Whitehead, Alfred North. 2023. Znanost in sodobni svet. Prevedel Sebastjan Vörös. Založba Univerze v Ljubljani. https://doi.org/10.4312/9789612970765.
Slovenski prevod dela Znanost in moderni svet Alfreda Northa Whiteheada, ki ga je opravil filozof Sebastjan Vörös in je marca letos izšel pri Založbi Univerze v Ljubljani, prinaša dobrodošel svež zrak v naše miselno ozračje. Dobrodošel je zato, ker vpliv znanosti na svet in naše življenje ni bil še nikdar tako močan ter vseobsegajoč. Bliskovit razvoj tehnologije, s katero se z znanostjo vzajemno podžigata, in svetovni dogodki, kot je bila epidemija, so demonstrirali, da znanost ni samo teoretične, spoznavne relevance, nekaj, kar bi se smelo potuhniti v akademske slonokošče stolpe zunaj družbenega pregleda in nadzora, temveč v naših življenjih igra pomembno praktično vlogo, saj prebarva ves naš svetovni nazor. Whiteheadova analiza miselnega sloga in podobe sveta, ki jo znanost uvaja, pogosto, kot pravi sam, za ceno drugih zornih kotov, je zato važna tako z vidika njene metodologije kot njenih antropoloških in družbenih implikacij.
Prevod je dobrodošel tudi zato, ker nam lahko pomaga razrahljati staromodne filozofske struje, ki pri nas še kar vztrajajo. Angleški matematik in filozof je bil namreč eden tistih svojeglavcev z začetka dvajsetega stoletja, ki se niso pustili odnesti niti analitičnemu niti kontinentalnemu toku. Čeprav ga številni poznajo predvsem po njegovem zgodnjem matematičnem delu, zlasti po Principia Mathematica s slovitim Bertrandom Russllom, gre njegove najpomembnejše filozofske prispevke iskati v bolj metafizično-epistemoloških vodah, v katerih se precizna konceptualna analiza svobodno preliva s spekulativnimi hudourniki in pesniškimi pritoki.
Znanost in sodobni svet, ki je nastala v Whiteheadovi najplodovitejši harvardski fazi in je bila prvič izdana leta 1925, niha med pronicljivo zgodovino in filozofijo znanosti na eni strani in Whiteheadovo izvirno organicistično metafiziko, ki se je naposled razvila v procesno filozofijo, na drugi. Začne pri jonskih naravoslovcih in srednjeveškem intelektualizmu, vijočem se do renesanse, ki se z Galilejem vrne k »dejstvom« in poraja sodobno empirično znanost. Od znanstvene revolucije nadaljuje pot do romantičnega upora, v katerem sta Wordsworth in Shelley vsak po svoje skušala rehabilitirati nasebno vrednost narave, vse do devetnajstega stoletja in obrata k fenomenu življenja, pa do začetkov kvantne fizike, ki usodno zamaje newtonovski ideal znanosti in katere intuicije so Whiteheadovim v marsičem sorodne. V zaključnih poglavjih se poda v filozofijo religije, v kateri s svojo metafiziko postavi nov okvir za teologijo, in nazadnje nakaže družbene implikacije svojih dognanj.
Naloga filozofije je po njegovem, da izpostavi, preuči in kritizira ključne ideje, predpostavke in »abstrakcije«, ki tvorijo podobo ali »kozmologijo« vseh teh dob, posebej naše, in se utelešajo v njihovih inštitucijah, saj ne nazadnje prav s tem znanosti omogoča napredek. Že v predhodnih delih je s kritično ostjo meril zlasti na materialistični redukcionizem, prevladujoč v naravoslovju. S kompartmentalizacijo na (a) merljivi materialni in (b) kvalitativni fenomenalni svet, pri čemer gre levji delež znanstvene pozornosti prvemu, se zaslepimo pred dinamičnimi pojavi, ki se upirajo taki »bifurkaciji« narave na dve ločeni domeni dejstev, denimo pred življenjem ali človeško zavestjo, ki ostaneta na nikogaršnji zemlji vmes. Whitehead pot naprej vidi v razširitvi obubožanega izkustva, ki v svoji konkretnosti v osnovi zaobsega ves nabor raznoterih lastnosti predmetov, ki jih dojemamo kot celote, iz katerih šele naknadno abstrahiramo razločke, kot so primarne in sekundarne kvalitete.
V izogib taki razcepitvi in da bi utemeljil to enovito konkretnost narave, Whitehead vzporedno z zgodovinskim pregledom zasnuje samosvojo ontologijo, s katero želi nadomestiti atomistični materializem t. i. preprostih položajev, v katerem glavno vlogo igrajo ločene bitnosti, vsaka na svoji neodvisni časovni in prostorski točki, določeni le z zunanjimi zakonitostmi. Na njeno mesto postavi pojmovanje reči kot dogodkov oziroma procesov, ki se raztezajo skozi čas in prostor, prepletajoč se in sodoločujoč se z vsemi drugimi znotraj celot, ki jih določajo prav tako, kot one določajo njih. Organizmičnih entitet ne vidi samo pri živih bitjih, marveč jih razširi celo na neorgansko naravo, tja do atomov.
Organizmične entitete zdaj svoje vrednosti več ne dobivajo le od zunaj, ampak jo s tem, ko iz samih sebe konstituirajo pogoje za svoj kontinuiran obstoj, vzpostavljajo same. Tako vrednost dobijo tudi njihovi gradniki, hkrati pa jo samim celotam dajejo širše situacije, v katere so vpletene. Narava tako več ni agregat slepih atomov, ki jih premetavajo mehanični zakoni, ampak splet smotrnih, samovoljnih organizmov, naloga znanosti pa več ne more biti preučevanje neodvisnih bitnosti in njim drugotnih zakonitosti, marveč razbiranje sodoločnih mrež iz sebe sodelujočih organizmov.
Ker se je njegova misel upirala tedanjim kategorijam, posebnega posluha za svoje zamisli v svojem času ni našel. Kljub temu je vplival na raznotere mislece in področja, od Gillesa Deleuza in Bruna Latoura do Maurica Merleau-Pontyja in Isabelle Stengers, od filozofov znanosti do biologov, pomembno vlogo pa je odigral tudi znotraj tako imenovane procesne teologije. V zadnjih letih je opaziti pravcato renesanso mislecev, ki z njegovimi idejami skušajo odpreti slepe ulice znotraj kognitivne znanosti, biologije, teologije in fizike. Znanost in sodobni svet je pri tem obveljala kot izhodišče številnih Whiteheadov idej, s katerim se je premaknil od bolj epistemoloških vprašanj k metafizičnim, vendar so marsikatere tu še nedodelane. Svojo »procesno filozofijo« je dodobra izgotovil šele v zagonetni Process and Philosophy leta 1929.
V najboljših trenutkih je Whitehead hvaležno prevajalsko delo, polno žmohtnih citatov in brilijantnih analiz, v bolj spekulativnih delih pa ga zanaša v z idiosinkratično terminologijo prepredene goščave. Vörösev prevod kljub temu ohranja jasnost in zgledno angleščino prenaša v naravno, sproščeno slovenščino, ki odraža tako nihanja kot igrivost izvirnika. Prav bi prišel edino kakšen slovarček whiteheadovskih izrazov.
Odlična je spremna beseda, ki sta jo priskrbela s Timotejem Prosenom, v kateri najprej postavita biografske mejnike in očrtata Whiteheadov opus, potem pa plastično predstavita jedro njegove misli, s poudarkom na vidikih, ki jih obdela v pričujočem delu. Dobrodošla bi bila krajša primerjava s sorodnimi misleci, ki bi nakazala stičišča, in opredelitev obzorja, v katerem je Whitehead relevanten danes. Prav tako bi lahko več besed bilo namenjeno kritičnemu ovrednotenju in trenutnemu stanju whiteheadologije, zlasti v slovenskem prostoru, kjer v glavnem še ni prišel do besede.
A gotovo bo mu pri tem pomagal ravno izvrsten prevod, pri čemer gre pozdraviti še odločitev, da se delo objavi tudi v prostodostopnem PDF formatu na spletni strani založbe. Tako bo Whitehead imel tudi pri nas priložnost, da »snuje in podira stavbe duha« (Whitehead 2023, 7).
