I find myself to be a pure  metaphysician…Bergson says that modern science hasn’t found its metaphysics, the metaphysics it would need. It is this metaphysics that interests me.

                                                                                                                        – Gilles Deleuze

Gilles Deleuze ni nikoli bil preveč zaskrbljen z vprašanji preseganja metafizike ali smrti filozofije. Verjetno tudi zaradi tega, ker je njegova misel operirala na ravni onstran razločevanja med metafiziko in (pozitivistično) znanostjo, ki naj bi se ukvarjala s stvarmi, kakršne v resnici so, končno puščajoč za sabo metafiziko in njene neskončne mahinacije teologom in ostalim umetnikom, ki imajo čas za ukvarjanje s skritimi tankočutnostmi človeške duše. Prav tako ga ni zanimalo, da bi iz filozofije naredil strogo znanost ali da bi, po vzoru na širokosrčne geste znanstvenih teoretikov Dunajskega kroga, povzdignil filozofijo v refleksijsko zmožnost. Po Deleuzu je namreč treba najprej jasno povedati, kaj filozofija ni: ni kontemplacija, ni refleksija, ni komunikacija. Predvsem pa ni refleksija:

   “[…] saj nihče ne potrebuje filozofije da bi razmišljal o čemerkoli pač že: videti je, da damo filozofiji veliko, če jo naredimo za umetnost refleksije, a ji v resnici vse vzamemo, saj denimo matematiki niso nikoli čakali filozofov, da bi razmišljali o matematiki, umetniki pa ne, da bi razmišljali o slikarstvu ali glasbi; reči, da s tem postajajo filozofi, je slaba šala; saj njihova refleksija pripada njihovi ustvarjalnosti” (Deleuze in Guattari 1999, 12).

   Po drugi strani se tisto, kar Deleuze imenuje metafizika ali ontologija, močno razlikuje od »metafizike prezence«, ki jo tematizirata Heidegger in Derrida. V »metafiziki prezence« je, kot navajata Bonta in Protevi  (2004: 13) Bit  utemeljena v »najvišjem« bitju ali subjektu, zaradi česa je »metafizika prezence« imenovana tudi onto-teologija. Po drugi strani se metafizika, ki jo eksplicira Deleuze v svojem samostojnem delu in v sodelovanju s Felixom Guattarijem, izogiba prisotnosti ali identiteti v imenu »virtualnih mnogoterosti«. Tako znanost kot filozofija stojita na trdnih tleh tistega, kar Deleuze imenuje »podoba misli« [ang. image of thought], torej dobre volje in zdravega razuma, ki določata ne samo to, kar vemo, temveč obliko vednosti kot take: ta pa neredko stremi k unifikaciji in fiksiranim idejam; abstrakciji od trenutne, živete situacije, ki predpostavlja genezo, ter vzpostavitev abstraktne vednosti, ki se nanaša na objekt in univerzalno obliko subjekta, ki je te vednosti sposoben. Deleuzov projekt je po določeni plati bistveno kantovski: če si je Kant zadal premisliti filozofijo glede na takratna dognanja iz področja znanosti, predvsem glede na newtonovsko mehaniko, pa si je Deleuze prav tako zadal premisliti filozofijo glede na nova znanstvena odkritja, ob čem je črpal iz različnih znanstvenih disciplin, predvsem iz molekularne biologije in genetike, katerih teza o bistveni samoorganizaciji živih sistemov je odigrala veliko vlogo v Deleuzovi ontologiji. Deleuze tako poskuša nadomestiti kantovski projekt, ki zagotavlja univerzalne in nujne pogoje za racionalno spoznanje, z genezo »dejanskega izkustva« ali »žive realnosti« pod-reprezentacijskega področja (Protevi 2004, 4). To pomeni, da hoče prelomiti z »identitarno« filozofijo od Platona in Aristotela do Kanta in Hegla in njihovih posledičnih podob vednosti ki, na takšen ali drugačen način, predpostavljajo fiksirane, univerzalne subjekte spoznanja in njihove vnaprej dane, spoznavne ali nespoznavne, objekte in reči-na-sebi.

  Deleuzova filozofija je filozofija mnogoterosti in razlik, ki so primarne glede na vsakršno enotnost in identiteto. Ni entitet, ki bi bile absolutno nespremenljive, saj so v osnovi telesa brez organov, ki se spreminjajo, deteritorializirajo in reteritorializirajo glede na pogoje njihove geneze – vsaka entiteta, med njimi tudi organizem, je začasni, aktualiziran vidik mnogo globljih procesov virtualne igre mnogoterosti in njene samoorganizacije. Zato je pri Deleuzu ontologija imanentno povezana z epistemologijo – ontologija je epistemologija: »[…] problem, ki se nanaša na spoznavanje sveta, se ne razlikuje od postopka individuacije ali prilaganjanja, ki ga lahko zasledimo pri živem organizmu ali vrsti. Z drugimi besedami, znanstvena misel je ‘izomorfna’ z različnimi virtualnimi (fizičnimi) procesi« (Gaffney 2009, 327).

  Deleuzovo transcendentalno polje (ali pogoj dejanskega izkustva) bo polje čiste difreneciacije. Manuel DeLanda ga bo v delu Intensive Science and Virtual Philosophy (2002) poimenoval materialna metafizika, saj bomo videli, da Deleuzov besednjak ne pozna pojmov, kot so »realno« ali »idealno«. Posledično mu niti ne gre za njihovo »sintezo« ali (kot bi mogoče izraz napačno sugeriral) za harmonično »sobivanje« znanosti in metafizike ali kakšno »onstran«, ki bi podeljevalo moč in konsistenco materialnemu. Deleuzova filozofija ne pozna drugega, kot je materialno, zaradi česa je njegova filozofija usmerjena tudi k temu, da bi prikazala dinamičnost materialnega, ki je v zgodovini znanosti in filozofije pogosto podvrženo težnji po reifikaciji. Tako se Deleuze z nietzschejansko gesto odpove samoumevnosti podedovanih pojmov in začne svojo filozofijo ne samo z novimi  koncepti (navdih za njih prevzema tudi iz znanstvenega področja) temveč, kar je še posebej pomembno, na drugačnem terenu.

   Namen pričujočega prispevka je v nekaj korakih prikazati glavne poteze Deleuzove ontologije, ki je dejansko zasnovana kot artikulacija geneze nekega izkustva. Zgrajena po modelu znanstvenih dognanj iz področja teorije kompleksnosti in emergence, Deleuze gradi metafiziko, ki bo temeljila na polju potencialnih možnosti ter intenzivnih procesih (re)organizacije, ki bodo omogočali vznik novih, kreativnih oblik življenja. V luči te metafizike prikazan je Deleuzov doprinos k vzpostavitvi nove oblike vednosti; njegova široka in bogata korespondenca z znanostjo ter nov pristop k razumevanju organizma, ki se bo od preučevanja »ekvilibričnih« stanj premaknil do razumevanja intenzivnih procesov diferenciacije, ki vznik nekega sistema sploh omogočajo.

Virtualno, intenzivno, aktualno

Deleuzove metafizike ne bomo razumeli, če se bomo držali vnaprej fiksirane razlike med »realnim« in »idealnim«. Z besedami Johna Protevija bi lahko rekli, da debata med realizmom in idealizmom temelji na ponesrečeni zmedi med tistim, kar Deleuze imenuje virtualno in aktualno (prav tam: 147). Ta debata namreč predpostavlja, da je svet aktualen in da zgolj čaka na konceptualno zajetje ter po drugi strani, da je naša subjektiviteta aktualna, ki čaka na surov material, na katerem bo operirala s svojimi empiričnimi ali transcendentalnimi zmožnostmi – torej Hume ali Kant. Za Deleuza sta oba »produkta«, tako aktualna subjektivnost kot aktualna objektivnost, zgolj abstrakcije konkretnih, intenzivnih procesov izkustva, ki integrirajo »virtualno-diferencialno-nevro-somatsko-okoljsko mrežo«; to pa pomeni, da moramo aktualni svet in aktualni subjekt obravnavati kot »mejne primere zaključitve vedno trajajočih procesov« (prav tam: 147).

   Za lažje razumevanje Deleuzovih konceptov virtualnega in aktualnega ter postopka aktualizacije aktualnega iz virtualne ravni mnogoterosti, bom, skupaj z Bontom in Protevijem (2014) začela s tistim, kar naj bi bilo »najbolj prepoznavno« v vsakdanjem življenju, namreč z aktualnim, ki ga Deleuze in Guattari imenujeta »sistem slojev« ali »plasti« [ang. system of the strata] v Tisoč platojev (1980).

(Paul Klee, At the Core, 1935, vir: wikiart)

  Aktualne ali »stratificirane« entitete so ekvilibriji; stabilni sistemi, ki zaradi svoje stabilnosti izražajo »ekstenzivne lastnosti«^[1]Izraza »ekstenzivne« in »intenzivne« lastnosti se v Deleuzovi terminologiji uporabljata za opredelitev aktualnega in virtualnega. »Ekstenzivno« v širšem pomenu označuje vse tisto, kar je … Continue reading, kot so dolžina in širina. Aktualne sisteme lahko razumemo kot »dejansko obstoječe« entitete, ki jih lahko »opazujemo z golim očesom«, npr. nek sistem, ki ga dojemamo kot organizem, ker se trenutno nahaja v stanju stabilnosti.

   Toda takšni stabilni sistemi so zgolj površje tega, kar se dogaja v podtalju nekega sistema, saj so ekvilibriji začasne točke v intenzivno-virtualnem procesu diferenciacije, nenehne deteritorializacije in reteritorializacije nekega sistema, recimo organizma, ki utrpeva procese spremembe na mikro in makro ravni. Sistem se bo glede na določene spremembe kvalitativno spremenil, v nekaterih primerih pa je recimo neka sprememba tako velika, da pride celo do smrti organizma. Ekstenzivne značilnosti nekega aktualnega sistema skrivajo intenzivnost morfogenetskih procesov, ki te ekstenzivne značilnosti proizvajajo. Aktualni ali »stratificirani« sistemi so posledica »strjevanja« neuravnovešenih intenzivnih procesov, ko dosežejo stanje stabilnosti. Toda ta stabilnost je zgolj začasna fiksacija osnovnega toka, ki omogoča nastanek funkcionalnih struktur (prav tam: 15). Ti intenzivni procesi pa imajo virtualno strukturo, ki je tretja točka Deleuzove ontologije. Virtualno pri Deleuzu so »množice« opredeljene s »singularnostmi«, ki jih določa »kvazi-vzročni operater« in vsi skupaj tvorijo »ravnino konsistence«, »telo brez organov« ali »zemljo« (Deleuze in Guattari v Bonta, 2004, 16). Toda, kaj sploh so te množice in njihove singularnosti?

   V Deleuzijanski metafiziki, kot navaja Manuel DeLanda, je najbolj pomembno znebiti se pojma »zakona«, kot večnega in nespremenljivega zakona znanosti. Koncept »zakona« je, kot navaja, »teološki fosil zgodovinskega obdobja, ko so vsi znanstveniki verjeli v obstoj bibličnega Boga« (v Graffney 2009, 325). Posledično mora tudi metafizika, ki je primerna znanosti, eliminirati ta pojem.

   Tukaj pa pride na vrsto pojem virtualnega: Deleuze predlaga, da koncept »zakona« zamenjamo s koncepti-dvojčki »singularnosti« in »afektov« (prav tam: 325).

   DeLanda navaja, da se koncept singularnosti nanaša na imanentne težnje materialnih sistemov, kot je recimo težnja vode da postane led ali para na določenih kritičnih temperaturnih točkah.

   Te kritične točke Deleuze imenuje singularnosti zato, ker so redke in nenevadne: medtem, ko se nič posebnega ne zgodi pri 99, 98, 97, ali 80 stopinjah celzija, ki so navadne točke, pa se nekaj izrednega zgodi pri 100 stopinjah: voda postane para. Sistem se spremeni, zgodi se preobrat, vznikne nov sistem. Po drugi strani pa afekti niso težnje, temveč zmožnosti materialnih sistemov da vplivajo (aficirajo) in da so aficirani s strani drugih sistemov (prav tam: 326). Težnje in zmožnosti so, v nasprotju z lastnostmi (ki so aktualne) vedno virtualne ali potencialne, dokler niso dejansko manifestirane. DeLanda navaja pojem noža, ki je lahko oster ali ne (to je lastnost, ki je vedno aktualna). Po drugi strani pa ima nož tudi zmožnost rezanja, ki ne bo nikoli aktualna, če nož ne uporabljamo. Če pa ta zmožnost postane aktualna, potem to ni stanje nekega sistema (biti oster, recimo), temveč dogodek – zgodi se nekaj nenavadnega, kar ni vseskozi aktualno v nožu. Po drugi strani je ta dogodek vedno dvojen: rezati in biti rezan (prav tam: 326). Materialni sistem (nož) aficira drug materialni sistem (kos mesa) in oba se spreminjata. V tem smislu lahko razumemo koncept Deluzove materialne metafizike, kakor jo je poimenoval DeLanda: virtualno ni nekaj onstran, nekaj abstraktnega, kar bi bilo določeno z manjšo stopnjo realnosti, ki naj bi jo v celoti posedovalo aktualno, temveč je ravno polje možnosti, ki omogoča vznik novih oblik vedenja.

   Toda kaj sploh povezuje virtualno s procesom individuacije, ki pripelje do aktualizacije? Ta element Deleuze poimenuje »temni predhodnik«^[2]Ta izraz je Deleuze prevzel iz meteorologije, kjer označuje stopnjo v sekvenci sevanja., ki sproži proces individuacije, ki pozneje pripelje do aktualizacije nekega sistema. Praktični primer na področju biologije je recimo jajce, ki predstavlja virtualno (polje individuacije), pri čemer embriogeneza predstavlja proces individuacije, ki jo sproži fertilizacija v vlogi temnega predhodnika (Protevi 2004, 7).

   Virtualno kot ravnina imanence predstavlja »[…] polje ‘Idej’ oz. ‘množic’, sestavljenih iz progresivnega določanja diferencialnih elementov, diferencialnih odnosov in singularnosti; gre za povezanost intenzivnih procesov, ki jih obravnavamo kot povezane stopnje sprememb« (prav tam: 5). Lahko torej rečemo, da virtualno ne eksistira, temveč insistira. Protevi pa opozarja tudi na to, da virtualnega oz. »Idej« ne smemo razumeti v platonskem smislu: virtualno ni ločeno od aktualnega, temveč predpostavlja vzajemni odnos med intenzivnim in virtualnim – to pomeni, da interakcija intenzivnih procesov spreminja virtualne pogoje bodočih procesov. Primer tega je recimo spreminjanje selektivnega pritiska za naslednje generacije: vzemimo primer konkretnega odnosa med plenilcem in plenom. Na določeni kritični točki lahko pride do dogodka: recimo populacijske eksplozije ali, nasprotno, izumrtja cele populacije. To spreminja virtualna polja možnosti naslednjih aktuliziranih sistemov in njihovih procesov.

   Prav tako Deleuzovo virtualno ni sestavljeno iz »Idej« kot platonovskih, sebi-enakih esenc. Ideje so pravzaprav »diferencirane« kot območja intenzivnosti v »prostoru«  sprememb. Toda kako razlikovati »esencialne razlike« (platonovske ideje) od »virtualnih razlik« (deleuzovske ideje)?

   Protevi navaja primer nominalne definicije, ki recimo razlikuje orkan od tropske nevihte in ki to razliko utemeljuje v hitrosti vetra, ki znaša več kot štiriinsedemdeset milj na uro. Deleuze pa pravi, da to sploh ni pravo razlikovanje, saj ne izraža resničnih prelomnic v genezi nevihte, temveč izraža zgolj lastnosti dveh že formiranih entitet (orkan in tropska nevihta). Namesto tega, za Deleuza obstaja Ideja »tropskih ciklonov«, ki je zgolj neprekinjena variacija: sub-ideja »nevihtnih celic« se spreminja v »tropsko depresijo«, ta pa v »tropsko nevihto« in »orkan« (prav tam: 8).  Deleuzove »Ideje« so torej notranje, intenzivne diferenciacije, ki ne temeljijo v nobeni identiteti in sestojijo iz »singularnosti« ali »mejnikov«, ki pripeljejo do krize in reorganizacije aktualnega sistema.

   Vidimo torej, da je Deleuzova kompleksna metafizika virtualnega, brezosebne individuacije in aktualnega zasnovana kot metodičen sistem, ki na vseh poljih direktno obračunava s teološkimi premisami filozofije in znanosti oz. tega, kaj se sploh pravi misliti. V misel, ki je prej temeljila na esencah in identitetah; nespremenljivih, človekolikih zakonih, ki naj bi vladali znanosti in naravi ter inherentnih smotrih, proti katerimi naj bi bila usmerjeni celotni živeči sistemi, vnaša kaozmos [angl. chaosmos] intenzivnih razlik in procesov, ki ne temeljijo na odpravi, temveč artikulaciji kaosa, ki proizvaja misel in ki ga ta misel proizvaja. Deleuzu gre predvsem za to, da bi razliko ubranil pred nezasitnimi kremplji identitete, ki grabi procese diferenciacije in jih deformira v spake sebi-enakega. V svojem obsežnem opusu, ki se ukvarja z znanostjo znotraj Deleuzove filozofije, Manuel DeLanda pokaže, da obstajo oblike takšne »intenzivne« znanosti, ki naj bi vkorporirala dimenzije Deleuzove in Guattarijeve misli, ki manjkajo t.i. »znanosti stanja« [ang. state science], ki temelji na metodologiji znanstvenega redukcionizma (Marks 2016: 10-13). Deleuze v mislecih, kot so Spinoza in Simondon, odkrije novo obliko materializma, namreč načina mišljenja, da materija dejansko ne rabi obliko, ki bi ji bila vsiljena iz zunanjega sveta, saj ni pasivna, temveč aktivna in sposobna samoblikovanja oz. morfogeneze. Skupaj z novimi znanstvenimi dognanji iz področja teorije kompleksnosti in emergence, Deleuze oblikuje novo, materialistično filozofijo, ki poudarja samoorganizirajoče se sposobnosti materije-energije (prav tam: 4).

(Gilles Deleuze in Félix Guattari pri okrogli mizi po objavi Anti-Ojdipa, junij 1972, vir: Broken Hands Media)

Teorija kompleksnosti in emergenca

Dejansko je Deleuzova metafizika filozofska artikulacija teorije kompleksnosti, katere rezultati so spodbudili Deleuza na razlikovanje med aktualnim/ekstenzivnim, intenzivnim ter virtualnim v njegovi filozofiji. Bazična definicija teorije kompleksnosti, kot navajata Bonta in Protevi (2004: 16) je preučevanje samoorganizirajočih se kapacitet »odprtih« sistemov – torej takšnih, skozi katere se pretakata materija in energija. Teorija kompleksnosti nastopa kot diametralno nasprotje redukcionistične podobe znanosti, ki jo artikulirajo verifikacionistične in falsifikacionistične metode formiranja univerzalnih in brezizjemnih zakonov, ki jih obravnavamo kot aksiome. Redukcionistična metoda raziskuje kompleksne sisteme na podlagi njihovih sestavnih delov oz. komponent; s tem pa poskušajo rešitve enačb, ki upoštevajo vedenje komponent, prenesti na celoten sistem. To pomeni, da redukcionistični in pozitivistični pristopi zanikajo »emergenco« oz. možnost samoorganizirajočega se »vznika« nekega sistema, ki je večji od svojih komponent, vztrajajoč, da so »celote« zgolj »agregati« oz. vsote svojih sestavnih delov (prav tam: 12-14).

   Za lažje razumevanje teorije kompleksnosti je najprej treba razčistiti osnovne terminološke skupke, s katerimi operira: prvič je tu razlika med »modeli« in »realnimi sistemi«, ki jih ti modeli simulirajo. Vsako modeliranje je le poenostavitev kompleksnosti realnih sistemov: preprostejši je model, več »znanja« v smislu predvidljivosti nekega sistema lahko dosežemo. Če so pa pri izdelavi modela uporabljene predpostavke, ki so preveč poenostavljujoče v odnosu do kompleknosti realnega sistema, ki ga ta model simulira, potem je naše pridobljeno »znanje« zgolj iluzorno. Potrebno je torej doseči ubranost med modelom in sistemom oz. ujemanje med enostavnostjo modela in kompleksnostjo realnega sistema. Konstruiranje »prostora stanja«^[3]Izraz je uvedel francoski matematik Henri Poincaré, ki je razvil idejo »prostora stanja«, da bi zagotovil vizualno reprezentacijo vedenja dinamičnih sistemov. Konstrukcija prostora stanja nekega … Continue reading ali »pogojev« [ang. state space] predstavlja način modeliranja kompleksnih sistemov v teoriji kompleksnosti.

   Drugič, obstajajo linearni in nelinearni modeli. Linearni modeli predpostavljajo notranjo homogenost sestavnih elementov nekega sistema – sistem je v »termodinamičnem ravnovesju« ali »stanju stabilnosti«. Linearni model torej ustreza tistemu stanju sistema, ki ga Deleuze imenuje aktualno. Čeprav je uporaba linearnih modelov v določenih okoliščinah koristna (recimo v ravnovesni termodinamiki) (Bonta in Protevi 2004: 18), pa bi bilo napačno domnevati, da so linearni modeli reprezentativni za celotno realnost. Ravno nasprotno – v kompleksni mehaniki, v organskih in družbenih sistemih potrebujemo nelinearne modele, torej takšne, ki ustrezajo Deleuzovem aspektu intenzivnega. Takšne sisteme je pretok energije in snovi potisnil v »krizno« stanje daleč od ekvilibrijuma, kar je povzročilo »vznik« [ang. emergence] funkcionalnih struktur, ki spet »fokusirajo« vedenje nekega sistema (prav tam). Za takšne sisteme rečemo, da so se samoorganizirali. Čeprav zunanje okoliščine lahko »potisnejo« nek sistem do določene meje, pa se sistem vseeno organizira preko notranjega reda.

Prostor stanja in virtualno

Tri ključne karakteristike prostora stanja [ang. state space] nekega samoorganizirajočega se sistema so:

1. »atraktorji«, ki reprezentirajo vzorce vedenja nekega sistema
2. »bifuraktorji« (singularnosti same) – so točke, kjer sistem prestopi iz enega dela prostora stanja v drugega. So torej »mejniki«, kjer sistemi spreminjajo vzorce
3. »dogodki, ki lomijo simetrijo« – pojavljajo se na »območjih občutljivosti«, kjer se bifuraktorji (singularnosti) združujejo in medsebojno povečujejo učinke, ustvarjajoč nov nabor atraktorjev in bifuraktorjev, kar omogoča ustvarjalnost kot odziv na momente krize v zgodovini nekega sistema (prav tam: 20).

   Vidimo torej, da ti trije glavni sestavni deli prostora stanja nekega samoorganizirajočega se sistema reprezentirajo Deleuzovo virtualno – afekti kot atraktorji; bifuraktorji kot mejne točke, ki pahnejo sistem iz ravnovesja (recimo točka vretja); ter Dogodki kot možnosti oblikovanja novih oblik vedenja, ki lahko nastopijo (kar ni nujno, saj se lahko sistem po »krizi« lahko vrne v prejšnje stanje) kot ustvarjalni odgovor na nastopajoče neravnovesje. Ustrezno sprožilcem dogodkov, razlikujemo dve vrsti bifuraktorjev (singularnosti): tiste, kjer se sistem vrne v predobstoječi vzorec vedenja in tiste, kjer se sprostijo nove meje in novi vedenjski vzorci (prav tam: 20).

   Prvo obliko bifuraktorjev Deleuze in Guattari imenujeta »relativna deteritorializacija«, medtem ko drugo obliko bifuraktorjev imenujeta »absolutna deteritorializacija«, obema pa sledi »reteritorializacija« kot stabilizacija sistema po krizni situaciji. Toda glavna razlika, ki loči relativno od absolutne deteritorializacije leži v njihovi ustvarjalni zmožnosti: reteritorializacija pri relativni deteritorializaciji temelji na specifičnih, predobstoječih vzorcih (sistem je homeostatičen) medtem ko se pri absolutni deteritorializaciji izvršuje na sami sposobnosti sistema za samotransformacijo – pride do vznika novih oblik vedenja. Osrednje vprašanje emergence pri Deleuzu in Guattariju se nanaša ravno na vprašanje, kako je mogoče, da sistemi oblikujejo fundamentalno nove vzorce vedenja, ne da bi se neprestano premikali po vnaprej danih in izoblikovanih vzorcih, ki jih je mogoče vnaprej predvideti.

   Vprašanje zadeva temeljno samoorganizirajočo se sposobnost materialnih sistemov, ki ne potrebujejo transcendentalnih vodij, subjektov ali kod, ki bi vtisnili svoj zunanji »red« v dezorganizirani »kaos«. Deleuze in Guattari stojita kot fundamentalna nasprotnika hilomorfizmu in stališču, da je materija pasivna kaotičnost, potrebna ureditve od zunaj. Ni kaosa brez reda, zunanji dejavniki delujejo zgolj kot katalizatorji, ki sprožajo neodvisno obstoječe in delujoče intenzivne, notranje procese. Katalizatorji in procesi skupaj tvorijo emergentno strukturo, ki je resnična in ima resnične učinke, toda za razliko od hilomorfičnih shem ni […] že oblikovani, samoprisotni in transcendentalni dejavnik, ki se zaletava v kaotično materijo, da bi jo rešil od nje same […]« (Bonta in Protevi 2004: 36).

  Kljub temu, da Deleuze in Guattari nasprotujeta hilomorfizmu kot shemi heterogenega odnosa med »formo« in »materijo«, pa ne podležeta ideologiji, ki bi favorizirala teorijo nenehne spremembe in pretočnosti, kot bi to hotela številna, naivna postmodernistična branja Deleuza, navajata Bonta in Protevi.   Deleuze in Guattari v Tisoč platojev omenjata, da je stratifikacija kot ena oblik emergence  »[…] zelo pomemben, neizogiben fenomen, koristen v mnogih ozirih« (1987: 39). Obstajata namreč dva tipa emergence: »plasti« in »doslednosti« [ang. strata and consistencies]. Plasti [ang. strata] so homeostatični sistemi, ki jih karakterizirajo »negativne povratne zanke [ang. negative feedback loops], so stabilni sistemi, s fiksiranim virtualnim poljem, ki se po perturbaciji vrnejo v prejšnje stanje. Te homeostatične sisteme Deleuze imenuje »organizmi«, in jih lahko primerjamo z autopoietičnimi sistemi Maturane in Varele (1980). Autopoietični sistemi stremijo h konzervaciji strukture nekega organizama: »[…] autopoietična mašina je homeostatičen […] sistem, ki ima svojo lastno organizacijo (definirajoč mrežo odnosov) kot temeljno spremenljivko, ki ostaja konstantna« (prav tam: 79). Življenje za autopoiesis je omejeno na ohranjevanje že obstoječe organizacije, kar Protevi imenuje sinhrona emergenca (2006: 31). Stratificirani organizmi »silijo« svoje organe na »služenje« organizmu – od tu izvira splošno sprejeti pojem »funkcionalizma«^[4]Pojem »politične fiziologije« – za branje na temo odnosa med telesom in kapitalizmom glej: Deleuze, Gilles in Guattari, Felix. Anti-Oedipus: Capitalism and Schizophrenia, 1977.. Deleuze in Guattari namreč poskušata misliti življenje onstran omejenosti organizma, ki organe reducira na njihovo ohranitveno funkcijo. Po drugi strani imamo »doslednosti« [ang. consistencies] oz. to, kar Protevi imenuje diahrona emergenca (39). Za te lahko rečemo, da ustrezajo delu poznejšega Varele, kjer veliko vlogo odigra tudi pomembnost okolja. Kognicija, percepcija in gibanje se dogajajo v sferi »strukturanega povezovanja« s svetom; vsak organizem ureja in ustvarja svoj svet.

(Paul Cézanne, Hortense Fiquet in a Striped Skirt, 1877, vir: The Encyclopedia of Fine Arts)

  V ospredju niso več preživljanje in reprodukcija, temveč iskanje načinov bivanja, ki omogočajo optimalno prilagajanje organizma in njegovega okolja (prav tam: 39). Takšne sisteme karakterizira delovanje pozitivnih povratnih zank, ki povečujejo raznolikost virtualnega polja, hkrati pa so še vedno delujoče »negativne povratne zanke« ki ustavljajo to delovanje, preprečujoč »suicidalno eksplozijo sistema«. Poleg stabilnosti, takšna oblika emergence izraža tudi odpornost: kreativno odgovarjanje na okoljske spremembe ne pomeni uslužnosti nekega sistema okolju, temveč simbiozo sistema in njegovega okolja. Ko te dve obliki emergence dosežejo svoje začasno stabilno stanje, pride do »omejevanja«, ki poteka od zgoraj navzdol: sistem spremeni svoje »sestavne dele« v »vsebino«, omogočajoč emergentne učinke: tako »celota« postane nekaj več kot zgolj »vsota« svojih sestavnih delov (Bonta in Protevi 2014: 37). Bonta in Protevi še enkrat zavračata naivno branje Deluza, ki naj bi bil flow enthusiast: omogočanje učinkov in vedenja, kot vidimo, ne gre brez vnaprejšnje omejitve. Hkrati pa tudi ni neke neustavljive spremembe sistema, ki jo ne bi »ohlajevalo« delovanje negativnih povratnih zank: takšen sistem se ne bi spremenil in kreativno prilagodil, temveč bi sam sebe uničil v »suicidalni eksploziji«.

Minorna znanost

Deleuzova kritika torej zadeva znanost, ki je slepa za intenzivne procese in njihovo virtualno diferenciacijo, obravnavajoč zgolj aktualizirana stanja nekega sistema in njegove ekstenzivne značilnosti. Prav tako se aktualni sistemi, opozarja Deleuze, ne morejo uporabiti kot modeli, ki bi lahko napovedovali virtualne strukture in njihove intenzivne procese; to pa zaradi tega, ker stratificirani sistemi skrivajo večino morfogenetskih procesov intenzivne nravi, ki so omogočili emergenco aktualnih sistemov. Aktualno je produkt, ki je dosegel stanje ekvilibrijuma in kot tak predpostavlja intenzivne procese, ki so daleč od ekvilibrijuma. Aktualno tako ne more biti primerno za preučevanje kompleksnih sistemov, iz preprostega razloga, ker se ekvilibrijumi nahajajo v »kotlu« atraktorjev (vzorci vedenja nekega sistema), ki urejajo habitualno vedenje in tako skrivajo ali onemogočajo vpliv vseh drugih atraktorjev (odgovornih za kreativne odzive in možnosti spremembe).

   Namesto, da bi ostali na področju aktualnih stanj in njihovih ekstenzivnih lastnosti (ki je področje, s katerim se ukvarja dominantna, »kraljevska znanost«), »minorna znanost« preučuje virtualne strukture in intenzivne morfogenetske procese, ki aktualna stanja omogočajo (Bonta in Protevi 2014: 22). Minorna ali nomadska znanost operira bodisi eksperimentalno, s pritiskom na sisteme z namenom sprožitve intenzivnih procesov (ali pa jih preprosto preučuje ko se nahajajo v visokointenzivnih, kriznih situacijah); po drugi strani lahko uporablja računalniško modeliranje z namenom preučevanja »what if« scenarijev (prav tam: 23). Visoko kompleksne sisteme enostavno ni mogoče adekvatno preučevati z metodami aksiomatične znanosti, preprosto zaradi tega, ker so nepredvidljivi: nekateri sistemi spotoma ustvarjajo nove zmožnosti vedenja.Radikalne sistemske spremembe v takšnih sistemih je mogoče preučiti šele po tem, ko se je sprememba zgodila, in nobeno izboljšanje natančnosti merjenja ne more vplivati na nepredvidljivost zaradi kreacije novih, temeljnih zakonov na »emergentnih« ravneh (prav tam: 23-24). To pomeni, da mora znanost, po vzoru na življenje, upoštevati brezkompromisne elemente naključja. Deleuze in Guattari prav tako menita, da minorna znanost operira s »problemi« in ne z »aksiomi«. Problematika kot področje minorne znanosti obravnava sisteme v skladu z njihovimi afekti (zmožnost aficirati in biti aficiran), za razliko od aksiomatizma kraljevske znanosti, ki predpostavlja določeno obliko esencializma in sisteme obravnava na podlagi njihovih nujnih lastnosti. Obe obliki znanosti pa sta vseeno v interakciji: v ta namen, Deleuze in Guattari navajata primer interakcije evklidske in arhimedovske geometrije.

Hčerke kaosa

Deleuze in Guattari insistirata, da filozofija, znanost in umetnost dosegajo samozadostnost glede na njihove lastne probleme in načine mišljenja, ki jih ti problemi porajajo. Vsaka posebna disciplina označuje posebno območje s posebnimi problemi: znanost ustvarja prospekte in funkcije, umetnost ustvarja zaznave in afekte, filozofija ustvarja koncepte. Ne glede na to, da vsak posamezen način mišljenja operira s svojimi posebnimi problemi, pa vsi skupaj vznikajo iz skupnih možganov, ki jih Deleuze in Guattari imenujeta kaos. Kljub novejšim tendencam, ki poskušajo Deleuza in Guattarija vključiti v širšo razpravo o utelešenih umih in mišljenju na ravni organizma (kar dejansko ponuja plodne nastavke), pa bi bilo zavajajoče, če bi tukaj besedo  možgani hoteli razumeti v organicističnem smislu oz. v smislu, ki bi možgane razumel kot utelešeno »kognicijo« organizmov in njihovo vselej benevolentno naperjenost na izdelovanje smisla v svetu, ki je lahko zgolj svet zase. Čeprav je mišljenje na ravni organizma možno razumeti kot napredek v zgodovini znanosti in filozofije, pa Deleuzov ter Deleuzov in Guattarijev projekt sega onstran takšnega »posthumanističnega antopocentrizma«, ki je človeško, preveč človeško stanje zgolj razširil na ves svet: osnovno vprašanje, ki si ga tukaj postavljata Deleuze in Guattari je, ali je možno misliti življenje onstran organizma? Ali je možno misliti mišljenje kot čisto silo, brez nekoga, subjekta ali organizma, ki bi mislil? Dejansko bi si Deleuza v tem smislu lahko predstavljali kot sprevrženega platonika: obstaja Ideja kot Mišljenje, ki pa ni identiteta, temveč razlika na sebi – simulaker. Možgani v tem smislu niso organ, ki bi služil organizmu (človeku), saj: »mislijo možgani, ne pa človek. Človek je zgolj cerebralna kristalizacija. […] Filozofija, umetnost in znanost niso mentalni objekti objektiviranih možganov, temveč so trije vidiki, po katerih možgani postanejo subjekt […]« ter »to je neka primarna, ‘resnična forma’ […]: niti Gestalt niti zaznana forma, temveč forma na sebi, ki ne napotuje na nobeno zunanje gledišče, tako kakor mrežnica ali zbrazdana površina korteksa ne napotujeta na nič drugega […]« (Deleuze in Guattari 1999: 216-217). Možgani so torej telo brez organov, kaos sam. Misliti ne pomeni uporabljati dobro voljo in zdrav razum; misel ne ohranja homeostazo organizma in njegovo dobrohotno naperjenost na smisel. Misel je nasilje in vedno nastopi neprostovoljno: je srečanje z neznanim, ki plaši in ki ga ne moremo spraviti v predobstoječe okvirje smisla. Zato je neumnost resnično transcendentalna kategorija: neumnost je neka nezmožnost mišljenja samega, nezmožnost misliti brezpomensko oz. nekaj, kar lahko v začetku nastopi le kot neznano, kot pošast.

(Paul Klee, El gris y la costa, 1938, vir: The Encyclopedia of Fine Arts)

   Po besedah  Deleuza in Guattarija,  ima kaos (možgani) tri hčerke, ki so opredeljene glede na ravnino, ki zareže kaos – kaotide –  (filozofija, znanost in umetnost), ki so oblike mišljenja in kreacije. Znanost, filozofija in umetnost obstajajo zgolj kot zareze kaosa, »[…] kot da bi vsaka od njih risala črto, ki prečka skupne možgane, neskončno zapleteno sivo snov”«(Flaxman 2009, 192). Možgani so stičišče in ne enota teh treh ravni, in ravno v tem odnosu do možganov lahko raziščemo njihovo medsebojno povezanost. Filozofija se, po besedah Deleuza in Guattarija, sprašuje kako ohraniti neskončne hitrosti in hkrati dati lastno konsistenco virtualnemu. Po drugi strani se znanost loteva kaosa skoraj obratno: odpove se neskončnemu, da bi pridobila referenco, ki je sposobna aktualizirati virtualno (Deleuze in Guattari 1999: 121-122). Oba se nanašata na kaos kot na skupni denominator, kar pomeni, da vsaka raven sestoji iz nečesa, kar kot tako ne more biti mišljeno in dojeto, toda brez tega nepredstavljivega mišljenje samo ne bi moglo vznikniti. Pravzaprav vsak način mišljenja virtualnega vključuje nujno neki »Ne«, neki onstran: vsaka raven se srečuje z nečim, kar ostaja izven njene ustrezne domene mišljenja. Kot navaja Flaxman: »Kaos je nepredstavljiv, vendar prav zato leži v samem središču misli, tvoreč jedro, ki je hkrati najbolj notranje in zunanje tistemu, ‘kar se pravi misliti’« (2009: 193). Toda prav tako je kaos kot tak zgolj abstrakcija, neločljiva od mišljenja, ki povzroči da iz kaosa vznikne nekaj – raje nekaj kot nič, bi rekel Deleuze.

   Tisto, kar »doživlja« kaos, pa ni neki »Jaz mislim« saj so diferencialne sile mišljenja izražene nepersonalno. Konfrontacija s kaosom izzove »cerebralno kristalizacijo« (prav tam: 194) oz. razvoj možganov, ki jih lahko imenujemo »subjekt« (termin, ki je tukaj uporabljen zgolj provizorično) in je ločen od neke apriorne entitete, ki iz svoje lastne, trdne pozicije opazuje kaos in predhodi izkustvu. Namesto pojma »subjekt« pa Deleuze uporabi pojem »superject«, ki si ga sposodi od Whiteheada: »[…] če se superject vrže ali je vržen v kaos (- ject, jacére) je to tako, kot da bi deskal po tekoči površini ravnine imanence, da bi raziskal njene različice, provzročujoč da ‘nekaj iznikne iz kaosa’ ne da bi se sam ločil od kaosa« (Flaxman 2014: 194).

Seznam literature

Bonta, M. in Protevi, J. (2004). Deleuze and Geophilosophy: A Guide and Glossary. Edinburgh: Edinburgh University Press.

Deleuze, G. in Guattari, F. (1977). Anti-Oedipus: Capitalism and Schizophrenia. Minneapolis: University of Minnesota Press.

Deleuze, G. in Guattari, F. (1987). A Thousand Plateaus: Capitalism and Schizophrenia. Minneapolis: University of Minnesota Press.

Deleuze, G. in Guattari, F. (1999). Kaj je filozofija?. Ljubljana: Študentska založba.

DeLanda, Manuel. (2002). Intensive Science and Virtual Philosphy. London: Continuum.

Flaxman, Gregory. (2009). »The Subject of Chaos«. V: Gaffney, P. (ur). The Force of the Virtual: Deleuze, Science and Philosophy. Minneapolis: University of Minnesota Press, 191-211.

Maturana, H. in Varela, F. (1980). Autopoiesis and Cognition: The Realisation Of The Living. Dordrecht: D. Reidel Publishing Company.

Protevi, John. (2006). “Deleuze, Guattari and Emergence”. V: Marks, J. (ur.). Deleuze and Science. vol. 29.2., 19-40.

Protevi, John. (2013). Life, War, Earth: Deleuze and the Sciences. Minneapolis: University of Minnesota Press.

»The Metaphysics of Science: An Interview with Manuel DeLanda«. (2009). V: Gaffney, P. (ur). The Force of the Virtual: Deleuze, Science and Philosophy. Minneapolis: University of Minnesota Press: 325-333.