Uvod

V pričujočem besedilu bom razpravljal o vprašanju, ali lahko norme in cilje obravnavamo kot naravne pojave, oziroma značilnosti – vsaj določenih aspektov – naravnega sveta. S tem se spuščam v izjemno razvejano in kompleksno diskusijo, ki se odvija (vsaj) od revolucij v naravoslovni znanosti 17. stoletja in pionirjev moderne filozofije naprej. Seveda v tem kratkem besedilu ne morem nasloviti vseh pomembnejših nians tega problema, niti ne morem »dati besede« vsem vidnejšim udeležencem v s tem povezani stoletja trajajoči diskusiji. Moji tukajšnji nameni so bolj skromni. Oprl se bom na pojme avtopoeze in adaptivnosti, kot jih razvije enaktivizem, in zagovarjal, da ta pojmovni okvir ponuja obetavna izhodišča, na podlagi katerih bi lahko upravičeno obravnavali norme in cilje kot aspekte naravnega sveta, ne da bi se morali pri tem odreči določenim osnovnim izhodiščem moderno-znanstvene koncepcije narave, na katera se bom, v skladu z (bolj ali manj) uveljavljeno terminologijo skliceval z izrazom mehanicizem.

Da pa bodo lahko moji argumenti bolj razumljivi in prepričljivi, jih bom vsaj provizorično umestil v širši kontekst polemik o mestu norm in ciljev v naravnem svetu. Kot prvo bom poskusil vsaj v grobem prikazati, od kod sploh izvira razširjeni dvom, da ciljev in norm ne moremo obravnavati kot aspektov naravnega sveta. Ta problem lahko namreč razumemo zgolj na ozadju specifične moderno-znanstvene koncepcije narave, in njene – vsaj dozdevne – eliminacije pojmov norme in cilja iz našega razumevanja naravnega sveta. V prvem razdelku bom zato izpostavil nekaj relevantnih potez mehanicističnegapristopa moderne naravoslovne znanosti. V poskusu pojasnitve osnovnega problema pričujočega besedila bom moderni mehanicizem postavil v kontrast z Aristotelovo filozofijo, saj ta lahko služi kot paradigmatični primer pred-modernega razumevanja narave, ki pojmuje norme in cilje kot integralne aspekte naravnih pojavov, in ki nenazadnje ne vidi nobenega razloga za dvom v njihovo umeščenost v naravni svet. Na podlagi tega kontrasta bom po eni strani lahko bolje ekspliciral, zakaj v moderno-znanstvenem razumevanju narave norme in cilji postanejo problematični, in po drugi strani tudi to, kaj sploh izpade iz moderne koncepcije narave, torej na kaj točno se nanašam, ko v tem kontekstu govorim o normah in ciljih. 

V drugem razdelku bom prikazal določene notranje tenzije in polemike modernega mehanicističnega pristopa. Pri tem se bom osredotočal na domeno biologije, saj v tem kontekstu dileme moderne koncepcije norm in ciljev pridejo do izraza v najbolj ostri obliki. Za razliko od znanosti o neživi naravi, kjer odsotnost govora o normah in ciljih ni – ali pa je vsaj veliko manj – problematična, je moderna biologija postavljena pred problem, kako uskladiti to, da (vsaj določene) karakteristike organizmov brez težav pojasnjujemo v mehanicističnih okvirjih, in to, da smo živa bitja vendarle vajeni obravnavati kot da sledijo določenim ciljem, in kot da posedujejo lastne norme, s katerimi vrednotijo svoje okolje, in opredeljujejo cilje svojega vedenja. Pri tem bom problematiziral v biologiji razširjen pojem teleonomije, s katerim se določeni avtorji nanašajo aspekte živih bitij, ki izgledajo kot da gre za normativno in ciljno usmerjeno vedenje, a to – po teh avtorjih – v resnici ni, saj ga lahko razložimo z istimi mehanicističnimi okvirji, s katermimi pojasnjujemo nežive pojave. Takšna razrešitev izpostavljene dileme v biologiji, kot bom pokazal, ni zadostna. Ne zadostuje pa zato, ker fizičnih struktur in dinamik organizmov dejansko ne moremo povsem pojasniti z istimi razlagalnimi principi, s katerimi pojasnjujemo strukture in dinamike neživih pojavov. Če želimo normativni in ciljno usmerjeni aspekt organizmov pojasniti v mehanicističnih okvirijih, moramo torej po mojem mnenju v okvire mehanicizma vpeljati določene nove pojmovne resurse, ki nam omogočijo pojasniti ključne specifike živih bitij, ki slednje razlikujejo od nežive narave.

V naslednjem razdelku bom predstavil predstavil pojem negativne povratne zanke, ki po mnenju določenih pripadnikov (zgodnjega) kibernetskega gibanja omogoča točno to – omogoča torej mehanicistično razlago specifik živih bitij, spričo katerih slednjim upravičeno lahko pripišemo norme in ciljno usmerjenost. Izpostavljene ideje kibernetike po mojem mnenju predstavljajo korak v pravo smer, niso pa brez določenih pomanjkljivosti. Te pomankljivosti pronicljivo izpostavi Hans Jonas, zato bom naslednji razdelek posvetil njegovi kritiki kibernetskega pristoma. V zadnjem razdelku pa bom predstavil še enaktivistične pojmovne inovacije in pokazal, da odprejo obetavno smer za razmišljanje o normah in ciljih v mehanicističnih okvirjih, oziroma, da v tem pogledu vsaj napravijo pomemben korak naprej od (zgodnje) kibernetike.

Moderno in pred-moderno razumevanje narave

Kot rečeno, bom začel s pojasnitvijo, zakaj in v kakšnem smislu se pojma norme in cilja zdita nekompatibilna z mehanicističnim razumevanjem narave. Sam problem je seveda razviden mnogim. Kot nakaže Carl Sachs: »Vzpon matematično osnovane, mehanicistične fizike v 17. stoletju je s svojo razlagalno uspešnostjo in svojim neznanskim dometom pri pojasnjevanju naravnih pojavov porajal vse večje dvome v to, ali imajo pojmi, kot so cilj, namera ali celo vrednost, legitimno mesto v znanstvenem razumevanju sveta« (Sachs 2023: 781). Mario De Caro in David Macarthur ubesedita ta problem na še nekoliko ostrejši način: »Znanost opisuje zgolj, kako stvari so, torej vzročna razmerja in regularnosti sveta, kakršen je ta v resnici. Če sprejmemo moderni znanstveni naturalizem in predpostavimo, da podaja pravilno in vseobsegajočo podobo sveta, potem v svetu ni nobenega prostora več za [normativnost]« (De Caro & Macarthur 2010: 1).

Zakaj točno se torej »vzročna razmerja in regularnosti sveta«, o katerih priča moderna znanost, zdijo kot nekaj, kar izključuje intrinzične norme, perspektive vrednotenja in ciljno usmerjenost naravnih pojavov? To bomo najlažje pojasnili, če razlagalne okvire modernega naravoslovja, bolj specifično, mehanicistično koncepcijo kavzalnosti, na kateri gradi moderna znanost, zoperstavimo starejšim koncepcijam narave in vloge kavzalnosti v naravnem svetu.

Začnimo z grobim orisom pred-modernega razumevanja naravne kavzalnosti oziroma z orisom ene izmed takšnih koncepcij, ki je v tukajšnjem kontekstu še posebej relevantna. Izpostavil bom Aristotelovo teorijo kavzalnosti, saj gre verjetno za najbolj znano in vplivno teleološko teorijo naravnih pojavov, zaradi česar tudi nekateri drugi avtorji uporabljajo Aristotela kot središčno referenco, v nasprotju s katero skušajo ponazoriti specifike modernega naravoslovja (Jonas 2001: 72; Koyre 1988: 8). Aristotel je dinamiko naravnih pojavov razlagal na podlagi svoje odmevne teorije štirih vzrokov, tj. materialnega, formalnega, dejavnega in teleološkega tipa vzročnosti (Aristotel 1999: 106). Na tej točki velja še opozoriti,  da Aristotelov pojem teleologije vključuje tako normativnosti kot ciljno usmerjenost, in sicer – kot bo postalo razvidno v nadaljevanju –  ravno v tistem smislu, ki nastopa kot jabolko spora v številnih modernih polemikah o vlogi pojmov norme in cilja v mehanicizmu.

Kot vidimo, Aristotel teleologijo pojmuje kot enega izmed vzrokov, torej kot ključni dejavnik v dinamiki naravnih procesov. Poglejmo si natančneje, kakšno vlogo teleologija igra v Aristotelovem pojmovnem sistemu. Po Aristotelu omenjeni tipi vzročnosti ne delujejo vsak posamič, temveč je vsak pojav v različnih pogledih odvisen od vseh štirih. Sam pojem vzročnosti, kot ga uporablja Aristotel, moramo razumeti drugače od njegovega vsakdanjega sodobnega pomena. Vzroka tako ne smemo razumeti kot dogodka, ki izzove določeno posledico, pri čemer vzrok in posledica označujeta dva različna dogodka v časovnem sosledju. Po Aristotelu je pomen pojma vzročnosti širši: na podlagi vzrokov odgovarjamo na vprašanje, zakaj je določen pojav takšen, kot je, torej zakaj ima takšne in takšne značilnosti in zakaj se bodisi spreminja bodisi miruje oziroma zakaj ostaja nespremenjen. Materialni vzrok se nanaša na gradnike določenega pojava – je torej tisto, iz česar je dani pojav sestavljen. Formalni vzrok se nanaša na specifično strukturo oziroma ureditev gradnikov danega pojava, ki je značilna za ta specifični pojav kot celoto. Delujoči vzrok se nanaša na izvor sprememb oziroma gibanja danega pojava. Smotrni (oziroma teleološki) vzrok pa se nanaša na intrinzični smoter oziroma »dobro« (torej nekakšno intrinzično normo) določenega pojava – na podlagi tega vzroka torej opredeljujemo, čemu oziroma zavoljo česa je dani pojav takšen, kot je (ibid.: 9).

Aristotel odnose med različnimi vzroki pojasni na primeru bronastega kipa (ibid.: 106). Če je materialni vzrok kipa bron, je njegov dejavni vzrok kipar oziroma njegova veščina oblikovanja in vlivanja kovine. Specifična oblika, ki jo je kipar vtisnil svojemu delu, je njegov formalni vzrok. Smotrni vzrok kipa pa je tisto, kar je usmerjalo proces njegove izdelave od začetka do konca in zavoljo česar je končani kip takšen, kot je. V tem primeru kot teleološki vzrok nastopa norma, ki opredeljuje, kaj je dobro in kaj slabo umetniško delo oziroma po čem se dobro umetniško delo razlikuje od slabega (Broadie 2007: 93). Opisana logika štirih vzrokov po Aristotelu ni ustrezna zgolj za razlago izdelave človeških artefaktov, temveč jo lahko apliciramo na vse naravne pojave oziroma vsaj tiste, ki jih lahko obravnavamo kot individualne entitete, kar poleg artefaktov vključuje tudi nežive predmete, živa bitja, ne nazadnje pa tudi na človeške osebe.

Seveda se ti raznovrstni pojavi po Aristotelu medsebojno razlikujejo glede tega, kaj vse lahko tvori njihove distinktivne vzroke. V zvezi s tem je njegova teorija vzročnosti precej kompleksna, a se nam v tukajšnjem kontekstu ni treba spuščati v vse podrobnosti. Za naše namene je relevantna zgolj ključna distinkcija, ki jo Aristotel potegne med človeškimi artefakti in živimi bitji. Ta naj bi imela svoj dejavni vzrok tako rekoč v samih sebi – ne potrebujejo torej nobenega zunanjega vpliva ali »gibalca«, da bi delovali v skladu z lastnim intrinzičnim smotrom (Aristotel 2004: 199). Živa bitja so torej dejavni vzroki svojih lastnih smotrov, njihovi intrinzični smotri pa so tisto, kar usmerja njihovo delovanje in zaradi česar so živa bitja tudi sposobna delovati v skladu z lastnimi interesi (Aristotel 2002: 129). Če živa bitja obravnavamo kot dejavni vzrok določene spremembe v njihovi okolici – na primer, če je plenilec vzrok smrti svojega plena – razlaga dejavnega vzroka predpostavlja teleološko razlago. Razumeti moramo torej intrinzične smotre plenilca – na primer to, da potrebuje hrano za lastno preživetje –, da bomo lahko razložili, zakaj in kako je učinkoval na svoj plen. Tako kot procesa izdelave bronastega kipa po Aristotelu ne moremo pojasniti brez vpeljave estetske norme, ki je vodila njegovo izdelavo, tako tudi vedenja živega bitja ne moremo pojasniti brez sklicevanja na intrinzične norme danega organizma. Teleološki vzrok živih bitij je potemtakem tisto, na podlagi česar lahko po Aristotelu (med drugim) razložimo ciljno usmerjeno vedenje organizmov, torej dejstvo, da so se ti sposobni izogibati grožnjam in pridobivati to, kar je zanje koristno, vsaj v kolikor jim tega ne onemogoči kak zunanji dejavnik (ibid.: 131).

V nasprotju z orisano teleološko koncepcijo narave lahko sedaj elucidiramo še mehanicistično koncepcije narave. Pojasnimo najprej, kaj točno je mišljeno z mehanicizmom. Mehanizem, ki je odgovoren za dinamiko določenega pojava, je, kot strnjeno obrazloži Stuart Glennan, »sistem [gradnikov tega pojava], katerih medsebojna interakcija je zaslužna za vedenje [oziroma dinamiko] sistema kot celote« (Glennan 2002: 344). Interakcija tovrstnih gradnikov pojava pa mora biti »opisljiva z invariantnimi generalizacijami o prenosih sprememb med posameznimi gradniki« (ibid.), tj. generalizacijami o tem, kako vsak posamezen gradnik danega pojava vpliva (ali ne vpliva) na dinamiko sprememb vseh preostalih gradnikov. Da so generalizacije glede dinamike mehanizma invariantne, pomeni, da se bo delovanje mehanizma pod istimi pogoji, torej v isti konfiguraciji vseh njegovih gradnikov oziroma relevantnih značilnosti v danem trenutku, vedno tudi časovno odvijalo na enak način.

Če strnem povedano – mehanicistična razlaga temelji na (i) opredelitvi gradnikov danega sistema oziroma njihovih relevantnih lastnosti; (ii) opredelitvi njihove prostorske konfiguracije oziroma strukture opazovanega sistema kot celote; in (iii) opredelitvi invariantnih zakonitosti, ki usmerjajo proces medsebojnih izmenjav sprememb med gradniki oziroma spremenljivkami danega sistema, torej dinamike danega mehanizma.

Pri ponazoritvi mehanicistične razlage naravnih pojavov se lahko opremo na vsesplošno znani primer Newtonovih zakonov gibanja. Ti zakoni, formalizirani v obliki matematičnih enačb, opisujejo invariantna razmerja med maso, silami in pospeški teles v prostoru. Kavzalna razlaga gibanja teles v prostoru najprej zahteva, da opredelimo gradnike danega mehanizma, torej opazovana telesa in njihove relevantne lastnosti, v tem primeru lastnosti mase, položaja in gibanja v prostoru. Newtonovi zakoni nam nadalje povedo, kako bo sprememba dane spremenljivke vplivala na vse druge skozi čas. Če torej vemo, kakšne so lastnosti opazovanega sistema v danem trenutku, bomo na podlagi Newtonovih zakonov lahko napovedali, kako se bo stanje opazovanega sistema spreminjalo skozi čas. Če na primer vemo, kako so biljardne krogle razporejene na igralni mizi in s kakšno silo je igralec sprožil njihovo gibanje, bomo (vsaj v principu) lahko napovedali, kje se bodo krogle znašle v naslednjem trenutku. Če poznamo pozicijo, smer gibanja in maso nebesnih teles, bomo lahko (spet, vsaj v principu, saj natančna določitev spremenljivk in računanje njihovih sovisnosti presega naše zmožnosti) napovedali njihovo pozicijo v kateri koli točki v prihodnosti.

Newtonovska mehanika je dandanes, kot vemo, v določenih pogledih presežena, v spet drugih ozirih pa znatno dodelana. Vendar pa so tudi teorije, ki so se do današnjega dne izkazale za bolj empirično podkrepljene in bolj fundamentalne, podobne Newtonovi, vsaj kar se tiče njihovega mehanicističnega značaja (Kauffman 2019: 1). Osnovni način kavzalne razlage naravnih pojavov je torej vse od pionirjev moderne znanosti v 17. stoletju do danes ostal nespremenjen, kar je denimo razvidno iz Glennanove sodobne formulacije osnovnih principov mehanicistične razlage naravnih pojavov.

Na tej točki se lahko vrnemo k izhodiščnemu vprašanju: zakaj oziroma v kakšnem smislu se zdijo pojmi norm, vrednosti in ciljev nekompatibilni z moderno naravoslovnoznanstveno koncepcijo sveta? Lahko bi rekli, da teleološki vzrok, vsaj kot ga koncipira Aristotel, v mehanicističnih okvirih preprosto izgubi svojo razlagalno vlogo. To postane razvidno, če različne aspekte mehanicistične razlage reformuliramo z Aristotelovo terminologijo. Rekli smo, da mehanicistična razlaga temelji na opredelitvi posameznih gradnikov mehanizma oziroma njihovih relevantnih lastnosti. Temu aspektu bi lahko rekli materialni vzrok. Nadalje smo rekli, da mehanicistična razlaga zahteva opredelitev prostorske konfiguracije danega opazovanega sistema. Temu bi (vsaj v grobem) ustrezal Aristotelov pojem formalnega vzroka. Nazadnje pa mora mehanicistična razlaga opredeliti še zakonitosti dinamičnih interakcij med gradniki oziroma spremenljivkami danega sistema. V tej opredelitvi mehanizma je zajeto tisto, čemur Aristotel pravi dejavni vzrok. Z naštetimi opredelitvami danega pojava smo po mehanicizmu podali izčrpno kavzalno razlago tega pojava. Vidimo torej, da teleološki vzrok pri tem ne opravlja nobene posebne vloge. Zdi se, da pri razlagi danega mehanizma ni treba vpeljevati nobene posebne norme oziroma intrinzične perspektive vrednotenja, ki bi opredeljevala »dobro« tega mehanizma in v razmerju do katere bi ta mehanizem usmerjal svoje specifično vedenje oziroma dinamiko. Ta dinamika danega mehanizma – tako procesi, ki se odvijajo v notranjosti danega sistema, kot procesi interakcije med opazovanim sistemom in njegovo okolico – so izčrpno specificirani z njegovo strukturo, gradniki in invariantnimi zakonitostmi, ki vladajo njihovim medsebojnim interakcijam.

Teleologija in teleonomija v biologiji

Če je bilo spričo neizpodbitne razlagalne moči mehanicističnega pristopa sklicevanje na teleološko razlago od prvih prebojev modernega naravoslovja naprej povečini zlahka opuščeno, pa je v tem oziru ostala vsaj ena domena naravnih pojavov problematična, namreč domena živih bitij, glede katere se vse do danes lomijo kopja med zagovorniki in kritiki mehanicizma. Težko bi zanikali, da se za živa bitja vsaj zdi, kakor da posedujejo intrinzične smotre oziroma individualne perspektive vrednotenja ter da jih ti smotri tudi usmerjajo pri doseganju ciljev. Prevladujoča drža do tega problema, ki se je uveljavila v biologiji in filozofskih interpretacijah bioloških dognanj, v veliki meri izvira iz Kantove filozofije. Kant je po eni strani zagovornik stališča, da je svet naravnih pojavov strukturiran kot mreža vzročno posledičnih odnosov, kakršne so formulirali Newton in njegovi nasledniki. Vse naravne pojave je torej po njegovem mnenju možno pojasniti z istimi mehanicističnimi principi, kar implicira, da je teleološko razlago vseh naravnih pojavov, tudi živih bitij, možno v celoti odpisati na račun mehanicistične (Weber & Varela 2002: 104). Po drugi strani pa Kant zelo resno vzame tudi fenomenološko dejstvo, da se nam, kot smo rekli, za živa bitja vsaj zdi, kakor da posedujejo intrinzične smotre, perspektive vrednotenja in cilje. Dejstvo, da se nam živa bitja zdijo takšna, pa je po Kantu prej nasledek narave našega lastnega izkustva kakor odraz dejanske narave živih bitij (Löw 1980: 285). Teleološki karakter živih bitij je torej po Kantu zgolj interpretacija, ki jo človek projicira na te pojave, in ne intrinzična lastnost pojavov samih. Ali drugače, po Kantu lahko o intrinzičnih smotrih in ciljih živih bitij govorimo zgolj »v navednicah«.

Kantovo stališče glede vprašanja, ali lahko organizmom legitimno pripišemo teleološko naravo, je sicer globoko ambivalentno, saj moramo upoštevati, da po njegovem mnenju niti mehanicistični zakoni niso značilnosti sveta, kot ta obstaja neodvisno od človeškega opazovalca, temveč jih gre razumeti kot konstitutivne dejavnike človeškega izkustva samega. Vendar pa nianse Kantove epistemologije na tem mestu niso tako zelo bistvene, saj prevladujoče razumevanje razmerja med mehanicističnimi zakoni in teleologijo, ki ga privzema moderni znanstveni naturalizem, ne izhaja toliko iz Kanta samega kot iz nekoliko poenostavljene oziroma popačene interpretacije njegove pozicije (Weber & Varela 2002: 100). Postkantovska biologija in filozofija biologije sta namreč večinoma privzemali mehanicistično podobo sveta kot ontološko dejstvo o svetu, kakršen obstaja sam po sebi, medtem ko so, kot izpostavita Varela in Weber, »obravnavali teleologijo kot predsodek [ang. bias], ki ga v opazovane pojave vnese opazovalec« (ibid.: 97). Avtorja poudarjata, da se takšna pozicija nazorno odraža v pojmu teleonomije, ki se je uveljavil v današnji evolucijski biologiji. Ta pojem se nanaša na pojave, ki so videti teleološki, a v resnici to niso, torej pojave, ki jih lahko obravnavamo, kot da izpričujejo intrinzične cilje, a naj bi jih bilo v principu možno pojasniti zgolj z mehanicistično razlago (ibid.).

To teleonomsko razumevanje živih bitij je dobilo precejšni zagon z uveljavitvijo Darwinove teorije evolucije, saj se pri slednji zdi, da uspešno dovrši mehanicistično razlago tistih značilnosti organizmov, ki nam dajejo vtis prisotnosti intrinzičnih smotrov in ciljne usmerjenosti. Vedenjske kapacitete, za katere se zdi, da služijo cilju preživetja in uspevanja danega organizma, se od Darwina naprej praviloma pojasnjujejo kot posledica evolucije, torej kot »statistični produkt naravne selekcije« (ibid.: 98). Vedenje organizmov, ki se zdi usmerjeno k cilju preživetja in uspevanja tega organizma, naj bi z evolucijske perspektive pojasnili brez sklicevanja na te cilje same oziroma, natančneje, ne da bi morali smotre organizma postulirati kot kavzalni dejavnik, ki organizme vodi pri izvrševanju njihovih ciljev. Po zagovornikih teleonomske interpretacije darvinizma ciljno usmerjeno vedenje organizmov ne poteka zato, ker bi to bilo dobro ali smotrno za dane organizme same. Dejstvo, da vedenjske kapacitete danemu organizmu omogočajo preživetje, je posledica dolgega procesa eliminacije vseh tistih organizmov, ki niso imeli sposobnosti za preživetje in reprodukcijo. Zmožnost ciljno usmerjenega vedenja je torej po tem pogledu nasledek statistične verjetnosti, da organizmi z »dobrimi in smotrnimi« značilnostmi – za razliko od tistih organizmov, ki teh lastnosti nimajo – preživijo in prek reprodukcije posredujejo svoje značilnosti naslednji generaciji. Po tem pogledu se organizem ne vede, kot se, zato, ker bi bilo to dobro za njegovo preživetje, temveč velja obratno: vedenjske kapacitete za preživetje ima zato, ker jih podeduje od organizmov, ki so jim te kapacitete slučajno omogočale preživeti. S tem pa naj bi Darwinova teorija razložila ne le, kako pride do ciljno usmerjenega vedenja na ravni živih bitij, temveč tudi, zakaj se za to vedenje zdi, kakor da bi potekalo zavoljo intrinzičnih smotrov danega organizma. Z Darwinom se je tako v biologiji razširilo prepričanje, da je mehanicizem zadal poslednji udarec pojmu teleologije.

Ta darvinistično podprta teleonomska drža pa po zagovornikih enaktivizma ni zadovoljiva. Varela in Weber dokazujeta, da darvinistična teorija evolucije in njene sodobne nadgradnje ne pojasnijo vsega, kar je nekoč sodilo v okvir teleoloških razlag narave, in sicer ne pojasnijo samega središčnega predmeta teleoloških razlag, namreč organizma kot takega (ibid.: 101). Nekoliko natančneje rečeno, evolucijska perspektiva lahko ponuja zgolj razlago statistične verjetnosti, da se v danih okolijskih pogojih razvije ta ali ona biološka kapaciteta ciljno usmerjenega vedenja. Ne pojasni pa, kako individualni organizmi dejansko izvršujejo ciljno usmerjeno vedenje. Še vedno umanjka torej ustrezna mehanicistična razlaga, ki bi nadomestila teleološko pri razlagi tega, kaj točno se dogaja na ravni individualnega organizma samega, ko ta deluje na način, ki se zdi skladen s smotri preživetja in dobrobiti. Ta očitek teleonomskemu pristopu še nekoliko bolj nadrobno artikulira Sachs:

Populacije organizmov se lahko razvijajo glede na pritiske [naravne] selekcije in zato lahko zgodovina evolucije tudi pojasni, zakaj so bile lastnosti z določenimi teleološkimi funkcijami selekcionirane na račun drugih. […] Toda zgolj z vidika [naravne] selekcije ne moremo razložiti teh teleoloških funkcij samih, saj princip naravne selekcije predpostavlja, da obstajajo organizmi, ki so zmožni ciljno usmerjenega delovanja in v razmerju do katerih so njihovi gradniki inteligibilni kot funkcije (Sachs 2023: 788).

Povedano drugače, naravna selekcija lahko selekcionira med različnimi teleološko organiziranimi oblikami življenja, ne more pa jih ustvariti tako rekoč ex nihilo. To je tudi razlog, zakaj so od vseh naravnih pojavov zgolj organizmi dejansko podrejeni principom naravne selekcije in da neživi pojavi ne izkazujejo podobne evolucijske dinamike. Princip naravne selekcije torej predpostavlja obstoj živih organizmov in kot tak ne more pojasniti njihovega izvora. Iz tega sledi, da, kar se tiče teleološke strukture življenja, darvinistično podprti teleonomski pristopi predpostavljajo to, kar želijo pojasniti oziroma eliminirati, namreč da obstajajo organizmi, ki delujejo v skladu z zahtevami lastnega preživetja.

Vidimo, da teleološke narave organizmov ne moremo preprosto odpisati kot lažnega videza in da se ustrezna mehanicistična razlaga še vedno izmika vsaj evolucijski veji moderne biologije. Pa to pomeni, da mehanicistični okviri kot taki ne zadostujejo za ustrezno pojmovanje intrinzičnih norm in ciljne usmerjenosti živih bitij? Po zagovornikih enaktivizma tak zaključek ni potreben, vsaj v kolikor mehanicistični pristop k razlagi živih bitij dopolnimo z določenimi niansami. Prvi ključni korak v tej smeri so izvedli že pripadniki kibernetskega miselnega gibanja (napr. Ross Ashby, Arturo Rosenblueth, Norbert Wiener in drugi), ki so v tem oziru na pomemben način vplivali na enaktivizem (Di Paolo 2003; Di Paolo, Rohde & De Jaegher 2010; Varela 1986).

Kibernetika in teleološki mehanizmi

Premik, ki je po pripadnikih kibernetičnega gibanja obetal integracijo teleologije s postnewtonovsko znanostjo o naravi, je temeljil na njihovih novih pojmovnih orodjih, ki so omogočala nove vrste razlage in interpretacije naravnih pojavov. Ključnega pomena za tukajšnji kontekst je eden izmed prelomnih konceptualnih premikov, vpeljanih s strani kibernetikov, namreč vpeljava pojma povratne zanke oziroma krožne kavzalnosti (Rosenblueth, Wiener & Bigelow 1943: 19). Teleologija – v polnem pomenu tega izraza – naj bi imela po mnenju kibernetikov svoje legitimno mesto v naravnem svetu, in sicer v obliki t. i. servomehanizmov ali, kot so jih drzno imenovali nekateri pripadniki kibernetičnega gibanja, teleoloških mehanizmov (Frank 1948). Da pa bi lahko vsaj v grobem razumeli delovanje tovrstnih mehanizmov in njihovo relevantnost za naturalizacijo teleologije, moramo na kratko pojasniti, kaj je mišljeno s pojmom povratne zanke oziroma, bolj specifično, negativne povratne zanke, ki tvori princip delovanja servomehanizmov.

Ideja povratne zanke se nanaša na specifični tip medsebojne interakcije med (vsaj) dvema entitetama, kjer prva na neki način deluje na drugo, druga entiteta pa nato vzvratno deluje na prvo, pri čemer njeni učinki prvo entiteto spodbudijo, da znova deluje na drugo – in tako naprej. S tega vidika lahko razumemo, od kod izraz krožna kavzalnost; gre namreč za krožno razmerje medsebojne interakcije med dvema ali več pojavi – krožno vsaj v tem smislu, da med časovnim potekom interakcij entitete korigirajo delovanje druga druge.

Naj to splošno opredelitev pospremim z nekaj konkretnimi primeri specifičnih tipov povratnih zank. Kibernetiki razločujejo med dvema osnovnima tipoma povratne zanke, in sicer pozitivno in negativno. Pozitivne so tiste povratne zanke, pri katerih krožna dinamika med entitetami povzroči večje odstopanje celotnega sistema (medsebojno učinkujočih entitet) od njegovega izhodiščnega stanja (Rosenblueth, Wiener & Bigelow 1943: 19). Nekaj takšnega opažamo na primer pri vsem poznanem glasnem hreščanju mikrofona, do katerega pride, ko mikrofon približamo ojačevalcu, ki predvaja signal iz tega mikrofona. Mikrofon prejme zvočne signale iz prostora, jih pošlje ojačevalcu, ta signale spet ojača in predvaja v glasnejši obliki, zvok gre nato spet skozi zvočnik, se znova ojača – in tako naprej, dokler zvočnik ne dospe do maksimalne kapacitete glasnosti (ibid.).

Za negativne povratne zanke pa bi v določenem smislu lahko rekli, da delujejo na nasproten način, in sicer v tem smislu, da dinamika interakcije med entitetami minimizira odstopanja danega sistema od specifičnega »želenega« stanja (ibid.). Tovrstno dinamiko lahko najlažje ponazorimo na primerih relativno preprostih servomehanizmov, kot sta denimo termostat ali samovodena raketa. Termostat je sestavljen iz mehanizma za vključevanje in izključevanje gretja; senzorja za zaznavanje temperature prostora, katerega toploto uravnava; in regulacijskega mehanizma, ki vključi in izključi gretje glede na dejansko temperaturo prostora. Če temperatura zdrkne pod »želeno« raven, bo regulacijski mehanizem vključil gretje, ko pa temperatura doseže »želeno« raven, bo mehanizem gretje izključil. Interakcijo med termostatom in prostorom, ki ga ogreva, lahko torej razumemo kot negativno povratno zanko, saj termostat aktivno ohranja določene aspekte tega prostora (v tem primeru temperaturo) v razmeroma konstantnem stanju. Bolj natančno, termostat aktivno uravnava temperaturo prostora na podlagi »zaznanih« deviacij od »želenega« stanja. Podobno dinamiko – v sicer precej drugačni obliki implementacije – lahko razberemo pri infrardeči vodeni raketi ali podobnih samovodenih projektilih. Tovrstni projektili ne potrebujejo pilota ali kakega zunanjega upravljavca, da bi jo usmerjal proti določeni tarči, saj je opremljena s senzorjem infrardeče svetlobe, ki ji omogoča »zaznavanje« toplote, in z regulacijskim mehanizmom, ki smer njenega leta korigira glede na odstopanja smeri v razmerju do tarče oziroma vira toplote. Takšna raketa bo torej tako rekoč sama od sebe iskala najkrajšo pot do določenega cilja – v tem primeru do nesrečne sovražne tarče (ibid.: 21). O negativni povratni zanki pa zopet lahko govorimo spričo aktivnega uravnavanja odstopanj – v tem primeru odstopanja smeri leta od lokacije tarče – kar raketi omogoča, da vzdržuje konstantno smer proti svojemu »cilju«, tudi če se tarča premika.

Kot lahko opazimo iz zgornjega opisa servomehanizmov, se pri deskripciji tovrstnih pojavov tako rekoč sami od sebe vsiljujejo antropomorfni oziroma zoomorfni izrazi, kot sta denimo »napredovanje proti ciljem«ali »uravnavanje želenega stanja«. Primer samovodene rakete je v tem kontekstu še posebej poveden, saj nas lahko v določenem oziru spominja na plenilca, ki zasleduje svoj plen. Naturalizacija teleologije, kot jo predlagajo kibernetiki, zato zahteva le še preprost interpretativen korak. Po njihovem velja pri rabi tovrstnih izrazov preprosto odstraniti navednice. Razumeti jih gre torej ne kot priročne analogije, temveč v popolnoma dobesednem pomenu. Pojem »želenega stanja« tako po njihovem mnenju ne pomeni nič drugega kot tisto stanje, kateremu se  mehanizem negativne povratne zanke bliža z uravnavanjem odstopanj, »cilj« pa ni nič drugega od končnega stabilnega stanja, ki ga tak mehanizem doseže (ibid.: 24). Če se tovrstni izrazi zdijo antropomorfni ali zoomorfni, pa je to po njihovem zato, ker cilji in stremljenja, kakršne pripisujemo živalim, drugim ljudem in ne nazadnje samim sebi, temeljijo na istem splošnem principu negativne povratne zanke, ki omogoča delovanje preprostih servomehanizmov (ibid.: 20). Živa bitja, zlasti ljudje, kot kibernetiki seveda priznavajo, so sicer drastično bolj kompleksni naravni pojavi od človeških artefaktov, kot sta termostat ali samovodeni projektil. Vendar pa imamo v vseh teh primerih opravka z bolj ali manj kompleksnimi implementacijami istega osnovnega principa delovanja – negativne povratne zanke. Ravno zato, kot izpostavljajo zagovorniki kibernetike, tudi dejansko opažamo določene presunljive podobnosti med nekaterimi preprostimi servomehanizmi, ki jih izdela človek, in živimi bitji – in ravno zato se pri opisovanju servomehanizmov tako rekoč sama od sebe vsiljuje teleološka dikcija (ibid.).

Kibernetični pristop k naturalizaciji teleologije lahko po mojem mnenju – in tudi po prepričanju zagovornikov enaktivizma (Barandiaran, Di Paolo & Rohde 2009; Di Paolo, Rohde & De Jaegher 2010; Varela 1986) – razumemo kot odločilni korak v pravo smer, ki pa – vsaj v formulaciji zgodnjih zagovornikov kibernetike, kot sem jo orisal zgoraj – ni brez problematičnih točk oziroma odprtih vprašanj. Naj najprej izpostavim nekaj močnih točk, ki jih lahko pripišemo kibernetiki. Ta nam omogoča, da govorimo o ciljih naravnih pojavov – ne zgolj o nečem, kar človek (zmotno) interpretira kot cilj, temveč o ciljih v polnem pomenu – kot o nečem, implementiranem v specifičnih oblikah mehanizmov. Ciljev nam pri tem ni treba vpeljevati kot posebnega dodatnega tipa vzročnosti ali neke posebne nefizikalne entitete. Ciljno usmerjenost lahko torej razumemo kot lastnost določenih kompleksnih fizikalnih pojavov, organiziranih na specifičen način. Z aristotelovsko terminologijo bi lahko rekli, da je teleološki vzrok zgolj eden izmed možnih oblik formalnega vzroka. Tak način naturalizacije teleologije privzame tudi enaktivizem. To, kar po enaktivizmu dela določen pojav za ciljno usmerjen, je specifična organizacija medsebojnih interakcij fizikalnih entitet (Barandiaran, Di Paolo & Rohde 2009: 372; Weber & Varela 2002: 115). Vendar pa je treba po enaktivizmu, v kolikor naj v naravni svet ustrezno umestimo teleološki karakter človeka in drugih živih bitij, v kibernetska izhodišča vpeljati določene dodatne nianse.

Jonasova kritika kibernetike

Pri naslovitvi pomanjkljivosti (zgodnje) kibernetike in iskanju ustreznejšega načina naturalizacije teleologije se lahko opremo na Jonasovo kritiko kibernetskega pristopa. Jonas je pripravljen priznati, da kibernetika ponuja ustrezna pojmovna orodja za razumevanje mehanizmov, na osnovi katerih lahko prepoznamo, da naravni pojavi izvršujejo namere oziroma napredujejo k ciljem (Jonas 2001: 125). Vendar pa moramo po Jonasu biti pazljivejši pri opredelitvi tega, kdo te cilje izvršuje oziroma pri opredelitvi norme ali perspektive ovrednotenja, v razmerju do katerega je dano stanje opredeljeno kot cilj. Kibernetika po njegovem mnenju prenagljeno enači izvrševanje in posedovanje cilja (ibid.: 122). Servomehanizmi, vzeti sami po sebi, zgolj uravnavajo svoje interakcije z okolico na način, ki tendira k točno določenemu stanju. Če naj temu stanju, h kateremu servomehanizem »stremi«, res rečemo cilj, pa moramo po Jonasu nadalje pojasniti izvor norme, ki to točko opredeljuje kot cilj. V tem se skriva ključna razlika med Aristotelovo in kibernetsko koncepcijo teleologije. Po Aristotelu, kot izpostavlja Jonas, bitje tendira k točno določenemu stanju zato, ker je to stanje cilj tega bitja. Po kibernetiki pa lahko določeno stanje interpretiramo kot cilj danega mehanizma zato, ker tendira k temu specifičnemu stanju (ibid.: 113). Človek in druga živa bitja po Jonasu posedujejo lastne intrinzične smotre. Česa podobnega pa za servomehanizme ne moremo trditi, saj ti zgolj izvršujejo cilje, katere jim je, kot lastnim artefaktom, dodelil človek. Človek je ta, ki termostat nastavi na želeno temperaturo oziroma temperaturo prostora presoja kot ustrezno ali neustrezno z vidika intrinzične norme lastne dobrobiti. Da bi lahko govorili o tem, ali je samovodena raketa zadela ali zgrešila tarčo oziroma da je zadela pravo ali napačno tarčo, moramo prav tako vpeljati človeško presojo. Servomehanizmom lahko torej, rečeno s Kantom, pripišemo zgolj ekstrinzične smotre – gre skratka za sredstva izvrševanja intrinzičnih smotrov živih organizmov. 

Da bi pojasnil ključno razliko med intrinzičnimi smotri organizmov in ekstrinzičnimi smotri servomehanizmov, Jonas predlaga, naj si zamislimo hipotetičen primer, v katerem komponento samovodene rakete, ki regulira odstopanje smeri leta od tarče, nadomestimo s človeškim pilotom. Če bi tega pilota vprašali, zakaj raketo usmerja proti tarči, nam zagotovo ne bi odgovoril, da to počne preprosto zato, ker zaznava določeno odstopanje med smerjo leta rakete in pozicijo tarče. To bi bil sicer lahko del njegovega odgovora, toda če bi ga vprašali, zakaj mu je pomembno, da raketa leti ravno proti tej specifični tarči oziroma zakaj je zadeti tarčo cilj njegovega početja, bi nam pilot po vsej verjetnosti povedal nekaj v smislu, da raketo vodi proti tarči bodisi »iz patriotske vneme, ali za čast in slavo, ali iz sovraštva in maščevalnosti, ali [..] ker hoče izvršiti spektakularen samomor« (ibid.: 120). V vsakem primeru bi njegova teleološka razlaga lastnega početja zaobsegala nekaj več od golih principov koordinacije motoričnih odzivov na dane čutne vtise.

Morda je videti, da Jonasova kritika kibernetični pristop odpiše kot povsem zgrešen oziroma kot prikrito obliko teleonomske pozicije. Toda njegova poanta je bolj niansirana. Jonas ne zanika, da je pojem negativne povratne zanke pomemben za razumevanje mesta teleologije v naravnem svetu, niti ne trdi, da servomehanizmov ne bomo našli na delu tudi v telesni konstituciji živih bitij. Jonas priznava, da lahko senzorno-motorične kapacitete pojmujemo kot nekakšno kompleksno implementacijo negativne povratne zanke (ibid.: 125). Vztraja zgolj pri tem, da teleološke narave živega bitja ne moremo omejiti na golo delovanje servomehanizma, in sicer iz enakega razloga, zakaj živega bitja ne moremo omejiti zgolj na skupek senzorno-motoričnih organov. 

Kaj točno pa naj bi bil ta »več«, torej tisti dodatni dejavnik, ki ga moramo upoštevati poleg organov senzorno-motorične interakcije? Po Jonasu ta dodatni faktor najdemo v specifiči samo-proizvajajoči se naravi živih bitij. Dejstvo, da imajo dogodki v svetu določeno (normativno) vrednost za organizem, izvira iz tega, da organizem mora delovati na specifičen način, v kolikor naj se sploh ohrani pri obstoju. »Teleologija nastopi pri bitju, katerega kontinuirani obstoj ni zagotovljen zgolj na podlagi gole inercije, ki pritiče [nespremenljivim] substancam, temveč se mora v obstoju neprestano vzdrževati z delovanjem, torej pri bitju, pri katerem je vprašanje biti ali ne biti vezano na vprašanje, ali je to, kar mora biti storjeno, uspešno izvedeno« (Jonas 1968: 243). To je po Jonasu tudi ključna razlika med organizmi in servomehanizmi. Pri strojih oz. drugih človeških artefaktih ne moremo govoriti o »instinktu samoohranitve« (Jonas 2001: 126). Servomehanizem lahko v danem trenutku deluje ali ne, stroj pa bo ne glede na to še naprej obstajal (ibid.)

Kibernetsko razumevanje teleologije je torej po Jonasu nezadostno zato, ker pri razlagi živega bitja upošteva samo motoriko in senzoriko, spregleda pa tisto, kar vzpostavlja dano normo, ki opredeljuje določeno situacijo kot cilj, in tisto, kar usmerja naše vedenje pri zasledovanju danega cilja (ibid.).

Enaktivistična naturalizacija norm in ciljev

Jonas je na osnovi zgoraj izpostavljenih razmislekov skeptičen, da je v mehanicističnem registru v principu možno ustrezno karakterizirati normativni aspekt, ki organizem razlikuje od strojev (ibid.). Tu ne nameravam spodbijati protiargumentov, ki jih usmeri proti stališčem (zgodnje faze) kibernetike, saj se mi zdijo vsekakor upoštevanja vredni. Izpostavil pa bi, da nam lahko  določene enaktivistične pojmovne inovacije – kot eksplicitno izpostavljajo nekateri zagovorniki enaktivizma (Di Paolo  2005: 431; Weber & Varela 2002: 114) – ponudijo možnost ustrezne naturalistične obravnave točno tistih aspektov teleologije, ki so se v Jonasovem času lahko še zdeli neumestljivi v mehanicistični okvir.

V tem oziru sta ključnega pomena dva enaktivistična pojma, in sicer avtopoeza ter adaptivnost. Naj za začetek v grobem orišem idejo avtopoeze. Ta pojem je bil v osnovi artikuliran kot odgovor na vprašanje kaj je življenje oz. natančneje, kaj je tista ključna značilnost, ki je skupna vsem živim bitjem in ki jih opredeljuje kot živa. Varela trdi, da lahko temeljno karakteristiko živosti zaobjamemo s pojmom avtopoeze oziroma avtopoetske organizacije živih organizmov (Varela 1979: 12). Pojem organizacije v tem kontekstu pomeni ureditev medsebojnih razmerij med posameznimi gradniki organizma, ki zaobsega tako njihovo prostorsko strukturo kot dinamiko njihovih medsebojnih interakcij. Žive organizme torej po Vareli odlikuje specifična ureditev notranjih gradnikov in njihovih medsebojnih interakcij, in sicer ureditev, ki v določenem smislu proizvaja samo sebe – tujko »avtopoeza« bi lahko namreč prevedli kot »samo-proizvajanje«. Kaj točno je mišljeno s to nenavadno zvenečo opredelitvijo? Poglejmo si osnovno opredelitev tega pojma:

Avtopoetski sistem je organiziran […] kot mreža procesov produkcij (oz. preobrazb in destrukcij), ki proizvaja svoje gradnike, ti gradniki pa (1) prek medsebojnih interakcij in preobrazb nenehno porajajo in vzdržujejo celotno mrežo, ki jih je proizvedla; in (2) konstituirajo [to mrežo] kot celovito, topološko sklenjeno enoto v določeni domeni (Varela 1979: 13). 

Varela torej trdi, da so živa bitja organizirana kot celota, ki neprestano proizvaja oziroma tako ali drugače deluje na svoje gradnike, s tem pa vzdržuje ravno ta specifičen tip mreže njihovih medsebojnih razmerij, ki je zmožen nadalje proizvajati svoje gradnike. V tem smislu gre torej za organizacijo, ki proizvaja samo sebe oziroma samo sebe aktivno vzdržuje v obstoju. Takšno razumevanje živih bitij temelji na opažanju, da so organizmi na ravni svojih partikularnih sestavnih delov deležni neprestanih sprememb in materialnih izmenjav z okolico. Koncept avtopoeze tako osvetli dejstvo, da živi organizmi na povsem svojstven način ohranjajo lastno identiteto skozi čas. Za razliko od neživih pojavov, ki lahko ohranjajo svoje strukturne značilnosti skozi čas zgolj po zaslugi gole »inercije« oziroma razmeroma statične nespremenljivosti svojih gradnikov in njihovih medsebojnih razmerij, gradniki organizma tvorijo dinamično mrežo procesov notranjih procesov in interakcij z okoljem, ki omogoča aktivno kontinuiran obstoj njihove distinktivne organizacije.

Kot vidimo, se enaktivistični pojem avtopoeze nanaša ravno na samo-proizvajajočo se naravo živih bitij, neupoštevanje katere je Jonas očital kibernetiki. Zanimivo je izpostaviti tudi, da enaktivizem pritrjuje Jonasu glede tega, da normativnost in ciljna usmerjenost živih bitij v zadnji instanci temelji na avtopoetski organizaciji, in da je ravno ta organizacija tisto, kar razločuje organizem od stroja.  Organizem – za razliko od stroja –  po tem pogledu torej ima, oziroma vzpostavlja svoje lastne norme in cilje, zato ker mora delovati na specifičen način, v kolikor naj se sploh ohrani v obstoju (Barandiaran, Di Paolo & Rohde 2009: 376).

Edino – za tukajnšji kontekst relevantno – razhajanje med Jonasom in enaktivizmom pa je to, da po slednjem pogledu lahko samo-proizvajajočo se dinamiko živih bitij pojasnimo v okvirih mehanicizma (Varela 1979: 13). Procesi interakcije gradnikov avtopoetskega sistema, ki tvorijo njegovo distinktivno organizacijo, so namreč po enaktivizmu podrejeni istemu tipu kavzalnosti, kakršno postulira naravoslovnoznanstvena teorija pri razlagi dinamike naravnih pojavov. Glede tega velja izpostaviti, da se enaktivizem pri formulaciji pojma avtopoeze opira na kibernetski pojem negativne povratne zanke, z dodatno kvalifikacijo, da gre pri avtopoetskih sistemih – za razliko od drugih tipov servomehanizmov – za sisteme, pri katerih je stanje, ki ga sistem regulira oziroma h kateremu tendira, ravno integriteta organizacije sistema samega (ibid.).  Domneva, da živa bitja dejansko izkazujejo tovrstno organizacijo, pa je empirična hipoteza, ki jo lahko potrdimo na ravni razmeroma standardnega (sistemsko) biološkega proučevanja živih bitij. V tem smislu je torej pojem avtopoeze po enaktivizmu povsem veljaven naravoslovnoznanstveni koncept.

Obregniti pa se velja še ob morebiten pomislek glede pravkar povedanega. Lahko bi ugovarjali, da enaktivizem s pojmom avtopoeze razloži zgolj to, v kakšnem smislu lahko trdimo, da organizmi (kot naravnim pojavi) imajo določene norme in cilje, ne pojasni pa tudi osnovnih mehanizmov, prek katerih organizmi uveljavljajo svoje norme, oziroma prek katerih so sposobni slediti svojim ciljem. Sam menim, da enaktivizem poda prepričljiv odgovor – oziroma vsaj obetaven zasnutek možnega odgovora – tudi na to vprašanje. Da pa bi lahko naslovili še aspekt uveljavljanja norm oziroma sledenja ciljem, moramo vpeljati še pojem adaptivnosti.

Kot izpostavlja Di Paolo, sam pojem avtopoeze ne zadostuje za kavzalno razlago tega, kako organizmi dejansko usmerjajo svoje interakcije s svetom na način, ki bi zagotovil pogoje njihovega preživetja. Di Paolo namreč dokazuje, da iz samega pojma avtopoeze (vsaj v njegovi najbolj shematični formulaciji) lahko izpeljemo zgolj to, da se avtopoetski sistem tako ali drugače mora biti sposoben uspešno odzivati na perturbacije iz okolja, ne moremo pa izpeljati ničesar konkretnega glede tega, kako točno naj bi avtopoetski sistem to dejansko dosegal. Da bi lahko kavzalno pojasnili, kako poteka sam proces tvorjenja pomena – oziroma da bi si lahko vsaj zamislili, kakšno obliko bi lahko privzel kavzalni potek tega procesa – je treba vpeljati dodatne, preciznejše pojmovne resurse. Di Paolo v tem duhu vpelje pojem adaptivnosti. Adaptivnost je opredeljena kot »zmožnost organizma za regulacijo samega sebe v razmerju do pogojev svoje viabilnosti« (Di Paolo 2005: 430). Ali bolj specifično, organizem lahko označimo za adaptiven, v kolikor: (i) zaznava lastna notranja stanja (vsaj tista, ki so bistvena za njegovo preživetje) in je sposoben razlikovati med viabilnimi (tistimi, ki odražajo neokrnjeno organizacijo) in neviabilnimi stanji (tistimi, ki odražajo določeno perturbacijo organizma, torej odstopanja od njegove distinktivne organizacije); (ii) koordinira svojo (senzorno-motorično) interakcijo z okoljem tako, da selekcionira interakcije, ki ohranjajo njegova notranja stanja znotraj okvirov viabilnosti (ibid.: 438).

Ta – vsekakor zelo shematična –  opredelitev adaptivnosti zadostuje, da iz nje izpeljemo nekaj nasledkov, ki so relevantni za tukajšnji kontekst. V tem pojmu lahko prepoznamo vsaj zametek odgovora na vprašanje, prek kakšnih mehanizmov so živa bitja zmožna  aktivnega  uveljavljanja svojih smotrov. Organizmi to dosegajo z zaznavanjem lastnih telesnih perturbacij, glede na katere posledično formirajo ustrezne vedenjske vzorce. Iz pojma adaptivnosti pa lahko razberemo tudi to, v kakšnem pogledu organizmi bistveno razlikujejo od strojev. Če na ravni živih organizmov že lahko govorimo o nekakšni negativni povratni zanki, je ta nekoliko bolj kompleksna od tiste, ki jo implementirajo preprosti servomehanizmi, kot sta termostat ali samovodeni projektil. Omenjeni napravi regulirata »motorične« odzive glede na »senzorne« signale iz okolja na način, ki vzpostavi specifični vzorec senzorno-motoričnih pogojenosti. Po drugi strani pa organizmi ne sledijo specifičnim, vnaprej vzpostavljenim principom senzorno-motorične interakcije s svetom, ki bi tvorili točno določene vzorce senzorno-motoričnih pogojenosti. Organizmi namreč aktivno modulirajo načine senzorno-motoričnih interakcij glede na njihovo uspešnost pri regulaciji notranjih stanj in posledično neprestano vzpostavljajo vedno nove vzorce senzorno-motoričnih pogojenosti.

S pojmom adaptivnosti torej postane razvidna dodatna raven kompleksnosti, ki organizme razločuje od preprostih servomehanizmov. Ti vzdržujejo vnaprej določen način interakcije z okolico, organizmi pa vzdržujejo lastno organizacijo, pri čemer se poslužujejo različnih načinov interakcije z okolico in te načine aktivno modulirajo glede na to, ali so ustrezni ali neustrezni za vzdrževanje lastne organizacije. Ta uvid lahko navežemo nazaj na Jonasovo distinkcijo med izvrševanjem in posedovanjem cilja. Ta distinkcija se dobro pokriva z distinkcijo med servomehanizmi in avtopoetskimi sistemi. Prvi zgolj izvršujejo vnaprej določen cilj, medtem ko organizmi imajo oziroma, bolje rečeno, postavljajo cilje glede na lastne intrinzične smotre. Takšno razumevanje organizmov nadalje premosti tudi zev, ki je po Jonasu še vedno razdvajala kibernetsko in aristotelovsko koncepcijo teleologije, saj naj bi po prvem pristopu govorili o ciljih, zato ker dani mehanizmi tendirajo k točno določenemu stanju, medtem ko lahko v prvem primeru govorimo o ciljih, zgolj v kolikor so izvršeni glede na določen smoter. Enaktivistične pojmovne inovacije nam torej omogočajo ravno to, da organizmom pripišemo smotre v tem polnem oziroma aristotelovskem pomenu. Organizmi po tem stališču tendirajo k določenemu stanju zato, ker je to stanje opredeljeno kot smoter tega organizma. V zvezi s tem velja še poudariti, da ta »zato« lahko razumemo v kavzalnem smislu, ki je povsem kompatibilen z mehanicističnim tipom razlaganja naravnih pojavov. To, kar opredeljuje dani smoter, je specifična organizacija materialnih gradnikov danega organizma, porajanje ciljno usmerjenega vedenja pa je ravno specifična dinamika, ki pritiče tej specifični organizaciji.

Literatura

Aristotel (2002). Metafizika. Ljubljana: Založba ZRC.

Aristotel (2002). O duši. Ljubljana: Slovenska matica.

Aristotel (2004). Fizika, knjige 1, 2, 3, 4. Ljubljana: Slovenska matica.

Barandiaran, X., Di Paolo, E. & Rohde, M. (2009). »Defining agency: Individuality, normativity, asymmetry, and spatio-temporality in action.« Adaptive Behavior 17 (5), 367−386.

De Caro, M. & Macarthur, D. (ur.) (2010). Naturalism and Normativity. Cambridge: Cambridge University Press.

Di Paolo, E. A. (2003). »Organismically-inspired robotics: Homeostatic adaptation and natural teleology beyond the closed sensorimotor loop.« V Dynamical Systems Approach to Embodiment and Sociality. (ur. Murase, K. & Asakura, T.) 19–42. Adelaide: Advanced Knowledge International.

Di Paolo, E. A. (2005). Autopoiesis, Adaptivity, Teleolog Agency. Phenomenology and Cognitive Science. 4, 429−452.

Di Paolo, E. A., Rohde, M., & De Jaegher (2010) »Horizons for the Enactive Mind: Values, Social Interaction, and Play.« V Enaction: Toward a New Paradigm for Cognitive Science  (ur. Stewart, J., Gapenne, O. & Di Paolo, E. A.) 33−88. Cambridge, M.: The MIT Press.  

Frank, L. K. (ur.) (1948). Teleological Mechanisms: Annals of the New York Academy of Sciences. New York: New York Academy of Sciences.

Glennan, S. (2002). »Rethinking Mechanistic Explanation.« Philosophy of Science 69(S3), 342–353.

Jonas, H. (1992). Philosophische Untersuchungen und metaphysische Vermutungen. Leipzig: Insel.

Jonas, H. (2001). The Phenomenon of Life: Toward a Philosophical Biology. Evanston, I.: Northwestern University Press.

Kauffman, S. A. (2019). A World Beyond Physics: The Emergence and Evolution of Life. Oxford: Oxford University Press.

Koyre, A. (1988). Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma. Ljubljana: Studia humanitatis.

Löw, R. (1980). Philosophie des Lebendigen: Der Begriff des Organischen bei Kant, sein Grund und seine Aktualität. Frankfurt am Main: Suhrkamp.

Rosenblueth, A., Wiener, N., & Bigelow, J. (1943). Behavior, Purpose and Teleology. Philosophy of Science, 10(1), 18–24.

Sachs, C. (2023). »Naturalized Teleology: Cybernetics, Organization, Purpose.« Topoi 42 (3), 781−791.

Weber, A. & Varela, F. J. (2002). »Life after Kant: Natural purposes and the autopoietic foundations of biological individuality.« Phenomenology and the Cognitive Sciences 1, 97–125.

Varela, F. J. (1979). Principles of Biological Autonomy. New York: North Holland.

Varela, F. J. (1986). »Steps to a Cybernetics of Autonomy.« V Power, Autonomy, Utopia: New Approaches to Complex Systems. (ur. Trappl, R.) 177−122. Boston, M.: Springer.