Teritorialni spopadi

Trenutno na področju kognitivne znanosti prihaja do zanimivih diskusij glede vprašanja, kje se odvijajo mentalni procesi, oz. kako zaokrožiti domeno, znotraj katere lahko identificiramo in preučujemo naše psihično življenje. Rečeno še drugače, gre za preprosto a vse prej kot samoumevno vprašanje, kje se končajo naše misli, oz. mi sami, in kje se začne zunanji svet.

“Teritorialni spopad”, o katerem govorim se odvija pod praporom t.i. razširjene kognicije, ki se je v zadnjem času vzpostavila kot prominentna, a še vedno kontroverzna raziskovalna smer v kognitivni znanosti. Že samo poimenovanje  paradigme je še vedno stvar diskusije, pri čimer bi izpostavil, da se mi zdi bolj primeren manj uveljavljen izraz razširjena duševnost, saj implicira, da pod vprašajem niso le kognitivni procesi v ožjem smislu (npr. zaznava ali zmožnost logičnega sklepanja), ampak tudi praktični in aksiološki aspekti našega psihičnega življenja, kot so afektivnost, volja, struktura in mehanizmi  sebstva ter nenazadnje funkcionalna integracija vseh teh aspektov na ravni človeka in drugih organizmov. Sicer pa glede vprašanja, katere mentalne funkcije lahko prestopijo tradicionalno začrtane meje, še vedno ni prišlo do splošnega konsenza, tudi znotraj kroga zagovornikov razširjene duševnosti. S svojo preferenco za krovni izraz njihovega prizadevanja torej želim naznačiti, da nameravam obravnavati predvsem kognitivne znanstvenike, ki področje mentalnega razumejo v širšem pomenu, in so zato lahko gibanju njegove ekspanzije sledili najdlje, pa čeprav morda v različnih smereh.

Vprašanje meja duševnosti je seveda prepleteno z drugimi, kot so kategorizacija duševnih funkcij, razlaga njihovega delovanja, itn. Pravzaprav je treba priznati, da vsakršna teorija duševnosti vsaj implicitno vzpostavi tudi razmejitev med domeno duševnosti in zunanjim svetom. S tega vidika lahko na celotno zgodovino tovrstnih teorij gledamo kot na dolgo serijo pogajanj glede meje med človekom in svetom.  Prav tako v zgodovini filozofije ne manjka eksplicitnih naslovitev teh meja in poskusov njihovega preseganja (npr. pri Heglu, Bergsonu, Merleau-Pontyu).

Teritorialni spor v kognitivni znanosti pa je vendarle nekoliko drugačen, saj celotna disciplina temelji na določenih predpostavkah, ki jih bom na tem mestu brez posebne utemeljitve privzel tudi sam. Naj izpostavim zgolj osnovno izhodišče, ki je skupno vsem pristopom v kognitivni znanosti; tega bi lahko na kratko strnil kot metodološko kontinuiteto med človekom in naravnim svetom. Iste metode opazovanja in principi razlage, s katerimi preučujemo naravne pojave, se torej aplicira na človeka oz. njegovo mišljenje. Ta predpostavka implicira, da se duševni procesi v osnovi ne razlikujejo bistveno od drugih naravnih pojavov, in da so na specifičen način umeščeni v naravni svet. S tega vidika si torej vprašanje o meji duševnosti lahko zastavimo kot vprašanje, kateri naravni pojavi omogočajo mišljenje, za razliko od tistih, ki v procesih kognicije ne opravljajo nobene vloge. Klasična kognitivna znanost se je praviloma osredotočala na možgane, oziroma, centralni živčni sistem kot priviligirani sedež mišljenja in človekove duševnosti. Razširjena duševnost pa, kot je razvidno iz imena, nosilce človekovih mentalnih funkcij vidi tudi onkraj meja živčnega sistema oziroma njegove kože. Pri tem se sicer ne odreče empiričnim metodam in materialističnim predpostavkam kognitivne znanosti. Prav tako ne zanika, da je človeška duševnost v veliki meri odvisna od delovanja naših možganov. Spodbija pa predpostavko, da lahko človeško duševnost razumemo, brez da bi poleg delovanja možganov upoštevali tudi celo vrsto človeških artefaktov, kulturnih praks in institucij.

Vprašanje, katere od teh primerov prepoznavamo kot bistvene gradnike človeške duševnosti je seveda v prvi vrsti odvisno od same definicije duševnosti, torej od  vprašanja, gradnike česa točno naj iščemo bodisi v možganih, ali človekovem širšem kulturnem okolju. Kot bomo videli v naslednjem razdelku, se opredelitve duševnosti v kognitivni znanosti razlikujejo, tudi med zagovorniki razširjene kognicije, ki na podlagi drugačnih izhodiščnih koncepcij duševnosti prispejo do različnih zaključkov. Kot bom pokazal v nadaljevanju, pa dinamika konfiguracij človeka in njegovih mentalnih protez, ki jo razširjena kognitivna znanost opaža na evolucijskem, zgodovinskem in vsakodnevnem nivoju, morda priča o tem, da teritorialni spopad glede meja naše duševnosti ni zgolj stvar konceptualnega konflikta glede tega, kaj vse si enkrat za vselej zasluži mesto pod kategorijo človeške duševnosti, ampak prej stvar realnega procesa, ki je na meje človekove identitete pritiskal z različnih strani in je morda vse prej kot zaključen.

Dva principa razširjene kognitivne znanosti

Osnovno tezo razširjene duševnosti bi lahko strnil v trditvi, da človeški mentalni procesi, ali pa vsaj njihovi konstitutivni deli, lahko obstajajo tudi onkraj meja možganov, oziroma človeških teles. Gre torej za pozicijo, ki eksplicitno naslavlja problematičnost prostorskih omejitev, ki si jih vzpostavlja določena struja raziskovanja kognicije, obrača pa se tudi proti prevladujočemu načinu, na katerega v vsakdanjem življenju koncipiramo meje svojega psihičnega življenja. Kot prevladujočo intuicijo, ki jo gojimo o sebi, povzame Clark: “smo v primežu mamljive a skrajno neutemeljene iluzije: iluzije, da se mehanizmi duševnosti in sebstva v zadnji instanci odvijajo v posebnem prostoru, ki ga ovija naša dobra stara biološka koža” (Clark,  2003, 27). Cilj razširjene duševnosti, je torej “pregnati to iluzijo, in pokazati, kako lahko šele kompleksen preplet naših možganov, teles in tehnologije dejansko konstituira inteligentne stroje, v katerih lahko zares prepoznamo sami sebe” (ibid.).

Razširjeno duševnost v njenih najbolj grobih obrisih torej definira boj proti “šovinizmu možganov”. Lahko pa si predstavljamo, da tako splošna smer reakcije porodi celo morje nasprotnih intuicij. Literatura razširjene duševnosti je polna primerov in miselnih eksperimentov, ki razširitev človeškega psihičnega življenja prikazujejo v najrazličnejših kontekstih. Zato pomaga, če raziskovalno področje sledeč Suttonu (2010) razčlenimo na dva vala, ki definirata tako rekoč dve smeri, v katerih lahko sledimo širitvi človeške duševnosti.

Prvi val se praviloma povezuje s tako imenovanim principom enakovrednosti (parity principle), ki vzpostavlja nekakšen formalen kriterij, s katerim lahko določimo, kdaj specifični aspekt zunanjega okolja konstituira dejanski člen naših mentalnih procesov. Ta princip spet najbolje povzame Clark: “če pri opravljanju določenega dejanja določen del zunanjega sveta deluje kot proces, ki bi ga, v primeru, da bi se ta proces odvijal v naši glavi, brez zadržkov identificirali kot kognitivni proces, potem je ta del zunanjosti (vsaj v časovnem okviru izvajanja tega dejanja) dejansko del tega kognitivnega procesa” (Clark, 2008, 77). Bistvena poteza prvega vala leži torej v tezi, da so določeni zunanji pojavi v specifičnih vlogah, ki jih opravljajo v interakciji s človeškimi posamezniki, na celovit in neposreden način izmenljivi z določenimi procesi, ki se odvijajo v posameznikovih možganih.

Naj obnovim enega izmed kanoničnih primerov takšne vrste razširjene duševnosti. Chalmers in Clark predlagata naslednji miselni eksperiment: predstavljajmo si prijatelja, ki se dogovorita, da se srečata pri muzeju moderne umetnosti. Prvi za trenutek pomisli, se spomni na kateri ulici se muzej nahaja, in se odpravi tja. Zanj bi torej brez pomisleka trdili, da ve za lokacijo muzeja, in da je bila ta informacija že pred njegovimi načrti za ogled razstave del njegovega spomina. Drugi izmed prijateljev (imenujmo ga Otto) pa trpi za Alzheimerjevo boleznijo. Zato s seboj neprestano nosi beležko, v kateri ima med drugim zapisan naslov muzeja, ki bi ga sicer pozabil. Clark in Chalmers nas na podlagi tega primera pobarata, da razmislimo o funkciji, ki ga v primeru Alzheimerjevega bolnika opravlja njegova beležka. Zdi se namreč, da bi njegovo vlogo lahko v tem kontekstu primerjali z nepoškodovanim delom možganov zdravega prijatelja, da torej beležka neposredno opravlja vlogo (deklarativnega) spomina. Zato avtorja potegneta zaključek, da je tudi Otto na določen način že vseskozi vedel za lokacijo muzeja, le da je njegovo dispozicijsko prepričanje distribuirano po celoti širšega sistema, ki ga tvori skupaj s svojim zvezkom (Chalmers in Clark, 1998, 7-12).

To je eden izmed največkrat navajanih primerov za ilustracijo načina, na katerega lahko deli zunanjega okolja igrajo vlogo, ki bi jo sicer igrali notranji procesi v možganih, torej načina, na katerega se ljudje lahko poslužujemo nekakšnih kognitivnih protez. Primer je zanimiv s številnih vidikov. Zaenkrat bi izpostavil, da vsekakor ne implicira, da nam tovrstne proteze lahko služijo zgolj v patoloških primerih. Če pomislimo na omenjeni način uporabe beležke, lahko opazimo, da tudi večina izmed tistih, ki ne trpimo za nevrološko poškodovanim spominom, praviloma delujemo podobno omenjenemu Azheimerjevemu bolniku. To drži še toliko bolj v času, ko je tehnologijo ročnega zapisovanja opomnikov skoraj popolnoma nadomestila digitalna tehnologija, ki nas lahko skorajda korak za korakom vodi do kateregakoli muzeja.

Princip enakovrednosti pa se seveda ne nanaša zgolj na spomin ali dispozicijska prepričanja. Chalmers in Clark omenjata na primer tudi proteze prostorske imaginacije v obliki računalniških vmesnikov (ibid., 1) in orodja za reševanje logičnih in matematičnih problemov v obliki notacij na papirju ali računalnika (ibid, 2). Prav tako pa niso zgolj naši specifično namenski artefakti oziroma orodja tisto, preko česar so lahko distribuirana naša mentalna stanja. Zlahka si zamislimo tudi primere družbeno razširjene duševnosti, kjer drugi ljudje opravljajo funkcijo Ottovega zvezka, in morda še mnoge druge vloge. Vse dokler se interakcije med človekom in zunanjim okoljem odvijajo z isto (ali vsaj primerljivo) stopnjo funkcionalne integriranosti in zanesljivosti, kot bi se odvijale interakcije med različnimi predeli možganov, lahko orodja, bolj ali manj inteligentne stroje in nenazadnje druge ljudi po principu enakovrednosti obravnavamo kot podaljške lastnega mišljenja.

Čeprav se Chalmers in Clark omejita na obravnavo zgolj ožje definiranih kognitivnih procesov, pa bi, kot izpostavljata sama, lahko na podoben način poskusili koncipirati tudi ostale mentalne funkcije, od zavestnega izkustva, želje, čustev, itn. (ibid., 7). Od objave njunega prelomnega članka so zvrstili številni primeri ravno takšnih poskusov (Di Paolo, 2008, Colombetti, 2017).  Omenjeni izziv lahko v tem smislu razumemo kot izhodišče prvega vala razširjene duševnosti, saj združuje tiste avtorje, ki raziskujejo utemeljenost in meje principa enakovrednosti.

Kot sem že izpostavil, pa obstaja (vsaj) še ena smer raziskovanja razširjene duševnosti.^[1]Obstajajo tudi zagovorniki tretjega vala razširjene duševnosti, npr. (Kirchhoff, 2012),  (Kirchhoff & Kiverstein, 2019). Ta izpostavlja problematičnost, ali pa vsaj nezadostnost principa enakovrednosti. Drugi val razširjene kognicije gradi na precej drugačnih predpostavkah, ki jih Sutton imenuje princip komplementarnosti in povzame v naslednjem odlomku:

Ni nujno, da v razširjenih kognitivnih sistemih zunanja stanja in procesi imitirajo ali replicirajo dimenzije, dinamike in funkcije notranjih stanj in procesov. Različne komponente celotnega (dolgotrajnega ali začasnega) [mentalnega] sistema lahko igrajo precej različne vloge in imajo dokaj različne lastnosti, dokler v sklopu s celoto na kolektiven in komplementaren način pripomorejo k fleksibilnemu mišljenju in delovanju (Sutton, 2010, 194)

Drugi val razširjene duševnosti torej gradi na predpostavki, da naša raba kognitivnih protez ni omejena zgolj na izvrševanje tistih funkcij, ki jih lahko primerjamo z neokrnjenim delovanjem možganov. Glede tega velja ponovno premisliti o določenih primerih, ki sem jih že omenil. Računanje s pisalom na primer močno pospeši izvajanje matematičnih algoritmov, medtem ko računalnik izvaja računske operacije, ki jih človek z golimi možgani preprosto ne more obvladati. Ta pomislek bi lahko pravzaprav posplošili na vsakršno obliko simbolnega mišljenja, ki ga omogoča govorica. Clark sam na primer nasprotuje klasični kognitivistični poziciji, ki jezikovne artefakte na določen način dejansko obravnava v skladu s principom enakovrednosti, torej kot pojav, ki je enakovreden simbolni komputaciji, ki naj bi ga opravljali možgani. Po njegovem simbolov govorice ne gre razumeti kot neposrednega izražanja izomorfnih mentalnih procesov, ki se odvijajo v naših glavah. Če jezik obravnavamo zgolj kot sredstvo komunikacije, po Clarku spregledamo njegovo zmožnost “preoblikovanja komputacijskega prostora, v katerem naši možgani rešujejo določene tipe problemov in izvršujejo določene tipe projektov” (Clark, 1998, 165). Poleg tega pa moramo upoštevati tudi možnost, da “učenje jezika dejansko reprogramira, oziroma na določen način transformira višjestopenjske komputacijske strukture samih možganov” (Dennet., 1991, 219).

Principa enakovrednosti in komplementarnosti torej očitno izhajata iz dveh različnih pogledov na razširjeno duševnost. Mislim pa, da ju ne gre razumeti kot dveh antagonističnih principov klasifikacije mentalnih pojavov, ki tekmujeta v prizadevanju identifikacije tistih, ki so dejansko razširjeni. To napako zagreši na primer Wheeler, ki obema principoma očita, da ne vzpostavljata dovolj jasne definicije mentalnih stanj, na podlagi katere bi lahko šele zares dokončno razsodili, kateri zunanji pojavi jih nadomeščajo ali pripomorejo k njihovi konstituciji (Wheeler, 2019, 85). Če bi takšno ali drugačno definicijo duševnosti vzpostavili že v samem izhodišču raziskovanja, bi razširjeno kognicijo res reducirali zgolj na problem klasifikacije. Vprašanje, ali naj določenim primerom rečemo mentalni ali pač kaj drugega, pa se mi zdi precej nezanimivo, dokler naše razumevanje teh primerov ostane nespremenjeno. Zato bi trdil, da imata sama principa prvega in drugega vala vrednost zgolj v usmerjanju naše pozornosti na značilne primere prepleta človeških mentalnih sposobnosti z njegovo zunanjostjo. Prava naloga razširjene kognitivne znanosti pa je ravno v razlagi specifičnih značilnosti tovrstnih pojavov. Rečeno drugače, razširjena duševnost postane prepričljiva in povedna, ko jo opazujemo skozi lečo procesa razširitve v njegovih evolucijskih, nevroloških in kulturnih dimenzijah. S tega vidika se prvi in drugi val razširjene kognicije izkažeta ne le za dva metodološko različna pristopa v kognitivni znanosti, ampak teoriji dveh različnih, povezanih in morda do neke mere antagonističnih valov dejanskega procesa ekspanzije in rekonfiguracije naših duševnosti.

Umetna inteligenca in rojeni kiborgi

Menim torej, da moramo razširjeno duševnost obravnavati z vidika dolgega procesa postopnega pozunanjanja človeških zmožnosti mišljenja in delovanja, ki sega vse od človekovih prazgodovinskih tehničnih pripomočkov, do avtomatizacije njegovih motoričnih vzorcev v industrijskih strojih, od pozunanjenja njegovega spomina v govorici, pisani in tiskani besedi, ter novejših avdio-vizualnih tehnologijah, do konstrukcije inteligentnih tehnologij, ki na tak ali drugačen način imitirajo delovanje človeških možganov. Pri tem pa se lahko zgledujemo po delu Leroi-Guorhana, paleontologa in antropologa, ki je vse omenjene aspekte raziskoval že pol stoletja preden se je razširjeno duševnost obravnavalo pod tem imenom.

Proces eksternalizacije človekovih značilnosti se po Leroi-Gourhanu začne v globoki zgodovini anatomsko modernega človeka, kulminira pa v realizaciji tega, čemur danes pravimo splošna umetna inteligenca, torej v oddaljeni, a vsekakor vedno bolj predstavljivi prihodnosti, v kateri človek na paradoksen način nadomesti samega sebe z lastnim mehaničnim dvojnikom (Leroi-Gourhan, 1990, 29-50). Na tem mestu sicer ne nameravam razpravljati o najbolj spekulativnem delu njegovih pogledov, ki se tičejo bolj ali manj oddaljene prihodnosti človekovega pozunanjanja.  Izpostavil pa bi, da bi bila z vidika naše razširjene duševnosti tako imenovana umetna splošna inteligenca razmeroma nezanimiv primer kognicije, ki je prestopila mejo človeških teles. Kognitivni sistem, ki bi integriral vse bistvene mentalne lastnosti človeka v umetnem telesu, bi predstavljal zgolj novo obliko individualnega inteligentnega bitja. V kolikor pa naše razumevanje splošnosti, ki ga pripisujemo umetni inteligenci, verjetno nujno ohranja pridih (takšne ali drugačne oblike) antropomorfizma, se zdi poskus konstrukcije takšne oblika umetne inteligence obsojen na zasledovanje spremenljive podobe človekovega dvojnika. Naj se nam ta smer širitve človeške duševnosti, zdi prepričljiva ali ne, pa je gotovo, da človek tekom procesa svojega pozunanjanja ne ostane nespremenjen. To pa se ne odraža zgolj v oblikah samo-modifikacije, ki ga ponuja najsodobnejša tehnologija, ampak tudi najbolj oddaljeni zgodovini evolucijskega razvoja anatomsko modernega človeka.   

V Leroi-Gurhainu zato vidim predhodnika razširjene duševnosti, ne toliko zaradi njegove obravnave inteligentne tehnologije, kot zaradi njegovega razumevanja načina, na katerega je formacija človeške inteligence sama pogojena z njegovim posluževanjem tehnologije. Najlažje si jo sicer predstavljamo v obliki kibernetičnega nadgrajevanja človeškega telesa, vendar pa francoski paleontolog nekaj takšnega opaža tudi v naši najbolj oddaljeni biološki preteklosti.

Leroi-Gourhan v svoji analizi pozunanjenja aspektov človeka izhaja iz evolucijskega stališča, pri čemer ga vodi opažanje, da je možnost evolucijskega razvoja možganov pri vseh življenjskih oblikah pogojena s strani mehanskih omejitev njihovega kostnega ogrodja (Leroi-Gurhain, 1988, 70). Na tej podlagi izpostavi evolucijski premik, ki je po njegovem najpomembneje vplival na razvoj značilnosti, ki inteligenco anatomsko modernega človeka razločuje od drugih. Ta  premik vidi v pokončni drži, ter z njo povezano “sprostitvijo” roke, ki jo hoja po dveh nogah osvobodi lokomocijske funkcije. Ena izmed vidnejših anatomskih sprememb, ki sledijo človekovi izravnavi drže, je specializacija roke za prijemanje, sprememba v funkciji sprednjih okončin, ki bi jo lahko označili tudi za nekakšno “antispecializacijo”. Človeška roka namreč izgubi vse značilnosti, ki bi ji omogočale efektivno opravljanje katere koli specifične funkcije, ki jo še vedno najdemo pri sprednjih okončinah nekaterih drugih sesalcev, katerih  sprednje okončine poleg premikanja služijo tudi za manipulacijo svojega okolja (ibid., 65). Tako na primer funkcije rezanja, strganja, ali kopanja, pa seveda tudi mnoge druge, ki jih v živalskem svetu ne bomo našli, sprednja okončina pri človeku ne opravlja neposredno, ampak s pomočjo orodja. Človeška roka se torej osvobodi predvsem enoznačni podreditvi biološki funkciji, oziroma, kot pravi Leroi-Gourhan, “prenehala je biti orodje in postala gibalo” (Leroi-Gourhan, 1990, 33).

Človeška roka je človeška po tem, kar se od nje ločuje, ne pa po tem, kar je: precej preprost kostno mišični dispozitiv, ki je od opic naprej zmožen z veliko mehanično varčnostjo izvajati prijemalne, krožilne in prestavljalne gibe, ki se pozneje ne spreminjajo več. Človeška vrednost giba potemtakem ni v roki, pri kateri je zadosten pogoj to, da je med hojo prosta, pač pa je prav v pokončni hoji in v njenih paleontoloških posledicah za razvoj možganskega aparata (ibid.).

Zgornji odlomek sprostitev roke poveže z drugim bistvenim razvojem, ki ga omogoči pokončna drža. Rekonfiguracija kostnega ogrodja namreč omogoča tudi povečanje lobanjskega svoda, predvsem v smeri čelnega režnja, kar pri hominidih omogoči razvoj novih plasti cerebralnega korteksa (Leroi-Gourhan, 1988, 70). Ključna kognitivni problem, v skladu s katero se povečani človeški možgani razvijajo, pa je ravno v integraciji prekinjenega razmerja med gibanjem prostih rok in funkcijami pozunanjenih orodij (ibid., 98) Razvoj človekovih možganov torej poteka v smeri vedno bolj kompleksnega in fluidnega prehajanja med čutno-motoričnimi vzorci, ki se od prve uporabe prodnika naprej pospešeno množijo.

Vprašanje, kako natančno ta problem možgani dejansko razrešijo, bi zagotovo zahtevalo preveč od nevrologije Leroi-Gourhanovega časa. Seveda smo tudi dandanes še daleč od povsem jasnih in utemeljenih razlag tako splošnih principov delovanja možganov. Vendar pa je zanimivo, da določene sodobne teorije razmerja med motoriko, zaznavo, in zunanjim svetom gradijo ravno na izhodiščih, ki jih z evolucijskega vidika začrta Leroi-Gourhan. Glede tega se velja vrniti h Clarku, ki si v svoji obravnavani človekovega pozunanjenja, ravno tako kot njegov francoski predhodnik, prizadeva zaobseči tako našo prihodnost inteligentnih strojev in modifikacij lastnega telesa, kot nekoliko bolj skromno prazgodovinsko preteklost človeških tehnologij. Ta preteklost pa po Clarku pravzaprav ni tako skromna, saj bi lahko po njegovem, ravno v luči specifične poti razvoja njegovih možganov, človeka označili za  “rojenega kiborga” (Clark, 2003, 31).

Prvi val dejanskega procesa širitve človekove duševnosti torej vidim v izoblikovanju “kiborške” oblike mišljenja, ki je značilna za anatomsko modernega človeka. Poglejmo si zato natančneje, kaj nam sodobna kognitivna znanost lahko pove o razvoju in principih delovanja rojenih kiborgov.   

Biologija plastičnih teles

Temelji principa enakovrednosti, kot opaža Clark, ležijo v določenih bioloških značilnostih naših možganov, ki se jih je v dotedanji kognitivni znanosti in nevrologiji praviloma zapostavljalo.

Biološka značilnosti, ki človeku omogočajo, da “uporablja” določene zunanje predmete na isti način, kot “uporablja” svoj posteriorni parietalni korteks, vključujejo nenavadno veliko stopnjo kortične plastičnosti. […] Ta nenavadna  plastičnost naredi človeka (za razliko od npr. psa, mačke, ali slona) za rojenega kiborga – bitje katerega bistvena biološka značilnost je v njegovi predispoziciji, da vgrajuje val za valom zunanjih elementov in struktur kot sestavni gradnik svojega lastnega razširjenega duha (Clark, 2003, 31).

Plastičnosti, o kateri je govora, pa ne gre pomešati z uveljavljenim pojmovanjem nevroplastičnosti, torej z regeneracijo nevronov in zmožnostjo tvorjenja novih sinaptičnih povezav. Clark meri prej na specifično funkcionalno ureditev živčnega sistema, na podlagi katere bi lahko trdili, da so plastična dejansko naša telesa sama, namreč spričo načina na katerega prek mapiranja in reorganizacije svojih sestavnih delov nadzorujejo vedenje.

Presenetljiva nestabilnost in kontekstualna pogojenost našega dojemanja lastnega telesa se na primer odraža v odmevnem eksperimentu iluzije gumijaste roke. Poskus poteka tako: udeleženec se usede za mizo, z rokami v naročju, tako da jih miza skriva pred njegovim pogledom. Na mizi leži gumijasta roka, v položaju, ki spominja na način, na katerega bi udeleženec lahko na mizo položil svojo lastno roko. Eksperimentator nato istočasno in v istih intervalih treplja tako skrito pravo roko udeleženca, kot njenega gumijastega dvojnika na mizi. Po nekaj trepljajih v izkustvu udeleženca praviloma pride do precej drastične spremembe. Na neki točki se njegovi taktilni občutki premaknejo iz njegove prave roke v gumijasto. Zdi se mu torej, da je gumijasta roka nadomestila pravo.

Omenjeno iluzijo je možno sicer razumeti na več načinov. Po eni strani se zdi, da priča zgolj o relativni neodvisnosti možganov, našega lastnega telesa in zunanjih objektov. Zdi se torej, da možgani neprestano mapirajo konfiguracijo našega telesa, pri čemer se lahko občasno zmotijo glede lokacije njegovih delov in izvora naših občutkov. Zagovorniki razširjene duševnosti pa bi na to odvrnili, tovrstna povezava med možgani, lastnim telesom in zunanjimi objekti ni nujno stvar zmote (Noe, 2009, 74). Občutke v gumijasti roki tretiramo kot iluzijo zato, ker eksperiment vzpostavlja relativno kratkotrajno in krhko razmerje med našo zaznavo, roko in protezo, ki temelji izključno na povezavi vidnih in taktilnih čutnih vtisov.

Opazimo pa lahko tudi veliko bolj robustne in vsakdanje instance plastičnosti lastnega telesa, če upoštevamo, da telo v kognitivnem procesiranju ne nastopa zgolj kot objekt, ki ga naši možgani reprezentirajo glede na njegove značilnosti in pozicijo v prostoru. Kognicija  (ali pa vsaj tisti aspekti kognicije, ki imajo opravka z neposredno zaznavo in nadzorom motoričnih odzivov), je, kot izpostavlja vedno večje število sodobnih kognitivnih znanstvenikov, kot takšna, utelešena. Raziskovalci utelešene kognicije pri tem poudarjajo dva ključna aspekta. Prvi se tiče bistvene vloge našega lastnega telesa in njegovih motoričnih zmožnosti pri zaznavi. Stabilnost objektov naše zaznave ni posledica regularnosti čutnih vtisov samih po sebi, ampak razmerja med čutnimi vtisi in našim lastnim gibanjem v prostoru. Zaznava omogoča prepoznavanje objektov, v kolikor uspemo obvladati pravila “čutno-motoričnih kontingenc” (O’Regan in Noe, 2001, 943). Primer takšnega pravila bi bil denimo; če se odločim zasukati svojo roko, bom videl njeno hrbtno stran. Seveda pa naj bi čutno-motorične kontingence strukturirale zaznavo vseh prostorsko-časovnih objektov in ne zgolj lastnega telesa. Drugi bistveni aspekt utelešene kognicije pa se tiče ravno specifičnega načina, na katerega se zavedamo svojega telesa. Ta je lepo povzet v razliki, ki jo Clark zariše med podobo telesa in telesno shemo: “telesna podoba je mentalna konstrukcija, ki informira naše zavedanje o stanju lastnega telesa. Za razliko od mentalne podobe telesa, pa telesna shema označuje nabor nevronskih konfiguracij, ki […] implicitno definirajo telo glede na njegove zmožnosti za delovanje (Clark, 2008, 39). Telesna shema torej telo obravnava z vidika njegovih zmožnosti za gibanje in manipulacijo okolja, kar se s stališča senzo-motorične teorije zaznave vsekakor zdi pomembnejši in bolj temeljni mentalni proces od konstrukcije statične podobe telesa.  Utelešena kognicija tako sklene zavest o telesu in zunanjih objektih, oz. mentalno procesiranje motorike in zaznanih informacij,  kot dve plati enega samega mentalnega procesa.  Zunanji predmeti so zaznani samo na podlagi zavesti o motoričnih zmožnostih telesa, predpostavke o teh zmožnostih pa se spreminjajo glede na zaznane učinke lastnega delovanja.

Če človeku pritiče oznaka rojenega kiborga, je to zaradi visoke stopnje plastičnosti njegove telesne sheme. Glede na splošne principe utelešene kognicije, ki sem jih opisal zgoraj, je sicer jasno, da telesna shema izkazuje plastičnost v vsakršni situaciji, tudi tistih, ki niso primeri razširjene duševnosti. Gre za  kognitivni mehanizem, na podlagi katerega se človek v osnovi nauči shajati z zmožnostmi svojega lastnega biološkega telesa. Razvidno pa je tudi, da ta isti princip omogoča tudi integracijo zunanjih predmetov, ki, kot sestavni členi telesne sheme, razširijo polje celotne človeške duševnosti.

To pomeni, da se lahko na primer slep človek nauči uporabljati palico tako, da pri tipanju z njeno konico ne zaznava več palice same in mu o pozicijah objektov ni več treba sklepati na podlagi njene dolžine, ampak se lahko osredotoči neposredno na objekte v svojem okolju, pri čemer mu o dolžini palice priča le še neposredna zaznava njihove oddaljenosti. “Možgani napravijo distinkcijo med “oddaljenim prostorom” (prostor onkraj dosega roke) in “bližnjim prostorom” (prostor na dosegu roke) […] pri čemer preprosto držanje palice transformira konfiguracijo bližnjega in oddaljenega prostora. Možgani torej, vsaj v določenemm kontekstu, obravnavajo palico kot del lastnega telesa (Berti in Frassinetti, 2000, 415).

Primer slepčeve zaznave se lahko zdi izjemen, vendar pa je tovrstna širitev telesa veliko bolj vsakdanja, kot se zdi:

Neka gospa, ki brez preračunavanja ohranja varnostno razdaljo med peresom na svojem klobuku in objekti, ki bi ga lahko zlomili, dobro ve, kje je njeno pero, tako kot mi čutimo, kje je naša roka. Če znam voziti avto, in ga usmerim v neko ulico, vidim, da bom “lahko prišel skozi”, ne da bi mi bilo treba primerjati širino ulice z velikostjo avtomobila in prav tako tudi vstopim v neki prostor, ne da bi velikost vrat primerjal z velikostjo svojega telesa (Merleau-Ponty, 2006, 168).

Nekaj takšnega se odvija vse od najbolj sofisticiranih tehnologij virtualne in augmentirane resničnosti, do najbolj preprostih orodij, kakršen je prazgodovinski prodnik. Vsakršna tehnologija, modifikacija telesa ali okolja, ki na tak ali drugačen način širi bodisi naše motorične zmožnosti ali informacijske kanale naše zaznave, ponuja možnost za rekonfiguracijo naše telesne sheme. Zdi se torej, da se neprestano poslužujemo sredstev, ki ji z uporabo tudi dobesedno inkorporiramo. Orodjem tako, hote ali pa nehote, dopuščamo, da oblikujejo strukturo našega čutno-motoričnega procesiranja, da torej na bolj ali manj globok način preoblikujejo naš pogled na svet in naše možnosti delovanja v njem.

Mislim, da s tega vidika poetični Leroi-Gourhanov odlomek pridobi na dobesednosti pomena:

kadar se [čovek] ]umakne pod streho, je želva, kadar roko podaljša s kleščami je rakovica, konj pa je kadar postane konjenik, vendar je vsakič znova spet na voljo, pri tem pa je njegov spomin prenesen v knjige, njegova moč pomnožena v govedu, njegova pest izboljšana v kladivu (Leroi-Gourhan, 1990, 39).

Zgodovina spomina

Človek se z uporabo klešč gotovo ne približa mišljenju, namenom ali načinu gledanja na svet dejanske rakovice. Zdi pa se, da je s stališča utelešene kognicije razlika med človekom s kleščami in jezdecom primerljiva tisti med rakovico in konjem. Kar je pri človeku morda še bolj presunljivo od njegovih najbolj transformativnih inkorporacij je ravno fluidnost, s katero je zmožen prehajati med nesoizmerljivimi oblikami utelešenega mišljenja.

Domet inkorporacije pa ima svoje meje, te omejitve pa so povezane ravno s principi, ki omogočajo fluidnost in kontekstualno občutljivost človeških plastičnih teles. Na spremenljivost osnovnih konfiguracij njegovega čutno-motoričnega procesiranja lahko gledamo kot na nekakšno “pozabljivost”. Seveda tudi biološki principi utelešene kognicije omogočajo svojevrstno obliko spomina. Vendar pa se zdi, da zunanji mediji spomina fiksirajo mentalne vsebine ravno v tistem pogledu, v katerem so te vsebine na ravni možganov odprte za neprestano rekonfiguracijo. V tem pogledu ima eksternalizacija spomina posebno mesto v procesu širitve človekove duševnosti. Zgodovina našega obvladovanja spomina morda sega onkraj meja inkorporacije in našo kognicijo dopolnjuje ravno na način, ki ni enakovreden njenemu biološkemu ustrezniku.

Naj se zato vrnem k primeru Otta in njegove beležke, ki je vsekakor vprašljiv kot instanca principa enakovrednosti. Proti temu primeru so bile usmerjene pomenljive kritike razširjene kognitivne znanosti, ki vsekakor artikulirajo pomembne razlike  med biološkim in pozunanjenim spominom. Kot opaža O’Brien, so informacije, zapisane v njegovem zvezku,  strukturirane in dostopne na precej drugačen način, kot bi bila njihova vsebina kodirana v njegovih možganih (če ne bi imel Alzheimerjeve bolezni). To razlika je povzeta v distinkciji, ki se jo v teorijah spomina vleče med eksplicitnim in implicitnim shranjevanjem informacij. Reprezentacije so eksplicitne takrat, ko jih zastopajo  diskretni in relativno vzdržljivi nosilci (kakršne so na primer markacije črnila na papirju ali magnetizirani členi trdega diska). Implicitne informacije pa so tiste, ki so “shranjene dispozicijsko, oziroma so utelešene v osnovnih komputacijskih operacijah kognitivnega sistema” (O’Brien, 1997, 80).

Po konekcionističnih teorjah človeškega biološkega spomina je dolgoročni spomin značilno impliciten, kar pomeni,  da  ni zapisan v obliki diskretnih elementov, ki bi se nahajali v nekakšnem posebnem “bralno-pisalnem” modulu, ampak je utelešen v celotni nevronski strukturi, ki posreduje med vhodnimi signali zaznave in izhodnimi signali motoričnih odzivov. “Nevronska mreža shranjuje primerne odzive na dane situacije v razporeditvi uteži in vzorcih povezav med posameznimi nevroni. Ta oblika kodiranja informacij tvori dolgoročni spomin celotnega sistema. Gre za obliko shranjevanja informacij, ki so lahko v superpoziciji.” (ibid., 81). To pomeni, da iste vsebine kodira več nosilcev, in da isti nosilci kodirajo različne vsebine, pri čemer vsaka izmed uteži na določen način prispeva k specifičnim vzorcem aktivacije in odzivov, ki jih je nevronska mreža v danem trenutku sposobna.  Za razliko od tega  pa so zunanji nosilci spomina diskretni in linearni, posledično pa ne vplivajo na vedenje kognitivnega sistema, ki se jih poslužuje, na distribuiran in holističen način (ibid., 82).

Razlike med obema poloma so preveč korenite, da bi lahko v naši pisani besedi in drugih oblikah eksternih simbolov videli preprosto eksternalizacijo naših bioloških zmožnosti kodiranja in shranjevanja informacij. Prej se zdi, da gre pri izumu “bralno-pisalnega”^[2]S tem izrazom mislim predvsem na RAM, katerega dobesedni prevod iz angleščine bi bil  “spomin naključnega dostopa”, torej spomin, ki omogoča dostop do informacij v katerem koli … Continue reading spomina za vznik povsem nove mentalne zmožnosti, ki se, spričo diskretnosti svojih elementov in dekontekstualiziranega načina dostopa do informacij, strukturno povsem razlikuje od tiste, ki jo nadomešča. Ta nova oblika spomina pa ne more biti inkorporirana na isti način, kot inkorporiramo svoje čutno-motorične proteze, saj deluje po principih, ki se radikalno razlikujejo ravno od tistih, ki omogočajo plastičnost naše telesne sheme. Utelešena kognicija namreč predpostavlja ravno distribuiran in holističen tip spomina, o kateri govori konekcionizem. Ravno zato, ker so objekti naše zaznave ter značilnosti in zmožnosti našega telesa reprezentirani na impliciten način v globalnih vzorcih aktivacije našega živčnega sistema,  se telesna shema razlikuje od preproste podobe telesa in tako omogoča efektivno inkorporacijo zunanjih objektov. 

Vsekakor pa se zdi, da človek vstopa v komplementarna razmerja s svojimi spominskimi protezami. Pravzaprav je ravno razlika med načinom delovanja biološkega in zunanjega spomina tista, ki ponuja nove priložnosti za širitev človeške duševnosti, saj “mora biti naš relativno ranljiv biološki spomin dopolnjen z bolj stabilnimi strukturami ravno zato, ker možgani ne shranjujejo izoliranih diskretnih entitet” (Sutton, 2010, 205). Drugi val razširjene kognicije torej vidim v zgodovinskem procesu vzpostavljanja kompleksnih in še vedno precej neraziskanih struktur v katerih spremenljivo in kontekstualno pogojeno utelešeno kognicijo komplementirajo zunanji nosilci linearnih in diskretnih reprezentacij.

Primer nečesa takšnega lahko vidimo v vsem, od prvih paleolitskih jamskih poslikav, do abstraktnih neolitskih glinenih zaznamkov, od pisane in tiskane besede, do izuma bralno-pisalnih (RAM) pomnilnikov. Seveda ima vsaka konfiguracija med tipi “eksogramov” (Donald, 1993, 741) in človeško biološko kognicijo svojevrstne značilnosti. Na tem mestu pa bi izpostavil zgolj  karakteristiko, ki ostaja skupna vsem; če tovrstne eksogramatične sisteme opazujemo z vidika razširitve človekovih možnosti mišljenja in vedenja, se vse tovrstne prakse pozunanjanja spomina izkažejo za “poskus nadzora nad elementi spomina, omogočenega s ločitvijo podatkov od procesa, ločitvijo spomina od izvršitvenega sebstva [in kot] zunanjo, umetno impozicijo razumskega reda na po naravi zmeden sistem spomina” (Sutton, 2010, 210).

Če pa za razliko od Suttona upoštevamo ne le principe delovanja biološkega spomina, ampak tudi širše mehanizme utelešene kognicije, v katerih je ta ugnezden, pa se poskus nadzora nad spominom izkaže še za dosti bolj večplastnega od gole tendence po sistematizaciji in povečanju preciznosti naših pomnilnih resursov. Ker gre pri pozunanjenju spomina za ekstrakcijo informacij iz kognitivnega sistema, v katerem istočasno igrajo senzorično in motorično vlogo, se zdi, da proteze spomina vplivajo na celotno strukturo človeških zaznavnih in vedenjskih zmožnosti.

S tega vidika bi lahko tudi na genealogijo morale, o kateri govori Nietzsche, vsaj v določenih aspektih, razumeli kot posledico naših spominskih protez. Tako kot eksternalizirani spomin omogoči, da se vračamo k identičnim reprezentacijam brez celostninih perturbacij, ki bi jih te povzročile v notranjosti naših možganov, nam omogoča, da se vračamo k istim izoliranim dejanjem, ki jih lahko prvič na sistematičen način povežemo z njihovimi sredstvi in učinki. Zdi se torej, da nam proteze spomina omogočajo “znova in znova hoteti enkrat hoteno, pravi spomin volje, tako da bi med prvotnim ‘jaz hočem’, ‘jaz bom naredil’ in dejansko izpraznitvijo volje, njenim aktom, smeli brez pomislekov vnesti cel svet novih tujih stvari, okoliščin, celo aktov volje, ne da bi se ta dolga veriga volje pretrgala” (Nietzsche, 1988, 245). V tem smislu šele eksternalizirani spomin omogoča pravo uporabo orodij, za razliko od njihove gole inkorporacije.

Iz istega razloga pa pozunanjenje spomina omogoči, da človeško vedenje postane nekaj “predvidljivega in izračunjivega” (ibid.) ne le v moralnem, ampak tudi širšem vidiku, ki vključuje osnovno dinamiko naših duševnih procesov. Kristalizacija človekovih reprezentacij v zunanjem mediju omogoči, da se dinamika spremenljive značilnosti človeške biološke zasnove prvič zares lahko pojavi kot predmet teoretičnega raziskovanja na ozadju naše razširjene kognicije. “Heraklitski” tok človeškega izkustva namreč za njegove biološke sposobnosti refleksije po mojem ni predstavljal problema zaradi same efemernosti njegovih vsebin, ampak predvsem zato, ker človekove notranje reprezentacije samega sebe nikoli niso zgolj reprezentirale, ampak so istočasno tudi povratno vplivale na strukturo kognitivnega sistema samega. Sama teoretična analiza utelešene kognicije denimo ravno zahteva, da s pomočjo diskretnih lingvističnih konceptov zarežemo v holistično strukturirano mrežo,  in razčlenimo denimo aspekt motoričnega in senzoričnega procesiranja, ki se z vidika neposrednega utelešenega izkustva, neopremljenega z eksternimi znaki in modeli, ne bi mogla izkazati za posebna faktorja istega procesa. Tudi znanost o človeku torej ne bi bila možna brez protez spomina.

Eksternalizacija spomina ima torej bolj kompleksno vlogo od gole optimizacije naših bioloških kapacitet za shranjevanje informacij. Proces pozunanjanja spomina lahko razumemo kot poseben val širitve človeške duševnosti predvsem zato, ker sprememba v strukturi in dostopu do informacij rekonfigurira celoten nabor njegovih mentalnih zmožnosti. S tem pa tudi osnovna značilnost plastičnosti človeških teles privzame povsem nov pomen. Zapisani v obliki diskretnih in eksplicitnih spominskih protez, postanejo principi biološke kognicije prvič transparentni in manipulabilni za kognitivne sisteme same. To pa nas pripelje na prag morebitnega novega vala razširjene duševnosti; na točko, ko se distinkcija med rojenimi kiborgi in njihovo “umetno inteligenco” začne razblinjati v prid novim, vedno manj človeku podobnim oblikam razširjene duševnosti.

Literatura

Berti, A, Frassinetti, F. 2000. »When Far Becomes Near: Remapping of Space by Tool Use.« Journal of Cognitive Neuroscience 12(3): 415-20.

Clark, A.  1998. »Magic Words: How Language Augments Human Computation« V Language and Thought: Interdisciplinary Themes, ur. Carruthers, B., Boucher., J., 162-83. Cambridge: Cambridge University Press.

Clark, A. 2003, Natural Born Cyborgs: Minds, Technologies, and the Future of Human Inteligence. Oxford: Oxford University Press.

Clark, A. 2008. Supersizing the Mind: Embodiment, Action and Cognitive Extension. Oxford: Oxford University Press.

Chalmers, D., Clark, A. 1998. »The Extended Mind.« Analysis  58: 10-23.

Collombeti, G. 2017.  »Enactive Affectivity, Extended.« Topoi 36(3): 445-55.

Dennet, Daniel. 1991. Consciousness Explained. New York: Back Bay Books.

Di Paolo, E.  »Extended Life.« Topoi 28(1): 9-21.

Donald, M. 1993 »Precis of Origins of the Modern Mind: Three stages in the evolution of culture and cognition.« Behavioral and Brain Sciences  16(4): 737-748.

Kirchhoff M. (2012) Extended cognition and fixed properties: Steps to a third-wave version of extended cognition. Phenomenology and the Cognitive Sciences 11(3): 207-308.

Kirchhoff M. & Kiverstein J. (2019) Extended Consciousness and Predictive Processing: A Third-wave View. Routledge, London.

Leroi-Gourhan, A. 1988. Gib in beseda I. Ljubljana: Studia humanitatis.

Leroi-Gourhan, A. 1990. Gib in beseda I. Ljubljana: Studia humanitatis.

Merleau-Ponty, M. 2006. Fenomenologija zaznave. Ljubljana: Beletrina.

Nietzsche, F. 1988. H genealogiji morale. Ljubljana: Slovenska matica.

Noë, A. 2004. Action in Perception. London: The MIT Press.

Noë, A. 2010. Out of Our Heads: Why You are Not Your Brain and Other Lessons from the Biology of Consciousness. London: The MIT Press.

O’Brien, G. 1998, »Review symposium: Being There.« Metascience 7, 78 – 83.

O’ Regan, J., K., Noë, A. 2001. »A Sensimotor Account of Vision and Visual Consciousness.« Behavioral and Brain Sciences 24: 939-1031.

     Sutton, J. 2010. »Exograms and Interdisciplinarity: History. the Extended      

     Mind, and the Civilising Process.« V The Extended Mind, ur. Richard M. 189-225.                     New York: The MIT Press.

Wheeler, M. 2019. »Breaking the Waves: Beyond Parity and Complementarity in the Arguments for Extended Cognition« V Andy Clark and His Critics, ur. Colombo., M., Irvine, E., Stapleton, M. Oxford: Oxford University Press.