V prispevku bom predlagal model formalnega sistema, ki ga je v knjigi Zakona oblike [The Laws of Form] razvil George Specer-Brown. Sistem je bil deležen že nekaterih analiz (Kauffmann 1980, 2002, 2017a in 2017b) in je med drugim pomemben kot izhodišče za formalizacijo pojma avtopoieze, ki jo je v svojem zgodnjem obdobju poskušal oblikovati čilenski biolog Francisco Varela (Varela 1975, 1978 in 1979). Kljub temu natančna analiza njegovega aplikativnega potenciala ostaja pri analizi električnih vezij in samonanašajočih logičnih paradoksov. Pri formalizaciji avtopoieze pa je celo nejasno, kako točno naj bi se simbolni sistem nanašal na empirične pojave. Zato sem sklenil poiskati zgodbo, ki bi nazorno uprizorila dinamike zakonov oblike, ki pogosto ostajajo na formalnem oziroma visoko tehničnem nivoju. Prepričan sem, da bo poleg nazornega prikaza zakonov oblike sistem služil tudi kot zanimiva odskočna deska za alternativne interpretacije izbrane zgodbe.

Model: Joan is Awful

Za model sem izbral prvo epizodo šeste sezone nanizanke Black Mirror,ki nosi naslov Joan is Awful. Zgodba se zaplete nekega večera, ko glavni lik Joan ob iskanju novega kratkočasnega materiala na t.i. Streamberryju (fiktivnemu ekvivalentu Netflixa) skupaj z zaročencem Krishem odkrije serijo Joan is Awful. Kmalu ugotovi, da nanizanka pravzaprav pripoveduje o njenem življenju in da je prva epizoda dramatiziran približek preteklega dne. Skladno z naslovom je vse, kar se ji je tisti dan zgodilo – torej kar smo v fiktivni resničnosti serije videli mi, prikazano v slabi luči. Na primer ponesrečen stik ustnic z bivšim partnerjem je predstavljen kot strasten V primarni resničnosti serije so posledice prve epizode drastične: zaročenec jo zaradi poljuba z bivšim zapusti. Joan se iz obupa, ker se je njeno življenje čez noč obrnilo na glavo, obrne na odvetnico, ki pa ji pove, da je ob prijavi na Streamberry s na žalost sprejela tudi Terms and Conditions, s čimer je podala dovoljenje, da se njeno zasebno življenje uporablja za snemanje filmov. Joan ugotovi, da je prepuščena na milost in nemilost kvantnega računalnika, ki – na podlagi podatkov naloženih iz Joaninih elektronskih naprav – nenehno izračunava nove epizode.

Celotna zgodba za nas na tem mestu ni pomembna, zato jo bomo preskočili in se prestavili na sam konec epizode. Joan namreč na koncu uspe uničiti kvantni računalnik, ki računa fiktivne serije Joaniniga “resničnega življenja”. Tukaj pa nastopi filozofsko najbolj zanimiv del – tik preden računalnik uniči, se namreč zave, da sama v bistvu ni resnična, izvorna, temeljna Joan, temveč že prvi izračun resnične oz. izvorne Joan, ki živi “en nivo nižje”. Obstaja torej neka resničnejša/izvornejša Joan, na podlagi katere življenja je Streamberry  izračunal serijo Joan is Awful, ki jo kot gledalci gledamo mi; znotraj te izračunane serije, pa so o njenem življenju znova posneli serijo Joan is Awful, kjer Joan igra Salma Hayek in znotraj te znova novo, kjer Joan igra neka tretja oseba itd. Izvorna Joan obstaja v resnični resničnosti, medtem ko tista, ki smo ji sledili mi, obstaja na prvem nivoju fiktivne resničnosti, znotraj katere srečamo nastanek nove, drugotne fiktivne resničnosti, ki nato botruje nastanku tretjega nivoja fiktivne resničnosti, itd. Na delu je nekakšen kinematografski fraktal; epizoda, ki jo gledamo, torej obstaja na primarnem nivoju fiktivne resničnosti, tj. kot prva aplikacija narativne rekurzije.^[1]Rekurzivna je tista funkcija, ki za svoje argumente vzame izračunek prejšnje aplikacije. Lep primer rekurzije je Fibonaccijevo zaporedje, kjer je vsaka naslednja vrednost zaporedja seštevek dveh … Continue reading

Razlika: Zakona oblike

Pravkar opisano zgodbo bom analiziral s pomočjo dveh zakonov oblike, angleškega filozofa, logika in matematika  George Spencer-Brown.

Spencer-Brown je študiral pri Bertrandu Russellu, in se kasneje zaposlil  kot univerzitetni profesor matematike in filozofije ter elektroinženir za Britanske železnice. Iz delovnih izkušenj, ki jih je pridobil kot inženir električnih vezij, je podvomil v interpretacijsko moč Boolove algebre in izoblikoval sistem, ki nazorneje prikazuje formalizacijo logičnih operacij, ki naj bi jih električna vezja utelešala. Sistem je predstavil v delu Laws of Form (1979), katerega vsebino bom v nadaljevanju na kratko predstavil.

Knjiga je na prenekaterih mestih izredno kriptična in gostobesedna. V prvem poglavju npr. srečamo naslednjo opredelitev pojmov razlike [form] in oznake [indication]:

“Najprej predpostavimo pojma razlike [distinction] in oznake [indication], poleg tega predpostavimo tudi, da nečesa ne moremo označiti, ne da bi hkrati potegnili tudi neko razliko. Obliko [Form] potemtakem razumemo kot obliko razlike [form of distinction].”^[2]“We take as given the idea of distinction and the idea of indication, and that we cannot make an indication without drawing a distinction. We take, therefore, the form of distinction for the … Continue reading (S-B 1979, 1)

Nadaljuje z definicijo: “Razlika je popolna (vz)držnost^[3]Sposobnost zadrževanja, nasprotje inkontinenci. [continence]”^[4]Pojem kontinence nima slovenskega ekvivalenta, vendar se kot sposojenka uporablja v medicini, kjer označuje zmožnost zadrževanja snovi. Predpono vz- v oklepaju dodajam zaradi religioznih … Continue reading (S-B 1979, 1). Ta definicija povzame ključno nalogo kakršnekoli razlike: z razliko držimo (oziroma vzdržujemo) različnost razlikovanega – eno ne sme postati drugo. Lahko bi tudi rekli, da mora biti razlika nepropustna, tj. ne sme dovoljevati, da bi se razlikovani stvari med seboj pomešali; v nasprotnem primeru ne bi imeli opravka s pravo razliko. Spencer-Brown definicijo razlike ponazori s krogom, ki jasno loči med svojo notranjostjo in zunanjostjo, kajti “točka na eni strani meje [krožnice] ne more na drugo stran, ne da bi prestopila mejo [krožnice]”^[5] “a point on one side cannot reach the other side without crossing the boundary” (S-B 1979, 1). Takšno razliko lahko nato označimo tako, da jo poimenujemo; z njenim imenom pa povzamemo tudi njen pomen (S-B 1979, 1); se pravi, to kar označi.

Razliko, s katero smo imeli opravka med gledanjem Joan is Awful, lahko s temi pojmi docela opišemo. Joan is Awful potegne razliko med resničnostjo in fikcijo. Ta razlika je (vz)držna, saj je v zgodbi poskrbljeno, da osebe iz višje fikcije nikoli ne prestopijo meje fiktivnega sveta in zato nikoli ne vstopijo v resničnost (in obratno). V vsaki novi Joan is Awful namreč iste like igrajo drugi igralci, kar bistvo razlike med resničnostjo in fikcijo ohrani tudi v višjih nivojih fiktivnih resničnosti. Pomen te razlike bom označil kar z imenom Joan is Awful.

Spencer-Brown prvo poglavje nadaljuje z dvema aksiomoma. Zakon klicanja [The law of calling] se glasi: “Pomen priklican vnovično je pomen priklican enkrat.”^[6] “The value of a call made again is the value of the call.” (Spencer-Brown 1979, 1). Ta dokaj zapleten zakon Spencer-Brown nemudoma ponazori s pojmom imena: pomen imena razlike bo ostal isti, četudi ga bomo priklicali oziroma izrekli večkrat (Spencer-Brown 1979, 1). Če je torej Joan is Awful ime te (estetsko specifične) razlike med resničnostjo in fikcijo, bo pomen te razlike ostal isti tudi, če se bodo nanjo nanašale različne osebe; vsi – Joan, njen zaročenec, bivši partner in njeni starši – nenazadnje med Joan is Awful kot serijo in Joan kot resnično osebo potegnejo isto ločnico. Ko omenjajo Joan is Awful, omenjajo določeno fikcijsko serijo, ki oblikuje določen odnos z resničnostjo; svojega pomena – kljub morebitni večkratni omembi – torej ne spremeni.

Zakon prečkanja pa pravi: “Pomen vnovičnega prečkanja ni pomen enkratnega prečkanja”^[7]“The value of a crossing made again is not the value of the crossing.” (Spencer-Brown 1979, 2). Zapleteno ubeseditev lahko znova ponazorimo z uvedbo primera kroga: z dvakratnim prečkanjem krožnice se namreč znajdemo v poziciji, s katere smo izvedli prvo prečkanje. V primeru, da smo začeli zunaj kroga – ki ponazarja razliko –, krožnico prečkali, ter s tem prestopili v njegovo notranjost, se bomo z naslednjim prečkanjem meje znova znašli v zunaj njega. V obratnem primeru – tj. če bo naša začetna pozicija v notranjosti kroga – se bomo po dvojnem prečkanju meje znova znašli v notranjosti kroga (Spencer-Brown 1979, 2).

Spencer-Brown bralcu kasneje predlaga, da poskušamo zakon klicanja razumeti skozi zaznavo hipotetičnega bitja, ki je slepo za vse, razen za prestop meje neke razlike (recimo kroga) (Spencer-Brown 1979, 83). Če bitje ve, da svoje prehode začne zunaj razlike, se pojavita pravkar opisana zakona. In sicer, bitje notranjosti dveh različnih (in diskretnih) krogov (tj. dvakrat priklicane razlike), ne bo razlikovalo. Prestopa ene in druge meje bosta za to bitje povsem identična, saj se bo v obeh primerih znašla znotraj kroga. Ko bomo bitje po enkratnem prečkanju meje vprašali, kje je, bo v obeh primerih odgovorilo: “Znotraj!” Tukaj je očitno na delu zakon klica. Če bo mejo prestopilo dvakrat, bo lahko sklepalo, da se nahaja na tisti plati razlike, na kateri je začelo.

Model: klic in prečkanje

Postavimo se torej znova v epizodo Joan is Awful in si predstavljajmo osebo, ki je slepa za vse, razen za razlikovanje med resničnim življenjem in fiktivno serijo. Izkazalo se bo, da serije, ki jo bo gledala doma, ne bo razlikovala od serije, ki jo bo gledala pri prijatelju ali v baru. Z drugimi besedami: tudi če Joan razliko izkuša na drugi televiziji, pomen razlike ostaja isti. Tako kot se lahko in na različnih krajih snide z resnično Joan večkrat in ji to ne bo preprečevalo, da vsakič sreča isto Joan, tako bo tudi vsak ogled serije imela za ogled iste serije, četudi jo bo gledala kje drugje. Skratka: “Pomen priklicati še enkrat je pomen priklicati enkrat”^[8]“The value of a call made again is the value of the call.”(Spencer-Brown 1979, 1).

Poglejmo si zdaj, kako je z zakonom prečkanja. Vzemimo za primer Joaninega zaročenca Keitha, in ga obravnavajmo le v odnosu do razlike resnično-fiktivno; to se pravi, v kolikor prepozna, da sta si Joani podobni, a različni. Joanin zaročenec bo ob gledanju serije moral v vsaki primerjavi resnične in fiktivne Joan prečkati razliko, ki ju ločuje. Sprva se mu podobnost fiktivne Joan z resnično zdi nenavadna in zabavna, zaradi česar resnično Joan prepriča k ogledu serije. Ko postane jasno, da je zgodba pravzaprav odsev resničnosti, ga zaskrbijo sporočila SMS, ki jih fiktivna Joan prejema od svojega bivšega partnerja. Keith postaja vse bolj negotov, k čemur pripomore tudi fiktivna različica Joaninega pogovora s terpevtinjo, v katerem Joan prizna, da nikoli ni dokončno prebolela svojega bivšega partnerja. Joanin poljub z bivšim je kaplja čez rob, zaradi katere se Keith odloči, da bo Joan zapustil. Joana ga poskuša prepričati, da se to ni zares zgodilo. S tem, ko jo Keith prosi, da naj mu pokaže telefon in sporočila, ki so na njem, se dokončno oblikuje identiteta v razliki med fiktivno in resnično Joan. In sicer, ko bo na podlagi uprizorjenih dogodkov ugotovil, da je fiktivna Joana v resnici presenetljivo podobna resnični Joani, bo svoj pogled obrnil in preveril, če je podobnost mogoče najti tudi v obratno smer – tj., če je resnična Joana prav tako podobna fiktivni. Rečemo lahko, da dokaže izomorfizem med resnično in fiktivno Joan.

Iz tega lahko izluščimo formalno obliko njegovega odziva: najprej prične pri resnični Joan, od katere – zaradi podobnosti s fiktivno Joan – nato prestopi mejo in se znajde na fiktivni plati razlike. Na tej strani opazi neko dejanje, katerega resničnost nato preveri z vnovičnim prečkanjem meje, s katerim prestopi nazaj v resničnost. Zaročenčeva emocionalna reakcija je nenazadnje vezana na resnično Joan in ne fiktivno. Po dveh prečkanjih razlike resnično-fiktivno se bo znašel pri resnični Joan, kar je napovedal zakona prečkanja: “Pomen vnovičnega prečkanja ni pomen enkratnega prečkanja”^[9] “The value of a crossing made again is not the value of the crossing.” (Spencer-Brown 1979, 2).

Razlika v modelu: Rekurzivna neskončnost Joan

Spencer-Brown proti koncu knjige z uporabo teh dveh zakonov razlike utemelji t.i. imaginarne logične vrednosti, ki jih ne bi mogli zvesti na realne logične vrednosti resničnega in neresničnega, oziroma bi s tem le izpostavili eno plat njene vrednosti. Da ponazorimo, kako mu to uspe, moramo poseči po simbolnem zapisu.

Rekel sem že, da je Joan is Awful ime razlike, ki loči fiktivno Joan od resnične; to razliko bom simboliziral z {…}. Vse, kar bosta zavita oklepaja obdajala, bo vključeno v njeno fiktivno plat, vse ostalo v resnično. V primeru, da med oklepajema ni ničesar, oklepaja stojita za čisto razliko med resničnim in fiktivnim.

Odnos med resnično osebo in fiktivnim likom lahko torej zapišemo kot:

(1) Kekec { Rožle },

kar lahko preberemo kot “Kekec je resničen, Rožle pa je fiktiven ”. Zakon o klicanju torej formaliziramo kot

(2) Pika { Mojca } { Mojca } = Pika { Mojca },

kar pomeni: “Pika je resnična, Mojca je fiktivna in Mojca je fiktivna, je enako kot Pika je resnična, Mojca pa je fiktivna”. Zakon o prečkanju lahko zapišemo kot

(3) Martin { { Matjaž } } = Martin Matjaž

kar preberemo kot “Martin je resničen in to, da je Matjaž fiktiven, je fiktivno, je enako temu, da sta Martin in Matjaž resnična”.

Pozoren bralec je zagotovo opazil, da je zgornja formula za opis oblike razlike, ki smo jo poimenovali Joan is Awful, ni zadostna. Joan is Awful namreč ni enostavna razlika, ki bi enoznačno razlikovala med resničnostjo in fikcijo – vsaka fiktivna plat razlike namreč na svoji ravni oblikuje novo razliko med svojo fiktivno resničnostjo in fiktivno fiktivnostjo serije, ki je posneta znotraj te nove ravni fiktivne resničnosti. Razlika zahteva, da znotraj sebe znova oblikuje razliko, ki jo je pred tem ustvarila. To s seboj pripelje dve pomembni razliki. Prva je ta, da dvojno prečkanje ne vključuje nujno vrnitve v resničnost, ampak je lahko tudi prestop meje v fiktivno fikcijo. Druga pa je ta, da moramo simbolizacijo razlike Joan is Awful dopolniti, saj njeno bistvo sestoji v tem, da tudi sama znotraj sebe razlikuje med svojo fiktivno resničnostjo in fiktivno fiktivnostjo svoje različice serije Joan is Awful. Dopolnjena simbolizacija specifične razlike JoanIsAwful{…} je sledeča:

(4) Joan JoanIsAwful{ Joan } = Joan JoanIsAwful{ Joan JoanIsAwful{ Joan } }.

S takšnim simbolnim zapisom lahko zelo jasno ponazorimo oblikovno oz. formalno idejo, ki stoji za Joanino zgodbo. Če Joan v seriji Joan is Awful opazuje svoj lastni lik, ne bo videla le tega lika samega, temveč bo opazila tudi to, da lik opazuje lik Joane iz fiktivne fikcije; nenazadnje bo prav ta akt opazovanja na ravni višji fiktivne resničnosti serije odslikan še enkrat. In to se bo nadaljevalo v neskončnost.

Na tem mestu sta možni dve interpretaciji. Ena od njiju je enostavna in je implicitno prisotna že v dosedanji analizi strukture zgodbe; in sicer, da se realna Joan zmeraj nahaja izven strukture fikcijske rekurzije. Potemtakem se kopičijo le njene odslikave v višje fiktivne resničnosti. Enostavno povedano: realna Joana zmeraj le opazuje svoje odslikave v fraktalu, medtem ko sama nikoli ni opazovana. V zgodbi je to seveda primarna interpretacija, ki jo potrdijo zaključni prizori, v katerih se imaginarna rekurzija zloži v realno srečno Joan.

V simbolnem smislu bi lahko rekli, da po tej prvi interpretaciji razlika ‘Joan JoanIsAwful{ Joan { x } }’ ( kar lahko preberemo kot ‘Joan je resnična in Joan je fiktivni lik v Joan is Awful, ki je resnična v odnosu do fiktivno-fiktivnega x’), { x } zamenja z ‘JoanIsAwful{ Joan { x} }’, iz česar dobimo enačbo:

(5) ‘Joan JoanIsAwful{ Joan JoanIsAwful{ Joan { x } } }’.

Zunanja Joan torej ostaja ista, spreminja se le fiktivna plat razlike, ki jo z izrazom zapišemo.

Vendar se vse Joanine izjave in vsa njena dejanja ne skladajo popolnoma s to prvo interpretacijo. Najzgovornejši je sledeči primer. Na obisku pri terapevtki Joan reče, da se počuti kot stranska vloga v zgodbi svojega življenja. Kot izvemo na koncu, je bil njen občutek pravilen, sej je obstala na nivoju prve fiktivne odslikave realne Joan. Zdi se, da so scenaristi s to izjavo namigovali, da Joan, ki ji sledimo skozi večino epizode, ni realna Joan, kar je povsem razumljivo. Vendar lahko ob taki interpretaciji zastavimo vprašanje, če je morda tudi realna Joan le odslikava neke globje resničnosti. Kajti izjava fiktivne Joan o stranski vlogi je nenazadnje odslikava nižje resničnosti, ki ima fiktivno realnost zgolj za svojo fiktivnost. Če torej želimo ohraniti pomen izjave o stranski vlogi v lastnem življenju, moramo pomisliti tudi na to, da je lahko realni človek stranska vloga v svojem življenju. To bi pomenilo, da bi Joan zmeraj bila samo opazovana, sama pa ne bi opazovala – zmeraj bi odslikovala nižje resničnosti, sama pa nikoli ne bi bila odslikana.

Simbolno rečeno, bi razlika ‘JoanIsAwful{ Joan { x } }’ celoten izraz obdala z ‘Joan JoanIsAwful{ Joan { x } }’, da bi dobili ‘Joan JoanIsAwful{ Joan JoanIsAwful{ Joan { x } } }’. To bi pomenilo, da je Joan, ki ostaja ista, tista znotraj zavitih oklepajev (tj. fiktivna Joan), okrog nje pa se vrstijo vedno bolj resnične Joane.

Pravzaprav je ta druga možna interpretacija, ki bi to dilemo z resničnostjo, resničnejšo od resničnosti rešila, je metafizično mnogo bolj ambiciozna kot prva. Pravi namreč, da nečesa takega kot realne Joan – materialnega izhodišča rekurzije – preprosto ni in da lahko rekurzijo gradimo tudi ‘od zgoraj’. Lahko bi rekli, da je struktura prve interpretacije Joan is Awful v nekem smislu materialistična, saj pravi, da je resnični temelj fiktivnih Joan navadna oseba, v vsakem višjem fiktivnem nivoju pa je odslikana površno in v vse slabši luči. Skratka, višje abstrakcije izgubljajo svoj izvorni pomen in postajajo vse bolj zle. Drugo interpretacijo pa bi lahko označili kot idealistično, saj bi nižji nivoji odslikovali višjo, slabšo in zlo realnost, ki jo nižje Joane zgolj površno odslikujejo. Tako bi ‘na vrhu’ – nad vsemi partikularnimi Joanami – obstajala absolutno zla Joana, ki bi jo nižje resničnosti le površno odslikovale. Vprašanje je torej, če se realna Joan v lastnem življenju počuti kot stranski lik zato, ker je le odslikava nižje in boljše materialnosti, ki fiktivni resničnosti služi kot temelj, ali zato, ker je odslikava višje in zlejše idealnosti, v kateri so udeležene nižje fiktivne resničnosti.

Čar Spencer-Brownovega pristopa je ravno v tem, da se nam za eno od teh dveh interpretacij ni potrebno odločiti. Zahteva po izbiri enega izmed dveh orisanih metafizičnih interpretacij zmeraj izhaja iz enoznačnega razumevanja resničnosti ali fiktivnosti (resničnost ali neresničnost), ki absolutno resničnost razume kot statično – bodisi idealno bodisi materialno – izhodišče, iz katerega sledi neskončna vrsta odslikav ali abstrakcij. Spencer-Brown nasprotno predlaga uvedbo nove logične vrednosti, ki jo imenuje imaginarna. Ta vrednost nenehno preskakuje med resničnim in neresničnim, s tem pa ustvari novo vrednost, ki je ireducibilna na enoznačnost resnice in neresnice – konstruiramo jo pravzaprav kot urejeno nihanje med njima. Najenostavnejši primer takšne vrednosti je a = ne(a), ki poda oscilacijo ‘resnično, neresnično, resnično, neresnično, itd’. Če oscilacijo natančno opišemo in podamo rekurzivni izraz, s katerim lahko določimo posamične oscilacije, smo opisali obliko oscilacije nove imaginarne vrednosti.^[10]To lahko primerjamo z neskončnimi vsotami, ki so enake iracionalnim številom (recimo številu PI). Število lahko torej poimenujemo z nekim simbolom in ga izrazimo s formulo, čeprav ga v … Continue reading

Oblika: lastna vrednost rekurzije

Obliki, ki se v neskončnem zaporedju rekurzij ohranja, Spencer-Brown pravi lastna vrednost [eigenvalue]. Lastno vrednost si lahko predstavljamo kot vrtinec v Heraklitovi reki, ki ga prepoznamo kot držnega, čeprav se v materialnem smislu neprestano spreminja; eigenvalue je čista oblika, način, kako se stvar med transformacijo ohranja. Poleg tega ima eigenvalue tudi izrazit formalni pomen. Ne označuje le tega, da se predmet po nekem naključju ali zaradi določenih empiričnih vplivov vrti okoli istih empiričnih stanj; pomembneje je, da je njegova rekurzna identiteta identiteta oblike, ki se ohranja zato, ker se nanaša sama nase. Oblika tako po definiciji ponovi obliko, ki jo je oblikovala. (Lastna vrednost je seveda kibernetični pojem in zato poskuša urejene sisteme razumeti neodvisno on njihovih sestavnih, materialnih delov – torej zgolj s formalnega vidika.)

Heinz von Foerster, z lastno vrednostjo rekurzivnega procesa definira prav obliko človeškega jaza: “Jaz sem opazovan odnos med samim seboj in opazovanjem samega sebe”^[11]“I am the observed relation between myself and observing myself.” (von Foerster, Understanding Understanding, 257). Ta izrek lahko simboliziramo takole:

(6) Jaz = ( Jaz ( Jaz ) ),

v katerem (…) označuje frazo ‘opazovati se’.

Takšna definicija jaza lahko močno pripomore k reinterpretaciji epizode Joan is Awful. Na prvi pogled se zdi, da je konec epizode srečen, saj pobeglo rekurzijo, ki Joan kvari življenje, realna Joan uniči in s tem znova postane glavni junak svojega življenja. Epizoda prikaže, kako se Joan torej povrne v nedolžno stanje popolne identitete, kjer ni več vprašanja o tem kaj je, saj je kar je; imeli naj bi torej: (7) Jaz = Jaz. Po von Foersterjevi definiciji je takšna rešitev povsem brezvezna in prazna, saj v izločevanju razlik jaz izloči tudi samega sebe.

Pravzaprav lahko rečemo, da je epizoda, o kateri sem razmišljal v tem sestavku, krasen primer von Foersterjeve definicije človeškega jaza. Joanin jaz lahko tako zapišemo na sledeč način

(6) Joan = ( Joan ( Joan ) ),

kjer (…) znova simbolizira ‘se opazuje’. Če to primerjamo z enačbo, s katero smo simbolizirali Joan is Awful, se pokaže zanimiva oblikovna podobnost.

Joan = JoanIsAwful{ Joan JoanIsAwful{ Joan } },

Joan =                  (Joan                    ( Joan ) ).

S takšno definicijo jaza se von Foerster odreče kakršnemukoli absolutnemu temelju, saj jaz ni nič drugega kot opisana oblika rekurzije. Neskončno rekurzijo, ki jo bo izraz izoblikoval, bomo težko zapisali na papir, lahko pa bomo razumeli (in zapisali) obliko posamičnega rekurzivnega koraka in tako dobili posredni vpogled v neskončnost procesa (Kauffman 2024). V tem smislu lahko rečemo, da, v kolikor Tezejeva ladja je ladja, ki jo del po del spreminjamo, v njenem paradoksu ni nič zanimivega. Materialno istost namreč z zamenjavo že samo enega dela popolnoma izgubimo. Lahko pa smo pozorni na oblikovno pravilnost zamenjave, na katero pa pravilno zamenjan del nima prav nobenega vpliva. Originalna ladja in ladja, ki smo ji zamenjali vse dele, imata isto obliko na prav tak način, kot sta števila 1 in 1000 obe naravni števili. Potrebujemo le dobro definiran rekurzivni korak, ki bo jasno določil zamenjavo kateregakoli dela ladje (recimo načrt); za to v Peanovi definiciji naravnih števil poskrbi aksiom naslednika.

Pravzaprav je von Foerster prepričan, da tudi vsakdanje predmete vidimo kot oblike rekurznih procesov (2002). Vse, kar vidimo, so le lastne vrednosti neskončnih procesov. Zato tudi jaza na spoznam kot neke substance, ampak venomer kot proces; bolj natančno kot ponavljajočo se obliko neskončnega rekurzivnega procesa. To nas vodi k zaključku, da v nanizanki Joan is Awful patološko ni začetno stanje, v katerem si je Joan odtujena, temveč končno, v katerem se Joan sovpade s samo seboj in iz procesa nastane substanca. Sama sebi ni več nikakršen problem, nima težav, pomislekov in dvomov; v oblikovnem smislu je iluzija – je prazen nič, ki nima oblike. Joan se s tem ne vrne v neko metafizično resničnejšo realnost, temveč obstane v fiktivnosti popolnega sovpadanja.

Bibliografija

Kauffman, L. H. (2023). “Autopoiesis, Autonomy, and Eigenform”. Journal of Consciousness Studies, Volume 30, Numbers 11-12, pp. 47-79(33)

Kauffman, L. H. (2017a) Foreword: Laws of Form. Cybernetics and Human Knowing 24(3–4): 5–15.

Kauffman, L. H. (2002) Laws of Form and Form Dynamics. Cybernetics and Human Knowing 9(2): 49–63.

Kauffman, L. H. (2017b) Mathematical Work of Francisco Varela. Constructivist Foundations 13(1): 11–17.

Kauffman, L. H. & Varela, F. J. (1980) Form dynamics. Journal of Social and Biological Structures 3(2): 171–206.

Varela, F. J. (1975) Calculus of Self-Reference. International Journal of General Systems 2(1), pp. 5–24.

Varela, F. J. & Gougen, J. A. (1978) The Arithmetics of Closure. Journal of Cybernetics 8, pp. 291–324.

Varela, F. J. (1979) Principles of Biological Autonomy. New York & Oxford: Elsevier.

von Foerster, H. (2003). Understanding Understanding. New York: Springer New York.