Epistemološka misel Ludwika Flecka (1896-1961) se v Sloveniji počasi, a vztrajno uveljavlja, o čemer priča tudi namera ene izmed založb, da prevede Fleckovo edino knjigo Entstehung und Entwicklung einer wissenschaftlichen Tatsache – Einführung in die Lehre vom Denkstil und Denkkollektiv (v nadaljevanju se na to knjigo tako v besedilu kot v opombah sklicujem s kratico EET).^[1]Naslov bi v slovenščino lahko prevedli kot Nastanek (Vznik) in razvoj znanstvenega dejstva. Uvod v nauk o miselnih slogih in miselnih kolektivih. Fleck je po lastnih besedah načrtoval/pisal tudi … Continue reading Uvod bo zato v nekaj kratkih črtah orisal tako Fleckovo biografijo kot tudi osnovna izhodišča njegove misli, ki bodo omogočila pregleden pristop k izbranim problemskim vprašanjem. Nadaljevanje članka se bo omejilo predvsem na njegovo knjigo EET, ki jo je izdal leta 1935, ter na nekatera besedila, ki so izšla v letih okoli izdaje knjige.

Ludwik Fleck se je rodil judovskima staršema 11. Julija 1896 v Lvovu, ki je bil takrat del Avstro-Ogrske. Na univerzi v domačem kraju je leta 1920 zaključil študij medicine, ter tri leta opravljal delo asistenta. Po odhodu s fakultete se je zaposlil v bolnišnici, hkrati pa je sam odprl svoj mikrobiološki laboratorij, v katerem je delal do internacije v taborišče leta 1943. Po sovjetski zasedbi Lvova leta 1939 je postal profesor na univerzi. To mesto je zasedal do leta 1941, ko se je zaradi nacistične okupacije moral umakniti in se preseliti v lvovski geto, kjer je nadaljeval s svojimi raziskavami tifusa in odkril cepivo za pegasti tifus. Februarja leta 1943 je bil interniran v taborišče Auschwitz, od koder so ga avgusta istega leta preselili v Buchenwald, kjer je pričakal konec vojne. Tam je deloval v laboratoriju, ki se je ukvarjal s serološkimi raziskavami. Po koncu vojne je živel na Poljskem, kjer je deloval na medicinski fakulteti v Lublinu, kasneje pa na medicinskem inštitutu v Varšavi. Leta 1957 se je preselil v Izrael, ter se zaposlil na izraelskem inštitutu za biološke raziskave. Umrl je 5. junija. 1961.

Poljski filozof Paweł Jarnicki je Fleckova epistemološko delo razdelil v tri obdobja. Sam se bom osredotočil na (drugo?) osrednje obdobje med letoma 1934 in 1936, ko je Fleck oblikoval svojo glavno epistemološko teorijo. Obdobje pred tem je imenoval čas oblikovanja in izdelave konceptov, obdobje po tem pa čas populariziranja teorije in obrambe pred kritikami. 

Prva naloga, ki jo je Fleck predpisal svoji novi epistemologiji je analiza miselnih slogov. »Stavek »Jan je spoznal fenomen Z« ni popoln, dodati mu moramo še »v okvirih miselnega stila S« oziroma »iz obdobja E« (1986a, 67). Miselni kolektiv je medij in avtor različnih miselnih slogov, nujen pogoj, da sploh lahko delujemo v znanosti in se z njo soočimo. Vedno je potrebno povedati vso resnico o položaju in kontekstu, v katerem smo določene ideje prejeli in jih razvijali. Nujno je torej, da obstaja slog X, če želimo Y razumeti kot dejstvo. In Y obstaja kot dejstvo zgolj znotraj določene konstelacije, znotraj miselnega sloga X, ki nam omogoča tako prepoznanje. Kakršnokoli znanstveno delovanje se venomer dogaja v konkretnem okolju. Vznik dejstva je vedno konstitutivno povezan z okoljem v katerem nastane. Najprej so potrebni pogoji (konstrukti), ki omogočijo, da je nekaj prepoznano kot dejstvo, oziroma če parafraziramo naslov Fleckove knjige: šele tu se zgodi Entstehung (nastanek) dejstva, ki je pogoj nadaljnjega razvoja (Entwicklung). Izhodišče njegovega razmisleka lepo predstavi sledeče vprašanje: »Ali obstaja znanje, ki ni ne empirično ne spekulativno, ampak sociološko?« (1986b, 79). V takem  sociološkem mišljenju Fleck išče »obstoj specifičnega zgodovinskega razvoja mišljenja, ki ga ne moremo reducirati na logični razvoj miselnih vsebin niti na večanje natančnosti informacij« (Prav tam, 89).

Že iz teh Fleckovih izvajanj je razvidno, da ne obstaja zgolj ena sama vrsta znanosti, a se tega vprašanja nikoli ne loti neposredno oz. ga dojema bolj kot funkcionalno in ne kot ontološko. Znanstvenik mora imeti delovno definicijo, da z njo shaja pri delu, ne potrebuje pa trdne definicije, saj je tudi ni – definicija znanosti se spreminja s spremembo miselnega sloga. Prehitro bi bilo umestiti Flecka med relativiste. V njegovem celotnem projektu mu ne gre za relativizem, ampak za to, da pokaže, da je vsak znanstvenik dedič določenih znanstvenih praks, stilov poučevanja. To se najbolje pokaže pri vprašanju o ideji resnice: Fleck zagovarja mnenje, da miselnega sloga brez resnice ni, saj vsakdo potrebuje nek temelj, na katerem lahko osnuje svoj razmislek. V EET je kot resnično oziroma resnico prepoznal omrežje v nenehnem gibanju, s čimer je še bolj poudaril nenehno spreminjajoči se položaj znanstvenika in s tem tudi njegovega razumevanja resnice. Kot aktiven znanstvenik se je zavedal, da vsaka znanost želi dejstva postaviti na trdna tla (EET, 125) saj teži k delovanju, funkcionalnosti in ne k oviranju lastnega delovanja.

Miselni slogi in miselni kolektivi

Miselni slog ne pomeni zgolj obarvanja določenih pojmov, ampak gre za nekaj, kar poimenuje s pojmom »miselne prisile« (Denkzwang). Gre za tisto, česar pripadnik določenega sloga ne more misliti drugače, saj obstaja »očitna odvisnost znanstvenega dejstva od določenega miselnega sloga« (EET, 85). Toda ni vse zgolj in samo v prisili. Pomembno vlogo pri tem igrata tudi specifična intuicija in občutek oz. razpoloženje (Stimmung), ki je ključen pri njegovi realizaciji. Čeprav je miselni slog prisoten v vsaki življenjski situaciji posameznika, ga ne smemo zamenjevati z metodo; enako ne gre za mišljenje, ki bi bilo zaznamovano z generacijo (znotraj enega obdobja so lahko številni nesoizmerljivi slogi), razredom ali raso. Miselni slog je proces, kroženje idej, socialna praksa, ki pogojuje spoznanje. Tako spoznanje ni nikoli trdno, ampak venomer dinamično, saj je miselni slog podvržen nenehnim spremembam. Več ko je stikov, večja je možnost, da miselni slog izčisti svoj »specifični« slog, da pride do sprememb in preoblikovanja znanstvenih dejstev, ki jih priznava. Spoznanje namreč spremeni spoznavajočega tako, »da ga harmonično prilagodi pridobljenemu znanju – harmonija iluzije (oz. kot jo lahko sedaj imenujemo, notranja harmonija miselnega sloga) naredi znanstvene ugotovitve uporabne in generira verjetje v od nas neodvisno realnost« (EET, 114–5). V spoznavni teoriji vsako spoznanje pomeni, da je potrebno določiti pasivne povezave, ki izhajajo iz določenih aktivnih domnev. Za uspešno raziskavo teh predpostavk potrebujemo raziskavo miselnih slogov, kar zahteva vpeljavo socioloških metod v spoznavno teorijo, o čemur smo pisali v uvodu. Slog je torej vselej izraz kolektiva, saj ni posameznikovega miselnega sloga. Prav tako ga ni mogoče logično konstruirati, saj racionalna rekonstrukcija ni mogoča, ampak je možna zgolj historično-sociološka analiza razvoja. Slog ni Weltanschauung, če uporabimo Husserlov pojem, ampak mehanizem proizvajanja svetovnega nazora.

Pomembno vlogo pri razlagi miselnih slogov imajo aktivne in pasivne povezave. Fleck to pojasni s sledečim primerom: razumevanje sifilisa je aktivna povezava, saj jo je moč razložiti kulturno-zgodovinsko; pasivna je vez med sifilisom in živim srebrom, ki jo lahko razložimo zgolj na ozadju aktivne povezave (EET, 16). Pasivnega spoznanja ni brez aktivnega, h kateremu sodijo tako tudi predpostavke in domneve – torej vse tisto, kar nam omogoča povezovanje dejstev. Velja pa tudi obratno: vsako aktivno spoznanje je pogojeno s pasivnimi spoznanji, zato gre pri pasivnem in aktivnem povezovanju venomer za nujen preplet. Teh povezav ne gre zamenjevati za objektivno in subjektivno, saj je Fleckov namen predvsem pokazati kako se določena dejstva spletajo v pomenske verige, oz. tisto, kar sam razume kot miselno prisilo. Aktivne povezave so po Flecku zmotno imenovane subjektivne, saj se zdi kot da jih določa vsakdo sam, čeprav za njimi stoji miselni slog (EET, 68). Miselni slog nosi s seboj »obarvanost« pojmov, avro konceptov, čustva, razpoloženje (Stimmung). T. i. logična razlaga je možna zgolj znotraj miselnega kolektiva, pri čemer gre seveda zgolj za utrjevanje prepričanja, logičnost pa ji priznavajo zgolj člani miselnega kolektiva. Med koncepti in dokazi namreč ni nikakršne formalno-logične povezave, ampak je ta vedno ustvarjena naknadno z umestitvijo v določen arbitrarni referenčni sistem. Zato Fleck zapiše, da »vsako empirično odkritje lahko označimo kot nadomestek, razvoj oziroma spremembo miselnega sloga«(EET, 122). Prepoznavanje miselnih slogov je nujno potrebno za odgovor na vprašanje, ki si ga Fleck zastavi na začetku svojega dela: kaj je znanstveno dejstvo? Dejstvo namreč nastane»najprej kot znak upora (Widerstandaviso) v začetnem kaotičnem opazovanju, ki mu sledita določena miselna prisilna in na koncu neposredno dojemljiva forma (Gestalt)« (EET, 124). Vsako dejstvo je proizvod miselnega sloga in njegovega zgodovinskega razvoja:

Znanstveno dejstvo lahko definiramo kot miselno–slogovno konceptualno povezavo, ki jo lahko raziskujemo s pomočjo zgodovine in individualne ter kolektivne psihologije, ne more pa biti preprosto rekonstruirana iz teh osnovnih dejstev.  (EET, 110)

To kaže na tesno povezanost aktivnih in pasivnih delov znanja kot tudi na fenomen, da se delež obeh povečuje z večanjem dejstev.Če želimo nekaj prepoznati, potrebujemo kontekst, v katerega bomo to umestili. In miselni slog določa naše delovanje in izbire. To je Fleck poudaril tudi v svoji razlagi resnice kot jo definira: »Slogovno zaznamovana izbira, ki je venomer samo ena, je imenovana resnica – resnica ni konvencija, ampak v zgodovinskem pogledu miselnozgodovinski dogodek, v sedanjosti pa miselnoslogovna prisila.« (EET, 131).

 »Vsako empirično odkritje se lahko kaže kot prekoračitev miselnega sloga, njegov razvoj ali predrugačenje.« (EET, 122). S pojmom upora (Widerstandsavisos) Fleck problematizira vprašanje ponovnega spoznanja v spoznavnem procesu, saj izpostavi pomen signalov oz. znakov, s katerimi se srečuje znanstvenik, in ki so pogojeni z miselnim slogom. Fleck želi bralca prepričati, da gre pri teh procesih za mutacijo (njemu izjemno ljub pojem) miselnega sloga. Težava, ki se ob tem poraja, je, da v njegovem opusu »mutacijski prehod« ni eksplicitno tematiziran oziroma mu celo sam večkrat nasprotuje. Načeloma je namreč tako v evoluciji živih bitij kot v znanosti mogoče vse, kar pomeni, da so na voljo (tj. odprte) vse povezave. Hkrati naj bi te spremembe potekale vokviru znanosti, tj. v mejah njene znanstvenosti, ki je Fleck ne želi opustiti.

Posvetimo se še miselnim kolektivom, ki jih opiše kot »skupino ljudi, ki se nahajajo v vzajemnih miselnih izmenjavah oziroma v vzajemnem učinkovanju njihovih misli. S tem smo prišli do nosilca zgodovinskega razvoja miselnega polja, določene stopnje znanosti in kulture, torej določenega miselnega sloga«(EET, 54). V sami definiciji se kaže funkcionalen pomen pojma, nikakor pa ne temeljna, ontološka definicija, ki jo miselnim kolektivom ni možno pripisati, s čimer se približamo Fleckovi definiciji znanosti. Miselni kolektiv ni nič drugega kot skupina ljudi, ki je lahko trajna ali hipna. Kolektiv lahko ustvarita že dve osebi, ki med seboj komunicirata in si izmenjujeta misli. Pri tem gre za asimetričen odnos, ki ni vselej prepoznan v trenutku, v katerem se dogaja. Miselnega kolektiva pa ne morejo sestavljati ljudje, ki niso v neposredni komunikaciji oz. ki se v življenju mogoče sploh niso srečali. Stik in komunikacija sta poglavitna dejavnika miselnega kolektiva.  

Posameznik ni čista preslikava kolektiva in ni jasno, do kolikšnih razlik lahko pride znotraj kolektiva, da bi ta lahko še vedno bil operativen. Je pa zanimivo, da se Flecku miselni kolektiv zdi stabilnejši od posameznika, ki je venomer prežet z nasprotujočimi si nagoni. Očitno kolektivom uspe preseči čustveno zaznamovanost mišljenja, ki jo sicer Fleck izpostavlja kot nujni pogoj raziskovanja. Čeprav trajnim kolektivom (npr. sodelavcem v laboratoriju) res lahko pripišemo določeno stabilnost, ni popolnoma jasno do kod ta »harmonija« seže. Verjetno gre predvsem za strinjanje glede nekih minimalnih osnov (podobno kot pri vprašanju, kaj je znanost), za mišljenje, ki si je (tako ali drugače) blizu. Težava nastane tudi pri vprašanju odnosa med kolektivom in slogom, saj ne gre za prekrivajoča se pojma. Izpostaviti velja, da posameznik ohrani svoj vpliv, kljub pomenu kolektivnega: še vedno ima namreč delež pri samem aktu ugotavljanja, le, da ta akt ni individualiziran, ampak pogojen s kolektivom. Enako je na primer z opazovanjem, ki ga Fleck definira kot: »’Videti’ pomeni: obnoviti sliko, nastalo v določenem trenutku v miselnem kolektivu, ki mu posameznik pripada.« (1986a, 78). Vedno namreč obstaja nek razlog, skriti red, zakaj smo nekaj storili tako in ne drugače. Vsako spoznanje ima svojo realnost. Oziroma če  formuliramo v Fleckovih pojmih: vsako spoznanje ima svoj miselni slog. Res da »gledamo s svojimi očmi, a zato vidimo z očmi kolektivnega telesa« (1986c, 137). Pri tem se sklicuje tudi na misel Clauda Bernarda, da je eksperiment v temelju izsiljeno opazovanje. Izsili ga seveda raziskovalec, subjekt, ki ga pri tem vodijo premise njegovega miselnega sloga.

Gre za zrenje bistva (Sinn-sehen), ki ga zasledujemo, a zgolj če to bistvo razumemo kot neko vodilo pri raziskovanju in ne kot zrenje večne Resnice. Pomen zrenja je Fleck vključil tudi v definicijo miselnega sloga, ki ga je opredelil kot neposredno zrenje, povezano z ustrezno miselno in predmetno asimilacijo opazovanega (EET, 130). Vidimo tisto, kar moramo videti oz. kar se od nas pričakuje, zato mora biti opazovanje, raziskovanje skladno z določenim miselnim slogom. Kar se od znanstvenika pričakuje, je namreč posledica specifičnega izobraževanja. To se začne s prisostvovanjem pri opazovanjih strokovnjakov, ki vsaj na začetku zvenijo kot pravljice. Ne obstaja splošna umetnost opazovanja, ampak je ta pogojena z določeno znanostjo, slogom, določenim trenutkom in vprašanjem, ki si ga znanstvenik zastavlja. Razvoj celotnega postopka gledanja Fleck povzame v treh točkah: »1.) nejasno gledanje in neustrezno opazovanje, 2.) iracionalno, slogovno begajoče gledanje, in 3.) razvito, ponovljivo, slogovno zaznamovano gledanje celote (Gestaltsehen)«, (EET, 123-4) kar nadgradi tudi na koncu EET, kjer jasno zapiše: »Ne obstaja drugačno gledanje, kot je smiselno gledanje (Sinn-Sehen), in ne drugačen prikaz, kot so smiselne slike (Sinn-Bilder).«(EET, 186). To kar gledamo, mora imeti smisel, zato Fleck take podobe imenuje smiselne slike (Sinn-Bilder) oz. ideogrami. Podobno razlago uporabi tudi pri vprašanju izbire pojmov in sporazumevanja: »Miselni slog ni posebnost posameznika, ampak kolektiva. Ko besede prehajajo med eno in drugo skupino, spreminjajo svoj pomen, ideje pa zadobijo različno slogovno obarvanost.« (1986b, 85)

V stabilnih miselnih kolektivih (včasih jih poimenuje tudi Denkgemeinde – miselne skupnosti) Fleck prepozna podobne vzorce kot v družbi: vsak kolektiv ima vodjo, v  kolektivu pa se oblikujejo različne skupine, in sicer glede na to, kako blizu središču so. Tako poznamo ezoterični krog (notranje člane kolektiva, ki v primeru znanstvenega kolektiva predstavljajo znanstvenike) in eksoterični krog (zunanje člane, ki jih Fleck pojmuje kot laike, ki se zanimajo za znanost). Vsak miselni kolektiv mora biti jasno razmejen do drugih kolektivov, pri čemer pa so meje med njimi pogosto fluidne, saj se nekateri kolektivi medsebojno prekrivajo. Kolektiv je posrednik pri posameznikovim soočanju s svetom, ki se nam kaže kot stabilen toliko, kolikor je stabilen naš miselni kolektiv.

Miselne kolektive Fleck primerja z nogometnim moštvom: moštvo sestavljajo posamezni igralci, ki pa ne bi mogli igrati proti nasprotniku, ne glede na to, kako dobri so, če ne bi bili moštvo (EET, 62). Kolektiv torej ni zgolj vsota posameznikov, ampak je pomembna predvsem njihova interakcija. Tako tudi znanstvenik popolnoma sam ni zmožen odkriti ničesar, ampak potrebuje okolje, vzgojo in sodelavce, da se z določenimi problemi sploh lahko spoprime. Kolektivi se oblikujejo na vseh področjih posameznikovega življenja. Fleckova teorija ni namenjena zgolj znanstvenim kolektivom (čeprav je tem najbolj posvečena), ampak tudi številnim drugim kolektivom, ki tvorijo vsakdan (npr. verski, socialni, športni, politični …). Posameznik je torej presek vseh idejnih množic, ki jih naseljuje, odprto pa ostaja vprašanje, kakšen je njihov vpliv na njegovo soočanje z znanstvenimi vprašanji.

Ob prej omenjenih konceptih je pomemben Fleckov novum tudi koncept »praideje«, »protoideje« oz. »predideje« (v nemščini Urideen, Präideen). Kot pove že ime, gre za ideje, ki so pri raziskovalcih pogosto nezavedno prisotne in iz njih črpajo osnovna izhodišča in smernice razvoja spoznanja. Fleck jih imenuje tudi raziskovalni arzenal, iz katerega raziskovalci črpajo izvore svojih raziskav, pogosto pa praideje uporabijo tudi kot legitimacijsko sredstvo, s katerim svojo novo ugotovitev umestijo v sistem, ki je razumljiv širšemu krogu. Med njimi so tako predznanstvene kot družbene, mitološke, religiozne in znanstvene (v ožjem smislu) ideje. Praidejam lahko sledimo skozi vsa Fleckova besedila, njihov namen pa je pokazati na soodvisnost zgodovinskega dogajanja. Praideje med ljudmi pogosto živijo še naprej, tudi ko so že zavrnjene, saj gre po Fleckovih besedah za trdovratne predstave, fantazme in slike, ki nas nezavedno spremljajo. Praideje lahko nastopajo kot posamezne ideje ali kot miselne smernice (Gedanklinien). Gre za nekaj, kar nas nagovori na čisto vsakdanji ravni, nekaj, kar nas sprovocira in fascinira – nekakšna izhodiščna točka, analogija (ogenj-življenje) ali metafora: »Vrednost takih praidej ne leži v njihovi logični oziroma pomenski ‘vsebini’, ampak v hevristični vrednosti kot razvojni osnovi«(EET, 37-8). Ideje se razvijajo po sebi lastni poti, imajo svoje zgodovinske, ne pa tudi logične pogoje – v Fleckovem besednjaku bi lahko dejali, da so pasivne, ne aktivne.Preteklost namreč »živi naprej v prevzetih pojmih, zajetih problemih, šolskih naukih, vsakdanjem življenju, jeziku in institucijah. Nobenih generatio spontanea pojmov ni, tako rekoč determinirajo jih njihovi predniki.« (EET, 57). Vse to so številni faktorji, ki pogosto nevede prežemajo znanstveno raziskovanje ter kažejo na pomen vsakdanjega življenja na raziskovanje, in torej nujno umeščenost raziskovalca v širše okolje, ki ga obdaja. Čeprav se Fleck otepa predstave, da je možno miselne sloge izenačiti z Weltanschaungom, lahko vidimo, da neke širše, neznanstvene predstave igrajo močno vlogo.

Na koncu lahko torej zapišemo, da je za Flecka znanost kolektivna dejavnost, saj znanstvenik brez pomoči drugih (tako tistih, ki so fizično prisotni pri njegovem delu, kot tudi predhodnikov in okolja, ki njegove teorije sprejme) ni sposoben izvajati poskusov in raziskav. Znanje, ki ga pridobimo z znanstvenimi postopki, je vedno pridobljeno v konkretnem času in prostoru, njegovi posredniki pa so znanstveniki iz mesa in krvi, kot so npr. šola, sodelavci, pa tudi vsakdanje življenje vsakega posameznika. S tem je pokazal, da ne obstaja nekaj takega, kot je popolnoma objektivna in racionalna znanost. Znanost namreč ni samo posledica časa, tehničnih zmožnosti in naključij. Vse to pa seveda ne pomeni, da si znanstveniku ni treba prizadevati za čim večjo natančnost in vestnost pri svojem delu. Le zavedati se mora, da je dedič neke daljše dediščine, ki jo zavedno ali ne predaja naprej.

Druga pomembna lastnost, ki zaznamuje Fleckovo misel, je zagovor dinamične spoznavne teorije. Spozna(va)nje se nikoli ne zaključi, ne nekaj čemur bi rekli konec znanosti. Za razumevanje znanosti niso pomembna zgolj velika odkritja, zgolj dobljeni rezultati raziskav, ampak tudi vsakdanji poskusi, zmote, tegobe in (ne)uspehi, ki spremljajo znanstvenika skozi njegov vsakdan. Znanstvenik mora povedati vso resnico o poteku raziskovanja, kar pomeni, da jo s tem posredno mora povedati tudi o sebi. S tem je Fleck odpravil ločnico med znanstvenim tekstom in zunajznanstvenim kontekstom. Vse je znanost in vse je življenje.

Literatura

Številka v oglatih oklepajih pomeni prvo izdajo določenega dela.

(EET) Entstehung und Entwicklung einer wissenschaftlichen Tatsache – Einführung in die Lehre vom Denkstil und Denkkollektiv [1935], Frankfurt 1980

(1986) Cognition and Fact; Materials on Ludwik Fleck, ur. Robert S. Cohen, Thomas Schnelle, Deventer.

(1986a) „Scientific Observation and Perception in General“ [1935], v: 1986, 59-78.

(1986b) „The Problem of Epistemology“ [1936], v: 1986, 79-112.

(1986c) „To Look, to See, to Know“ [1947], v: 1986, 129-151.

*naslovna slika: Olga Boznańska, Martwa natura z budzikie, vir