Gre za delovni prevod dela prvega poglavja Znanosti in modernega sveta (Science and the Modern World), ki jo je Alfred North Whitehead objavil v letu 1925.
Prevedel: Sebastjan Vörös
Učinki, s katerimi je grška dramatika na različne posredne načine vplivala na srednjeveško misel, so bili večznačni. Ustanovni očetje znanstvene domišljije, kakršno poznamo danes, so bili véliki dramaturgi antičnih Aten: Ajshil, Sofokles, Evripid. Njihovo vizijo nemilostne in ravnodušne usode, ki tragični zaplet rine k neizbežnemu zaključku, najdemo tudi v znanosti. Usoda, ki nastopa v grški tragediji, postane v sodobni misli red narave. Goreče zanimanje za posamezne junaške zaplete, ki naj bi uprimerjali in potrjevali delovanje usode, se v našem času prelevi v vse bolj zgoščeno zanimanje za ključne poskuse [crucial experiment]. Imel sem to srečo, da sem mogel prisostvovati na zasedanju Londonske kraljeve družbe, na katerem je kraljevi astrolog naznanil, da fotografije znamenitega sončnega mrka, katerega meritve so opravili njegovi sodelavci iz observatorija v Greenwichu, potrjujejo Einsteinovo napoved, da se žarki svetlobe med potovanjem v bližini sonca upognejo. Celotno ozračje, prežeto z naelektreno radovednostjo, je do potankosti spominjalo na grško dramo: bili smo zbor, ki je komentiral odredbe usode, kakor se je razkrivala v zapletu prvovrstnega pomena. Sámo prizorišče je imelo izrazit dramaturški pridih: tradicionalen ceremonial, v ozadju pa Newtonova slika kot opomin, da bo po več kot dveh stoletjih največja med znanstvenimi posplošitvami deležna prve premene. Ni pa umanjkal niti osebni interes: vélika miselna dogodivščina je namreč končno priplula v varen pristan.
Naj tukaj spomnim, da bistvo tragedije ni nesreča, temveč svečana resnobnost, ki spremlja neusmiljeni potek stvari. Če želimo to neizbežnost usode ponazoriti s primeri, vzetimi iz človekovega življenja, se moramo zateči k nesrečnim zapletom. Kajti le z njihovo pomočjo je mogoče v drami jasno predočiti jalovost vseh poskusov pobega. Ta neusmiljena neizbežnost prežema tudi znanstveno misel. Zakoni fizike so odredbe usode.
Ideja o moralnem redu, ki jo najdemo v grških igrah, ni bila iznajdba dramatikov, temveč je v literarno tradicijo bržkone vstopila iz splošno uveljavljenih nazorov takratnega časa. Hkrati pa je s tem, ko je odkrila to prečudovito izrazno sredstvo, poglobila miselni tok, iz katerega se je porodila. Predstava o moralnem redu se je vtisnila v domišljijo klasične civilizacije.
Na neki točki je ta izjemna skupnost razpadla in Evropa je zakoračila v srednji vek. Neposredni vpliv grške literature je presahnil, ideja o moralnem redu in redu narave pa se je ohranila v stoiški filozofiji. Lecky v Zgodovini evropske morale [History of European Morals] denimo zapiše: “Seneka trdi, da se vse stvari pokoravajo neomajnemu zakonu usode, katerega avtor je Bog; a čeprav je zakon usode nastal po Božji odredbi, mu je zavezan tudi Bog sam.” Najizraziteje pa so stoiki vplivali na srednjeveško miselnost z razpršenim občutkom za red, ki je izšel iz rimskega prava. Poglejmo si še en navedek iz Leckyja: “Rimsko pravo je bilo otrok filozofije v dveh ozirih. Prvič, bilo je osnovano na filozofskem modelu, saj ni bilo zgolj empirični sistem, prilagojen obstoječim družbenim potrebam, temveč je izdelalo abstraktna pravna načela, ki jim je skušalo slediti. Drugič, omenjena načela si je sposodila od stoicizma.” Kljub anarhiji, ki je po razpadu cesarstva zajela velik del Evrope, je bil občutek za pravni red v kolektivnem spominu ljudstev, živečih pod cesarsko nadvlado, vseskozi prisoten. Pa tudi zahodna cerkev je veljala za živo utelešenje tradicij cesarske vladavine.
Pomembno je izpostaviti, da pečat, ki ga je na srednjeveški civilizaciji pustilo rimsko pravo, ni zajemal le nekaj modrih smernic o pravilnem vedênju. Nasprotno: šlo je za nadrobno izdelan sistem, ki je kompleksnemu ustroju družbenega organizma in želenim vedenjskim vzorcem znotraj njega podeljeval ustrezno pravno podlago. V tem sistemu ni bilo prostora za dvoumnosti. Ni šlo za hvalevredne maksime, temveč za jasne postopke o tem, kako stvari spraviti v red – in jih tam tudi ohraniti. Lahko bi rekli, da je bil srednji vek za zahodnoevropski razum dolgotrajno urjenje v čutu za red. Čeprav je na praktični ravni kdaj zaškripalo, pa sama ideja ni nikoli izgubila privlaka. V prvi vrsti je šlo za obdobje urejenega mišljenja, obdobje, ki je bilo skoz in skoz racionalistično. Sáma anarhija je čut za usklajenost sistema zgolj pospešila – podobno, kot je anarhija v sodobni Evropi porodila racionalno vizijo Lige narodov.
Vendar pa znanost potrebuje še vse kaj drugega kot le splošen čut za red stvari. Dovolj je le stavek, da pokažemo, kako je bila navada natančnega, jasnega mišljenja v evropskega duha vsajena za časa dolgotrajne prevlade sholastične logike in sholastičnega bogoslovja. Ta neprecenljiva navada, ki um spodbuja k iskanju jasne poante in k vztrajanju pri njej, se je ohranila, tudi ko je bila sholastična filozofija že ovržena. Galilej dolguje Aristotelu veliko več, kot je razvidno z vrhnjih slojev njegovega Dialoga: dolguje mu trezno glavo in analitični um.
(Galileo Galilei, Risbe Luninih men (1609), vir: Our Planet)
In vendar menim, da mi s tem še ni uspelo zbezati na plano največjega doprinosa srednjeveške misli k oblikovanju znanstvenega gibanja. Tukaj merim na neomajno prepričanje, da je mogoče vsak nadroben pripetljaj na popolnoma določen, splošno načelo ponazarjajoč način povezati z njegovim predhodnikom. Brez tega prepričanja bi neverjetni podvigi znanstvenikov ostali obsojeni na propast. Kajti prav to instinktivno prepričanje, jasno postavljeno pred oko domišljije, je gibálo znanstvenega raziskovanja – prepričanje, da je na delu skrivnost, ki jo je mogoče razkrinkati! Kako je prišlo do tega, da je bilo to prepričanje s tolikšno jasnostjo vsajeno v evropskega duha?
Če ta za Evropo značilen miselni nagib primerjamo z držo drugih civilizacij, kadar so te prepuščene same sebi, se zdi, da bi lahko imel en sam izvor. Videti je namreč, da izhaja iz srednjeveške vere v racionalnost Boga, pojmovane kot zmes osebne energije Jehove in racionalnosti grškega filozofa. Vsak, še tako droben pojav je podvržen nadzoru in urejenosti: posledica proučevanje narave je bila zgolj upravičenje vere v racionalnost. Naj spomnim, da pri tem nimam v mislih eksplicitnih prepričanj peščice posameznikov, temveč govorim o pečatu, ki ga je ta neomajna vera tekom stoletij pustila na evropskem duhu. Tukaj ne gre za besedni nauk, temveč za instinktivni miselni nagib.
V Aziji so prevladovala pojmovanja, ki so Boga videla kot preveč naključnega ali preveč neosebnega, da bi zgoraj opisane ideje mogle imeti večji učinek na tamkajšnje instinktivne navade duha. Vsak določen pripetljaj bi lahko bila nasledek muhavosti iracionalnega despota ali pa bi se utrnila iz neke neosebne, nedoumljive zibke reči. Na delu ni bilo enake samozavesti kot v primeru inteligibilne racionalnosti osebnega božanstva. S tem ne želim reči, da je bilo evropsko zaupanje v doumljivost narave logično upravičeno – celo z vidika njegove lastne teologije ne -, temveč želim zgolj razumeti, kako je do tega zaupanja prišlo. Moja razlaga se glasi, da je vera v možnost znanosti, ki se je porodila pred razvojem sodobne znanstvene teorije, nezavedna izpeljanka srednjeveškega teologije.
Toda znanost ni zgolj nasledek instinktivne vere. Potrebuje namreč tudi živo zanimanje za preproste življenjske pripetljaje zavoljo njih samih.
Ta pridatek – “zavoljo njih samih” – je pomemben. Prva faza srednjega veka je bil čas simbolizma. Šlo je za čas daljnosežnih idej in preproste tehnike. Človek z naravo ni znal kaj prida veliko početi, razen da je iz nje trudoma izžemal vsakdanji kruh. So pa zato njegovo raziskovalno žilico vabile miselne, v filozofske in teološke barve odete krajine. Preprosta umetnost je bila zmožna te zamisli, ki so polnile vse premišljujoče duhove, prevesti v jezik simbolov. Za prvo fazo srednjeveške umetnosti je značilna sapo jemajoča, neprekosljiva milina. Intrinzična vrednost te umetnosti pa še pridobi na veljavi, če upoštevamo, da je njeno sporočilo presegalo umetniško samoupravičenje estetskega učinka in je bilo vezano na simbolično upodabljanje stvari, ki leže izza narave same. V tej simbolični fazi je narava srednjeveški umetnosti služila kot medij; iz nje črpala energijo, a obenem kazala na svet onstran.
(Hilma af Klint, Skupina X, št. 1, oltarni predel (1915), vir: Wikimedia Commons)
Da bi razumeli nasprotje med zgodnjim srednjim vekom in ozračjem, potrebnim za vzklitje znanstvene miselnosti, primerjajmo Italijo v 6. stoletju z Italijo v 16. stoletju. V obeh stoletjih je italijanski genij postavljal temelje novi dobi. Zgodovina treh stoletij pred pričetkom zgodnejšega obdobja je bila kljub obetom za prihodnost, ki jih je prinesel vzpon krščanstva, v veliki meri zaznamovana z občutkom, da smo priča zatonu civilizacije. Vsaka generacija je utrpela neko izgubo. Ko prebiramo takratne zapise, se nad nami spreletava senca prihajajočega barbarizma. Sicer se še vedno najdejo véliki možje, ki so se proslavili z dejanjem ali mislijo, a je celokupen izplen njihovih prizadevanj zgolj začasna zaustavitev splošnega zatona. V 6. stoletju smo, vsaj kar se Italije tiče, na samem dnu razvojne krivulje. Hkrati pa je v tem stoletju vsako dejanje postavljalo temelje za izjemen vzpon nove evropske civilizacije. Bizantinsko cesarstvo pod vodstvom Justinijana je iz ozadja na tri načine usodno vplivalo na značaj srednjega veka v Zahodni Evropi. Prvič, njegove vojské so pod vodstvom Belizarja in Narzesa Italijo osvobodile gotske nadvlade. To je dalo prosto pot starodavnemu italijanskemu čutu za ustanavljanje organizacij, ki so ščitile ideal kulturnega udejstvovanja. Čeprav ni mogoče ne sočustvovati z Goti, ni nobenega dvoma, da je bilo tisoč let papeške nadvlade za Evropo neskončno bolj dragoceno, kot bi bil kakršenkoli že vpliv, ki bi ga imelo gotsko kraljestvo, če bi se usidralo v Italiji.
Drugič, kodifikacija rimskega prava je vzpostavila pravni ideal, ki je v prihajajočih stoletjih usodno zaznamoval evropsko sociološko misel. Pravo je takó gibálo oblasti kot pogoj njenega omejevanja. Cerkveno kanonsko in državno civilno pravo dolgujeta vpliv, ki sta ga imela na razvoj Evrope, Justinijanovim zakonodajalcem. V zahodnega duha sta zasejala ideal, da mora biti oblast tako zakonita kot zakonodajna ter da mora v sebi izkazovati racionalno uravnavan sistem organizacije. Italija v 6. stoletju je bila lep prikaz, kako je na odmevnost teh idej vplival stik z Bizantinskim cesarstvom.
Tretjič, v nepolitičnih sferah umetnosti in učenosti je Konstantinopel veljal za standard dosegljive kultiviranosti ter je deloma s spodbujanjem neposrednega posnemanja, deloma z vzbujanjem posrednega navdušenja, osnovanega na preprostem zavedanju, da kaj takega sploh obstaja, deloval kot nepresahljiv vir navdiha za zahodno kulturo. Bizantinska modrost je z burjenjem domišljije zahodnih mislecev v prvi fazi srednjega veka opravljala podobno vlogo kot egipčanska modrost z razvnemanjem domišljije zgodnjih Grkov. V obeh primerih je bila stopnja dejanskega poznavanja omenjenih modrosti bržkone ravno pravšnja: vedelo se je dovolj o dosegljivih standardih, a obenem premalo, da bi se uveljavil hromeč vpliv statičnih in tradicionalnih načinov mišljenja. Zaradi tega so lahko misleci v obeh primerih šli dlje od svojih vzornikov in postali uspešnejši. Nobena razlaga vzpona evropske znanstvene misli ne more scela prezreti vpliva, ki ga je pri tem iz ozadja vršila bizantinska civilizacija. V 6. stoletju pride v zgodovini odnosov med Bizancem in Zahodom do krize, ki je bila nekakšen protipol vpliva grške literature na evropsko misel v 15. in 16. stoletju. Dva izjemna človeka, ki sta v 6. stoletju v Italiji postavila temelje prihajajoči dobi, sta bila sv. Benedikt in Gregor Véliki. Že to, da se sklicujemo nanju, jasno priča, da je bil dostop do znanstvene miselnosti, ki se je porodil z Grki, v popolnem razsulu. Smo tako rekoč na ničelni točki znanstvene temperature. Je pa zato življenjsko delo Gregorja in Benedikta posejalo seme za prenovo Evrope, seme, ki je zagotovilo, da je prenovljena podoba, ko je enkrat vzklila, vsebovala znanstveno miselnost, ki je bil učinkovitejši od tiste v antičnem svetu. Grki so bili preveč teoretični. Znanost je bila zanje pritiklina filozofije. Gregor in Benedikt pa sta bila praktična moža, ki sta se zavedala pomena vsakdanjih reči in hkrati ta praktični temperament spojila še z verskimi in kulturnimi dejavnostmi. Zlasti sv. Benedikt je zaslužen za to, da so samostani postali pribežališča tako praktično naravnanih poljedelcev kakor tudi svetnikov, umetnikov in učenjakov. Zavezništvo med znanostjo in tehnologijo, ki skrbi za to, da je učenost v stiku z nepoenostavljivimi in neovrgljivmi dejstvi, dolguje veliko prav praktični nravi zgodnjih benediktincev. Sodobna znanost izvira tako iz Rima kot iz Grčije, rimska nasledstvena linija pa pojasni, od kod se ji je pritaknil presežek miselne energije, tesno spojene s svetom dejstev.
(Henri Biva, Jutro v Villeneuvu (1905), vir: wikipedia)
Vpliv spoja med samostani in naravnimi dejstvi se je najprej pokazal v umetnosti. Z vzponom naturalizma v poznem srednjem veku je v evropskega duha vstopil še zadnji člen, potreben za vzpon znanosti. Prišlo je do porasta zanimanja za naravne predmete in naravne pripetljaje zaradi njih samih. Podobe naravnega zelenja, rastočega na nekem področju, so vklesovali v odročne dele nastajajočih stavb kot izraz navdušenja nad temi vsem dobro znanimi predmeti. Ozračje, v katerem so se kalile takratne umetnosti, se je iskrilo od nebrzdanega navdušenja nad motrenjem stvari, ki nas obdajajo. Rokodelci, ki so izdelovali poznosrednjeveške okrasne skulpture, Giotto, Chaucer, Wordsworth, Walt Whitman in – v sodobnem času – novoangleški pesnik Robert Frost, so si v tem oziru nadvse podobni. Predrami se zanimanje za preprosta neposredna dejstva, ki v kasnejši znanstveni misli zadobijo podobo nepoenostavljivih in neovrgljivih dejstev.
Evropski duh je bil nared za novo miselno pustolovščino. Nobene potrebe ni, da bi nadrobno popisovali različne prigode, ki so zaznamovale vzpon znanosti: porast blaginje in brezdelja, širjenje univerz, izum tiska, zavzetje Konstantinopla, Kopernik, Vasco da Gama, Kolumb, teleskop. Prst, klima, seme, vse to je bilo nared – in gozd je rasel! Znanost se ni nikoli otresla pečata, ki ga je na njej pustilo dejstvo, da je izvorno izšla iz duha historičnega upora pozne renesanse. Vseskozi je ostala pretežno antiracionalistično, na naivni veri osnovano gibanje. Če je potrebovala argumentacijo, si jo je sposodila od matematike, tega prežitka na deduktivni metodi osnovanega grškega racionalizma. Znanost črti filozofijo. Povedano drugače: znanosti se ni nikoli zdelo kaj prida pomembno, da bi upravičevala svojo vero ali pojasnjevala svoje pomene. Zato je tudi vseskozi ostala medla in ravnodušna do Humovih ovržb.
Seveda pa je bil historični upor docela upravičen. Bil je zaželen oziroma celo več kot zaželen: za zdrav napredek je bil tako rekoč nepogrešljiv. Svet je potreboval nekaj stoletij, posvečenih izključno motrenju nepoenostavljivih in neovrgljivih dejstev. Ljudje le stežka počno več stvari hkrati, in to je bila stvar, h kateri so se čutili poklicane po racionalistični orgiji v srednjem veku. Šlo je torej za zelo smiselno reakcijo, ni pa šlo za upor v imenu razuma.
A obstaja Nemeza, ki čaka na vse, ki se namenoma ogibljejo potém vednosti. Skozi stoletja se razleza vzklik Oliverja Cromwella: “Bratje, rotim vas pri samem drobovju Kristusa! Pomislite vendar – kaj če se vendarle motite!”
Napredek znanosti je na tej točki dosegel prelomnico. Čvrsti temelji fizike so razpadli, fiziologija pa se je začela prvikrat kazati kot resna zakladnica znanja in ne le kot ropotarnica idej. Stari temelji znanstvenega mišljenja izgubljajo na pomenu. Čas, prostor, snov, materija, eter, elektrika, mehanizem, organizem, konfiguracija, struktura, vzorec, funkcija – vsi ti pojmi kličejo po reinterpretaciji. Kak smisel ima govoriti o mehanski razlagi, če ne veš, kaj sploh pomeni mehanika?
(Mikalojus Konstantinas Čiurlionis, Rex (1909), vir: wikiart)
Nesporno je, da je znanost nastopila svojo novoveško kariero s prevzemom dediščine, ki je izhajala iz najšibkejših delov filozofije Aristotelovih naslednikov. Izbor se je v nekaterih ozirih izkazal za silno posrečen, saj je polju vednosti v 17. stoletju – vsaj, kar se tiče fizike in kemije – omogočil celovito formulacijo, ki se je obdržala vse do dandanes. Je pa zato nekritično privzemanje polresnic bržkone zavrlo napredek na področju biologije in psihologije. Če naj se znanost ne razpusti v goščo ad hoc hipotez, mora postati filozofska in lastne temelje podvreči temeljiti kritiki.
V prihajajočih predavanjih tega cikla bom orisal uspehe in neuspehe nekaterih kozmoloških pojmovanj, v katere se je v zadnjih treh stoletjih odeval evropski razum. Splošne mnenjske klime vztrajajo dve do tri generacije, torej šestdeset do sto let, prisotna pa so tudi kratkotrajnejša miselna nihanja, ki se vršijo na površju tega obsežnejšega gibanja. Skratka, seznanili se bomo s preobrazbami evropskega nazora, ki so pomembno vplivale na prihajajoča stoletja. Hkrati pa bomo videli, da se ob tem skozi celotno obdobje vije izdelana znanstvena kozmologija, ki kot temeljno dejstvo predpostavlja nezvedljivo golo snov oz. materijo, razporejeno po prostoru v obliki toka konfiguracij. Vzeta sama po sebi, je takšna materija oropana smisla, vrednot, smotra. Počne, kar pač počne, in pri tem sledi utečenim tirnicam, ki ji jih vsiljujejo zunanje relacije, torej relacije, ki ne izvirajo iz narave njene biti. To je predpostavka, ki jo bom imenoval “znanstveni materializem” in ki ji bom očital, da je povsem neprimerna za znanstveno situacijo, v kateri se trenutno nahajamo. Če jo ustrezno tolmačimo, ni napačna. Če se namreč zamejimo na specifično vrsto dejstev, abstrahiranih od celokupnega nabora okoliščin, v katerih se ta dejstva pojavljajo, jih bo materialistična predpostavka izrazila do pičice natančno. Če pa to abstrakcijo preidemo, bodisi z bolj pretanjeno rabo čutov ali s pretresom pomena in skladnosti misli, se prikazana shema nemudoma sesuje. Glavni razlog za njen metodološki uspeh je bila ravno ozkost polja, v katerem se je shema izkazala za učinkovito. Pozornost je namreč usmerila na natanko tisto skupino dejstev, ki jih je bilo treba raziskati znotraj takrat obstoječe domene vednosti.
Uspešnost sheme je imela negativen učinek na vrsto tokov v evropski misli. Historični upor je bil antiracionalističen, saj je sholastični racionalizem potreboval korenito korekcijo prek stika z golimi dejstvi. Vendar pa je bila prenova filozofije pod taktirko Descartesa in njegovih naslednikov v celoti obarvana z nekritičnim sprejemanjem znanstvene kozmologije. Uspešnost temeljnih postavk, s katerimi so operirali, je znanstvenike učvrstil v nasprotovanju spremembam, ki bi lahko izšle iz preizpraševanja racionalnosti teh postavk. To pomeni, da jih je morala vsaka filozofija tako ali drugače sprejeti v celoti. Zgled znanosti pa je imel vpliv tudi na druge miselne krajine. Historični upor je tako zašel v skrajnost in s tem filozofijo oropal njene prave vloge, namreč vloge usklajevalke različnih abstrakcij, ki se porajajo znotraj metodološkega mišljenja. Vsaka misel je abstraktna. Poglavitna pregreha intelekta je nebrzdana raba abstrakcij. Te pregrehe ne moremo docela izničiti z vrnitvijo h konkretnemu izkustvu. Nenazadnje se nam lahko zgodi, da smo pozorni zgolj na tiste vidike lastnega konkretnega izkustva, ki so del neke zamejene sheme. Ideje je mogoče prečistiti na dva načina. Prvi je brezstrastno opazovanje s pomočjo telesnih čutov. A pri tem moramo upoštevati, da je vsako opazovanje razbiranje. To pomeni, da je težko preseči sheme abstrakcij, ki so se izkazale za uspešne na dovolj velikem številu področij. Druga metoda temelji na primerjavi različnih shem abstrakcije, ki koreninijo v različnih vrstah izkustev. Takšna primerjava zadostí zahtevam italijanskih sholastikov-bogoslovcev, ki jih omenja Paolo Sarpi. Ti so namreč zahtevali uporabo razuma. Vera v razum pomeni zaupanje, da so poslednje narave stvari medsebojno ubrane in da niso popolnoma naključne. Gre za vero, da v samem jedru stvari ne bomo našli zgolj skrivnostnih naključij. Vera v red narave, ki je omogočila razvoj znanosti, je poseben primer globlje vere. Te vere ne more upravičiti nobena induktivna generalizacija, saj izhaja iz neposrednega proučevanja narave stvari, kakor se nam dajejo v našem neposrednem trenutnem izkustvu. Ne moremo ubežati lastni senci. Izkusiti to vero pomeni vedeti, da smo s tem, ko smo to, kar smo, hkrati tudi več od tega, kar smo; pomeni vedeti, da v našem izkustvu, najsi je še tako temotno in razdrobljeno, vendarle pozvanjajo globočine stvarnosti; da morajo posamični pojavi že zato, da bi bili to, kar so, biti del sistema stvari; da ta sistem vključuje ubranost logične racionalnosti in ubranost estetskega dosežka; da logična ubranost obtežuje univerzum kot svinčena nujnost, da pa se mu estetska ubranost ponuja kot živi ideal, ki daje obliko občemu toku in njegovemu postopnemu drsenju proti bolj pretanjenim in prefinjenim vprašanjem.
*naslovna slika: Mikalojus Konstantinas Čiurlionis, Novice (1904), vir: Arthive
