Gre za delovni prevod dela prvega poglavja Znanosti in modernega sveta (Science and the Modern World), ki jo je Alfred North Whitehead objavil v letu 1925.
Prevedel: Sebastjan Vรถrรถs
Uฤinki, s katerimi je grลกka dramatika na razliฤne posredne naฤine vplivala na srednjeveลกko misel, so bili veฤznaฤni. Ustanovni oฤetje znanstvene domiลกljije, kakrลกno poznamo danes, so bili vรฉliki dramaturgi antiฤnih Aten: Ajshil, Sofokles, Evripid. Njihovo vizijo nemilostne in ravnoduลกne usode, ki tragiฤni zaplet rine k neizbeลพnemu zakljuฤku, najdemo tudi v znanosti. Usoda, ki nastopa v grลกki tragediji, postane v sodobni misli red narave. Goreฤe zanimanje za posamezne junaลกke zaplete, ki naj bi uprimerjali in potrjevali delovanje usode, se v naลกem ฤasu prelevi v vse bolj zgoลกฤeno zanimanje za kljuฤne poskuse [crucial experiment]. Imel sem to sreฤo, da sem mogel prisostvovati na zasedanju Londonske kraljeve druลพbe, na katerem je kraljevi astrolog naznanil, da fotografije znamenitega sonฤnega mrka, katerega meritve so opravili njegovi sodelavci iz observatorija v Greenwichu, potrjujejo Einsteinovo napoved, da se ลพarki svetlobe med potovanjem v bliลพini sonca upognejo. Celotno ozraฤje, preลพeto z naelektreno radovednostjo, je do potankosti spominjalo na grลกko dramo: bili smo zbor, ki je komentiral odredbe usode, kakor se je razkrivala v zapletu prvovrstnega pomena. Sรกmo prizoriลกฤe je imelo izrazit dramaturลกki pridih: tradicionalen ceremonial, v ozadju pa Newtonova slika kot opomin, da bo po veฤ kot dveh stoletjih najveฤja med znanstvenimi posploลกitvami deleลพna prve premene. Ni pa umanjkal niti osebni interes: vรฉlika miselna dogodivลกฤina je namreฤ konฤno priplula v varen pristan.
Naj tukaj spomnim, da bistvo tragedije ni nesreฤa, temveฤ sveฤana resnobnost, ki spremlja neusmiljeni potek stvari. ฤe ลพelimo to neizbeลพnost usode ponazoriti s primeri, vzetimi iz ฤlovekovega ลพivljenja, se moramo zateฤi k nesreฤnim zapletom. Kajti le z njihovo pomoฤjo je mogoฤe v drami jasno predoฤiti jalovost vseh poskusov pobega. Ta neusmiljena neizbeลพnost preลพema tudi znanstveno misel. Zakoni fizike so odredbe usode.
Ideja o moralnem redu, ki jo najdemo v grลกkih igrah, ni bila iznajdba dramatikov, temveฤ je v literarno tradicijo brลพkone vstopila iz sploลกno uveljavljenih nazorov takratnega ฤasa. Hkrati pa je s tem, ko je odkrila to preฤudovito izrazno sredstvo, poglobila miselni tok, iz katerega se je porodila. Predstava o moralnem redu se je vtisnila v domiลกljijo klasiฤne civilizacije.
Na neki toฤki je ta izjemna skupnost razpadla in Evropa je zakoraฤila v srednji vek. Neposredni vpliv grลกke literature je presahnil, ideja o moralnem redu in redu narave pa se je ohranila v stoiลกki filozofiji. Lecky v Zgodovini evropske morale [History of European Morals] denimo zapiลกe: โSeneka trdi, da se vse stvari pokoravajo neomajnemu zakonu usode, katerega avtor je Bog; a ฤeprav je zakon usode nastal po Boลพji odredbi, mu je zavezan tudi Bog sam.โ Najizraziteje pa so stoiki vplivali na srednjeveลกko miselnost z razprลกenim obฤutkom za red, ki je izลกel iz rimskega prava. Poglejmo si ลกe en navedek iz Leckyja: โRimsko pravo je bilo otrok filozofije v dveh ozirih. Prviฤ, bilo je osnovano na filozofskem modelu, saj ni bilo zgolj empiriฤni sistem, prilagojen obstojeฤim druลพbenim potrebam, temveฤ je izdelalo abstraktna pravna naฤela, ki jim je skuลกalo slediti. Drugiฤ, omenjena naฤela si je sposodila od stoicizma.โ Kljub anarhiji, ki je po razpadu cesarstva zajela velik del Evrope, je bil obฤutek za pravni red v kolektivnem spominu ljudstev, ลพiveฤih pod cesarsko nadvlado, vseskozi prisoten. Pa tudi zahodna cerkev je veljala za ลพivo uteleลกenje tradicij cesarske vladavine.
Pomembno je izpostaviti, da peฤat, ki ga je na srednjeveลกki civilizaciji pustilo rimsko pravo, ni zajemal le nekaj modrih smernic o pravilnem vedรชnju. Nasprotno: ลกlo je za nadrobno izdelan sistem, ki je kompleksnemu ustroju druลพbenega organizma in ลพelenim vedenjskim vzorcem znotraj njega podeljeval ustrezno pravno podlago. V tem sistemu ni bilo prostora za dvoumnosti. Ni ลกlo za hvalevredne maksime, temveฤ za jasne postopke o tem, kako stvari spraviti v red – in jih tam tudi ohraniti. Lahko bi rekli, da je bil srednji vek za zahodnoevropski razum dolgotrajno urjenje v ฤutu za red. ฤeprav je na praktiฤni ravni kdaj zaลกkripalo, pa sama ideja ni nikoli izgubila privlaka. V prvi vrsti je ลกlo za obdobje urejenega miลกljenja, obdobje, ki je bilo skoz in skoz racionalistiฤno. Sรกma anarhija je ฤut za usklajenost sistema zgolj pospeลกila – podobno, kot je anarhija v sodobni Evropi porodila racionalno vizijo Lige narodov.
Vendar pa znanost potrebuje ลกe vse kaj drugega kot le sploลกen ฤut za red stvari. Dovolj je le stavek, da pokaลพemo, kako je bila navada natanฤnega, jasnega miลกljenja v evropskega duha vsajena za ฤasa dolgotrajne prevlade sholastiฤne logike in sholastiฤnega bogoslovja. Ta neprecenljiva navada, ki um spodbuja k iskanju jasne poante in k vztrajanju pri njej, se je ohranila, tudi ko je bila sholastiฤna filozofija ลพe ovrลพena. Galilej dolguje Aristotelu veliko veฤ, kot je razvidno z vrhnjih slojev njegovega Dialoga: dolguje mu trezno glavo in analitiฤni um.
(Galileo Galilei, Risbe Luninih men (1609), vir: Our Planet)
In vendar menim, da mi s tem ลกe ni uspelo zbezati na plano najveฤjega doprinosa srednjeveลกke misli k oblikovanju znanstvenega gibanja. Tukaj merim na neomajno prepriฤanje, da je mogoฤe vsak nadroben pripetljaj na popolnoma doloฤen, sploลกno naฤelo ponazarjajoฤ naฤin povezati z njegovim predhodnikom. Brez tega prepriฤanja bi neverjetni podvigi znanstvenikov ostali obsojeni na propast. Kajti prav to instinktivno prepriฤanje, jasno postavljeno pred oko domiลกljije, je gibรกlo znanstvenega raziskovanja – prepriฤanje, da je na delu skrivnost, ki jo je mogoฤe razkrinkati! Kako je priลกlo do tega, da je bilo to prepriฤanje s tolikลกno jasnostjo vsajeno v evropskega duha?
ฤe ta za Evropo znaฤilen miselni nagib primerjamo z drลพo drugih civilizacij, kadar so te prepuลกฤene same sebi, se zdi, da bi lahko imel en sam izvor. Videti je namreฤ, da izhaja iz srednjeveลกke vere v racionalnost Boga, pojmovane kot zmes osebne energije Jehove in racionalnosti grลกkega filozofa. Vsak, ลกe tako droben pojav je podvrลพen nadzoru in urejenosti: posledica prouฤevanje narave je bila zgolj upraviฤenje vere v racionalnost. Naj spomnim, da pri tem nimam v mislih eksplicitnih prepriฤanj peลกฤice posameznikov, temveฤ govorim o peฤatu, ki ga je ta neomajna vera tekom stoletij pustila na evropskem duhu. Tukaj ne gre za besedni nauk, temveฤ za instinktivni miselni nagib.
V Aziji so prevladovala pojmovanja, ki so Boga videla kot preveฤ nakljuฤnega ali preveฤ neosebnega, da bi zgoraj opisane ideje mogle imeti veฤji uฤinek na tamkajลกnje instinktivne navade duha. Vsak doloฤen pripetljaj bi lahko bila nasledek muhavosti iracionalnega despota ali pa bi se utrnila iz neke neosebne, nedoumljive zibke reฤi. Na delu ni bilo enake samozavesti kot v primeru inteligibilne racionalnosti osebnega boลพanstva. S tem ne ลพelim reฤi, da je bilo evropsko zaupanje v doumljivost narave logiฤno upraviฤeno – celo z vidika njegove lastne teologije ne -, temveฤ ลพelim zgolj razumeti, kako je do tega zaupanja priลกlo. Moja razlaga se glasi, da je vera v moลพnost znanosti, ki se je porodila pred razvojem sodobne znanstvene teorije, nezavedna izpeljanka srednjeveลกkega teologije.
Toda znanost ni zgolj nasledek instinktivne vere. Potrebuje namreฤ tudi ลพivo zanimanje za preproste ลพivljenjske pripetljaje zavoljo njih samih.
Ta pridatek – โzavoljo njih samihโ – je pomemben. Prva faza srednjega veka je bil ฤas simbolizma. ล lo je za ฤas daljnoseลพnih idej in preproste tehnike. ฤlovek z naravo ni znal kaj prida veliko poฤeti, razen da je iz nje trudoma izลพemal vsakdanji kruh. So pa zato njegovo raziskovalno ลพilico vabile miselne, v filozofske in teoloลกke barve odete krajine. Preprosta umetnost je bila zmoลพna te zamisli, ki so polnile vse premiลกljujoฤe duhove, prevesti v jezik simbolov. Za prvo fazo srednjeveลกke umetnosti je znaฤilna sapo jemajoฤa, neprekosljiva milina. Intrinziฤna vrednost te umetnosti pa ลกe pridobi na veljavi, ฤe upoลกtevamo, da je njeno sporoฤilo presegalo umetniลกko samoupraviฤenje estetskega uฤinka in je bilo vezano na simboliฤno upodabljanje stvari, ki leลพe izza narave same. V tej simboliฤni fazi je narava srednjeveลกki umetnosti sluลพila kot medij; iz nje ฤrpala energijo, a obenem kazala na svet onstran.
(Hilma af Klint, Skupina X, ลกt. 1, oltarni predel (1915), vir: Wikimedia Commons)
Da bi razumeli nasprotje med zgodnjim srednjim vekom in ozraฤjem, potrebnim za vzklitje znanstvene miselnosti, primerjajmo Italijo v 6. stoletju z Italijo v 16. stoletju. V obeh stoletjih je italijanski genij postavljal temelje novi dobi. Zgodovina treh stoletij pred priฤetkom zgodnejลกega obdobja je bila kljub obetom za prihodnost, ki jih je prinesel vzpon krลกฤanstva, v veliki meri zaznamovana z obฤutkom, da smo priฤa zatonu civilizacije. Vsaka generacija je utrpela neko izgubo. Ko prebiramo takratne zapise, se nad nami spreletava senca prihajajoฤega barbarizma. Sicer se ลกe vedno najdejo vรฉliki moลพje, ki so se proslavili z dejanjem ali mislijo, a je celokupen izplen njihovih prizadevanj zgolj zaฤasna zaustavitev sploลกnega zatona. V 6. stoletju smo, vsaj kar se Italije tiฤe, na samem dnu razvojne krivulje. Hkrati pa je v tem stoletju vsako dejanje postavljalo temelje za izjemen vzpon nove evropske civilizacije. Bizantinsko cesarstvo pod vodstvom Justinijana je iz ozadja na tri naฤine usodno vplivalo na znaฤaj srednjega veka v Zahodni Evropi. Prviฤ, njegove vojskรฉ so pod vodstvom Belizarja in Narzesa Italijo osvobodile gotske nadvlade. To je dalo prosto pot starodavnemu italijanskemu ฤutu za ustanavljanje organizacij, ki so ลกฤitile ideal kulturnega udejstvovanja. ฤeprav ni mogoฤe ne soฤustvovati z Goti, ni nobenega dvoma, da je bilo tisoฤ let papeลกke nadvlade za Evropo neskonฤno bolj dragoceno, kot bi bil kakrลกenkoli ลพe vpliv, ki bi ga imelo gotsko kraljestvo, ฤe bi se usidralo v Italiji.
Drugiฤ, kodifikacija rimskega prava je vzpostavila pravni ideal, ki je v prihajajoฤih stoletjih usodno zaznamoval evropsko socioloลกko misel. Pravo je takรณ gibรกlo oblasti kot pogoj njenega omejevanja. Cerkveno kanonsko in drลพavno civilno pravo dolgujeta vpliv, ki sta ga imela na razvoj Evrope, Justinijanovim zakonodajalcem. V zahodnega duha sta zasejala ideal, da mora biti oblast tako zakonita kot zakonodajna ter da mora v sebi izkazovati racionalno uravnavan sistem organizacije. Italija v 6. stoletju je bila lep prikaz, kako je na odmevnost teh idej vplival stik z Bizantinskim cesarstvom.
Tretjiฤ, v nepolitiฤnih sferah umetnosti in uฤenosti je Konstantinopel veljal za standard dosegljive kultiviranosti ter je deloma s spodbujanjem neposrednega posnemanja, deloma z vzbujanjem posrednega navduลกenja, osnovanega na preprostem zavedanju, da kaj takega sploh obstaja, deloval kot nepresahljiv vir navdiha za zahodno kulturo. Bizantinska modrost je z burjenjem domiลกljije zahodnih mislecev v prvi fazi srednjega veka opravljala podobno vlogo kot egipฤanska modrost z razvnemanjem domiลกljije zgodnjih Grkov. V obeh primerih je bila stopnja dejanskega poznavanja omenjenih modrosti brลพkone ravno pravลกnja: vedelo se je dovolj o dosegljivih standardih, a obenem premalo, da bi se uveljavil hromeฤ vpliv statiฤnih in tradicionalnih naฤinov miลกljenja. Zaradi tega so lahko misleci v obeh primerih ลกli dlje od svojih vzornikov in postali uspeลกnejลกi. Nobena razlaga vzpona evropske znanstvene misli ne more scela prezreti vpliva, ki ga je pri tem iz ozadja vrลกila bizantinska civilizacija. V 6. stoletju pride v zgodovini odnosov med Bizancem in Zahodom do krize, ki je bila nekakลกen protipol vpliva grลกke literature na evropsko misel v 15. in 16. stoletju. Dva izjemna ฤloveka, ki sta v 6. stoletju v Italiji postavila temelje prihajajoฤi dobi, sta bila sv. Benedikt in Gregor Vรฉliki. ลฝe to, da se sklicujemo nanju, jasno priฤa, da je bil dostop do znanstvene miselnosti, ki se je porodil z Grki, v popolnem razsulu. Smo tako rekoฤ na niฤelni toฤki znanstvene temperature. Je pa zato ลพivljenjsko delo Gregorja in Benedikta posejalo seme za prenovo Evrope, seme, ki je zagotovilo, da je prenovljena podoba, ko je enkrat vzklila, vsebovala znanstveno miselnost, ki je bil uฤinkovitejลกi od tiste v antiฤnem svetu. Grki so bili preveฤ teoretiฤni. Znanost je bila zanje pritiklina filozofije. Gregor in Benedikt pa sta bila praktiฤna moลพa, ki sta se zavedala pomena vsakdanjih reฤi in hkrati ta praktiฤni temperament spojila ลกe z verskimi in kulturnimi dejavnostmi. Zlasti sv. Benedikt je zasluลพen za to, da so samostani postali pribeลพaliลกฤa tako praktiฤno naravnanih poljedelcev kakor tudi svetnikov, umetnikov in uฤenjakov. Zavezniลกtvo med znanostjo in tehnologijo, ki skrbi za to, da je uฤenost v stiku z nepoenostavljivimi in neovrgljivmi dejstvi, dolguje veliko prav praktiฤni nravi zgodnjih benediktincev. Sodobna znanost izvira tako iz Rima kot iz Grฤije, rimska nasledstvena linija pa pojasni, od kod se ji je pritaknil preseลพek miselne energije, tesno spojene s svetom dejstev.
(Henri Biva, Jutro v Villeneuvu (1905), vir: wikipedia)
Vpliv spoja med samostani in naravnimi dejstvi se je najprej pokazal v umetnosti. Z vzponom naturalizma v poznem srednjem veku je v evropskega duha vstopil ลกe zadnji ฤlen, potreben za vzpon znanosti. Priลกlo je do porasta zanimanja za naravne predmete in naravne pripetljaje zaradi njih samih. Podobe naravnega zelenja, rastoฤega na nekem podroฤju, so vklesovali v odroฤne dele nastajajoฤih stavb kot izraz navduลกenja nad temi vsem dobro znanimi predmeti. Ozraฤje, v katerem so se kalile takratne umetnosti, se je iskrilo od nebrzdanega navduลกenja nad motrenjem stvari, ki nas obdajajo. Rokodelci, ki so izdelovali poznosrednjeveลกke okrasne skulpture, Giotto, Chaucer, Wordsworth, Walt Whitman in – v sodobnem ฤasu – novoangleลกki pesnik Robert Frost, so si v tem oziru nadvse podobni. Predrami se zanimanje za preprosta neposredna dejstva, ki v kasnejลกi znanstveni misli zadobijo podobo nepoenostavljivih in neovrgljivih dejstev.
Evropski duh je bil nared za novo miselno pustolovลกฤino. Nobene potrebe ni, da bi nadrobno popisovali razliฤne prigode, ki so zaznamovale vzpon znanosti: porast blaginje in brezdelja, ลกirjenje univerz, izum tiska, zavzetje Konstantinopla, Kopernik, Vasco da Gama, Kolumb, teleskop. Prst, klima, seme, vse to je bilo nared – in gozd je rasel! Znanost se ni nikoli otresla peฤata, ki ga je na njej pustilo dejstvo, da je izvorno izลกla iz duha historiฤnega upora pozne renesanse. Vseskozi je ostala preteลพno antiracionalistiฤno, na naivni veri osnovano gibanje. ฤe je potrebovala argumentacijo, si jo je sposodila od matematike, tega preลพitka na deduktivni metodi osnovanega grลกkega racionalizma. Znanost ฤrti filozofijo. Povedano drugaฤe: znanosti se ni nikoli zdelo kaj prida pomembno, da bi upraviฤevala svojo vero ali pojasnjevala svoje pomene. Zato je tudi vseskozi ostala medla in ravnoduลกna do Humovih ovrลพb.
Seveda pa je bil historiฤni upor docela upraviฤen. Bil je zaลพelen oziroma celo veฤ kot zaลพelen: za zdrav napredek je bil tako rekoฤ nepogreลกljiv. Svet je potreboval nekaj stoletij, posveฤenih izkljuฤno motrenju nepoenostavljivih in neovrgljivih dejstev. Ljudje le steลพka poฤno veฤ stvari hkrati, in to je bila stvar, h kateri so se ฤutili poklicane po racionalistiฤni orgiji v srednjem veku. ล lo je torej za zelo smiselno reakcijo, ni pa ลกlo za upor v imenu razuma.
A obstaja Nemeza, ki ฤaka na vse, ki se namenoma ogibljejo potรฉm vednosti. Skozi stoletja se razleza vzklik Oliverja Cromwella: โBratje, rotim vas pri samem drobovju Kristusa! Pomislite vendar – kaj ฤe se vendarle motite!โ
Napredek znanosti je na tej toฤki dosegel prelomnico. ฤvrsti temelji fizike so razpadli, fiziologija pa se je zaฤela prvikrat kazati kot resna zakladnica znanja in ne le kot ropotarnica idej. Stari temelji znanstvenega miลกljenja izgubljajo na pomenu. ฤas, prostor, snov, materija, eter, elektrika, mehanizem, organizem, konfiguracija, struktura, vzorec, funkcija – vsi ti pojmi kliฤejo po reinterpretaciji. Kak smisel ima govoriti o mehanski razlagi, ฤe ne veลก, kaj sploh pomeni mehanika?
(Mikalojus Konstantinas ฤiurlionis, Rex (1909), vir: wikiart)
Nesporno je, da je znanost nastopila svojo novoveลกko kariero s prevzemom dediลกฤine, ki je izhajala iz najลกibkejลกih delov filozofije Aristotelovih naslednikov. Izbor se je v nekaterih ozirih izkazal za silno posreฤen, saj je polju vednosti v 17. stoletju – vsaj, kar se tiฤe fizike in kemije – omogoฤil celovito formulacijo, ki se je obdrลพala vse do dandanes. Je pa zato nekritiฤno privzemanje polresnic brลพkone zavrlo napredek na podroฤju biologije in psihologije. ฤe naj se znanost ne razpusti v goลกฤo ad hoc hipotez, mora postati filozofska in lastne temelje podvreฤi temeljiti kritiki.
V prihajajoฤih predavanjih tega cikla bom orisal uspehe in neuspehe nekaterih kozmoloลกkih pojmovanj, v katere se je v zadnjih treh stoletjih odeval evropski razum. Sploลกne mnenjske klime vztrajajo dve do tri generacije, torej ลกestdeset do sto let, prisotna pa so tudi kratkotrajnejลกa miselna nihanja, ki se vrลกijo na povrลกju tega obseลพnejลกega gibanja. Skratka, seznanili se bomo s preobrazbami evropskega nazora, ki so pomembno vplivale na prihajajoฤa stoletja. Hkrati pa bomo videli, da se ob tem skozi celotno obdobje vije izdelana znanstvena kozmologija, ki kot temeljno dejstvo predpostavlja nezvedljivo golo snov oz. materijo, razporejeno po prostoru v obliki toka konfiguracij. Vzeta sama po sebi, je takลกna materija oropana smisla, vrednot, smotra. Poฤne, kar paฤ poฤne, in pri tem sledi uteฤenim tirnicam, ki ji jih vsiljujejo zunanje relacije, torej relacije, ki ne izvirajo iz narave njene biti. To je predpostavka, ki jo bom imenoval โznanstveni materializemโ in ki ji bom oฤital, da je povsem neprimerna za znanstveno situacijo, v kateri se trenutno nahajamo. ฤe jo ustrezno tolmaฤimo, ni napaฤna. ฤe se namreฤ zamejimo na specifiฤno vrsto dejstev, abstrahiranih od celokupnega nabora okoliลกฤin, v katerih se ta dejstva pojavljajo, jih bo materialistiฤna predpostavka izrazila do piฤice natanฤno. ฤe pa to abstrakcijo preidemo, bodisi z bolj pretanjeno rabo ฤutov ali s pretresom pomena in skladnosti misli, se prikazana shema nemudoma sesuje. Glavni razlog za njen metodoloลกki uspeh je bila ravno ozkost polja, v katerem se je shema izkazala za uฤinkovito. Pozornost je namreฤ usmerila na natanko tisto skupino dejstev, ki jih je bilo treba raziskati znotraj takrat obstojeฤe domene vednosti.
Uspeลกnost sheme je imela negativen uฤinek na vrsto tokov v evropski misli. Historiฤni upor je bil antiracionalistiฤen, saj je sholastiฤni racionalizem potreboval korenito korekcijo prek stika z golimi dejstvi. Vendar pa je bila prenova filozofije pod taktirko Descartesa in njegovih naslednikov v celoti obarvana z nekritiฤnim sprejemanjem znanstvene kozmologije. Uspeลกnost temeljnih postavk, s katerimi so operirali, je znanstvenike uฤvrstil v nasprotovanju spremembam, ki bi lahko izลกle iz preizpraลกevanja racionalnosti teh postavk. To pomeni, da jih je morala vsaka filozofija tako ali drugaฤe sprejeti v celoti. Zgled znanosti pa je imel vpliv tudi na druge miselne krajine. Historiฤni upor je tako zaลกel v skrajnost in s tem filozofijo oropal njene prave vloge, namreฤ vloge usklajevalke razliฤnih abstrakcij, ki se porajajo znotraj metodoloลกkega miลกljenja. Vsaka misel je abstraktna. Poglavitna pregreha intelekta je nebrzdana raba abstrakcij. Te pregrehe ne moremo docela izniฤiti z vrnitvijo h konkretnemu izkustvu. Nenazadnje se nam lahko zgodi, da smo pozorni zgolj na tiste vidike lastnega konkretnega izkustva, ki so del neke zamejene sheme. Ideje je mogoฤe preฤistiti na dva naฤina. Prvi je brezstrastno opazovanje s pomoฤjo telesnih ฤutov. A pri tem moramo upoลกtevati, da je vsako opazovanje razbiranje. To pomeni, da je teลพko preseฤi sheme abstrakcij, ki so se izkazale za uspeลกne na dovolj velikem ลกtevilu podroฤij. Druga metoda temelji na primerjavi razliฤnih shem abstrakcije, ki koreninijo v razliฤnih vrstah izkustev. Takลกna primerjava zadostรญ zahtevam italijanskih sholastikov-bogoslovcev, ki jih omenja Paolo Sarpi. Ti so namreฤ zahtevali uporabo razuma. Vera v razum pomeni zaupanje, da so poslednje narave stvari medsebojno ubrane in da niso popolnoma nakljuฤne. Gre za vero, da v samem jedru stvari ne bomo naลกli zgolj skrivnostnih nakljuฤij. Vera v red narave, ki je omogoฤila razvoj znanosti, je poseben primer globlje vere. Te vere ne more upraviฤiti nobena induktivna generalizacija, saj izhaja iz neposrednega prouฤevanja narave stvari, kakor se nam dajejo v naลกem neposrednem trenutnem izkustvu. Ne moremo ubeลพati lastni senci. Izkusiti to vero pomeni vedeti, da smo s tem, ko smo to, kar smo, hkrati tudi veฤ od tega, kar smo; pomeni vedeti, da v naลกem izkustvu, najsi je ลกe tako temotno in razdrobljeno, vendarle pozvanjajo globoฤine stvarnosti; da morajo posamiฤni pojavi ลพe zato, da bi bili to, kar so, biti del sistema stvari; da ta sistem vkljuฤuje ubranost logiฤne racionalnosti in ubranost estetskega doseลพka; da logiฤna ubranost obteลพuje univerzum kot svinฤena nujnost, da pa se mu estetska ubranost ponuja kot ลพivi ideal, ki daje obliko obฤemu toku in njegovemu postopnemu drsenju proti bolj pretanjenim in prefinjenim vpraลกanjem.
*naslovna slika: Mikalojus Konstantinas ฤiurlionis, Novice (1904), vir: Arthive
