Uvod

V razvoju misli Alfreda N. Whiteheada lahko sledimo postopnemu osvobajanju od okvirov specializiranih domen modernega znanstvenega mišljenja. Whitehead neprestano širi meje svoje intelektualne perspektive: od poskusa aksiomatizacije principov aritmetike do esejev o teoriji relativnosti, od polemik v filozofiji znanosti do poznih metafizičnih del. Nenavadna srečanja fizike in romantične poezije, logike in zgodovine idej, evolucijske biologije in teologije ter nekonvencionalna filozofska dikcija, s katero Whitehead obravnava njihova razmerja, lahko zmedejo še tako osredotočenega bralca, če v ozadju njegove misli ne razbere specifičnega problema, ki mu je avtor na sledi v vseh svojih filozofskih delih. 

Središčni problem, s katerim se sooča, imenuje cepitev narave. Smisel nenavadnih srečanj, ki jih uprizarja Whitehead v svojih delih, postane jasen šele z vidika tega problema, saj se skupaj z naravo razcepijo tudi gledišča, ki jih lahko zavzamemo v razmerju do narave. Dozdevno eklektični nabor načinov opazovanja in izražanja, ki jih razvija Whitehead, zato ni le stvar filozofskega sloga; njegovo mišljenje namreč vseskozi žene vprašanje, zakaj se narava modernemu človeku kaže na bistveno heterogene načine. 

Menim, da je ravno jasna formulacija tega problema ena izmed najzanimivejših in najbolj aktualnih plati Whiteheadovega dela, pri čemer nam lahko njegovi izvirni koncepti in argumenti omogočijo svež pogled na nekatere klasične filozofske probleme in morda nenazadnje tudi na naravo samo. 

Tekom besedila bom v prvi vrsti poskusil razjasniti, kaj natančno je mišljeno z izrazom cepitev narave. Orisal bom nekaj različnih smeri, ki jih Whitehead med svojim razvojem ubere v poskusu razrešitve problema, in pokazal, kako med tem problem privzema različne oblike oziroma kako ga tako rekoč sam vodi od razmeroma klasičnih filozofskih okvirov do novih, obetavnih in še vedno neraziskanih izhodišč. 

Koncept narave

Whitehead svoj izhodiščni problem prvič jasno formulira pod imenom cepitev narave (bifurcation of nature) v Konceptu narave (The Concept of Nature, 1920), ki se ga ponavadi obravnava kot njegov prvi filozofski esej. Cepitev narave je tu opredeljena kot značilnost modernega mišljenja, ki naravo deli na “dvoje sistemov realnosti, ki, v kolikor sploh obstajata obe, obstajata v dveh popolnoma različnih smislih. Ena izmed realnosti sestoji iz entitet, kot so elektroni, ki jih proučuje spekulativna fizika. Ta realnost je dana za razumsko spoznanje; čeprav je po tej teoriji ravno nikoli ne spoznamo [neposredno]. Kar spoznavamo [neposredno], pa je ravno drugi sistem realnosti, ki je produkt našega lastnega duha. Tako imamo opravka z dvema naravama, s hipotezo narave na eni in sanjami le-te na drugi strani” (Whitehead, 1920, 30).

Gre torej za idejo, da obstaja svet, ki ga lahko zaznavamo “na lastne oči”, in neki drugi svet, o katerem govorimo s pomočjo merjenih kvantitet in matematičnih modelov, pri čemer naj bi lahko pri spoznavanju drugega popolnoma zanemarili prvega. Zaznani svet s to potezo implodira v zaznavajočega subjekta, medtem ko je moderna koncepcija narave zgrajena izključno na podlagi tega drugega sveta. Prepad med heterogenima domenama pa se poskuša premostiti na različne načine; praviloma tako, da se zanika sam obstoj enega izmed bregov.

Ideja o cepitvi narave bo današnjemu bralcu verjetno zvenela ravno tako domače, kot je bila Whiteheadovim sodobnikom stoletje nazaj. Whitehead tu le izpostavi eno izmed bistvenih tendenc moderne misli, ki so jo bolj ali manj eksplicitno formulirali že misleci 17. stoletja, ki jih imamo danes za najzgodnejše pionirje moderne znanosti. 

V filozofskem registru to tendenco mišljenja najlažje prepoznamo v dualizmu duha in telesa. Vendar pa cepitve narave ne smemo pomešati z metafizično delitvijo dveh tipov substanc, kakršno na primer zagovarja Descartes. Cepitev narave je po Whiteheadu bolj temeljna ideja moderne misli, saj jo predpostavljajo tudi številni nasprotniki dualizma, pa tudi znanstveniki, ki eksplicitno ne zavzemajo kakršnegakoli metafizičnega stališča.

Svežina Whiteheadovega pristopa k problemu je pravzaprav ravno v tem, da cepitve narave ne obravnava kot ideje, vsaj ne v smislu teoretskega stališča, ki bi se ga lahko rešili z vzpostavitvijo neke nove metafizične pozicije. Namesto tega začne, kot dobro opaža Debaise, s prikazom, “da moderna koncepcija narave ne odraža nobene prave ontološke pozicije (dualistične ali monistične), ampak je bistveno operativna, pri čemer mora biti ravno status teh operacij izsleden in preizprašan, če hočemo razumeti, kako se je uveljavila specifična reprezentacija narave” (Debaise, 2017, 2).

Čeprav v Descartesovi filozofiji najdemo verjetno najcelovitejšo in najvplivnejšo teorijo razcepljene narave, Whiteheada v prvi vrsti ne zanima kritika njegovega dualizma in koncepcije razmerja med duhom in telesom. “Preporod filozofije, ki so ga izvršili Descartes in njegovi nasledniki, je bil v svojih izhodiščih povsem obarvan z nereflektiranim privzemom tedanje znanstvene kozmologije” (Whitehead, 1948, 19). Zato moramo po Whiteheadu izvor metafizične delitve realnosti na dva tipa substanc iskati v določeni metodološki značilnosti moderne znanosti.

V izhodišču modernih dualističnih filozofij po Whiteheadu vedno najdemo potezo, ki jo najbolj jasno formulira Locke z razločitvijo med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami (Whitehead, 1920, 27). Razlika, ki je po Whiteheadu bistvena za razcep narave na dve heterogeni domeni, je torej razlika med dvema razredoma lastnosti, ki jih lahko pripišemo predmetom. Kot trdi Locke, imamo v domeni zaznanega sveta opravka z lastnostmi, ki jih zaznavamo s čutili, torej z barvami, zvoki, vonjavami itd., v domeni znanstvenega proučevanja narave pa izključno z merjenimi količinami in prostorsko-časovnimi razmerji.^[1]Glede Lockove koncepcije 1. kvalitet sem izpostavil le tiste opredelitve, ki so bistvene za Whiteheadovo interpretacijo in imajo nemara največjo vrednost za razumevanje sodobne naravoslovne … Continue reading

Zato Whitehead meni, da tu po metafizični poti ne bomo prišli daleč. Vsa teža problema je prestavljena v razkorak med dvema načinoma opazovanja sveta.  Narava se za modernega opazovalca torej cepi skupaj z njegovimi zmožnostmi dostopa do njenih specifičnih aspektov. Ravno tu pa po Whiteheadu “ne smemo izbirati. Za nas je rdeči sij sončnega zahoda ravno tako del narave, kot so to molekule in električni valovi, s katerimi znanstveniki razlagajo ta pojav” (Ibid., 29).

Toda kako preseči tako globoko usidrano predpostavko našega mišljenja, ki nenazadnje izvira iz osnovnih postopkov znanstvenega proučevanja narave? Whiteheadov odgovor je tu presenetljivo podoben rešitvi njegovih fenomenoloških sodobnikov (s katerimi, kolikor je znano, ni bil seznanjen). Primarne kvalitete predstavljajo abstrakcijo od izkustva, ki je legitimna samo do določene meje, in ravno jasna demarkacija te meje bo filozofu omogočila pravilno razumevanje razmerja med znanstvenimi izjavami in pričevanjem čutne zaznave.  

Primarne kvalitete (geometrična in kvantitativna določila entitet z enoznačno umeščenostjo v prostorsko-časovno realnost) moramo po Whiteheadu razumeti kot abstrakcije od konkretnega čutnega izkustva. Pojma abstraktnega in konkretnega igrata v Whiteheadovi filozofiji bistveno vlogo. Lahko bi celo rekli, da napetost med tema dvema pojmoma predstavlja teren, na katerem se odvija njegov boj za novo koncepcijo narave. Zato je na tej točki bistveno, da vsaj v grobih potezah orišem, kaj Whitehead misli z abstrakcijo od izkustva. 

V Konceptu narave Whitehead vzpostavi tri osnovne ontološke kategorije: dejstva, faktorje in entitete. Dejstva izražamo v propozicijah, sama po sebi pa so definirana kot celota tega, kar je dano za zaznavo. Dejstvo je sestavljeno iz faktorjev, posameznih gradnikov zaznave (ti niso elementi, saj jih lahko vedno razcepimo na nove faktorje), na katere se nanašamo s posameznimi termini v propoziciji. Faktorje, ki jih mišljenje abstrahira od dejstva in obravnava kot samostojne in diskretne elemente, Whitehead imenuje entitete.

Abstrakcija, do katere pride, ko faktor zaznave pretvorimo v entiteto, ima dve plati. Po eni strani je entiteta izvzeta iz celote, s čimer so odmišljena razmerja med faktorjem, ki je obravnavan kot entiteta, in ostalimi faktorji dejstva. Na ravni mišljenja sicer lahko artikuliramo razmerja med entitetami, vendar pa s tem nujno izpostavimo določene faktorje dejstva in zapostavimo druge. Ko govorimo na primer o zakonitostih narave, se moramo zato zavedati, da ta držijo vedno le za določeno število faktorjev, ki smo jih izolirali iz konkretnega dejstva narave. Po drugi strani pa je entiteta, obravnavana kot individuum oziroma nedeljivi element mišljenja, izgubila notranjo vsebino faktorjev, ki jo sestavljajo. Tudi če bi bilo možno našteti vse obstoječe entitete in vse načine, na katere vstopajo v medsebojna razmerja, bi notranja vsebina entitet samih ostala mišljenju nedostopna. S tega stališča lahko razumemo, zakaj Whitehead v Konceptu narave daje prednost čutni zaznavi pred mišljenjem. 

Nobena karakteristika narave, ki jo čutna zaznava izpričuje za mišljenje, ne more biti pojasnjena. Lastnosti narave, ki v izkustvo vstopijo skozi čutno zaznavo, so za mišljenje nedoumljive v svojih bistvenih karakteristikah; mišljenje jih lahko razume le kot garante za njihovo individualnost v obliki enostavnih entitet. Zato je za misel ‘rdeče’ lahko le določena entiteta, medtem ko ima ‘rdeče’ v izkustvu vsebino svoje individualnosti. V prehodu od ‘rdeče’ v izkustvu k ‘rdeče’ za mišljenje imamo torej opravka z očitno izgubo vsebine (Ibid., 13).

Whitehead se v Konceptu narave očitno zanaša na verzijo klasične empiristične teorije abstrakcije. Konkretne karakteristike so dane v čutni zaznavi, splošni pojmi in merjene kvantitete, s katerimi znanstvenik konstruira svoje teorije, pa so razumljeni kot abstrakcije mišljenja, ki se nanašajo vedno le na določen parcialni aspekt konkretnega dejstva. 

Koncept materije, v katerem Whitehead vidi bistveni gradnik moderne znanstvene kozmologije in najočitnejši izraz razcepljene narave, lahko razumemo kot produkt takšne abstrakcije, ki ji na pomoč priskoči metafizična substancialistična dikcija. 

Entiteta je bila razločena od faktorja, danega za čutno zaznavo. Tako je postala substrat za ta faktor, faktor sam pa je bil degradiran v atribut te entitete. Na ta način je bila v naravo vpeljana distinkcija, ki v resnici ne obstaja. Naravna entiteta je le faktor dejstva, upoštevana sama zase. […] Procedura, ki jo izvaja mišljenje pri prevodu iz čutnega izkustva v diskurzivno vednost, je bila tako pretvorjena v fundamentalno karakteristiko narave. Na ta način se je uveljavila koncepcija materije kot metafizičnega substrata svojih lastnosti, potek narave pa se je reinterpretiralo kot zgodovino materije (Ibid., 16).

Whitehead torej išče alternativo materialistični koncepciji narave. Njegova analiza postopka abstrakcije pa ponuja ravno takšno možnost. Koncept narave, ki ga v razpravi s tem naslovom išče, mora torej izražati konkretno dejstvo, iz katerega so opredelitve materije oz. primarne kvalitete izpeljane). Konkretno dejstvo, od katerega znanost abstrahira, pa ni nič drugega kot zaznano dejstvo. Narava je torej definirana preprosto kot tisto, kar je dano za čutno zaznavo (ibid., 3).

Po tej definiciji se narava razcepi takrat, ko abstrakcija posameznih faktorjev zasenči konkretno celoto čutnega izkustva, oziroma takrat, ko pozabimo na lastno dejavnost abstrahiranja in določeno skupino entitet obravnavamo kot samostojno ontološko domeno. To se lahko odraža tako v spekulativnih metafizičnih sistemih kot v dozdevno skromnejših pozitivistično usmerjenih znanstvenih teorijah. Oba pristopa sta problematična, v kolikor distinkcijo med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami razumeta kot razmejitev med dvema medsebojno neodvisnima domenama dejstev. 

Dualizem se s tega vidika izkaže za manj problematičnega od dvojice, saj priznava vsaj ireducibilno razliko med neposrednim človeškim izkustvom in materialnim svetom, ki ga opisuje naravoslovna znanost. Še večjo napako po Whiteheadu zagrešijo poskusi analize oz. razlage konkretnega čutnega dejstva kot učinka materialnih procesov. S proučevanjem vzročnih razmerij med primarnimi kvalitetami po njegovem nikoli ne bomo odkrili vzroka za nastop sekundarnih. Rdeča barva sončnega zahoda ne more biti posledica interakcije med elektromagnetnim valovanjem in barvnimi receptorji v očesu. Gre za osnovni in ireducibilni objekt zaznave in največ, kar lahko o rdeči barvi rečemo v okvirih primarnih kvalitet, je, da gre za pojav, ki se praviloma pojavlja v določeni povezavi s pojavi, ki jih opisuje elektromagnetizem. Pravzaprav pa bi tudi o korelacijah med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami težko govorili, saj ne gre za ujemanje med dvema serijama dogodkov, ampak za razmerje med lastnostmi posameznih elementov in specifičnim karakterjem celote.

Koncept narave torej Whiteheada privede do zaključka, da obstaja ena sama domena narave, in to je tista, ki je dana za čutno zaznavo. Funkcionalna sovisja njenih kvantitativnih lastnosti so sicer uporabna za napovedovanje naravnih pojavov, vendar pa ne opisujejo njenih ultimativnih gradnikov. Lastnosti čutne zaznave pa niso nekakšen subjektivni dodatek k objektivnemu svetu naravoslovnih znanosti, ampak so osnova za abstrakcijo, s katero določamo primarne lastnosti. Če se vrnem k Whiteheadovi izhodiščni opredelitvi problema, ki naravo razpne med ekstrema hipotez in sanj; zdi se, da njegov koncept narave vključuje oba, razkol med njima pa poskuša premostiti tako, da med njima vzpostavi razmerje dela in celote. 

Izmuzljiva konkretnost čutnega

Toliko o Whiteheadovem prvem spoprijemu s cepitvijo narave, ki prispe do nekoliko antiklimaktičnega zaključka. Njegov prvi poskus razrešitve problema nenazadnje pristane na obliko senzualizma, ki v kontekstu zgodovine filozofije ne le da ni posebej izvirna, ampak prinese tudi celo vrsto novih problemov.   

Najprej gre izpostaviti, da njegova pozicija ne odpravi razlike med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami in je vsaj v metodološkem oziru še vedno dualistična. Whiteheadova zgodnja kritika Lockovih izhodišč je usmerjena zgolj proti koncepciji primarnih kvalitet kot vzrokov naših zaznavnih izkustev. Toda Locke ni razločil med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami na podlagi že izgotovljene teorije o tem, kako prve povzročijo druge. Vprašanje o njihovem vzročnem razmerju je lahko nastopilo šele kot posledica njegove distinkcije. Pravi razlog za njegovo dualistično razumevanje kvalitet se nahaja drugje. Locke namreč opazi, da so čutne kvalitete postale redundantne za znanstveno razlago določenih pojavov. Če nas na primer zanima pospešek padca topovske krogle, vrelišče vode ali odboj svetlobe, potem lahko odmislimo njihovo barvo, vonj ali okus in se osredotočimo na njihove prostorsko-časovne opredelitve. Sekundarne kvalitete torej niso izključene iz naravoslovne znanosti zaradi svoje domnevne epifenomenalnosti, ampak so bile koncipirane kot epifenomenalne zato, ker so postale nepomembne za naravoslovno znanost (ali vsaj za proučevanje velikega nabora naravnih procesov). 

Problem pa je možno formulirati še v ostrejši različici, ki Whiteheada nenazadnje primora k ponovnemu razmisleku. Locke verjame, da lahko tako primarne kot sekundarne kvalitete najdemo v objektih, ki jih neposredno zaznavamo v svetu. Kar po njegovem razlikuje znanost od vsakdanjega izkustva, je preprosto to, da se sistematično osredotoča na primarne lastnosti. V zadnji instanci pa z obema razredoma kategorij govorimo o istih predmetih. Od Lockovega časa do danes pa se je razlika med vrstama kvalitet le še zaostrila. Dandanes namreč vemo za vrsto predmetov znanstvenih teorij, ki se na ravni zaznavnega izkustva nikoli ne pojavljajo. Ko govorimo o zgradbi atoma ali zelo oddaljenih nebesnih telesih, predstavljajo matematični modeli in kvantitativni izsledki meritvenih instrumentov edini način, na katerega se ti predmeti lahko pojavljajo v našem izkustvu. 

Whitehead se že v Konceptu narave postavi proti vsakršnemu poskusu zanikanja realnosti tovrstnih predmetov ali redukciji njihove vsebine na domeno sekundarnih kvalitet. 

Najbolj reduktivistična rešitev, ki jo teorije razcepljene narave predlagajo, je pozicija, po kateri so molekule ali eter, o katerih govori znanost, popolnoma konceptualni. Tako imamo opravka z eno samo naravo, namreč navidezno naravo [sekundarnih kvalitet], atomi in eter pa so le imena za logične termine v konceptualnih matematičnih formulah. Toda kaj je matematična formula? Domnevno gre za trditev o resničnosti tega ali onega glede naravnih pojavov. […] [Poznamo] formule, ki trdijo, da obstajajo entitete v naravi s takšnimi in takšnimi lastnostmi, na primer lastnostmi atomov ogljika. Prevladujoč odgovor na moj pomislek se glasi, da so atomi sicer le konceptualni kalkulacijski pripomočki, vendar pa so zanimivi in slikoviti načini govorjenja o nečem drugem, kar dejansko obstaja v naravi. Toda če imate z atomi v mislih nekaj povsem drugega, potem, za božjo voljo, povejte kaj o tem (Ibid., 45).

Whitehead torej noče pristati na kakršno koli senzualistično ali fenomenološko reinterpretacijo teoretskih postulatov moderne znanosti. A s tem se sam znajde v precepu. Če zagovarja svojo senzualistično koncepcijo narave, potem predmeti brez čutne podobe predstavljajo nerazrešljiv problem. Gre za abstrakcije brez osnove, od katere abstrahiramo? V vsakem primeru se problem cepitve vrne, saj imamo spet opravka z dvema naravama, tokrat z Whiteheadovim konceptom narave in naravo, kot jo razume znanstvenik. 

Kljub temu da Whiteheadov prvi koncept narave ne razreši problema, pa ima njegov zgodnji spoprijem s cepitvijo narave pomembne konsekvence. Očitno postane, da Lockova razlika med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami demarkira najpomembnejšo shizmo med obema domenama modernega izkustva narave. Dokler ta ostaja neizprašana, bo tudi narava ostala razcepljena. Zgodnjemu Whiteheadu spodleti ravno zato, ker kljub težnji po preseganju Lockove distinkcije še vedno ostaja zavezan istim predpostavkam, na katerih je bila razlika med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami utemeljena. Problem se nahaja ravno v klasični teoriji abstrakcije, ki konkretnost vidi zgolj v čutnem izkustvu, konceptualno in kvantitativno analizo pa razume zgolj kot abstrakcijo specifičnih momentov čutnega izkustva. S takšne perspektive bo, vse dokler obstaja znanost, ki o svetu govori z matematičnimi koncepti, obstajala tudi nepremostljiva frakcija v našem izkustvu narave. 

Metafizika konkretnega dejstva 

Pomen obrata k metafiziki v Whiteheadovih kasnejših delih lahko v tem pogledu natančno določimo. Gre za to, da konkretnega dejstva ne pojmuje več nujno kot zaznanega dejstva, vsaj dokler svojo zaznavo enačimo s čutno zaznavo. 

S to potezo so korenito pretreseni pomeni in vloge vseh njegovih temeljnih konceptov. Whitehead na znanstvene abstrakcije, v kolikor sploh še vedno gre za abstrakcije v starem pomenu, gleda veliko bolj entuziastično. 

Nič ni bolj impresivnega od dejstva, da je skupaj z umikom matematike v vedno večje ekstreme abstraktne misli prišlo do vrnitve matematičnega mišljenja nazaj na zemljo, z ustrezajočo rastjo v njeni relevanci za analizo konkretnih dejstev (Whitehead, 1948, 34).

Čutna zaznava pa po drugi strani ni več razumljena kot privilegiran dostop do konkretnih dejstev o naravi. Izkaže se, da nas tudi ta lahko sama po sebi pripelje le do abstraktnih predstav o naravi.

Verjamem, da mora vsaka kozmološka doktrina, ki ostaja zvesta dejstvom, pristati na ta umetni karakter čutne zaznave. Namreč, ko zaznavamo rdečo vrtnico, asociiramo svojo zaznavo rdeče z zaznavo določene prostorske regije, pri čemer imata ta dva aspekta zaznave dva različna izvora. Zaključek, ki ga vlečem iz tega dejstva, je, da nas čutna zaznava kljub vsej svoji praktični pomembnosti zelo površinsko seznanja z naravo stvari. […] Glede tega sem v sporu z moderno epistemologijo, namreč kar se tiče prevladujočega stališča, da je čutna zaznava edini vir informacij, ki jih imamo o naravi. Čutna zaznava po mojem ne zagotavlja informacij v okvirih, v katerih jih interpretiramo (Whitehead, 1968, 133).

Izraz ‘umetni’ karakter zaznave, ki ga uporabi Whitehead, bi po mojem lahko brez težav zamenjali z izrazom ‘abstraktni’ karakter, saj gre v zgornjem odstavku ravno za to, da nas čutna zaznava postavi pred heterogena dejstva, pri čemer ključ za njihovo interpretacijo oziroma razumevanje njihovega razmerja umanjka. Primer sicer morda ni najboljši, saj bi marsikdo posegel po berkeleyjevskem ugovoru, da rdeča barva in prostorska lokacija vrtnice v resnici nimata različnih virov v zaznavi. Morda se Whitehead glede tega moti, vendar pa to vprašanje tu ni bistveno. Mislim, da zadostuje, če opozorim na zgornji primer zgradbe ogljikovega atoma, da razumemo, kaj pomeni manko ključa za interpretacijo čutnih informacij. Podoba učbeniškega modela ogljika ne pomeni nič, če vnaprej ne vemo, kaj imamo pred očmi. 

S tem pa Whitehead noče reči, da lahko ključ za razumevanje čutne zaznave vedno najdemo v specifičnih primarnih kvalitetah oziroma matematičnih modelih narave. Če bi storil to, bi le obrnil svojo prejšnjo pozicijo na glavo in se postavil na drugi breg prepada, ki ga poskuša premostiti. Njegova poanta je sedaj v tem, da so tako čutne podobe kot znanstvene teorije, tako primarne kot sekundarne kvalitete abstraktne v nekem novem smislu. Konkretnost narave moramo iskati drugje, in sicer na specifičnem terenu, do katerega se Whitehead prebija v svojih poznih metafizičnih spisih. 

Whiteheadov obrat k metafiziki ne pomeni, da od te točke naprej razmišlja o dejstvu kot objektivni danosti, za razliko od subjektivne dejavnosti zaznave, na kateri je gradil svojo zgodnejšo pozicijo. Prej nasprotno, gre mu ravno za to, da konkretno dejstvo razširi, tako da poleg faktorjev opazovanega pojava vključi tudi specifični ustroj opazovalca. Whitehead s premikom od svojih zgodnejših epistemoloških preokupacij k metafizičnim ostane zvest vprašanju, ki ga je vodilo že od začetka, torej analizi modernega izkustva narave. Nov pristop pa od starejšega razloči spoznanje, da analiza našega izkustva ne more ostati pri popisu tipov kvalitet, ki se v njem pojavljajo. Tako kvalitativni kot kvantitativni aspekti našega izkustva ostanejo abstraktni, v kolikor jih odrežemo od interpretacije, ki jih veže v razmerja konkretne situacije. 

Konkretnosti dejstva torej ne gre iskati le v naboru faktorjev in entitet, ki jih opazovalec zaznava v dani situaciji, ampak v edinstvenem odnosu, ki ga zavzame do te situacije. Če temu odnosu rečemo interpretacija, se sicer zdi, da se Whiteheadov poskus umešča v dolgo vrsto poskusov psihološke ali logične analize izkustva. Toda njegov pristop je povsem drugačen. Preplet opazovalca in zaznanega okolja poskuša določiti s konceptom organizma. S tem izrazom jasno naznani, da je interpretacija zaznanega dejstva po njegovem ravno tako del narave, kot so naravni objekti. 

V določenem smislu se Whitehead torej še vedno bori proti cepitvi narave, tokrat v smislu razkoraka med naborom posameznih faktorjev izkustva in njihovo interpretacijo. Tej novi zastavitvi problema pa ustreza tudi nova definicija narave, ki jo v Znanosti in modernem svetu opredeli kot “lokus organizmov v procesu razvoja” (Whitehead, 1948, 87).

Novi koncept narave

Novi koncept narave torej temelji na konceptu organizma, ki pa se, kot je razvidno, precej razlikuje od pomena, ki ga ponavadi pripisujemo temu izrazu. V konceptu organizma Whitehead išče predvsem razrešitev določenega filozofskega problema, torej analizo konkretnega dejstva, ki poleg faktorjev zaznave vključuje tudi nekakšno interpretacijo, hkrati pa pozicije subjekta zaznave ne izključi iz domene narave.  

Kako torej Whitehead razume organizem? Pojem ima malo skupnega z idealističnimi in vitalističnimi tokovi filozofije. Tako koncept organizma kot koncept zaznave v smislu razmerja med organizmom in njegovim okoljem sta predlagana z namenom, da bi zaobjela tako odnose med človeškimi subjekti in objekti njihovega mišljenja kot odnose med neorganskimi pojavi. Tudi ogljikov atom je po Whiteheadu organizem, ki se znajde v določenem molekularnem okolju. Poanta tega drznega poskusa ni toliko v tem, da bi neživi svet priličili človeškemu mišljenju. V določenem smislu (ki si zasluži samostojno obsežno obravnavo) morda že, vendar mislim, da Whiteheadov predlog teži prej v nasprotno smer. Poskuša namreč ravno v človeški zaznavi in nenazadnje v znanstvenih praksah odkriti strukturo povsem ‘fizične’ interakcije med organizmom in okoljem.

Whitehead se pri formulaciji svojega novega koncepta zaznave zgleduje pri Francisu Baconu, ki z današnje perspektive zagovarja presenetljivo nenavadno pozicijo: “Gotovo je, da vsakršno telo, tudi tisto, ki nima čutov, lahko zaznava: […] kadarkoli telo deluje na druga ali utrpeva učinke drugih teles, njegova zaznava predhodi delovanju; če temu ne bi bilo tako, bi bila vsa telesa enaka vsem drugim” (Ibid., 70).

Tako kavzalnim interakcijam neživih predmetov kot čutni zaznavi, pa tudi znanstvenim praksam lahko po Whiteheadu pripišemo strukturo zaznave v Baconovem pomenu. Vsi imajo nekaj opraviti s specifično občutljivostjo organizma za aspekte svojega okolja. 

Bistvena razlika med vrstami predmetov v svetu je torej v načinu, na katerega so ti zmožni vstopiti v stik z drugimi predmeti. Na isti način pa moramo razlikovati tudi med čutno zaznavo in znanstvenim mišljenjem in posledično med sekundarnimi in primarnimi kvalitetami. Tako se Whitehead prek obravnave organizma vrne k vprašanju razmerja med hipotezami znanosti in čutno zaznavo. Naj spomnim, da je ključni problem za njegovo zgodnejšo koncepcijo narave predstavljala teorija abstrakcije, ki ni bila zmožna upoštevati primerov znanstvenih hipotez brez osnove v sekundarnih kvalitetah čutne zaznave. Koncept organizma naj bi v zvezi s tem pojasnil, kako lahko znanstvene hipoteze brez temelja v čutni zaznavi izražajo konkretno dejstvo. 

Isabelle Stengers dobro oriše whiteheadovsko interpretacijo znanstvene koncepcije objektov,kakršen je elektron: 

Eksperiment uspe takrat, ko je naslovljen elektron v splošnem, in sicer po specifični poti, po kateri mu uspe zanesljivo pričati o svojem vedenju, torej ko omogoča identifikacijo spremenljivk, ki določajo njegovo vedenje. Za Whiteheada takšen dosežek pomeni, da znanstveniku uspe ustvariti posebno okolje elektrona, pri čemer elektron v kontekstu eksperimenta ne pomeni nič drugega kot predmet, ki obstaja v določenem soglasju s tem okoljem (Stengers, 2011, 167).

V zgornjem odlomku so predstavljeni ključni aspekti Whiteheadovega novega pogleda na pomen entitet, ki jih postulira znanost. Stengers izpostavi, da tovrstnih entitet (tako kot tudi vseh ostalih) ne moremo definirati v absolutni izolaciji. Izraz elektron se ne nanaša na entiteto, ki bi obstajala tako rekoč readymade, ampak v prvi vrsti na določeno situacijo, v kateri se elektron s svojim specifičnim “vedenjem” šele lahko pojavi, in načine, na katere lahko elektron interaktira z drugimi entitetami. Uspešen znanstveni eksperiment mora upoštevati načine možnih interakcij s svojim objektom proučevanja, kakršne v primeru elektrona na primer predstavlja koncept elektromagnetnega polja, prav tako pa mora organizirati konkretne materialne okoliščine oz. vzpostaviti okolje, v katerem lahko predmet proučevanja dejansko interaktira z opazovalcem – domisliti se mora torej merilnih tehnik, na podlagi katerih lahko “vedenje” posameznega elektrona šele pride do izraza. 

Ko Stengers trdi, da je definicija elektronov vezana na okolje, ki ga ti delijo s človeškimi opazovalci, tega torej ne smemo razumeti kot redukcijo elektronov na moment človeškega izkustva. Okolje, o katerem govori, namreč ne zadeva le individualnega karakterja elektronov, ampak tudi in morda predvsem človeka. Da bi ta lahko vanj vstopil, mora dodobra spremeniti obliko svoje zaznave (v baconovskem smislu). Okolje v Whiteheadovi dikciji nenazadnje ni dejanski prostor, ki obkroža organizem, ampak izraža specifične zmožnosti zaznave tega organizma. Konstrukcijo umetnega okolja, kakršna poteka npr. v fizikalnem laboratoriju, bi zato lahko razumeli tudi kot modulacijo zaznavnih zmožnosti opazujočega organizma. Človek sam mora skratka postati drugačen organizem, da bi lahko prisostvoval konkretnemu  dejstvu, v razmerju do katerega ima izraz, kot je elektron, določen smisel. 

S tega vidika lahko razumemo, zakaj se lastnosti čutne zaznave tako pogosto postavlja za temelj našega spoznanja narave. Sekundarne kvalitete izražajo tisti aspekt sveta, ki tvori človekovo “naravno” okolje, torej okolje, ki je specifično za individualni človeški organizem, ali rečeno še drugače, okolje, v katerega je ta sposoben vstopiti brez pomoči kulturnih in tehnoloških pripomočkov.

Zmožnost širitve našega okolja pa je tisto, kar Whiteheada neprestano fascinira pri modernem naravoslovju. Na tem mestu ne bom poskušal pojasniti, zakaj, če sploh, bi bila takšna širitev možna le prek matematične formalizacije izkustva oz. izražanja na ravni primarnih kvalitet. Morda je z vidika poznega Whiteheada matematična formalizacija pravzaprav postranski aspekt moderne znanosti. Vendar pa se primarne kvalitete vsekakor zdijo nujne za izraz konkretnih dejstev zunaj dosega človeških organizmov, ki se zanašajo izključno na zmožnosti svojih bioloških zaznavnih aparatov. Whitehead postane torej bolj naklonjen moderni znanosti in njenemu izrazoslovju primarnih kvalitet spričo iznajdljivosti, s kakršno ta oblikuje nova okolja, ki nam omogočajo stik z aspekti narave, ki so nekoč potekali daleč od dosega človeških organizmov. 

Kaj torej ta nova koncepcija primarnih in sekundarnih kvalitet pomeni za problem cepitve narave? Whitehead, kot vidimo, ne zanika pomena distinkcije med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami. Vendar pa ta razlika po njegovem ne demarkira več razkola med resnično in navidezno naravo. Označuje le obseg človeškega okolja, dostop do katerega omogočajo njegove zmožnosti čutne zaznave. Podoba narave, do katere se prebije Whitehead po tej poti, pa je daleč od enotnega toka pred njegovo moderno cepitvijo na dvoje strug. Vtis enotnega toka je lahko do nedavnega ohranjala le relativna nespremenljivost strukture človeške zaznave. Če pa nas moderna znanost in vrtoglava ekspanzija ter diverzifikacija človeškega senzorjia, ki jo ta doseže tekom svoje kratke zgodovine, kaj nauči o naravi, je v prvi vrsti dejstvo, da obstaja ravno toliko cepitev narave, kolikor je vrst organizmov. 

Ponoven razcep  

Whitehead z razvojem svoje pozicije, ki sem ga prikazal zgoraj, prispe do nekakšne razrešitve problema cepitve narave. Zdi se, da bi lahko z interpretacijo njegovega pogleda na cepitev narave, ki sem ga podal v prejšnjem poglavju, razpravo na tej točki zaključil. Marsikaj bi se seveda še dalo reči o njegovi koncepciji organizma, razmerju med znanostjo in vsakdanjim izkustvom ter o še kako problematičnem razmerju med okoljem človeškega posameznika in okolji, ki jih vzpostavlja eksperimentalna znanost.^[2]Glede predlaganega razmerja med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami bi marsikateri filozof ostal skeptičen, dokler ne bi uspeli dokazati ujemanja med vsebino primarnih in sekundarnih kvalitet na … Continue reading Kljub vsemu pa si upam trditi, da smo nenazadnje le prispeli do grobih potez teorije, ki prepad med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami premosti na zadovoljiv način. 

Vendar pa zgodba ni tako preprosta. Rešitev, ki sem jo obravnaval do sedaj, odgovarja zgolj eni plati problema. Zdi se, da se po Whiteheadu narava cepi na več načinov. Preden se lotim še druge plati tega kočljivega razcepa, pa naj na kratko obnovim pot, ki smo jo z Whiteheadom prehodili do sedaj. 

Začeli smo s cepitvijo narave, artikulirano v okvirih Lockove koncepcije primarnih in sekundarnih kvalitet. Ta se je v moderni filozofiji praviloma interpretirala kot dualizem substanc ali subjektivnih in objektivnih aspektov našega izkustva narave. Whitehead sam zaide v slepo ulico, ko poskuša razmerje med vrstama kvalitet razumeti s ključem razlike med konkretnim in abstraktnim. Ta poskus ne dopušča druge rešitve kot redukcijo ene vrste kvalitet na drugo in posledično zanikanje možnosti pravega odkritja novih dejstev s strani znanosti. Ko Whitehead spozna omejitve svoje izvorne pozicije, artikulira koncept organizma, v razmerju do katerega nastopajo tako primarne kot sekundarne kvalitete kot informacije, ki predstavljajo različne vidike njegovega okolja. Tako primarne kot sekundarne kvalitete so lahko konkretne (v kolikor jih interpretiramo v kontekstu specifičnega okolja, v katerem privzamejo določeno vsebino) ali abstraktne (v kolikor jim pripisujemo univerzalen domet in predpostavljamo, da opisujejo ultimativne gradnike realnosti). Razlika med vrstama kvalitet ima zato po Whiteheadu le relativno vrednost in je v zadnji instanci vezana na različne pogoje, v katerih se lahko znajde človeški organizem. Zaključek, ki ga Whitehead potegne, je, da človek s transformacijo svojega okolja radikalno spremeni tudi svojo epistemološko perspektivo. To pomeni, da čutna zaznava in nabor sekundarnih kvalitet, s katerimi ji dajemo pojmovni izraz, ni nič bolj konkretna, izvorna ali neposredna od naših najbolj kontraintuitivnih znanstvenih teorij. Po drugi strani pa Whiteheadova pozicija ne zanika realnosti sekundarnih kvalitet, kot da bi šlo preprosto za iluzije nekega predpostavljenega subjekta ali za kavzalno povsem trivialne epifenomene. Do obeh napačnih stališč pridemo le v primeru, če spregledamo specifike situacij, iz katerih tako primarne kot sekundarne kvalitete črpajo svoj pomen. 

Do te točke bi torej lahko trdili, da Whiteheadova rešitev problema pravzaprav sovpade z njegovo pravilno formulacijo. Na koncu te poti ne prispemo do nikakršnega izničenja razlike med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami, kakršnega smo morda pričakovali na začetku. Prepad med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami ostane ravno tako širok, kot je bil na začetku, odkrili pa smo le to, da je prepad sam tako rekoč del narave. Konkretna vsebina tako naših vsakdanjih intuicij kot znanstvenih teorij pa s tem ostane nedotaknjena. Toda to je, kot sem že rekel, le del zgodbe.

Whitehead vse do svojih poznih del naravoslovni znanosti očita določeno neadekvatnost konkretnim dejstvom. Znanost torej po njegovem v določenem smislu ostaja abstraktna, namreč v kolikor si daje opravka s preozko zamejenim aspektom realnosti. 

Znanost ne more najti nobenega individualnega izkustva v naravi. Znanost ne more najti nobene namere v naravi. Znanost ne more najti nobene kreativnosti v naravi; vse, kar najde, so pravila sosledja. Vse te omejitve držijo za naravoslovno znanost. So namreč bistveni del njene metodologije. Razlog za to slepoto se skriva v dejstvu, da se tovrstna znanost ukvarja le s polovico tega, o čemer priča človeško izkustvo. Razpara ogrinjalo brez šivov, ali rečeno z drugo metaforo, preiskuje le ogrinjalo, ki je površinsko, in zapostavlja telo, ki je temeljno (Whitehead, 1968, 154).

V zgornjem odlomku bo bralca verjetno takoj zbodlo v oči, da Whitehead zapostavljanje telesa očita ravno naravoslovni znanosti. To je vsekakor zanimiva pripomba glede na to, da gredo prevladujoči očitki ponavadi v nasprotno smer; naravoslovju se pogosto očitajo materialistične predpostavke in slepota za vse, kar ni telesne narave. Ta nenavadna izjava ima korenine v Whiteheadovem razumevanju telesa, ki igra pomembno vlogo v obravnavani problematiki. Vendar pa bom mogel natančnejšo artikulacijo te linije misli preložiti na kasnejša poglavja. 

Zaenkrat se bom osredotočil na Whiteheadove predhodne trditve, s katerimi oriše problem, ki ga vidi na delu v temeljnih metodoloških prijemih naravoslovne znanosti. Materializem, ki ga spodbija, se, kot vidimo, ne nanaša le na specifično interpretacijo primarnih kvalitet, ampak tudi na način, na katerega so na njihovi podlagi zgrajene znanstvene teorije. Tovrstne teorije, kot izpostavi Whitehead, lahko artikulirajo le pravila sosledja, torej regularnosti pojavov, ki smo jih navajeni imenovati zakoni narave. 

Whitehead torej izrazi široko razširjeno, a pogosto precej nejasno slutnjo, da naravni zakoni ne morejo predstavljati najbolj fundamentalnega opisa realnosti. S tem seveda ne zanika, da pravila sosledja v kontekstih, na katere se nanašajo, ne držijo. Vendar pa takšne zakonitosti opisujejo le površinska razmerja, razmerja med entitetami, ki so same učinek neke bolj fundamentalne realnosti. 

V razmerju do česa lahko torej znanstvene opise označimo za površinske?  Whitehead v zgornjem odstavku pusti namig; v razmerju do celote človeškega izkustva, iz katerega znanost črpa le tako rekoč polovico vseh pojavov. 

Na prvi pogled se zdi, da ta trditev izraža problematiko, ki sem ji sledil v prejšnjih poglavjih, in da druga polovica človeškega izkustva, o kateri je govora, preprosto označuje sekundarne kvalitete. Vendar pa bila takšna interpretacija prehitra. Tudi na ravni sekundarnih kvalitet lahko namreč formuliramo zgolj pravila sosledja, v kolikor umanjka ključ za njihovo alternativno interpretacijo. Whitehead tu ne dela razlike med vrstami kvalitet, saj obe vrsti lahko abstrahiramo iz konkretnih medsebojnih razmerij, v katerih konstituirajo koherentno izkustvo. Whiteheadova stava je torej v tem, da lahko v človeškem izkustvu najdemo ne le kvalitete v smislu posamičnih empiričnih danosti, ampak tudi ključ za njihovo interpretacijo. 

Whiteheadov romanticizem

Vprašanje o razkolu med znanstvenimi spoznanji in vsakdanjim izkustvom se postavlja že od samih začetkov moderne znanosti. Whitehead se zato v svojih razpravah mnogokrat obrača k temeljnim figuram moderne misli. Videli smo že, kako tesno je njegova pozicija vezana na središčne polemike novoveške metafizike in epistemologije. Vendar pa se pri razvijanju svojih stališč ne obrača na pomoč vedno le k striktno filozofski tradiciji.

Eno od najpomembnejših reakcij na materializem oziroma mehanicizem, ki v naravi vidi le pravila sosledja, Whitehead vidi v romantiki 19. stoletja. Gre sicer v prvi vrsti za umetniško gibanje, vendar je morda ravno kot takšno najbolj dovzetno za strukturo izkustva, ki se mehanicistični interpretaciji narave izmika. 

Romantiki praviloma sicer niso zastavljali klasičnih epistemoloških vprašanj, na primer problema razmerja med čutnimi podatki in znanstvenimi propozicijami. Pravzaprav v romanticizmu nikoli ni prišlo do pravega dialoga s takratno znanostjo, saj je v senzibilnosti tistega obdobja prevladovala povsem nasprotna težnja od fascinacije nad mehanicizmom 18. stoletja. 

Whitehead v tem pogledu seveda ne zavzema stališč romanticizma. Vendar pa verjame, da romantika kot umetniško in predvsem kot literarno gibanje ravno zaradi zavestnega odmika od zapuščine znanstvene misli uspe artikulirati povsem neraziskane aspekte človeškega izkustva. Romantična literatura zato za Whiteheada predstavlja enega od bistvenih virov za artikulacijo svoje pozicije.

Kaj nam torej predstavniki romantike lahko razkrijejo o naravi človeškega izkustva? V zvezi s to problematiko Whitehead izpostavi Percyja Shelleyja in Williama Wordswortha. Po njegovem ta dva pesnika v svojih dokaj različnih pristopih najbolje izrazita dva bistvena aspekta človeškega izkustva narave. 

Wordsworth je najbolj znan po besedilih, v katerih opisuje svoje kontemplativne ali ekstatične izkušnje v idiličnih okoljih angleškega podeželja, kakršna lahko vidimo na primer na panoramskih slikah Johna Constabla. V tem pogledu Wordsworth predstavlja enega izmed vodilnih glasov fascinacije z (razmeroma) neokrnjeno naravo, ki je ena izmed bistvenih značilnosti romantike. Nova senzibilnost za naravna okolja, neokrnjena s strani človeka in njegovih artefaktov, zagotovo v veliki meri izhaja iz radikalne transformacije človeških življenjskih pogojev, ki jih v 19. stoletju v Evropi prinese industrijska revolucija. Toda če bi Wordsworthova poezija temeljila zgolj na premestitvi prevladujoče scenografije umetniškega izraza iz meščanskih okolij na podeželje v obupanem poskusu ohranitve izginjajoče oblike človeškega življenja in izkustva, zagotovo ne bi prišel v poštev kot ena izmed ključnih Whiteheadovih referenc. Neokrnjenost narave, za izraz katere si Wordsworth prizadeva, ni zgolj v materialni odsotnosti človeških artefaktov. Narava, ki zanima Wordswortha, ni preprosto eden izmed polov dihotomije med umetnim in naravnim. Vsaj ne, v kolikor govorimo o umetnih artefaktih kot objektih, ki se v izkustvu neposredno pojavljajo. Wordsworthu gre predvsem za artikulacijo določene strukture izkustva, ki ne more pridi do izraza v umetnih pogojih znanstvene racionalnosti njegovega časa. Ta pozicija je najbolje strnjena v njegovi trditvi, da “ubijamo zato, da seciramo”. Tudi te izjave ne smemo vzeti preveč dobesedno. To seveda še kako drži za nekatere prakse biologije in medicine, vendar pa Wordswortha ne zanima le tisti aspekt sveta, ki ga imenujemo živa narava. Moderna znanost ne secira le živih organizmov, ubita pa niso zgolj ta bitja. Wordsworth ima v mislih predvsem afektivno vrednost, ali rečeno z njegovim izrazom, pomembnost, ki jo narava kot celota izpričuje za organizem v konkretni situaciji. Kar Wordswortha zanima, je na primer “melanholična prisotnost” pokrajine, ki ga obkroža. Melanholija tu ne nastopa kot čustvo, ki bi bilo povsem notranje opazovalcu, saj izgine v procesu seciranja pokrajine na posamezne objekte. To, kar je z moderno znanstveno racionalnostjo po Wordsworthu ubito, pa je torej določena afektivna vrednost, občutek pomembnosti, ki ga izzove narava kot celota. 

Wordsworth v svoji poeziji sicer naslika živo panoramo “melanholične prisotnosti” gričev in gozdov, ki ga obkrožajo. Seveda pa ne eksplicira koncepta pomembnosti in celovitosti, na katerih njegovo delo temelji, niti ne razloži njune povezave. To delo je prepuščeno bolj filozofsko naravnanim figuram, kakršen je Whitehead. Preden mu sledimo po tej liniji razmisleka, pa moramo omeniti še Shelleyjev doprinos k njegovi romanticistični teoriji izkustva.

Shelleyjeva senzibilnost je v mnogih pogledih nasprotna Wordsworthovi. Za razliko od njega, Shelley nikoli ne izrazi obžalovanja nad prevladujočo znanstveno koncepcijo sveta, še več, njegova poezija je polna znanstvenih pojmov in miselnih postopkov. “Kar so bili griči za mladega Wordswortha, je bil za Shelleyja kemični laboratorij” (Whitehead, 1948, 85). Prav tako je Shelleyju znanstvena koncepcija sveta dokaj blizu, kar se tiče aspekta človeškega izkustva, ki ga poskuša izraziti. Če bi želeli središčno temo Shelleyjeve poezije strniti z enim samim izrazom, moramo po Whiteheadu izbrati pojem spremembe. Njegove pesmi so prežete z vizijo “nenehne, večne in izmuzljive spremenljivosti stvari” (ibid., 87). Medtem ko se Wordsworth osredotoča na trajno in tako rekoč monolitno pokrajino, v kateri se kristalizira določen občutek pomembnosti, Shelley odkriva mnogoterost in spremenljivost vseh pojavov. V tem pogledu je Shelley veliko bolj naklonjen ideji narave kot procesu, ki slepo in neizprosno sledi pravilom sosledja. Toda sprememba, o kateri govori njegova poezija, nenazadnje ni zvedljiva na njeno mehanicistično koncepcijo. Gre za “spremembo, ki ne more biti izražena v okvirih gibanja v prostoru, ampak za spremembo notranjega karakterja” (ibid., 87). V kolikor lahko v podobi sveta, ki jo slika Shelley, sploh govorimo o pravilih sosledja, to niso pravila, ki bi jih lahko vzpostavili na ravni časovnega sosledja različnih dogodkov, ampak jih moramo iskati v načinih spremembe posameznih stvari, tega, čemur Whitehead pravi organizmi. Tudi Shelley naredi prostor za sekundarne kvalitete in nenazadnje tudi za občutek pomembnosti, saj gre pri obojem, tako kot pri primarnih kvalitetah in znanstvenih idejah, ki jih te izražajo, za aspekte človeškega izkustva, ki so vpeti v proces njegovega spreminjanja. Spremembe, o kateri govori Shelley, zato ne moremo opazovati s pozicije absolutno zunanje spreminjajočih se organizmov, saj je ta zunanjost sama v zadnji instanci le izraz njihovega individualnega karakterja.

Osnovni ideji obeh pesnikov zato ne le nista antitetični, ampak gre pravzaprav za izraza dveh aspektov istega izkustva. Oba sta v zadnji instanci priča “naravi, ki ne more biti razločena od svoje estetske vrednosti, in načina, na katerega ta vrednost vznikne iz procesa konstitucije celote iz njenih posameznih delov” (ibid., 89). 

Težko bi trdil, da Whitehead s tem ekskurzom v romantično poezijo prispe do povsem izdelane koncepcije narave in človeškega izkustva. Zagotovo pa najde pomembne namige, med drugim izraz za to, kar po njegovem v znanstvenih teorijah narave v resnici umanjka, namreč pojem pomembnosti. Prav tako pa odkrije tudi način mišljenja, ki ne dela stroge razlike med občutkom pomembnosti in objektivnim stanjem stvari, kot je to značilno za moderno misel. Ta novi način mišljenja pa, kot vidimo, zahteva tudi novo koncepcijo časovnosti in spremembe. Naleti pa tudi na določeno napetost med antiscientizmom, ki občutek pomembnosti postavi strogo na stran “naravnega” izkustva, in poskusom umestitve koncepta pomembnosti med temeljne znanstvene kategorije.

Vse te teme postanejo središčni fokus Whiteheadovih kasnejših del. V zaključnih poglavjih bom zato sledil tem izhodiščem in poskusil formulirati Whiteheadove zaključke o usodi cepitve narave še z njegove nove romanticistične pozicije.  

Stanje stvari in pomembnost

Whitehead v svojem zadnjem večjem delu, Načinih mišljenja, prvič obsežno obravnava distinkcijo, na katero ga opozori Wordsworth. Loti se namreč razlike med stanjem stvari (temu bi lahko rekli tudi dejstvo, če ta izraz v njegovi rabi ne bi že nosil drugačnega pomena)^[3]V angleškem izvirniku je uporabljen izraz “matter of fact”. in pomembnostjo. Pojem pomembnosti seveda ni domislek romantike. Razlikovanje med vrednostno nevtralnim stanjem stvari in pomenom, ki ga vanje projicira subjekt, ko določa njihovo vrednost, je ena izmed najgloblje ukoreninjenih tendenc modernega mišljenja. 

Če je na Whiteheadovem pristopu kaj vpliva romanticizma, pa ta zagotovo ni v vpeljavi pojma pomembnosti. Izhodišče, ki ga Whitehead deli z Wordsworthom, je prej v slutnji, da gre pri sami distinkciji med pomembnostjo in stanjem stvari za artefakt modernosti, ki zastira neko starejše in bolj fundamentalno izkustvo, v katerem sta ta dva aspekta nerazločljiva. Toda kako sploh lahko pride do razkola? In od kod prepričanje, da je izkustvo, ki je v tem pogledu enovito, bolj fundamentalno ali resnično od modernega?

Preden poskusim odgovoriti na ta vprašanja, moram na kratko določiti pojma pomembnosti in stanja stvari, katerih dihotomijo Whitehead poskuša preseči. Izkaže se, da je to vse prej kot lahka naloga, saj se pojma kljub ali morda ravno zaradi vseprisotnosti teh pojmov v našem vsakodnevnem mišljenju upirata natančnejši opredelitvi. 

Vsi uporabljamo in bolj ali manj jasno razumemo koncept objektivnega stanja stvari. Ko govorimo o golih, objektivnih dejstvih, imamo s tem ponavadi v mislih določeno situacijo, ki obstaja takšna, kakršna je, neodvisno od naših predstav, občutkov ali vrednostnih sodb. Seveda smo tudi sami, vključno z našimi mislimi, sodbami in občutki, lahko del objektivnega stanja stvari, namreč v kolikor ti pojavi obstajajo tudi sami po sebi in ne zgolj za nekega subjekta. S stanjem stvari imamo torej v mislih tisto “golo realnost”, ki obstaja neodvisno od opazovalca in glede na katero utemeljujemo resničnost svojih sodb. 

Stanje stvari torej predstavlja absolutno zunanjost našega subjektivnega življenja, in sicer v dveh smislih. Najprej zato, ker ni odvisno od našega mišljenja (v najširšem smislu), medtem ko je, nasprotno, resničnost naših misli odvisna od evidence, ki pride iz zunanjosti. Drugič pa zato, ker tudi sami skupaj s celoto našega subjektivnega življenja nismo nič drugega kot nabor dejstev, ki tvori le (neznatni) del celotnega stanja stvari. Ko govorimo o stanju stvari, imamo torej v mislih določeno zunanjost, v kateri se kot deli te celote znajdemo in pogojem katere se moramo prilagoditi tako v mišljenju kot delovanju. 

Pojem stanja stvari pripada obliki mišljenja, ki navade, potrebne za obstoj, koordinira z nujnostmi zunanjih procesov. Je pripoznanje odvijanja procesov narave, katerih del smo, tako kot vse stvari, tudi mi sami. Ta pojem ima svoje izvire v predstavi o nas kot procesu, ki je del večjega procesa onkraj meja nas samih. Takšna koncepcija dejanskosti je en ekstrem mišljenja. […] To je ideal naravoslovne znanosti, in prav tako skriti ideal vseh, ki vztrajajo pri vrhovni pomembnosti objektivnosti (Whitehead, 1968, 8).

Filozofska pozicija, ki je implicirana v pojmu stanja stvari, je torej realizem. Ta zagotovo predstavlja ideal naravoslovne znanosti, kot opaža Whitehead. Toda glede na njegove epistemološke in metafizične zaključke, obravnavane zgoraj, se zdi, da ta ideal deli tudi sam. Glede na to, da človeškega subjekta obravnava kot enega izmed potencialno neskončne množice drugih, bi se vsekakor zdelo neizogibno potegniti zaključek, da tudi sam zagovarja obliko realizma. Ali pač?

Na tej točki je potrebno vpeljati še pojem pomembnosti, da lahko razumemo, glede na kaj Whitehead označi realizem kot le enega izmed ekstremnih polov mišljenja. Pomembnost ponavadi razumemo kot povsem subjektivni moment vrednotenja. To, kar je pomembno, razlikujemo od nepomembnega glede na naše trenutne interese, ki niso nujno povezani z objektivnimi značilnostmi ovrednotenih pojavov. Tudi kadar govorimo na primer o objektivni pomembnosti zgodovinskega dogodka, je v dogodku implicitno predpostavljena specifična človeška perspektiva, z vidika katere ima dogodek določeno vrednost. 

Tudi Whitehead govori o pomembnosti v subjektivističnem registru. Eden izmed načinov, na katerega izpostavi prepletenost stanja stvari in pomembnosti, dozdevno gradi ravno na predpostavkah, ki so zaslužne za razkol med tema dvema domenama. 

Tudi najbolj goreči zagovorniki objektivnosti v znanstveni misli vztrajajo na njeni pomembnosti. V resnici  “zagovarjanje znanstvene doktrine” samo po sebi predpostavlja to pomembnost. Brez občutka zanimanja bi le opazil doktrino, ne bi pa je zagovarjal. Strast za resnico predpostavlja interes. Prav tako ga predpostavlja vztrajno opazovanje. Osredotočena pozornost namreč pomeni tudi ravnodušnost za nepomembna dejstva; in takšno neupoštevanje lahko motivira le določen občutek za pomembnost. (Ibid., 9) 

Tu se lahko zdi, kot da Whitehead govori o ravno tisti psihološki koncepciji pomembnosti, ki ta aspekt izkustva izvzame iz naravnega sveta. To bi držalo v primeru, če bi Whitehead o pomembnosti govoril kot o principu selekcije, ki bi v izkustvu osamilo relevantna dejstva iz vnaprej danega nabora objektivnih dejstev. Toda, kot bomo videli, selekcija, ki jo vrši občutek za pomembnost, ni nekaj naknadnega opazovanju objektivnega stanja stvari. Primeri, ki jih Whitehead tu navaja, zato morda niso najboljši. 

Zgornji odstavek ima smisel le, če ga razumemo kot implicitno kritiko Wordswortha, ki v znanstvenem seciranju izkustva vidi le negativno plat uničenja občutka za pomembnost, ki oživlja naše “naravno” izkustvo. Whitehead pa trdi, da je določen občutek za pomembnost bistvenega pomena tudi za znanstveno raziskovanje, saj brez njega danih informacij ne bi videli kot pomembnih za utemeljitev ali ovržbo določene teorije. 

Občutek za pomembnost lahko zanemarimo v naših teoretičnih koncepcijah samih sebe, ni pa po Whiteheadu nekaj, kar bi lahko uničili ali postavili na stran, saj gre za bistven aspekt naše subjektivne perspektive sveta. Kot sem že izpostavil, ne drži, da bi občutek za pomembnost operiral na ravni vnaprej konstituiranih objektov našega izkustva. Je bistveni moment našega izkustva, oziroma bolje rečeno, ni v resnici nič drugega kot to izkustvo samo. 

Pomembnost namreč po Whiteheadu šele konstituira perspektivični značaj subjektivnega izkustva: “ena karakterizacija pomembnosti je, da gre za tisti aspekt čutenja, s katerim je uveljavljena določena perspektiva” (ibid., 11). Ta izjava se lahko sliši nenavadno, saj smo o perspektivi navajeni razmišljati zgolj v okvirih prostorskih terminov. Toda to je zgolj posledica prevelikega poudarka, ki ga dajemo na vidno plat našega izkustva. Če pojem perspektive razumemo kot kakršen koli princip selekcije zaznanih informacij, pa lahko opazimo, da pod ta pojem nenazadnje sodi tudi prostorska perspektiva. V zadnji instanci tudi opazovanje objekta z določene pozicije v prostoru ni nič drugega kot določen način selekcije virov informacij.

Uveljavitev določene perspektive pa po Whiteheadu ne vključuje nujno tudi racionalnega zavedanja, da gre pri danem izkustvu za določeno selekcijo. Organizem se lahko bolj ali manj jasno zaveda perspektivičnosti svoje zaznave in je lahko bolj ali manj sposoben refleksije o drugih možnih perspektivah na dani objekt. 

Na tej točki postane jasno, kako lahko Whitehead ohrani svoja realistična prepričanja, kljub temu da zagovarja, da pomembnost tvori bistveni aspekt našega izkustva. To je zato, ker subjektivnost pomembnosti in objektivnost stanja stvari zanj ne označujeta posebnih metafizičnih domen, ampak specifične vloge, ki jih organizmi igrajo v medsebojnih razmerjih. Ali rečeno drugače, selekcija, ki konstituira perspektivični karakter našega subjektivnega izkustva, sama po sebi ni nič “subjektivnega”. 

S subjektivnega vidika organizma pojem pomembnosti označuje njegovo predispozicijo za vrste objektov, ki jih ta lahko zaznava, lahko bi tudi rekli, pogoj možnosti njegovega izkustva. Z objektivnega vidika njegovega okolja pa ta pojem označuje načine, na katere je organizem zmožen vstopati v interakcijo z drugimi organizmi. Perspektiva ali občutek za pomembnost je torej točno tisto, kar Whitehead imenuje individualni karakter organizma. Menim, da je v zaključku, ki ga lahko potegnemo iz teh razmislekov, ena izmed najpomembnejših poant Whiteheadove filozofije ta, da sta subjektivnost in objektivnost v zadnji instanci le dve plati istega organizma, gledanega z različnih “perspektiv”. 

Organizem v procesu transformacije

Whitehead torej premosti razkol med pomembnostjo in stanjem stvari, ne da bi se moral odreči svoji realistični poziciji. Toda zakaj potem trdi, da dotedanja znanost spregleda aspekt pomembnosti? Kaj bi pomenilo premostiti ta razkol na znanstven način?

Kot sem že izpostavil, se znanost v nobenem primeru ne izogne delovanju, ki izraža določen občutek za pomembnost. Toda ali lahko tudi ustrezno opiše ta občutek in razloži proces njegovega vznika? Whiteheadov odgovor je odločno negativen, vsaj v kolikor govorimo o teorijah, ki pojave razlagajo zgolj v obliki pravil sosledja. 

Stanje stvari je abstrakcija, do katere pride, ko se mišljenje omeji na popolnoma formalna razmerja,  glede katerih se pretvarja, da predstavljajo izraz absolutne realnosti. Na ta način se znanost v svoji najbolj dovršeni obliki zvede zgolj na sistem diferencialnih enačb. Konkretni svet se je izmuznil skozi luknje v mreži znanstvenega spoznanja (Ibid., 18).

Razmerja, ki jih proučuje naravoslovna znanost, so formalna zato, ker je stanje stvari, ki ji služi kot vir vrednosti njenih spremenljivk, abstrahirano od perspektive specifičnega organizma. Zato Whitehead trdi, da znanost nikoli ne prispe do pravih vzrokov dogajanja, ki ga opisuje, ampak le do korelacij, pravil sosledja, katerih nujnosti ne razume nič bolje od njihovih omejitev (ibid., 146). V ironičnem obratu torej Whitehead očita nezmožnost razumevanja prave vzročnosti ravno znanosti, ki jo imamo ponavadi za najboljši prikaz kavzalnih razmerij.

Whiteheadov ugovor je dovolj jasen, toda kaj bi pravzaprav pomenilo upoštevati individualni karakter organizma, ki odpira perspektivo na takšno ali drugačno stanje stvari? Lahko bi ugovarjali, da ta dodatek ne spremeni ničesar, saj je organizem pod vprašanjem vedno isti oziroma vsaj iste vrste, namreč človek. Malokdo bi trdil, da naša spoznanja niso tako ali drugače vezana na človeško perspektivo. Toda če ostajamo ujeti v lastni koži, se zdi naša perspektiva ravno zaradi svoje vseprisotnosti zanemarljiva. Pomembnost se s tega vidika zdi nekaj, kar morda lahko občutimo, vsekakor pa ne stvar, ki bi jo lahko locirali med drugimi stvarmi v svetu. 

Toda Whitehead nas poskuša prepričati ravno v spremenljivost naše perspektive. To drži tako za individualne perspektive posameznikov kot za zgodovinske premike v človeški zmožnosti zaznave in delovanja. Spomnimo se, da tudi razlika med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami izraža eno izmed takšnih premen. Znanost, ki ne more upoštevati variacij človeškega organizma, je obsojena na izražanje zgolj “vzorcev povprečja človeške perspektive” (ibid., 11). Mimogrede rečeno, v tej potezi lahko opazimo vpliv Shelleyjeve koncepcije spremembe. Naravoslovna znanost namreč spremembo lahko razume le kot premik v prostorsko-časovni lokaciji, ali morda bolj splošno rečeno, kot spremembo v vrednosti posameznih spremenljivk. Whitehead pa zagovarja, da so vsakršne tovrstne spremembe in prav tako vsakršna pravila, ki regulirajo njihova sosledja, vezane na perspektive posameznih organizmov (perspektive moramo, kot rečeno, razumeti v povsem objektivnem smislu, zato bi lahko rekli tudi, da so vsakršna splošna pravila sosledja vezana na specifične situacije). Whitehead torej zagovarja primarnost Shelleyjevega koncepta spremembe v smislu transformacije individualnega karakterja. 

Poleg tega obstaja še pomembnejši razlog, zaradi katerega Whitehead zavrača ugovor, da, ujeti kot smo v svojo lastno perspektivo, ravno ta ostaja zunaj dosega našega mišljenja. To bi držalo, če bi imela perspektiva le subjektivno plat v nedoločenem občutku pomembnosti in mejah našega individualnega izkustva. Kljub temu da v danem trenutku ta subjektivna plat vedno predstavlja absolutno izhodišče našega mišljenja, Whitehead ne verjame, da predstavlja tudi njegove poslednje omejitve. Nenazadnje je konstrukcija modelov, ki naj zapolnijo vrzeli v našem izkustvu, pojasnijo nepričakovane spremembe in omogočijo koherentno razumevanje, naloga tako znanosti kot spekulativne filozofije. Razlika med pristopom naravoslovja in Whiteheadovim podvigom pa je v tem, da poskuša slednji upoštevati ne le splošne zakonitosti, ki držijo za istovrstne organizme, ampak tudi specifične lastnosti individualnih organizmov.

Zato Whitehead tudi lahko reče, da znanost obravnava le površinski plašč pojavov in zanemarja telo. Obravnava namreč le učinke, ki rezultirajo iz specifičnih interakcij med organizmi, ne pa teh organizmov samih. Zato bi lahko šel v provokaciji še nekoliko dlje od Whiteheada in predlagal, da pozitivistični pristop v današnjem naravoslovju ni ne pravi materializem niti pravi mehanicizem, saj mu skozi prste spolzijo tako telesa v svojem individualnem obstoju kot tudi razmerja, ki jim za razliko od preprostega sosledja lahko upravičeno rečemo vzroki. 

Zaključek

Na tem mestu ne bom obnavljal vseh zapletov in poant, o katerih sem govoril, saj sem se že v predhodnih poglavjih nekajkrat ustavil in strnil že povedano. Za konec bi izpostavil le še eno opazko o cepitvi narave, ki je postala očitna tekom besedila. Kot smo videli, Whitehead s tem izrazom označuje celo vrsto problemov, skozi katere se prebija tekom svojega celotnega “filozofskega obdobja”. Problem je bistveno mnogoter, saj je naše moderno izkustvo narave fragmentirano na več načinov, najsibo glede tipov informacij, ki smo jih pripravljeni upoštevati kot kvalitete naravnih stvari, glede oblike razlag naravnih pojavov ali glede občutka za pomembnost, ki ga iščemo v naravnih okoljih. Whiteheadov spoprijem z vprašanjem cepitve narave pokaže, da so te problematike povezane, a ne popolnoma zvedljive ena na drugo. Tudi v kolikor nas njegova metafizična pozicija ne prepriča popolnoma, sem zato pripravljen trditi, da Whitehead napravi enega izmed najpomembnejših doprinosov k razumevanju naravnega sveta in našega mesta v njem.  

Bibliografija 

Debaise, D., (2017). Nature as Event: The Lure of the Possible. London: Duke University Press.

Latour, B., (2008). What is the Style of Matters of Concern?. Assen: Van Gorcum.

Stengers, I., (2011). Thinking with Whitehead: A Free and Wild Creation of Concepts.Cambridge, M.: Harvard University Press.

Whitehead, A. N., (1920). The Concept of Nature. New York: Cosimo Classics.

Whitehead, A. N., (1948). Science and the Modern World. New York: The New American Library.

Whitehead, A. N., (1967). Adventures of Ideas. New York: The Free Press.

Whitehead, A. N., (1968). Modes of Thought. New York: The Free Press.