinskosti se v nas lahko porodi spomin posebne vrste. Nekaj hudo nenavadnega je na njem: starodaven je, segajoč daleč pred čas našega obstoja. Kako vabljivo je kategorizirati občutke, ki nosijo pridih preteklosti, kot spomine! Pa vendar tu ne gre za (čisti) spomin.

Da bi spoznali izvor teh, v različnih deležih žalobnih občutij, se lahko ponovno obrnemo na pesniške zapise. Pesem, verižica močnih podob, nas včasih prikliče na območje nežne sanjarije, ki jo hipnotizira daljava- na območje anime. Anne-Marie Backer v pesmi Les étoiles de novembre [Novembrske zvezde][15]Anne-Marie Backer, Les étoiles de novembre, str. 16, v: Bachelard 2011, 178 ponudi stih:

Srebrna potonika izgublja liste v globini bajk.

Daljni prizor, za katerega bralec ve, da ga je ganil skozi domišljijo, in vendar se mu hkrati zdi, kakor da se spominja nečesa lastnega. Ko njegovo bitje počiva, je težje določiti, kaj mu je lastno in kaj ne.

Občutek zase pravzaprav ni prvobiten. Bachelard piše o “zlajnani pesmi osebnosti,” tistem, kar nam daje občutek enotnosti, spominih, na katere se zanašamo, da nam verno povzemajo predvsem mlajša leta. Toda teh spominov nismo pridobili neposredno iz lastnih doživetij, pač pa prihajajo od drugih, ki so nam pripovedovali o našem zgodnjem otroštvu, pa s fotografij, ki smo si jih ogledovali v družinskem albumu, in tako dalje. “Svojo enotnost smo spoznali le skozi pripovedovanje drugih. Sledeč niti svoje zgodovine, ki jo pripovedujejo drugi, si iz leta v leto postajamo podobni. Vsa svoja bitja kopičimo okrog enotnosti svojega imena.” (Bachelard 2011, 114) Vsa svoja bitja – mar to pomeni, da Bachelard človeka definira kot izvorno mnogotero bitje? In če ga, kakšen je ta tako drugačen obstoj, ga sploh lahko najdemo v dejanskosti, in kje? Se lahko v to izvorno stanje povrnemo, potem ko smo že vstopili v postajanje?

Bachelard je v zadnjem navedku opisal pričetek oženja določenega stanja, ki je zaznamovano z velikansko širino. Uvedba časa nas prične oddaljevati od neskončnosti otroškega obzorja. Datumi, dogodkovnost, pričnejo nedogodkovno bitje utirjati v linearno sosledje. “Kako daleč so ti časi! Kako starodavno je naše intimno tisočletje! Tisočletje, ki je naše, v nas, ki bo zdaj zdaj pogoltnilo ‘prednamstvo!'” (ibid., 132)Minevanje nas tako učinkovito trga od najdomačnejšega obstoja, da smo prepričani, da pradavnih spominov ne moremo vpeti v hipnost našega življenja. Pa do njih vseeno čutimo nostalgijo, kakor da predstavljajo nekaj minulega – in nepovratnega. Jean Follain je zapisal: “Bila so jutra, ko je podstat jokala … Tisti občutek večnosti, ki ga nosi v sebi zgodnje otroštvo, je že izginil.”[16]Jean Follain, Chef-lieu, str. 201, v: Bachelard 2011, 128

Bachelard predlaga alternativo črnogledosti. Človekovo bitje je globlje od enodimenzionalne niti njegove zgodovine in zato ni treba, da ostane v krempljih časa, ki obrablja.Nostalgijo, ki jo občutimo ob izgubljenih podobah, moramo zgolj drugače opredeliti, v nekaj bolj našega. Pri tem se lahko poslužimo Bachelardovega zapisa o animi, ki pravi: “Preteklost duše je tako daleč! Duša ne živi s tokom časa.” (Bachelard 2011, 24/25)In vendar dušo imamo, prav toliko je v nas anime kot animusa. Nostalgija, trdi Bachelard, je nostalgija po zvestobi,po zvestobi duši, ki je bila, skupaj z otroštvom, potlačena ob vstopu na hrupno območje družinskih, družbenih in psiholoških konfliktov.In tako je morda tudi prav: v različnih mitologijah se pojavlja motiv božanskega otroka, ki ne sme slediti človeški usodi. Takega otroka zaznamuje osama, otroka denimo zapustijo, zibelko prepustijo valovom, odnese jo daleč stran od ljudi: “po svojem bistvu je sirota, a ima vendarle dom v izvornem svetu in ga bogovi ljubijo.”[17]Karl Kerenyi (in C. G. Jung), Einführung in das Wesen der Mythologie, str. 439, v: Bachelard 2011, 154

Zamolkla bol pa ostane tudi potem, ko nas je že pomirila ugotovitev, da “otroštvo z nekaterimi potezami v nas traja vse življenje.” (Bachelard 2011, 31)A zdaj lahko nanjo pogledamo z drugačnega zornega kota; mehko otožnost Bachelard poimenuje resnost in plemenitost človeškega. Prav ta ostaja v nas in je vez s prednamstvom. Kljub temu, da pripovedovalci najraje obujajo spomine o večjih in manjših otrokovih radostih, smo nostalgični po drugačnem, manj živahnem razpoloženju, tako pretanjenem, da ga je lahko vzgibala še komaj zaznavna podoba. Tenkočuten otrok, občutljiv za odtenke, je “[o]trok, v katerega se je naselil sever.”[18]Jacques Rodenbach, pesem št. XIV v Le mirroir du ciel natal [Ogledalo rodnega neba], str. 64, v: Bachelard 2011, 151

“Otrok vidi svet, poln ilustracij, Svet s svojimi prvotnimi barvami, pravimi barvami.” (Bachelard 2011, 136) V čudenju je vse zaznamovano s prvič. Vsako tako uzrtje, vsak tak vstop v svet – in to je ključno – je pričetek nekega bitja. Na to misli Bachelard, ko razlaga o mnogoterosti, o limbu[19]Limb oz. predpekel je v krščanstvu poleg nebes, pekla in vic eno od možnih stanj posmrtne duše. Tja gredo dobri ljudje, ki pa ne morejo biti zveličani, ker niso bili krščeni in s tem … Continue reading predhodnosti bitja.”V človeškem bitju je toliko rojevajočih se sil, ki ob svojem odhodu ne poznajo enolične usode smrti. Umremo samo enkrat. Psihološko pa se rodimo mnogokrat.” (ibid., 129) Tu se znova izriše rastlinskost bitja: je kakor trajnica, ki požene vsako leto, umre pa, zares, le enkrat.

Glede na do zdaj povedano je moč sklepati, da se lahko v mnogoterost razpre tudi ta, ki je že v postajanju, če le pri tem ubere pravilen pristop.

Labirint z mehkimi stenami

Nietzche je dejal: “Če bi hoteli zarisati arhitekturo, ki bi ustrezala strukturi naše duše … bi si jo morali zamisliti po podobi labirinta.”[20]Friedrich Nietzche, Morgenröte, (v fr. prevodu) str. 169, v Bachelard 2011, 131

Na zgornji skici je pod (I) ponazorjen prehod od otroštva v odraslost. Bachelard skladno z Nietzschejevim zapisom o animi otroštvo označi za labirint: “ne najdemo niti, ki bi nam pomagala iz njega, in verjetno je ne smemo najti.” (Bachelard 2011, 130)Med mnogimi nitmi ni moč razločiti, katera je rdeča, saj so si v polmraku vse barve podobne. Rdeča nit je preprosto ena izmed niti, ki je od ostalih različna zgolj v tem, da se bo v nekem trenutku znašla ob izhodu iz labirinta. Tam jo osvetli jasnost zavesti, in odtlej jo imenujemo “rdeča nit”.

Pod (II) je prikazan poskus prehoda iz odraslosti v otroštvo s spominjanjem. Tu se skozi svojo zgodovino pomikamo nazaj na način, ki nam je v odrasli dobi najbolje poznan: koledarsko, linearno, sledeč rdeči niti. Na neki točki pa se nit naših osebnih spominov pretrga in nanjo pričnemo navezovati nit spominov naših prednikov.Lastno življenje nam uide iz rok ravno, ko dospemo do labirinta anime, do izhodnega mesta, kjer smo prvič ugledali rdečino niti. Mrk zavesti nam prepreči, da bi v labirint vstopili skozi njegov izhod.

Najti moramo torej vhod vanj. Odreči si moramo jasnino odraslosti in ob (rdeči) niti bomo ugledali druge niti, kako vznikajo. Pot v otroštvo, v polmrak ne vodi vnazaj, temveč le naprej: z vznikanjem se moramo ubrati, vznikanje je v svojem bistvu usmerjeno v prihodnost.

Srečko Kosovel: Za njo![21]Srečko Kosovel, Iz zapuščine: pesmi, neobjavljene v Zbranem delu, str. 28

Za njo, za njo,

za njo se spustimo,

ki plava in meri

nebeško sinjino,

obkroža in širi

višino – globino,

za njo, za njo,

za njo se spustimo.

Kot je prikazano na skici (III), je predpogoj k ubranosti z mnogoterostjo globljenje bitja. Pesniki so v tem izmojstreni. Ko ob neki podobi začutijo bledo svetlikanje spomina, ga za boljšo razločnost ne skušajo opredeliti v času, pač pa si pomagajo z domišljijo. Domišljija namreč ilustrira spomin, da je bolj živ. Podoba postane izvor in snov kompleksne sanjarije: spomin sanja in sanjarija se spominja.Pesniki s tem v podobah ustvarijo nastavke bitij. Bralec poezije je tako lahko vnovič in vnovič otrok življenj, ki bi se lahko odvila prav tako verjetno kot to eno, ki se mu odvija. “Koliko bitij smo začeli! Koliko izgubljenih izvirov, ki pa so vendarle pritekli!” (Bachelard 2011, 130) Bralčeva preteklost tako znova najde svojo substanco, razraste njegovo bitje in ga hkrati globlje ukorenini v svetu. Sanjarjev labirint ima mehke stene – vsakič, ko se poda vanj, je drugačen.

Jezero

Za konec naj podam eno najlepših primer iz knjige, ki, tako upam, povzame moje razmisleke, ali raje, sanjarjenja ob njej. Sanjar poetične sanjarije, pesnik, ali tisti, ki ob branju postaja pesnik, je hkrati jezero in sonce. Ko se sanjar zagleda v neko podobo, prične globiti svoje bitje. Potaplja se vase, v jezersko temino, po dnu katere se plazi počasen tok duše. Mestoma se od toka odcepi kak krak vode, ki vzplava na površje. Voda tam vzbrbota in vzvalovi. Gladina je vzgiban relief. Sonce, ki človeku, živečemu zgolj na kopnem, odstira sence le iz omejenega nabora nebesnih smeri, se na jezeru ujame v valove in osvetli podobe sveta pod neštevno novimi koti. Sanjar torej svetlobo pridobi od sonca in je sam sonce v njegovih odsevih: “vse, kar se blešči, vidi.” (ibid., 230) Ena podoba, ki vzbudi sanjarjevo radovednost, je dovolj, da se njegova uzrtja pomnogoterijo, dovolj, da nastane pesem. Svet je izmenično prizor ali pogled – in na spet mirni gladini se izriše odsev (pesem): “Jezero je mojster naravnih akvarelov. Barve odsevajočega sveta so nežnejše, mehkejše, lepše v svoji nenaravnosti kot barve z vso težo substancialnosti.” (ibid., 227)

Tak je torej Bachelardov način vstopanja v ontologijo polmraka. Ta, v komer sta globina in površina pobotani, bo razumel, da je zrcalo globokih jezer najjasnejše, in trditev, da se iz brezna dviga svetloba (ibid., 226), se mu ne bo zdela protislovna.

***

Sebastjanu Vörösu in Klemnu Lahu se zahvaljujem, da sta mi s pronicljivo mislijo in tehtnimi pripombami pomagala razkaditi meglo, ki je v nejasnosti držala prenekatero poved.

Literatura

Bachelard, G. 2011. Poetika sanjarije. Prevedla: S. Koncut. Ljubljana: Študentska založba

Goldstein, K. 1995. The Organism: A Holistic Approach to Biology Derived from Pathological Data in Man. Prevedel: Henry H. Garrett (1939). New York: Zone Books

Kosovel, S. 1983. Pesmi. Ljubljana: Cankarjeva založba

Kosovel, S. 2010. Iz zapuščine: pesmi, neobjavljene v Zbranem delu. Ljubljana: Založba ZRC

Möderndorfer, V. 2019. Poezija in smrt – pesnikov avtoportret. Poglavje v Poezija in smrt: pesnikovo sta življenje. Urednica: Zajc, N. Ljubljana: Založba ZRC

*naslovna slika: Jean-Baptiste-Camille Corot, La solitude. Souvenir de Vigen (Limousin) (vir: Museo Nacional Thyssen-Bornemisza)

References

References
1 “Animusu torej pripadajo načrti in skrbi, dva načina, da nismo navzoči sami sebi.” (ibid., 79)
2 V izogib grenko dualističnemu priokusu o “slabem” animusu in “dobri” animi podajam oris Bachelardove razdelitve duševnosti na animus in animo. Osnuje jo na podlagi Jungove globinske psihologije, ki zagovarja prvobitno androginost duševnosti. Površinska psihologija rada zaide v opisovanje moškosti in ženskosti, ki si – nespravljivo – nasprotujeta druga drugi. Opisuje grobo razdvojenega človeka. Jung je, kot piše Bachelard, v izogib mešanju s površinsko psihologijo globinsko moško in žensko postavil v znamenje latinskih substantivov, animusa in anime. “Tudi še tako možat moški, ki ga preveč preprosto označuje močan animus, ima animo – animo, ki se lahko kaže na paradoksalne načine. Enako ima tudi še tako ženska ženska psihične določitve, ki dokazujejo obstoj animusa v njej.” (ibid., 76) Na str. 74 Bachelard zapiše, da tako pri moškem kot pri ženski androginost ohranja svojo vlogo, ki je v tem, da vzdržuje sanjarijo v njenem pomirjujočem delovanju. “Dialektika moškega in ženskega poteka v ritmu globine. Vodi od manj globokega, vedno manj globokega (moško), k vedno globokemu, vedno bolj globokemu (žensko). In prav v sanjariji […] najdemo žensko, ki se razprostira v vsej svoji razmahnjenosti in počiva v svoji preprosti mirnosti […], našo dušo prežamejo vplivi anime.” (ibid., 74-76) Bachelard, kot ga razumem sama, v svojem pisanju daje prostor in enako vrednost tako animi kot animusu, hkrati pa poudarja, da se harmonična androginost, združevanje animusa in anime, pred fenomenologom svobodno razprostre šele v globoki sanjariji počitka, ki jo s svojo nežnostjo preveva vsesprejemajoča anima. K temu ob rob še dva navedka; prvi: “Anima je mehka substanca, enovita substanca, ki hoče mehko, počasi uživati svoje enovito bitje,” (ibid., 84) ter drugi: “Misli animusa hočejo potrditev v sanjarijah anime. Smisel take potrditve je obraten od potrditve, ki si jo želi znanstveni duh, duh, omejen na svojo zavest animusa.” (ibid., 93)
3 Jacques Audiberti, Carnage, str. 50, v: Bachelard 2011, 234
4 Srečko Kosovel, Pesmi
5 Srečko Kosovel, Iz zapuščine: pesmi, neobjavljene v Zbranem delu, str. 131
6 “Med rahlo melanholijo, iz katere se rojeva vsaka sanjarija, in daljno melanholijo otroka, ki je veliko sanjal, obstaja globoka skladnost. […] V tej skladnosti se oblikuje kontinuiteta bitja, kontinuiteta eksistencializma zasanjanega bitja. […] Življenje drugih v naše življenje prinaša dogodke. Glede na tako življenje, navezano na svoj mir, življenje brez dogodkov, bi bili vsi dogodki lahko “travme”, moške surovosti, ki vznemirjajo naravni mir naše anime, ženskega bitja, ki […] v nas živi zadovoljno samo v sanjariji.” Bachelard meni, da iz otroštva ne pogrešamo radosti, pač pa spokojno otožnost, neutemeljeno otožnost samotnega otroka (tudi: opojnost, bajnost). “Življenje nas še preveč zmoti v tej koreniti melanholiji,” ki jo Bachelard označi kot preprostost, resnost in plemenitost človeškega. (Bachelard 2011, 184-151) Vzporednico na kulturni ravni Bachelard poda z besedami Franza Hellensa, da “[č]loveško zgodovino tako kot zgodovino ljudstev sestavlja ravno toliko legend kot resničnosti in prav nič ne bi pretiravali, če bi rekli, da je legenda nadrejena resničnost. Pravim legenda in ne anekdota; anekdota razkraja, legenda gradi.” (Franz Hellens, Documents secrets, str. 146, v: Bachelard 2011, 156) Lep prikaz Hellensovega navedka sem zasledila v filmu Zgodbe iz kostanjevih gozdov, osnovanem na ljudski pripovedi – ta spomine prepleta s čarobnim in se iz roda v rod prenaša kot lirično zavetje pred trdo resničnostjo.
7 George Sand, Question d’art et de littérature, str. 283, v: Bachelard 2011, 15
8 “The experience of immediacy cannot be reached by the discursive procedure or by any kind of synthesis. It may be achieved only by surrendering ourselves to the world with which we come in contact without fearing to lose our relation to the ordered world.” (Goldstein 1995, 21)
9 “The feeling of unity in the sphere of immediacy is the deepest foundation for the experience of well-being and for self-realization.” (Goldstein 1995, 21)
10 v: Bachelard 2011, 167
11 Edmond Jaloux, Edgar Poe et les femmes, str. 125, v: Bachelard 2011, 196
12 Henri Michaux, Plume, str. 49, v: Bachelard 2011, 197
13 Bachelard del knjige posveti poigravanju z naravo besed. Na tem temelji tudi primarna ločnica, ki jo potegne med sanjarijami in sanjami: “Za nas sanje izhajajo iz animusa, sanjarija pa iz anime. […] Le rêve (sanje) je v francoščini moškega spola, la rêverie (sanjarija, sanjarjenje) pa ženskega.” (ibid., 30, 39)
14 Morda ni naključje, da opis na tem mestu spominja na Merleau-Pontyjeva horizont in motiv. V spremni besedi Igor Škamperle navaja Merleau-Pontyja kot enega od naslednikov Bachelardovega pionirskega dela na področju študija domišljije: slednjega se je Merleau-Ponty loteval na polju vidnega. (ibid., 252)
15 Anne-Marie Backer, Les étoiles de novembre, str. 16, v: Bachelard 2011, 178
16 Jean Follain, Chef-lieu, str. 201, v: Bachelard 2011, 128
17 Karl Kerenyi (in C. G. Jung), Einführung in das Wesen der Mythologie, str. 439, v: Bachelard 2011, 154
18 Jacques Rodenbach, pesem št. XIV v Le mirroir du ciel natal [Ogledalo rodnega neba], str. 64, v: Bachelard 2011, 151
19 Limb oz. predpekel je v krščanstvu poleg nebes, pekla in vic eno od možnih stanj posmrtne duše. Tja gredo dobri ljudje, ki pa ne morejo biti zveličani, ker niso bili krščeni in s tem očiščeni izvirnega greha. Duše v predpeklu ne trpijo, a hkrati ne čutijo bližine Boga. Vsekakor gre za zanimivo metaforo, ki jo Bachelard uporabi za opis bivanja otrok, ki še niso bili “posvečeni” v družbeno objektivnost.
20 Friedrich Nietzche, Morgenröte, (v fr. prevodu) str. 169, v Bachelard 2011, 131
21 Srečko Kosovel, Iz zapuščine: pesmi, neobjavljene v Zbranem delu, str. 28