(wadebetter, Handshake, vir: https://www.flickr.com/photos/34076317@N00/319795901)

Dotikanje po letu 2020

Uvod

Aktualno leto 2020 v duhu zajezitve koronavirusa zaznamujejo velike družbene spremembe, ki nepredvidljivo spreminjajo različne vidike naše individualnosti in družbenosti. Ena od naših osnovnih značilnosti, ki je izpostavljena spremembam, je naša zmožnost in potreba po dotikanju, torej vzpostavljanju bolj ali manj neposrednega stika s svetom, drugimi in samim sabo.

V pričujočem eseju bom predstavil tezo o pomembnosti dotične zaznave za življenje posameznika in družbe. V prvem delu bom predstavil holistično kritiko strogega fiziološkega razumevanja dotika kot stika kože z zunanjim svetom in predstavil tezo o celotnem telesu kot organu dotika. V drugem delu bom pozornost posvetil aktualnim družbenim spremembam in preučil, kako se te odražajo na področju dotikanja in iz njega izhajajočih lastnosti.

Telo kot organ dotika

Sodobni trendi raziskovanja zaznave sicer stremijo k odkrivanju novih čutov oz. odkrivanju njihove razvejanosti in interakcije, a splošno prepričanje, da imamo ljudje pet medsebojno ločenih čutov, ostaja trdno prisotno. Dotik oz. tip je eden izmed teh, a je naše razumevanje tega, kaj (vse) dotik (lahko) je, skrajno omejeno in nedoločno (Ratcliffe 2012). Medtem ko so organi drugih čutov precej jasno locirani in imajo primarno zaznavno funkcijo, je dotiku zelo težko pripisati eno čutilo, ki bi bilo locirano nekje na telesu in ki bi bilo namenjeno izključno taktilni zaznavi. Dotik tako, v razliki do drugih čutov, nima natančno določenega organa. Učbeniško prepričanje je, da je organ dotika koža, pod katero so različni in različno razporejeni nevronski končiči. Če se pri definiranju (organa) dotika omejimo na kožo in živce pod njo, lahko o fiziologiji dotika povemo marsikaj zanimivega; tako lahko najdemo različne vrste živcev, odgovorne za različne zaznavne kvalitete, kot so toplo, hladno, pritisk, vibriranje, bolečina … Preštejemo lahko, na katerih delih telesa se nahaja več končičev kot drugje in ali je kje večja zgostitev enih ali drugih vrst končičev. Preučimo lahko poti, po katerih potujejo do centralnega živčevja in nazaj. Tako ugotovimo, da imajo nekateri deli telesa precej večjo dotično reprezentiranost kot drugi. Izstopajo seveda roke.

Ni pa nujno, da o dotiku razmišljamo le kot o čutu. Lahko ga obravnavamo kot aktivnost celega telesa. Ko govorimo o dotikanju nečesa, običajno mislimo na dotikanje z rokami. Roke se premikajo, še preden karkoli čutijo, lahko bi rekli, da brezglavo iščejo oprijem, so v konstantni pripravljenosti na možnost dotika. Da se srečam s prijateljevo roko, ki se premika v smeri moje, moram najprej razumeti, da sem sredi akta rokovanja, da moram slediti poti prijateljeve roke, mogoče stopiti pol koraka bližje, usklajevati gibe, razpreti dlan, jo ravno v pravem trenutku in ravno prav močno pokrčiti itd. To nas privede do ideje, da organ dotika morda ni samo koža, ampak tudi in predvsem premikajoči se deli telesa, ki kožo šele privedejo do stika z zunanjostjo. Pozabljeni pionir taktilne psihofiziologije David Katz je leta 1925 v svojem delu Der Aufbau der Tastwelt (v angleščino leta 1989 prevedeno kot The World of Touch) predlagal odmik od paradigme kože kot organa dotika ter pozornost usmeril na premikajoče se telo in njegove bolj ali manj aktivne (pod)organe.

Niso roke ali predmeti tisti, ki kar tako vdrejo v zaznavo, pač pa je naše telo vnaprej pripravljeno na možnost takšnega ali drugačnega spoznanja. Predmete v aktu dotikanja poleg taktilnih občutkov torej strukturira tudi gibanje našega telesa. To idejo je, pod vplivom Edmunda Husserla (1982 in 1989) in zgoraj omenjenega Katza, prevzel francoski fenomenolog Maurice Merleau-Ponty (1962 in 1963), čigar življenjski opus se je vrtel okoli iskanja povezav med zaznavanjem in telesom. Te so ravno na primeru dotika izjemno močne in očitne.

Dotikanje je toliko telesna oz. vedenjska aktivnost, kolikor je zaznavna oz. duševna. Ko se dotaknemo nekega predmeta, načeloma izkusimo ta predmet sam, ne svojega dotikajočega se telesa. Niti ni nujno, da se predmeta zares dotaknemo. Ko pišemo s svinčnikom, bolj kot sam svinčnik, če že kaj, čutimo papir in mizo pod svinčnikovo konico, nedefinirane dele telesa ali pa nič od tega. Ko pišemo, ne nadzorujemo vsakega giba in premika, pač pa pustimo telesu, da gre svojo pot, ter mu pustimo, da izgine iz našega doživljanja in se v celoti prestavi v skrbno dodelano ozadje, kjer se pravzaprav ponavadi nahaja in skrbi, da nam o vsakodnevnih situacijah (na primer o hoji ali pisanju) ni treba pretirano razmišljati. Takšno telo torej ni jasno določena stvar. Ko udobno sedim na vlaku, težko zares ločim sebe od stola, celega premikajočega se vlaka in tirnic ali celo temperature v prostoru.

 Le v izjemnih situacijah se zgodi, da telo zares preide iz ozadja in postane osrednji del našega zaznavnega polja. Ko čutim neizmerno željo po skakanju od veselja ali ko me boli hrbet, moje telo postane objekt doživljanja in ne nekaj, kar bi mi pomagalo vstopati v svet objektov in manipulirati z njimi. Ko me močno boli hrbet, težko delam kaj drugega. Vsak korak postane zahtevna operacija. Tudi glasba, ki mi sicer pomaga broditi čez svet, se spremeni v brezpomensko šumečo distrakcijo.

Niso pa vse izjemne situacije zaznavanja telesa nujno boleče oz. čustveno nabite. Če sledim slavnemu primeru dotikanja lastnih rok (Husserl 1989, Merleau-Ponty 1963, Ratcliffe 2013) in sklenem roke ter prekrižam prste, v strogem empiričnem smislu doživim kratek stik med zaznavajočim in zaznanim. O zaznavi ne morem več govoriti kot o roki, ki se nečesa dotika, pač pa jo lahko opišem le kot skupek dotikajočih se rok. Tudi ko se rokujem z drugo osebo, ni popolnoma jasno, kje se njena roka konča in moja začne. Bolj ko postaja rokovanje intimno, manj jasne bodo meje mojega.

Dotikanje po letu 2020

Ljudje, lično urejene celote z lastnimi občutki, izkustvi in prepričanji, nismo nikoli sami. Ustrezna družbena interakcija predstavlja nujen pogoj za preživetje posameznika in vrste. Skozi celotno življenje smo vpeti v različne načine in nivoje družbenosti, ki usmerjajo naša življenja še bolj očitno, kot to počnejo različne (mikro)biološke strukture. Drug drugemu nismo le mesnati predmeti, saj v medsebojni interakciji ustvarjamo lastnosti, za katere se nam zdi, da si jih lastimo vsak posebej, kot na primer čustva, izkustva in misli. Vse to morda doživljamo kot individualni subjekti, a zmotno bi bilo predpostaviti, da so zgolj posledica notranjega dogajanja v našem telesu. Tako kot je naše telo prej medij in le izjemoma objekt naše zaznave, tako tudi drugi prvenstveno niso nekaj, kar bi zaznavali, temveč nekaj, kar nam zaznavanje v osnovi omogoča (cf. Gallagher 2008, Krueger 2018).

V do zdaj preživeti petini 21. stoletja smo doživeli korenite spremembe v naši zaznavi. Ekrani in zvočniki na različnih elektronskih napravah nam ponujajo neizmerno količino stimulov, dostop do natančnih zemljevidov, prevajalnikov, in najbolj pomembno, omogočajo komunikacijo z drugimi ljudmi ne glede na to, kako daleč od nas so. Virtualna komunikacija za večino uporabnikov ni več alternativa oz. dopolnilo osebni, medtelesni komunikaciji, pač pa je postala hiperresnična tvorba, ki je spremenila tudi golo medosebno komunikacijo (cf. Baudrillard 1994, Dreyfus 2008). To je postalo dokončno jasno trenutnega leta 2020, ko smo prvič globalno izkusili odsotnost prave medosebnosti ter osebno in družbeno življenje prestavili v medmrežje, za povrh pa vmes skušali prakticirati še ohranjanje fizične razdalje z (ne)znanci, izogibanje telesnim stikom, zakrivanje delov obraza itd. Naša zaznava je postala bolj vidno-slušna kot kdajkoli, drugi načini zaznavanja, kot sta vonj ali dotik, pa so postali še bolj intimni in potlačeni.

Dotik je vedno imel status čuta posebne vrste. Okoli njega je spletenih mnogo kulturnih navad, prepovedi in zakonitosti, kot na primer, da se z dragimi objemamo, da se v javnosti ne dotikamo vseh delov svojega telesa ali drugih, da otroke učimo, naj gledajo z očmi, da uspehe proslavljamo s tleskanjem dlani. Na področju navad v povezavi z dotikom se je v sklopu ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa zgodila korenita sprememba. Svetovne in nacionalne zdravstvene organizacije, vlade ter mediji so začeli pozivati k izogibanju dotikanja sebe, drugih oz. celotnega javnega prostora, vzpostavljanju čim večje medosebne distance, spodbujali so komunikacijo na daljavo in samoizolacijo. Naša telesa so postala bolj (samo)nadzorovana kot kdajkoli prej v krščanski Evropi. Mnoge navade, o katerih prej verjetno nismo prav dosti razmišljali, so postale centralni predmet debate in tako so se določene navade praktično čez noč spremenile za vse. Tudi tisti, ki svojega vedenja ne spreminjajo, vlagajo nov trud v upiranje spremembam, vsi pa izkušamo neko na novo nastajajočo družbenost, v kateri fizična telesa igrajo bolj osrednjo vlogo kot prej, kar ima velik vpliv na vedenje posameznikov in različne družbene dinamike.

Zaznavno stabilen svet, ki smo ga z uporabo vsakdanjih tehnologij le izpopolnjevali in izjemoma prelisičevali, je z oddaljevanjem in izoliranjem od drugih začel spreminjati svojo obliko in postajati neposredno bolj podrejen tehnologiji ekranov in prenosa podatkov. Struktura naše zaznave, ki temelji na integraciji različnih čutov, je brez (možnosti) dotika postala krepko okrnjena, saj dotik ne predstavlja le dodatnega vira čutnih informacij, temveč v prvi vrsti služi kot trdna osnova, na kateri se vsakodnevna zaznava sploh osnuje. Zaradi zmanjšanja in konceptualnega predrugačenja dotičnih stikov se mora stabilen svet osnovati na drugih osnovah, a ni čisto jasno, kaj bi te lahko bile. Seveda, čustva delujejo tudi na daljavo, do določene mere se lahko dotikamo tudi prek sluha in drugih čutov, poleg tega lahko dotik simuliramo s haptičnimi tehnologijami, na primer z usklajeno rabo vibracij v videoigrah, filmih, glasbi, erotiki, terapiji, medicini in osebni komunikaciji, vendar pa v razvoju haptičnih tehnologij ne smemo videti rešitev za omenjene probleme, saj še tako uspešna reprezentacija drugega ni in ne bo nadomestila njegove telesne prisotnosti. Kvečjemu bo še bolj predrugačila dojemanje in pomen telesne prisotnosti in nas od drugih samo še bolj oddaljila.

Zaključek

Za druge čute se zdi, da nam, z izjemo obrobnih fenomenov, kot so šumi v ušesu ali bleščanje svetlobe na mrežnici, posredujejo izključno informacije o dogajanjih v od nas neodvisnem svetu. Ko vidimo ali slišimo drevo, izkušnja drevesa ni izražena na točki stika s svetlobo ali zvokom, pač pa je locirana nekam tja v daljni, zunanji svet. Za taktilno izkušnjo se zdi, da nam posreduje neposreden kontakt z zunanjim svetom oz. čutnimi dražljaji in nas poleg občutkov suhe ali robustne površine navdaja tudi z občutki pripadnosti, resničnosti, prisotnosti, odsotnosti … (Ratcliffe 2013). Medtem ko nam vidna zaznava omogoča izredno zanesljiv in težko pogrešljiv vpogled v svet, se ta lahko hitro zruši, če izgubi svojo telesno osnovo. Radi se dotikamo stvari, ki so nam všeč, in če tega ne moremo ali ne smemo, se spremeni naš odnos in predrugači njihova podoba. V mnogo zaznavnih procesih sodelujemo z drugimi in zaznano soustvarjamo (Bredlau 2016). Tudi z neznanci v množici si poleg mikroorganizmov delimo določena vedênja in čustva. Dotik igra torej pomembno vlogo, ne samo kot ena izmed naših zaznavnih sposobnosti, ampak tudi in predvsem v bivanjskem smislu ohranjanja dobrega počutja in stabilnega zdravja ter pristnih odnosov.

(Sergio Souza, People Swimming at the Pool, vir)

***

Ta esej je delna repriza mojega eseja Telo kot organ dotika, objavljenega 22. 3. 2018 v spletni reviji Črna škatla. Hvala Borutu Trpinu, Kristijanu Armeniju, Barbari Borovšak, Timoteju Prosenu in Kaji Jošt za komentarje in pomoč.

Literatura

Baudrillard, J. 1994. Simulacra & Simulation. Prevedla: S. F. Glaser. University of Michigan Press

Bredlau, S. 2016. On perception and trust: Merleau-Ponty and the emotional significance of our relations with others. Continental Philosophy Review 52 (1):1–14.

Dreyfus, H. L. 2008. On the Internet. Abingdon, Oxon: Routledge

Gallagher, S. 2008, Direct perception in the intersubjective context. Consciousness and Cognition 17 (2): 535–543

Husserl, E. 1982. Ideas Pertaining to a Pure Phenomenology and to a Phenomenological Philosophy: First Book: General Introduction to a Pure Phenomenology. Prevedel: F. Kersten. The Hague: Martinus Nijhoff

Husserl, E. 1989. Ideas Pertaining to a Pure Phenomenology and to a Phenomenological Philosophy: Second Book: Studies in the Phenomenology of Constitution. Prevedla: R. Rojcwicz in A. Schuwer. Dordrecht: Kluwer

Katz, D. 1989. The World of Touch. Prevedel: L. E. Krueger, London: Lawrence Erlbaum Associates

Krueger, J. 2018. Direct Social Perception. Poglavje v Oxford Handbook of 4E Cognition. Uredniki: de Bruin, L., Gallagher, S., Newen, A. Oxford University Press

Merleau-Ponty, M. 1962. Phenomenology of Perception. Prevedel: C. Smith, London: Routledge

Merleau-Ponty, M. 1963. The Structure of Behavior. Prevedel: A. L. Fisher, Boston: Beacon Press

Ratcliffe, M. 2012. What is Touch. Australasian Journal of Philosophy 90 (3): 413–432

Ratcliffe, M. 2013. Touch and the Sense of Reality. Poglavje v The Hand, an Organ of the Mind: What the Manual tells the Mental. Urednik: Radman, Z. MIT Press

*naslovna slika: wadebetter, Handshake: Making new friends…, vir

One thought on “Dotikanje po letu 2020

Leave a Reply