1. poglavje: Izvor sodobne znanosti (1/2)

Gre za delovni prevod dela prvega poglavja Znanosti in modernega sveta (Science and the Modern World), ki jo je Alfred North Whitehead objavil v letu 1925.

Prevedel: Sebastjan Vörös


Napredek civilizacije ne pomeni premočrtnega drsenja proti boljšim rečem. Če si ga ogledamo z dovolj velike razdalje, bo bržkone resda dajal tak vtis, a ti širni razgledi zakrijejo podrobnosti, na katerih počiva razumevanje celokupnega procesa. Če upoštevamo več tisoč let, skozi katera se razleza celotna zgodovina, sprevidimo, da se v njej z dokajšnjo naglico porajajo vedno nova obdobja: odmaknjena ljudstva se na vsem lepem vpnejo v osrednji tok dogodkov, tehnološka odkritja preobrazijo ustroj človeškega življenja, preprosta umetnost se nanagloma razraste v celovito potešitev estetskega vzgiba, vélika verstva v svoji prosvetiteljski mladosti med narodi širijo nebeški mir in Gospodov meč.

          16. stoletje po našem štetju je bilo priča razkroju zahodnega krščanstva in vzponu sodobne znanosti. To je bil čas vrvenja: nič se ni razrešilo, marsikaj se je odprlo – novi svetovi, nove zamisli. V znanosti nam lahko kot reprezentativna lika služita Kopernik in Vezalij, saj poosebljata novo kozmologijo in znanstveno poudarjanje neposrednega opazovanja. Giordano Bruno je bil mučenik časa, čeprav vzrok njegovega trpljenja ni bil povezan z znanostjo, temveč z na prosti domišljiji osnovano spekulacijo. Njegova smrt leta 1600 je obeležila vstop v prvo stoletje sodobne znanosti v strogem pomenu besede. Njegove smrti se drži nezavedna simbolika, kajti ton, na katerega je bila uglašena kasnejša znanstvena misel, je bil v splošnem do tovrstnih občih spekulacij sumničav. Reformacijo lahko vsej njeni pomembnosti navkljub označimo za notranjo zadevo evropskih narodov. Celó vzhodno krščanstvo je nanjo gledalo z izrazito nezainteresiranostjo. Povrhu takšne motnje niso nič novega v zgodovini bodisi krščanstva bodisi drugih verstev. Če si to véliko revolucijo ogledamo skozi prizmo celotne zgodovine krščanske Cerkve, bomo videli, da v človeško življenje ni vnesla novega počela [principle]. Najsi dobra ali slaba, šlo je za obsežno preobrazbo religije in ne za njeno rojstvo. Tudi sami reformatorji so vztrajali na tem, da zgolj obujajo, kar je bilo pozabljeno.

          Vzpon sodobne znanosti je nekaj povsem drugega in se v vseh ozirih razlikuje od sodobnega verskega gibanja. Reformacija je bila ljudska vstaja, ki je Evropo za poldrugo stoletje preplavila s krvjo. Po drugi strani pa so bili začetki znanstvenega gibanja zamejeni na manjšinske kroge znotraj intelektualne elite. V času, ki je bil priča tridesetletni vojni in ga je zaznamoval Alba na Nizozemskem, je bilo najhujše, kar je doletelo znanstvenike* [men of science], to, da je bil Galileo lahno okrcan in obsojen na častni hišni pripor, preden je spokojno izdihnil v lastni postelji. Način, kako se je Galilejeva obsodba vtisnila v spomin, priča o tihem pričetku najintimnejše nazorske spremembe, ki jim jih je bilo doslej priča človeštvo. Vprašljivo je, ali se je, odkar se je dete rodilo v jaslih, še kaj tako odmevnega zgodilo brez domala vsakršnega pretresa.

(De Es Schwertberger, Periode 1: Die Suche (1960 – 1970), vir: dees.at)

Osrednja teza teh predavanj bo, da je tihi razvoj znanosti našega duha odel v nove barve, kar pomeni, da so se načini mišljenja [modes of thought], ki so v preteklih časih veljali za posebne, zdaj na široko razkropili po vsem izobraženem svetu. To odevanje mišljenja [ways of thought] v nove barve je med evropskimi ljudstvi zlagoma potekalo več stoletij, dokler ni naposled doseglo vrhunec v nenadnem razvoju znanosti in se ob tem, ko je privzelo svojo najnaravnejšo obliko, še dodatno okrepilo. Novi duh [new mentality], ki se je ob tem porodil, pa po pomembnosti prekaša celo novo znanost in novo tehnologijo, saj je predrugačil metafizične predpostavke in domišljijske vsebine naših umov, tako da poslej stari dražljaji porajajo nove odzive. Morda je moja prispodoba z barvami premočna. V mislih sem imel tisto lahno spremembo v značaju [tone] neke stvari, spričo katere se ta stvar popolnoma preobrazi. To spremembo natanko ponazori stavek iz enega od objavljenih pisem Williama Jamesa, v katerem ta prikupni genij med zaključevanjem svojih Načel psihologije [Principles of Psychology] svojemu bratu Henryju Jamesu navrže: “Vsak moj stavek mora biti spočet v ognju nepoenostavljivih in neomajnih dejstev [irreducible and stubborn facts].”

Ta novi odtenek, ki se ga je navzel sodobni duh [modern minds], se izraža v silovitem in strastnem zanimanju za odnos, ki nepoenostavljiva in neomajna dejstva povezuje s splošnimi načeli. Po vsem svetu in v vseh obdobjih srečamo praktično naravnane  posameznike, ki so se navduševali nad nepoenostavljivimi in neomajnimi dejstvi; po vsem svetu in v vseh obdobjih srečamo posameznike filozofskega nagiba, ki so se navduševali nad utiranjem poti k splošnim načelom. Kar dela našo sodobno družbo edinstveno, je ravno spoj strastnega zanimanja za nadrobna dejstva in sočasna predanost abstraktnim posplošitvam. Če je namreč v preteklosti do tega spoja prišlo poredkoma in domala kakor po naključju, pa je v sodobnem času postalo opisano ravnovesje duha [balance of mind] del tradicije, ki prežema kultivirano misel. Gre za začimbo, ki življenju daje sladkost. Temeljno poslanstvo univerz je, da to tradicijo kot utečeno dediščino posredujejo iz roda v rod.

Nadaljnja razlika, ki znanost razmejuje od evropskih gibanj 16. in 17. stoletja, je njena univerzalnost. Sodobna znanost je privekala na svet v Evropi, a domuje po celem svetu. V zadnjih dveh stoletjih je prišlo do dolgotrajnega in zmedenega vpliva zahodnih načinov [mišljenja] na azijsko civilizacijo. Modreci z Vzhoda so se spraševali – in to počno še zmeraj -, kaj je tista življenje uravnavajoča skrivnost, ki bi jo bilo mogoče prenesti z Zahoda na Vzhod, ne da bi ob tem prišlo do nečimrnega uničenja lastne dediščine, ki jo imajo povsem upravičeno tako zelo v čislih. Vse bolj postaja očitno, da je to, kar more Zahod dati Vzhodu, prav njegova znanost in znanstveni nazor. Omenjena dejavnika je namreč mogoče povsod, kjer naletimo na racionalno družbo, prenašati z države v državo, z ljudstva na ljudstvo.

V tem ciklu predavanj se ne bom posvečal podrobnostim posameznih znanstvenih odkritij. Moja osrednja tema je vneme poln duh, ki preveva sodobni svet, njegove daljnosežne posplošitve in vpliv, ki ga ima na druge duhovne silnice. Zgodovino lahko beremo na dva načina: naprej in nazaj. V zgodovini misli potrebujemo oba pristopa. Da bi razumeli neko “mnenjsko obnebje” [climate of opinion] – če naj mi bo dovoljeno, da si sposodim ta posrečeni izraz, nastal izpod peresa avtorja iz sedemnajstega stoletja -, moramo vzeti pod drobnogled njegove predhodnike in težave. V tem duhu bom zato v današnjem predavanju pretresel nekaj predhodnikov sodobnega pristopa k proučevanju narave.

Najprej bi želel naglasiti, da ne more biti žive znanosti, če ni hkrati prisotnega široko razprostranjenega instinktivnega prepričanja v red stvari in zlasti v red narave. Besedico “instinktiven” sem uporabil namenoma. Prav malo namreč šteje, kaj ljudje povedo z besedami, dokler se njihova dejanja pokoravajo utečenim instinktom. Res je sicer, da lahko besede sčasoma izničijo instinkte, a preden se to primeri, štejejo bore malo. Ta opazka je še posebej pomembna z ozirom na zgodovino znanstvene misli. Kajti videli bomo, da je od Huma naprej v znanstveni filozofiji postalo modno zanikovati racionalnost znanosti. Ta sklep počiva na površju Humove filozofije. Vzemimo, denimo, naslednji odlomek iz razdelka IV njegovega Raziskovanja človeškega razuma:

“Skratka, vsak učinek je dogodek, ki se razlikuje od svojega vzroka. Zato ga ni mogoče odkriti v vzroku in to, kar si o njem a priori zamislimo ali predstavljamo, mora biti povsem poljubno.”

Če vzrok v sebi ne vsebuje nobene informacije o učinku, kar pomeni, da mora biti to, kar si o njem a priori zamislimo, povsem naključno, iz tega nemudoma sledi, da znanost ni mogoča, razen v smislu vzpostavljanja povsem naključnih povezav, ki ne najdejo nobenega zagotovila v intrinzični naravi vzroka ali posledice. V splošnem lahko rečemo, da se je med znanstveniki [men of science] uveljavila ta ali ona različica Humove filozofije. In vendar je bila znanstvena vera kos izzivu, pred katerim se je znašla, in je potihoma spodjedla filozofsko goro, ki jo je dušila.

          Glede na to nenavadno protislovje, ki prežema znanstveno mišljenje, je prvobitnega pomena, da proučimo predhodnika vere, ki se ne uklanja zahtevi po konsistentni racionalnosti. To pomeni, da moramo izslediti vzpon instinktivne vere v red narave, ki ga je moč zaslediti v vsakem zamejenem pojavu [detained occurrence].

          Seveda vsi deležimo na tej veri, zato smo mnenja, da jo sprejemamo, ker smo zapopadli njeno resnico. Toda oblikovanje neke splošne ideje, kakršna je recimo ideja o redu narave, pa tudi dojetje njenega pomena in uzrtje njene uprimeritve v celi vrsti pojavov niso nujni nasledki resničnosti te ideje. Vseskozi se dogajajo običajne stvari, a se človeštvo zanje ne zmeni. Analiza očitnega zahteva praviloma vse prej kot običajnega duha. Ravno zato bi rad proučil stopnje, v katerih je ta analiza postala eksplicitna in naposled pustila neizbrisen pečat na izobraženih umih Zahodne Evrope.

Pojavi, ki se v življenju neprenehoma ponavljajo, so seveda preveč v oči bijoči, da jih ne bi zapazili celo najmanj razumni posamezniki, in so svoj pečat pustili na živalskih instinktih še pred rojstvom racionalnosti. Mislim, da ne rabim izgubljati preveč besed ob opazki, da se določena splošna stanja narave v grobih obrisih ponavljajo in da se je človeška narava tem spremembam prilagodila.

Toda obstaja tudi dopolnilno dejstvo, ki ni nič manj resnično in nič manj očitno, in sicer da se nič ne ponovi v popolnoma enaki obliki. Dan ni enak dnevu, zima ni enaka zimi. Kar je prešlo, je prešlo za vekomaj. Človeštvo si je zato izgotovilo praktično filozofijo, ki se zanaša na splošne ponovitve, a se obenem zaveda, da dejstva, ki se rojevajo iz skrivnostne maternice stvari, presegajo meje razuma. Ljudje pričakujejo, da bo sonce vzšlo – in vendar duh veje, kjer hoče.

(De Es Schwertberger, Periode 2: Stein der Weisen (1970 – 1980), vir: dees.at)

Seveda že od klasične grške civilizacije naprej najdemo ne le posameznike, temveč kar cele skupine nadobudnežev, ki te neizbrisljive iracionalnosti niso bili pripravljeni sprejeti. Ti [smeli] posamezniki so skušali vse pojave razložiti kot posledico reda stvari, ki naj bi zajemal prav vsako podrobnost. Nadarjeni misleci, kot so Aristotel, Arhimed ali Roger Bacon, so bili bržkone v posesti polnokrvnega znanstvenega duha, ki instinktivno privzema, da je vse reči – velike in drobne – mogoče pojmiti kot uprimeritve splošnih načel, ki vladajo v naravnem redu.

Vendar pa pred zaključkom srednjega veka med splošno izobraženo javnostjo za takšno idejo ni bilo dovolj goreče vneme in dovolj temeljitega zanimanja, da bi prišlo do nepretrganega dotoka posameznikov z dovolj zmožnostmi in priložnostmi za usklajeno iskanje in odkrivanje teh hipotetičnih načel. Bodisi so ljudje v takšna načela dvomili bodisi so dvomili, da bi jim jih uspelo odkriti, bodisi se niso zavedali njihovega praktičnega pomena, če so jih že slučajno odkrili. Če upoštevamo vse priložnosti in ves čas, ki so bili na voljo v tej visoko razviti civilizaciji, ostaja nesporno, da je bilo iskanje načel, iz kakršnegakoli že razloga, medlo. Zakaj se je tempo v šestnajstem in sedemnajstem stoletju na vsem lepem pospešil? Ob koncu srednjega veka smo priča rojstvu novega duhá [new mentality]. Odkritja so spodbudila razmislek, razmislek je pospešil fizikalno spekulacijo, grški manuskripti so razodeli, kaj vse so odkrili že antični misleci. In čeprav je Evropa leta 1500 vedela manj kot leta 212* pr. Kr. umrli Arhimed, je bila leta 1700 spisana Newtonova Principia, svet pa je smelo zakoračil v novo epoho.

Obstajajo civilizacije, v katerih se je to nenavadno ravnovesje duha, potrebno za nastop znanosti, pojavilo le občasno in so bili zato znanstveni sadovi, ki so jih obrodile, zgolj borni. Več ko denimo vemo o kitajski umetnosti, literaturi in filozofiji življenja, bolj cenimo vršace, na katere se je tej civilizaciji uspelo povzpeti. Več tisoč let so na Kitajskem bistroumni in izobraženi ljudje svoja življenja posvečali potrpežljivemu študiju. Če upoštevamo dolžino pretečenega časa in obseg tamkajšnjega prebivalstva, postane očitno, da je kitajska civilizacija največja, kar jih je svet kadarkoli videl. Povrhu ni nobenega razloga, da bi podvomili v intrinzično zmožnost na Kitajskem živečih posameznikov za gojenje znanosti. In vendar je kitajski doprinos k znanosti tako rekoč zanemarljiv. Zelo vprašljivo je, ali bi Kitajska, če bi jo pustili, da gre svojo pot, kadarkoli napredovala v znanosti. Enako velja za Indijo. In če bi Perzijcem uspelo zasužnjiti Grke, je vse prej kot očitno, ali bi celo v Evropi sploh prišlo do razcveta znanosti. Rimljani niso pokazali neke pretirane izvirnosti na tem področju, pa tudi Grki, čeprav veljajo za začetnike znanstvenega gibanja, ga niso ohranjali pri življenju s tistim zagretim zanimanjem, ki ga je izkazovala sodobna Evropa. Pri tem ne namigujem na zadnjih nekaj generacij evropskih ljudstev na obeh straneh oceana, temveč merim na ožjo Evropo v času reformacije, ujeto v primež vojn in verskih razprtij. Poglejmo si, kakšen je bil svet vzhodnega Sredozemlja, segajoč od Sicilije do Zahodne Azije, v časovnem obdobju približno 1400 let, med smrtjo Arhimeda [leta 212 pr. Kr.] in tatarskih vdorov. Povsod vojne, revolucije in obsežni verski prevrati – a nič bistveno hujšega od vojn, ki so po Evropi divjale v šestnajstem in sedemnajstem stoletju. Pred nami se izrisuje vélika, bogata civilizacija – poganska, krščanska, mohamedanska. V tem času je znanost pridobila na marsikateri novosti. Toda v splošnem lahko povemo, da je bil napredek počasen in vijugav ter da so renesančni možje – izvzemši polje matematike – začeli tam, kjer se je Arhimed ustavil. Bilo je sicer nekaj napredka na področju medicine in astronomije, toda v primerjavi s čudovitimi uspehi v sedemnajstem stoletju je bil celokupen izplen pičel. Primerjajmo samo, recimo, napredek znanstvene vednosti od leta 1560, torej tik pred rojstvom Galilea in Keplerja, do leta 1700, ko je bil Newton na vrhuncu svoje slave, z napredkom v že omenjenem antičnem obdobju, ki je trajal desetkrat več časa.

Pa vendar – Grčija je bila mati Evrope, zato moramo, če se želimo dokopati do izvora sodobnih idej, usmeriti svojo pozornost k njej. Vsi vemo, da je na vzhodni obali Sredozemskega morja prišlo do ustanovitve cvetoče šole jonskih filozofov, ki so jih močno zanimale teorije o naravi. Zamisli teh filozofov so nam bile posredovane po Platonu in Aristotelu, ki sta jih s svojo nadarjenostjo tudi znatno obogatila. A izvzemši Aristotela – in pri tem gre za nemajhno izjemo – tej miselni šoli ni nikoli uspelo razviti polnokrvnega znanstvene duha [complete scientific mentality]. V nekem smislu ga je celo prekašala. Grški duh [Greek genius] je bil filozofski, luciden in logičen. Njegovi predstavniki so si praviloma zastavljali filozofska vprašanja: Kaj je podstat narave? Je to ogenj, zemlja, voda? Gre za kombinacijo dveh prvin ali celo vseh treh? Ali pa imamo opraviti z nenehno premeno, ki je ni mogoče zvesti na neko statično tvarino? Grke je močno zanimala matematika. Odkrili so njeno splošnost, analizirali njene premise ter s strogim deduktivnim sklepanjem odkrili vrsto pomembnih teoremov. Njihove duhove je obsedlo iskanje splošnosti. Zahtevali so jasne, drzne ideje in strog razmislek. Vse to je bilo odlično, vse to je izkazovalo globoko nadarjenost, vse to je bila odlična priprava za kasnejši razvoj. In vendar to še ni bila znanost, kot jo poznamo danes. Potrpežljivo, natančno opazovanje še zdaleč ni bilo tako razširjeno. Grški duh [genius] ni bil ukrojen za domišljijsko zmedo in negotovost [imaginative muddled suspense], ki predhodita uspešnim induktivnim posplošitvam. Bili so lucidni, drzni misleci.

Seveda so bile tudi izjeme – in to na samem vrhu (denimo, Aristotel in Arhimed). Kar se tiče potrpežljivega opazovanja,  pa omenimo zgolj takratne astronome. Ti so proučevali zvezde z matematično natančnostjo in se navduševali nad majhnim številom pobeglih planetov* [small numerable band of run-a-way planets].

(De Es Schwertberger, Periode 2: Steinmensch (1970 – 1980), vir: dees.at)

Vsaki filozofiji daje njeno edinstveno barvo skrivno domišljijsko ozadje, ki nikoli eksplicitno ne nastopa v njenih miselnih tokovih. Grško razumevanje narave oz. vsaj kozmologije, ki so jo po Grkih prejele kasnejše generacije, je bil v osnovi dramaturški. To nikakor ne pomeni, da je bil iz tega razloga napačen, a je bil vsekakor izrazito dramaturško navdahnjen. Grki so naravo pojmovali po vzoru dramske igre, ki naj bi uprizarjala stekanje splošnih idej proti nekemu cilju. Narava je bila zgrajena tako, da je vsaki stvari zagotovila njen edinstven smoter.  Središče univerzuma je bilo cilj gibanja vseh težkih stvari, nebesne sfere cilj gibanja stvari, katerih narava jih je pomikala navzgor. Nebesne sfere so bile namenjene neminljivim in neustvarljivim rečem, nižje sfere minljivim in ustvarljivim rečem. Narava je bila dramska igra, v kateri je vsaka stvar igrala svojo vlogo.

Nikakor ne želim trditi, da bi Aristotel prikazano sliko sprejel brez resnih zadržkov – zlasti takih, ki bi jih izrazili tudi mi sami. Toda šlo je za sliko, ki jo je iz Aristotela izluščila kasnejša grška misel in jo je posredovala Srednjemu veku. Glavni učinek, ki ga je takšno domišljijsko uokvirjanje imelo na razumevanje narave, je bilo zavrtje historičnega duha. Če je tisto, kar zares šteje, cilj – zakaj bi se sploh trapili z začetkom? Reformacija in znanstveno gibanje sta bili dva vidika zgodovinskega upora, prevladujočega intelektualnega gibanja pozne renesanse. Sklicevanje na izvore krščanstva in sočasno sklicevanje Francisa Bacona na učinkujoče vzroke napram končnim vzrokom sta bili dve plati istega miselnega gibanja. To je bil tudi razlog, zakaj so Galilej in njegovi nasprotniki, kot lahko razberemo iz Dialoga o dveh glavnih sistemih sveta, govorili drug mimo drugega.

          Če Galilej v Dialogu kar naprej razpreda o tem, kako se stvari zgodijo, pa se njegovi nasprotniki ponašajo s popolno teorijo o tem, zakaj se stvari zgodijo. Omenjeni teoriji na žalost nista privedli do enakih rezultatov. Galilej vztraja pri “nepoenostavljivih in neomajnih dejstvih”, njegov nasprotnik Simplicius pa navaja razloge, ki so – vsaj njemu samemu – docela zadovoljivi. Predstava, da je šlo pri zgodovinskem uporu za sklicevanje na razum, je popolnoma zgrešena. Ravno nasprotno – šlo je za skrajno protiintelektualistično gibanje, za vrnitev h kontemplaciji golega dejstva, ki je temeljila na odmiku od toge racionalnosti srednjeveške misli. S to izjavo zgolj povzemam, kar so v tistem času trdili zagovorniki starega režima. V četrti knjigi Zgodovina tridentinskega koncila [History of Council of Trent], nastali izpod peresa očeta Pavla Sarpija, denimo piše, da so leta 1551 papeški legati, ki so predsedovali koncilu, odredili sledeče: “Da morajo bogoslovci [Divines] priličiti svoja mnenja svetim spisom, apostolski tradiciji, svetim in priznanim koncilom ter odlokom [constitution] in avtoriteti svetih očetov; da morajo biti redkobesedni, se ogibati odvečnim in nekoristnim vprašanjem ter sprevrženim domnevam … Ta odredba ni bila po godu italijanskim bogoslovcem. Ti so trdili, da gre za noviteto in da obsoja sholastično bogoslovstvo [School-Divinity], ki v vseh tegobah posega po razumu, pa tudi, ker [po tej odredbi] ni bilo zakonito postopati, kot so postopali sv. Tomaž [Akvinski], sv. Bonaventura in drugi znameniti možje.”

          Nemogoče je ne sočustvovati s temi italijanskimi bogoslovci, ki so branili barve na propast obsojenega nebrzdanega racionalizma. Protestantje so se jim postavili po robu, papež jih ni uspel ubraniti, koncilski škofje pa jih še razumeli niso. Kajti le nekaj stavkov po zgornjem navedku beremo: “Čeprav so mnogi tožili [tj. nad odredbo], so njihove tožbe padla na gluha ušesa, saj so očetje [tj. škofje] praviloma želeli videti, da se o vprašanju upravičenja kakor tudi o drugih, že obravnavanih tematikah ne govori na zavit, temveč razumljiv način.”

Ubogi zapozneli medievalisti! Raba razuma jih je naredila nerazumljive celo za prevladujoče sile lastnega časa! Miniti bo moralo več stoletij, preden bo neovrgljiva dejstva omajal razum, v vmesnem času pa je nihálo počasi in odločno níhalo v smeri historične metode.

Triinštirideset let po tem, ko so italijanski bogoslovci spisali omenjeni memorandum, je Richard Hooker v znamenitih Zakonih krščanske skupnosti [Laws of Ecclesiastical Polity] enak pomislek uperil zoper svoje puritanske nasprotnike.[1]Cf. knjiga III, razdelek viii. Hookerjeva ubrana misel, iz katere izvira vzdevek “premišljeni Hooker”, in njegov razpršen slog, ki služi kot nosilec takšne misli, delata njegove zapise na prav svojstven način neprimerne za povzemanje v obliki kratkih in jedrnatih navedkov. Vendar pa v navedenem razdelku očita svojim nasprotnikom omalovaževanje razuma in se v podporo svojemu stališču odločno sklicuje na “največjega med šolniki-teologi”, s čimer domnevam, da meri na sv. Tomaža Akvinskega.

          Hookerjeva Krščanska skupnost je bila objavljena tik pred Sarpijevim Tridentinskim koncilom, kar pomeni, da sta bili deli povsem neodvisni druga od druge. Tako italijanski bogoslovci iz leta 1551 kot Hooker ob koncu stoletja pričajo o tem, da je bil to čas, v katerem je prišlo do razmaha antiracionalističnega miselnega nagiba, in v tem oziru lastno dobo zoperstavljajo času sholastike.

          Takšna reakcija je bila zagotovo več kot nujen korektiv zoper nebrzdani srednjeveški racionalizem. A reakcije rado zdrknejo v skrajnosti. Zato moramo imeti v mislih, da je, čeprav je bila ena od posledic omenjene reakcije rojstvo nove znanosti, slednja na ta način podedovala predsodke miselnosti, ki jo je porodila.

(Od leve proti desni: Alfred North Whitehead, Lawrence J. Henderson, Henry Osborn Taylor in William Morton Wheeler. Fotografija je nastala med vikendom filozofov leta 1932, dogodkom, ki sta ga med letoma 1924 do 1938 vsakoletno gostila Henry Osborn Taylor in Julia Isham Taylor. Slednja je tudi avtorica fotografije. Vir: Taylor, Julia Isham, “Photo of Whitehead, Lawrence J. Henderson, Henry Osborn Taylor, and William Morton Wheeler,” DOC079, Whitehead Research Library, accessed May 10, 2022, http://wrl.whiteheadresearch.org/items/show/1104.)


*naslovna slika: De Es Schwertberger, Periode 1: Die Suche (1960 – 1970), vir: dees.at

References

References
1 Cf. knjiga III, razdelek viii.