Uvod

Tekst je nastal kot refleksija na udeležbo pri projektu Glasba gre v svet, katerega namen je klasično glasbo približati publikam, ki z njo po navadi niso v stiku. Tekom tedna je ansambel dveh mentorjev s študenti zaigral v centru IRIS – za slepe in slabovidne, centru Janeza Levca, Osnovni šoli Danile Kumar, domu starejših občanov Fužine ter v domu za brezdomce Misijonark ljubezni na Ježici. Projekt je bil podprt s strani Mestne občine Ljubljana, preko programa Mladi Zmaji. 

Enkrat tekom tedna sem v beležko zapisal: “odmev pomnoži človeško dejanje.”

Besedilo 

odmèv -éva m (ȅ ẹ́) 

1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo odmev odgovarja njegovemu klicu; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev^[1]Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31.05.2022.

Strokovno razloženo je odmev “ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov”. Kar pa nas pri odmevu zares fascinira je ponavljanje, navidezna ponovitev, ki pa to pravzaprav nikoli ni – ne gre namreč za ponovitev, temveč za odboj. Potemtakem bi se verjetno lahko reklo, da zrcalo odmeva našo podobo … Torej bi lahko rekli, da ogledalo odmeva svetlobo in odmev zrcali zvok? Razlika je zgolj v tem, da gre pri odmevu za zvočno, pri zrcalu pa svetlobno valovanje. A to nas pripelje do zaključka – ne odmev, ne zrcaljenje ni enako tistemu kar odmeva, zrcali, izvoru valovanja, temveč je na nek način njegova odslikava. 

Odmev pa se ne zgodi zgolj v fizičnem smislu, kot je opisano v prejšnjem odstavku, temveč tudi v metafizičnem. To lepo pokaže zadnja definicija citata iz slovarja slovenskega knjižnega jezika. Omenjena je pesem – pesem pa je vsaj “na videz” zvočna, kar razloži zakaj je bila uporabljena metafora odmeva namesto zrcaljenja. Rahlo nenavadno bi bilo če bi zapisali “pesem mu je bilo zrcaljenje iz dragih krajev”. Vsekakor pa ne bi bilo napak, če bi rekli: “pesem mu je bila podoba iz dragih krajev”. Ampak ali ni odmev, le odmev podobe? Je lahko odmev tudi sam po sebi podoba? To je seveda mogoče – tako v fizičnem (pomislimo na “večno” zrcaljenje v dvigalu), kot v metafizičnem smislu (ponavljanje misli, besed in dejanj drugih ljudi kot da bi bile naše). 

Velikokrat pa o odmevu ne razmišljamo kot o fenomenu človeških odnosov. Naše misli, besede, dejanja lahko odmevajo v drugih ljudeh in njihove v nas. Samo pomislimo na “odmevne” besede, dogodke in dejanja naših življenj, ter iz pretekle in polpretekle človeške zgodovine. Ta odmev pa se ne odbije od nam tujega površja, nekje drugje, temveč od naše osebne ali medsebojne “notranjosti”. 

Potemtakem občutek ni več zgolj občutek odmeva, temveč tudi občutek resonance, gibanja skupaj z prvotno podobo – nismo več odmevnik, temveč resonančno telo. In del tega telesa smo vsi skupaj in vsak zase. Lahko bi se reklo “telo človeštva” ali pa vsaj “telo kulture”, sigurno pa “človeško telo” (v najširšem individualnem smislu). 

Igranje (morda bolje “računanje”) z odmevom pa ni vedno naključno. So stvari, frekvence, za katere vemo (čutimo), da dobro resonirajo. Verjetno ni nakjučje, da so prav te visoko resonančne frekvence tiste, ki ljudi najbolj zanimajo in navdušujejo. Pomislimo, če poznamo koga, ki mu ob pogledu s kakšnega visokogorskega vrha ne bi zastal dih – tako torej ni naklučje, da je planinstvo tako priljubljen šport. Pomislimo – poznamo še kakšno človeško dejavnost, ki izhaja iz podobnih visokoresonančnih priprtljajev? 

Zaradi dobesedne narave zvoka pa le redkokaj resonira bolj kot glasba. Tudi če resonance ne vzamemo dobesedno – pri umetnosti velikokrat pride do nečesa, kar lahko poimenujemo kot “duševno resoniranje”. Odgovor telesa na podobo lepote. Še nikoli nisem spoznal osebe, ki bi ob “lepi glasbi” (mišljeno v najširšem pomenu besedne zveze) ostala hladna – tudi če z glasbo ni seznanjena. 

Resonirati pa ni isto kot ne ostati hladen. Pri novem glasbenem inštrumentu velikokrat ni najbolj pomembno kako zveni ko ga kupimo, temveč kako bo zvenel, ko bo “uigran”. To namiguje na dejstvo, da tudi telesa, ki so namenjena resoniranju zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso vedno v optimalnem stanju resonacije. Potemtakem jih moramo včasih uigrati, jih seznaniti z izvajalcem in programom, jih “ogreti”. Potem pa pridemo do zrcaljenja – ali morda še raje sončenja. Če sediš “na soncu”, boš dobil “barvo”, hočeš ali nočeš. In prav tako je tudi z glasbo in na širše umetnostjo – ob njeni prisotnosti se preprosto sončimo, ogrevamo za osebno in medčloveško resonanco.

---

Projekt Glasba gre v svet skrbi za razvoj mladih glasbenikov in jim omogoča nastope z uveljavljenim mentorjem. Nastopi imajo tudi družbeno noto, saj socialno ogroženim skupinam nudijo koncertno izkušnjo na najvišjem nivoju, vendar v njihovih vsakdanjih in domačih prostorih. Cilj tovrstnih nastopov je, da se nevidna odrska pregrada pod težo najiskrenejših odzivov publike poruši in tako omogoči bolj pristen in oseben odnos med izvajalci in poslušalci.
Intenzivne priprave in teden izobraževalnih nastopov vodi uveljavljen mentor, ki skupaj s študenti skozi teden nastopa. Njegova naloga je zasedbo pripraviti na celovečerni koncert, s katerim se projekt zaključi. V vlogi mentorjev so se nam pridružili že: koncertna mojstrica Orkestra Slovenske filharmonije Ana Dolžan, docent za komorno glasbo na Akademiji za glasbo Nejc Mikolič, solo violist orkestra SNG Maribor Roberto Papi ter namestnik solo violončelista Simfonikov RTV Slovenija Milan Hudnik. Avgusta 2024 bo projekt vodil soloviolist Kraljevega orkestra Concertgebouw Michael Gieler.
Redno organiziramo nastope za pomembne ustanove na področju zdravstvenega varstva, izobraževanja, varstva otrok in otrok s posebnimi potrebami ter prestajanja zaporne kazni. Nastopili smo že v UKC Ljubljana in UPK Polje. Skupine, ki s klasično glasbo niso v rednem stiku, s kvalitetno izvedbo in domiselno predstavitvijo glasbenih del povezujemo z bogatim kulturnim izročilom. Nastopili smo že na centeru IRIS za slepe in slabovidne, v Ljubljanskem in Koperskem zaporu, v mnogih domovih za starejše občane, vrtcih in šolah.
Enotedenski niz povezovalnih nastopov zaključimo s koncertom v okviru priznanega festivala klasične glasbe. Sodelovali smo že s Kroparskim glasbenim abonmajem, Vranskimi poletnimi večeri, Klasiko na Vrhu in drugimi.