Avtor: Michel Bitbol

Prevedel: Adnan Sivić

Nihče ne more zanikati, da so kompleksnejše značilnosti zavesti, med katere spadata denimo refleksivnost (zavedanje, da obstaja zavest o nečem) ali samozavedanje (zavest o lastni identiteti) pozni rezultati procesa biološke adaptacije. Toda kaj lahko rečemo o čistem nerefleksivnem izkustvu, o golem »doživljanju« občutenja in obstoja, ne glede na kakršnokoli morebitno zavest višjega reda, ki bi ta doživljaj vzela za svoj predmet? Obstajajo dobri razlogi za trditev, da čisto izkustvo, tj. elementarna ali fenomenalna zavest, ni zgolj sekundarna lastnost kakega objektivnega predmeta, temveč preprosto je – to se pravi, da je primarna v najmočnejšem pomenu te besede.

            Začeti moramo s preprostim dejstvom: svet, kakršnega doživljamo (prosto po Wittgensteinu), ni množica objektov, temveč je nujno zaznavno izkustvo objektov ali, če nič drugega, dozdevno izkustvo teh objektov kot nečesa, kar je onkraj zaznavnega izkustva. Z drugimi besedami: zavestno izkustvo je vseprežemajoče in eksistencialno primarno, pri čemer sleherni poskus znanstvene razlage predpostavlja tako izkustvo znanstvenika samega kot tudi izkustvo drugih. Objektivne znanstvene razlage se na zgodovinski in vsakdanji ravni porajajo kot strukturne stalnice za zavestne subjekte.^[1]Z drugimi besedami: znanstvene teorije predstavljajo tiste vidike izkustva, ki imajo nespremenljivo strukturo in ki so dostopni različnim subjektom (tako denimo teorija gravitacije izraža obče … Continue reading Spričo tega so vsi znanstveni izsledki, vključno z izsledki nevrofiziologije in evolucijske teorije, v odnosu do izkustva metodološko sekundarni, medtem ko je izkustvo (ali elementarna zavest) v odnosu do znanosti metodološko primarno. Teza o primarnosti elementarne zavesti torej ni znanstvena trditev, temveč kvečjemu najosnovnejši predpogoj znanstvenega raziskovanja.

            Po drugi strani to pomeni, da nam objektivna znanost ne more povedati ničesar o čistem izkustvu, ki ga implicitno predpostavlja kot svoj temelj. Takšna trditev se nam spričo izjemnih rezultatov nevroznanosti morda zdi paradoksalna, a se ta paradoksalnost ob tehtnejšem premisleku razblini v nič. Razlog, zakaj se nevroznanost ne more spopasti s problemom fenomenalne zavesti, leži namreč prav v njeni učinkovitosti. Ta nam omogoča, da ponudimo izključno nevrofiziološko razlago vzročne verige, ki sega od dražljaja, ki ga zaznava določeni organizem, do kompleksnega vedênja tega organizma, pri čemer se na nobeni točki ne sklicujemo na dejstvo, da sta zaznava in vedênje tega organizma zavestni (v elementarnem pomenu »doživljanja«). Tako obstoj fenomenalne zavesti za zrelo kognitivno znanost predstavlja nekaj nepomembnega ali nepotrebnega.

            Sleherni poskus znanstvene razlage fenomenalne zavesti s pomočjo nevroloških ali evolucijskih teorij je zato obsojen na neuspeh, čemur ne botruje kakršnakoli pomanjkljivost teh teorij, ampak ravno uspešnost njihove metodologije. Sodobne nevrološke teorije, kakršni sta teorija globalnega delovnega prostora in teorija integriranih informacij, so se izkazale za izjemno obetavne pri razlagi glavnih značilnosti višjih ravni zavesti, kamor spada denimo zmožnost poenotenja polja izkustva in reprezentiranja lastnega telesa in uma. Kot uspešne so se izkazale tudi pri izdelavi na nevroloških podatkih utemeljenih napovedi o tem, ali in v kolikšni meri je neka poskusna oseba v kliničnih situacijah (npr. v komi ali sredi epileptičnega napada) budna in zmožna verbalne komunikacije. Vendar pa nas takšne teorije nas niso privedle nič bližje k izvoru fenomenalne zavesti. Razložile so namreč funkcije zavesti, ne pa tudi dejstva, da obstaja nekaj takega, kot je biti organizem, ki te funkcije opravlja. Enako velja za evolucijske razlage: evolucija lahko odbira  koristne funkcije zavesti (denimo čustvenost, zmožnost načrtovanja ali nadzora lastnih duševnih in telesnih stanj), ne pa samega dejstva, da obstaja doživljajski vidik teh funkcij. Prilagoditveno vrednost imajo konec koncev samo funkcije in ne zavest o njih.

            Navedeni premisleki postavljajo pod vprašaj celó zmožnost nevrofizioloških raziskav, da identificirajo korelate fenomenalne zavesti. Iskanje takšnih korelatov namreč temelji na sposobnosti poskusne osebe, da med svojimi zavestnimi stanji razlikuje, si jih zapomni in o njih poroča, kar je glavni eksperimentalni kriterij zavesti. Toda – mar lahko vnaprej izključimo možnost, da je obsežna sinhronizacija živčne dejavnosti, ki pogosto velja kot nepogrešljiva za zavest, v resnici potrebna samo za povezovanje med različnimi kognitivnimi funkcijami, vključno s tistimi, ki omogočajo spomin, samorefleksijo in poročanje o lastnih duševnih stanjih? Po drugi strani, in če razširimo predlog Semirja Zekija, mar lahko za katerikoli (večji ali manjši) del možganov ali celo telesa trdimo, da ne proizvaja vsaj neko bežno vrsto čistega izkustva, čeprav nam subjekt o tem ne more poročati?

            Učinki splošne anestezije te pomisleke le še poglobijo. Znano je, recimo, da kljub povečanju doze anestetika in oslabitvi koherentne EEG dejavnosti duševne zmožnosti ugašajo postopoma. Bolnik najprej deloma izgubi zavedanje o bolečini, pri čemer se še vedno lahko pogovarja z zdravniki in si zapomni vse, kar se je zgodilo, nato izgubi dolgoročni eksplicitni spomin, a je še vedno sposoben odgovarjati na vprašanja na kratkoročni ravni. Ob večji dozi anestetika se bolnik ne odziva več in popolnoma izgubi eksplicitni spomin, še vedno pa se ohrani »implicitni spomin«.^[2]Gl. npr. Jelicic et al. 2007 (op. prev.). Če povzamemo: zmožnosti, ki veljajo kot nepogrešljive za zavest in naj bi bile z njo nerazdružljivo povezane, je mogoče drugo od druge razmejiti. Čisto, bežno, spominu nedostopno in nereflektivno izkustvo pa bi lahko bilo tisto zadnje, kar se v tem primeru ohrani. Videti je torej, da je mogoče tezo o vseprisotnosti in primarnosti fenomenalne zavesti znanstveno podkrepiti. Vendar pa ta podpora ne more služiti kot znanstveni dokaz (če bi trdili, da imamo znanstveni dokaz o primarnosti elementarne zavesti, bi bilo to v protislovju z našo začetno tezo, da objektivna znanost nima dostopa do čistega izkustva), temveč zgolj kot posredni namig, ki izhaja iz slepe točke znanosti: čistega, bežnega izkustva, ki ga znanost vselej predpostavlja in od katerega lahko ohrani le stabiliziran in intersubjektivno dostopen strukturni preostanek.

            Se lahko zadovoljimo z navedenimi negativnimi trditvami? Kot je pokazal Francisco Varela, je to raven mogoče preseči, če sprejmemo širšo definicijo znanosti. Namesto vztrajanja pri izključno tretjeosebni drži bi nova znanost morala temeljiti na sodoločevalnem »plesu« prvoosebnih in tretjeosebnih razlag, posredovanem v obliki drugoosebne komunikacije. Brž ko bi sprejeli ta daljnosežni preobrat, elementarna zavest ne bi bila več uganka, temveč preprosto dejstvo, iz katerega bi se razrasla nova, popolnejša oblika znanosti.

Izvirnik: »On the primary nature of consciousness«, V: Capra, F. In Luisi, P.-L., The Systems View of Life, Cambridge University Press, 2014.

(Michel Bitbol)

Literatura

Bitbol M., “Science as if situation mattered”, Phenomenology and the Cognitive Sciences, 1, 181–224, 2002.

Bitbol, M., “Is Consciousness Primary ?”, NeuroQuantology, 6, 53–71, 2008.

Bitbol, M. in Luisi, P.-L., “Science and the self-referentiality of consciousness”, Journal of Cosmology, 14, 4728–4743, 2011.

Jelicic, M., Bonke, B., Wolters, G. in Phaf, H., »Implicit memory for words presented during anaesthesia«, European Journal of Cognitive Psychology, 4 (1), 71–80, 2007.

Varela, F.V., “Neurophenomenology: a methodological remedy for the hard problem”, v: Shear, J. (ur.) Explaining consciousness: the hard problem, MIT Press, 1998.

Wittgenstein, L., “Notes for lectures on private experience and sense data”, Philosophical Review, 77, 275–320, 1968.

Zeki, S., “The disunity of consciousness”, v: Banerjee, R. in Chakrabarti, B.K., (ur.), Progress in Brain Research, Vol. 168, Elsevier, 2008.

---

*naslovna slika: Martin Hieslmair, Science Days: The Brain (vir: Ars Electronica)