Avtor: Michel Bitbol
Prevedel: Adnan Siviฤ
Nihฤe ne more zanikati, da so kompleksnejลกe znaฤilnosti zavesti, med katere spadata denimo refleksivnost (zavedanje, da obstaja zavest o neฤem) ali samozavedanje (zavest o lastni identiteti) pozni rezultati procesa bioloลกke adaptacije. Toda kaj lahko reฤemo o ฤistem nerefleksivnem izkustvu, o golem ยปdoลพivljanjuยซ obฤutenja in obstoja, ne glede na kakrลกnokoli morebitno zavest viลกjega reda, ki bi ta doลพivljaj vzela za svoj predmet? Obstajajo dobri razlogi za trditev, da ฤisto izkustvo, tj. elementarna ali fenomenalna zavest, ni zgolj sekundarna lastnost kakega objektivnega predmeta, temveฤ preprosto je โ to se pravi, da je primarna v najmoฤnejลกem pomenu te besede.
ย ย ย ย ย ย ย ย ย ย ย Zaฤeti moramo s preprostim dejstvom: svet, kakrลกnega doลพivljamo (prosto po Wittgensteinu), ni mnoลพica objektov, temveฤ je nujno zaznavno izkustvo objektov ali, ฤe niฤ drugega, dozdevno izkustvo teh objektov kot neฤesa, kar je onkraj zaznavnega izkustva. Z drugimi besedami: zavestno izkustvo je vsepreลพemajoฤe in eksistencialno primarno, pri ฤemer sleherni poskus znanstvene razlage predpostavlja tako izkustvo znanstvenika samega kot tudi izkustvo drugih. Objektivne znanstvene razlage se na zgodovinski in vsakdanji ravni porajajo kot strukturne stalnice za zavestne subjekte.[1]Z drugimi besedami: znanstvene teorije predstavljajo tiste vidike izkustva, ki imajo nespremenljivo strukturo in ki so dostopni razliฤnim subjektom (tako denimo teorija gravitacije izraลพa obฤe … Continue reading Spriฤo tega so vsi znanstveni izsledki, vkljuฤno z izsledki nevrofiziologije in evolucijske teorije, v odnosu do izkustva metodoloลกko sekundarni, medtem ko je izkustvo (ali elementarna zavest) v odnosu do znanosti metodoloลกko primarno. Teza o primarnosti elementarne zavesti torej ni znanstvena trditev, temveฤ kveฤjemu najosnovnejลกi predpogoj znanstvenega raziskovanja.
Po drugi strani to pomeni, da nam objektivna znanost ne more povedati niฤesar o ฤistem izkustvu, ki ga implicitno predpostavlja kot svoj temelj. Takลกna trditev se nam spriฤo izjemnih rezultatov nevroznanosti morda zdi paradoksalna, a se ta paradoksalnost ob tehtnejลกem premisleku razblini v niฤ. Razlog, zakaj se nevroznanost ne more spopasti s problemom fenomenalne zavesti, leลพi namreฤ prav v njeni uฤinkovitosti. Ta nam omogoฤa, da ponudimo izkljuฤno nevrofizioloลกko razlago vzroฤne verige, ki sega od draลพljaja, ki ga zaznava doloฤeni organizem, do kompleksnega vedรชnja tega organizma, pri ฤemer se na nobeni toฤki ne sklicujemo na dejstvo, da sta zaznava in vedรชnje tega organizma zavestni (v elementarnem pomenu ยปdoลพivljanjaยซ). Tako obstoj fenomenalne zavesti za zrelo kognitivno znanost predstavlja nekaj nepomembnega ali nepotrebnega.
Sleherni poskus znanstvene razlage fenomenalne zavesti s pomoฤjo nevroloลกkih ali evolucijskih teorij je zato obsojen na neuspeh, ฤemur ne botruje kakrลกnakoli pomanjkljivost teh teorij, ampak ravno uspeลกnost njihove metodologije. Sodobne nevroloลกke teorije, kakrลกni sta teorija globalnega delovnega prostora in teorija integriranih informacij, so se izkazale za izjemno obetavne pri razlagi glavnih znaฤilnosti viลกjih ravni zavesti, kamor spada denimo zmoลพnost poenotenja polja izkustva in reprezentiranja lastnega telesa in uma. Kot uspeลกne so se izkazale tudi pri izdelavi na nevroloลกkih podatkih utemeljenih napovedi o tem, ali in v kolikลกni meri je neka poskusna oseba v kliniฤnih situacijah (npr. v komi ali sredi epileptiฤnega napada) budna in zmoลพna verbalne komunikacije. Vendar pa nas takลกne teorije nas niso privedle niฤ bliลพje k izvoru fenomenalne zavesti. Razloลพile so namreฤ funkcije zavesti, ne pa tudi dejstva, da obstaja nekaj takega, kot je biti organizem, ki te funkcije opravlja. Enako velja za evolucijske razlage: evolucija lahko odbira koristne funkcije zavesti (denimo ฤustvenost, zmoลพnost naฤrtovanja ali nadzora lastnih duลกevnih in telesnih stanj), ne pa samega dejstva, da obstaja doลพivljajski vidik teh funkcij. Prilagoditveno vrednost imajo konec koncev samo funkcije in ne zavest o njih.
Navedeni premisleki postavljajo pod vpraลกaj celรณ zmoลพnost nevrofizioloลกkih raziskav, da identificirajo korelate fenomenalne zavesti. Iskanje takลกnih korelatov namreฤ temelji na sposobnosti poskusne osebe, da med svojimi zavestnimi stanji razlikuje, si jih zapomni in o njih poroฤa, kar je glavni eksperimentalni kriterij zavesti. Toda – mar lahko vnaprej izkljuฤimo moลพnost, da je obseลพna sinhronizacija ลพivฤne dejavnosti, ki pogosto velja kot nepogreลกljiva za zavest, v resnici potrebna samo za povezovanje med razliฤnimi kognitivnimi funkcijami, vkljuฤno s tistimi, ki omogoฤajo spomin, samorefleksijo in poroฤanje o lastnih duลกevnih stanjih? Po drugi strani, in ฤe razลกirimo predlog Semirja Zekija, mar lahko za katerikoli (veฤji ali manjลกi) del moลพganov ali celo telesa trdimo, da ne proizvaja vsaj neko beลพno vrsto ฤistega izkustva, ฤeprav nam subjekt o tem ne more poroฤati?
ย ย ย ย ย ย ย ย ย ย ย Uฤinki sploลกne anestezije te pomisleke le ลกe poglobijo. Znano je, recimo, da kljub poveฤanju doze anestetika in oslabitvi koherentne EEG dejavnosti duลกevne zmoลพnosti ugaลกajo postopoma. Bolnik najprej deloma izgubi zavedanje o boleฤini, pri ฤemer se ลกe vedno lahko pogovarja z zdravniki in si zapomni vse, kar se je zgodilo, nato izgubi dolgoroฤni eksplicitni spomin, a je ลกe vedno sposoben odgovarjati na vpraลกanja na kratkoroฤni ravni. Ob veฤji dozi anestetika se bolnik ne odziva veฤ in popolnoma izgubi eksplicitni spomin, ลกe vedno pa se ohrani ยปimplicitni spominยซ.[2]Gl. npr. Jelicic et al. 2007 (op. prev.). ฤe povzamemo: zmoลพnosti, ki veljajo kot nepogreลกljive za zavest in naj bi bile z njo nerazdruลพljivo povezane, je mogoฤe drugo od druge razmejiti. ฤisto, beลพno, spominu nedostopno in nereflektivno izkustvo pa bi lahko bilo tisto zadnje, kar se v tem primeru ohrani. Videti je torej, da je mogoฤe tezo o vseprisotnosti in primarnosti fenomenalne zavesti znanstveno podkrepiti. Vendar pa ta podpora ne more sluลพiti kot znanstveni dokaz (ฤe bi trdili, da imamo znanstveni dokaz o primarnosti elementarne zavesti, bi bilo to v protislovju z naลกo zaฤetno tezo, da objektivna znanost nima dostopa do ฤistega izkustva), temveฤ zgolj kot posredni namig, ki izhaja iz slepe toฤke znanosti: ฤistega, beลพnega izkustva, ki ga znanost vselej predpostavlja in od katerega lahko ohrani le stabiliziran in intersubjektivno dostopen strukturni preostanek.
Se lahko zadovoljimo z navedenimi negativnimi trditvami? Kot je pokazal Francisco Varela, je to raven mogoฤe preseฤi, ฤe sprejmemo ลกirลกo definicijo znanosti. Namesto vztrajanja pri izkljuฤno tretjeosebni drลพi bi nova znanost morala temeljiti na sodoloฤevalnem ยปplesuยซ prvoosebnih in tretjeosebnih razlag, posredovanem v obliki drugoosebne komunikacije. Brลพ ko bi sprejeli ta daljnoseลพni preobrat, elementarna zavest ne bi bila veฤ uganka, temveฤ preprosto dejstvo, iz katerega bi se razrasla nova, popolnejลกa oblika znanosti.
Izvirnik: ยปOn the primary nature of consciousnessยซ, V: Capra, F. In Luisi, P.-L., The Systems View of Life, Cambridge University Press, 2014.
(Michel Bitbol)
Literatura
Bitbol M., โScience as if situation matteredโ, Phenomenology and the Cognitive Sciences, 1, 181โ224, 2002.
Bitbol, M., โIs Consciousness Primary ?โ, NeuroQuantology, 6, 53โ71, 2008.
Bitbol, M. in Luisi, P.-L., โScience and the self-referentiality of consciousnessโ, Journal of Cosmology, 14, 4728โ4743, 2011.
Jelicic, M., Bonke, B., Wolters, G. in Phaf, H., ยปImplicit memory for words presented during anaesthesiaยซ, European Journal of Cognitive Psychology, 4 (1), 71โ80, 2007.
Varela, F.V., โNeurophenomenology: a methodological remedy for the hard problemโ, v: Shear, J. (ur.) Explaining consciousness: the hard problem, MIT Press, 1998.
Wittgenstein, L., โNotes for lectures on private experience and sense dataโ, Philosophical Review, 77, 275โ320, 1968.
Zeki, S., โThe disunity of consciousnessโ, v: Banerjee, R. in Chakrabarti, B.K., (ur.), Progress in Brain Research, Vol. 168, Elsevier, 2008.
*naslovna slika: Martin Hieslmair, Science Days: The Brain (vir: Ars Electronica)
References
↑1 | Z drugimi besedami: znanstvene teorije predstavljajo tiste vidike izkustva, ki imajo nespremenljivo strukturo in ki so dostopni razliฤnim subjektom (tako denimo teorija gravitacije izraลพa obฤe veljavno strukturo interakcij med telesi z maso, pri ฤemer konkretna vsebina posameznih izkustev, v katerih so te interakcije zaznane, ni relevantna) (op. prev.). |
---|---|
↑2 | Gl. npr. Jelicic et al. 2007 (op. prev.). |