Evolucijski pristop v epistemologiji Thomasa S. Kuhna

Uvod

V letu 2022 smo praznovali 100. obletnico rojstva Thomasa S. Kuhna, ter 60. obletnico izida njegovega najbolj znanega dela Struktura znanstvenih revolucij (v nadaljevanju SZR). Hkrati smo v letu 2022 dobili ลกe eno pomembno delo: v branje smo prejeli pozna Kuhnova dela, med katerimi so tudi poglavja njegovega zadnjega nedokonฤanega dela The Plurality of Worlds (v nadaljevanju PW), ki je nosilo delovni podnaslov: An Evolutionary Theory of Scientific Development.[1]Naj opozorimo, da so raziskovalci ta dela poznali in jih tudi upoลกtevali pri predstavitvi Kuhnove pozne filozofije.ย V njej Kuhn nadaljuje razmislek, ki ga je predstavil ลพe v prispevkih, ki so zbrani v The Road since Structure (v nadaljevanju RSS). Ker je filozofija poznega Kuhna[2]Kot filozofijo poznega Kuhna razumemo filozofski razmislek, ki je nastal po objavi Postskriptuma k SZR leta 1969 do njegove smrti. v Sloveniji slabลกe poznana, je namen prispevka osvetliti eno izmed vpraลกanj, ki so ga v tem obdobju zaposlovala: evolucijski razvoj znanosti, ki se mu je posveฤal v obdobju po SZR. Kot zapiลกe je PW razumel vrnitev kot k osrednjim trditvam, ki jih je sproลพila SZR, a ni reลกila: ยปObe deli trdita, da je nekoherentno misliti, da znanstveniki poskuลกajo odkriti objektivne resnice o resniฤnem svetu. Prepoznavanje narave te nekoherence odpira pot k ponovni potrditvi kognitivne avtoritete znanosti. โ€ฆ Pogled na znanost kot na zgodovinsko umeลกฤeno, spreminjajoฤo se prakso, je izhodiลกฤe tega dela.ยซ (PW 90; o odnosu do SZR tudi PW 99).

ฤŒeprav tak prispevek mogoฤe deluje kontradiktorno v oziru na naslov njegovega najbolj znanega dela, bomo poizkusili pokazati na moฤan vpliv, ki ga je imel evolucijski razmislek na Kuhnovo filozofijo, ลพe v obdobju SZR, predvsem pa v njegovi pozni filozofiji, ko se je zaฤel oddaljevati od ideje revolucionarnih premen.

SZR in evolucija znanosti

Zadnje poglavje SZR govori o evoluciji znanosti, kjer poziva k rekonceptualizaciji znanstvenega razvoja kot evolucijskega procesa. Tako v SZR zapiลกe: ยป(l)ahko da bomo morali opustiti implicitno ali eksplicitno pojmovanje, da spremembe paradigem vodijo znanstvenike in tiste, ki se od njih uฤe, vedno bliลพe resnici.ยซ (SZR, 150), saj je ยปrazvojni proces, ki smo ga opisali, evolucija vse od primitivnih zaฤetkov โ€“ proces, katerega zaporedne stopnje odlikuje vedno bolj podrobno in prefinjeno razumevanje narave. Toda niฤ, kar je bilo ali ลกe bo reฤeno, tega procesa ne more narediti za razvoj proti neฤemu.ยซ (SZR, 151 โ€“ poudarki v izvirniku). Evolucijska teorija je uporabljena kot kritika teleoloลกkosti znanosti, in naฤin boja proti ideji fiksnega sveta oz. veฤne resnice, ki jo mora znanost ฤim natanฤneje razloลพiti. Raziskava ima svoj zaฤetek, kam pa bodo raziskovalci priลกli, na zaฤetku raziskave ne vedo. Cilj si pri snovanju raziskave znanstveniki resda zastavijo, a vpraลกanje kako in ฤe sploh jim ga bo uspelo doseฤi, mora, vsaj na zaฤetku, ostati neodgovorjeno. Evolucijska perspektiva je pri Kuhnu nujno historiฤna, sajย  nam zgodovinsko raziskovanje pokaลพe naฤine spreminjanja, in potrdi, da ne moremo govoriti o veฤno napredujoฤi znanosti, ne o iskanju veฤne resnice.ย 

Vpliv Darwinovega razmisleka zaznamo ลพe v SZR, kjer Kuhn izpostavi dva naฤina, na katera znanstvena sprememba spominja na evolucijsko spremembo: (1) v bioloลกkem svetu preลพivi organizem, ki ima dovolj dobre reลกitve za preลพivetje v okolju, podobno, tudi v znanstvenem sporu; ter (2) tako kot bioloลกka evolucija povzroฤi veฤjo raznolikost vrst, vodi znanstveni razvoj do veฤje raznolikosti posebnosti znanstvenih teorij (SZR, 152),[3]Podobno: ยปZnanstveni razvoj je kot darvinistiฤna evolucija, proces, ki ga vodijo od zadaj, namesto da bi ga peljali k nekemu fiksnemu cilju, ki se mu vse bolj pribliลพujeยซ (RSS, 115). Kuhn piลกe, … Continue reading ย kar bo v poznejลกih delih opredelil s pojmom specializacije, oz. niลกe. V poznejลกem razmisleku poudari, da tudi ob revolucionarnih spremembah obstaja doloฤena stopnja kontinuitete z znanostjo, ki je delovala pred spremembo.[4]Kar razlikuje obdobja revolucionarne znanosti od obdobij normalne znanosti, je obseg soglasja v raziskovalni skupnosti. Gre za razliko v stopnji. Evolucijski model znanosti zagotavlja naฤelno razlago za nekoherentnost in razdrobljenost znanstvenih disciplin, opaลพenih skozi prizmo zgodovine, kot tudi prenos ostalin. S perspektive sodobnikov vidimo, da vsaka premena ni prinesla uspeลกne ยปvejeยซ, in da evolucija ne pripelje venomer do najboljลกih reลกitev.[5]ยปPo revoluciji je obiฤajno (morda vedno) veฤ kognitivnih posebnih vezi ali podroฤij znanja, kot jih je bilo prej. Bodisi se je nova veja odcepila od matiฤnega debla,ย  ali pa se je nova … Continue reading Tu se sklicuje na primerjavo iz darwinistฤne evolucijske misli, pri ฤemer uporabi pojma vleฤenja in potiskanja (pull/push): ยปEno staliลกฤe vidi znanost kot vleฤeno od spredaj z resniฤnostjo, ki bi jo zajelo telo resniฤnega prepriฤanja, drugo pa kot potisnjeno od zadaj, stran od tistega, v kar se je dejansko verjelo v neposredni preteklostiยซ (RSS, 115). Kako natanฤno naj razumemo ยปvleฤenjeยซ oz. ยปpotiskanjeยซ, oz. kako to umestiti v evolucijsko koncepcijo znanosti? ยปVleฤenjeยซ se nanaลกa na naravo ali ยปresniฤnostยซ, ki naj bi obstajala, in naj bi doloฤala, kaj so znanost in njene teorije, kar lahko razumemo kot ยปprivlaฤnostยซ, medtem ko lahko drugo primerjamo s ยปsiloยซ, ki potiska znanost stran od trenutnega stanja.

Misel, da spreminjanje znanosti poteka od, toda ne hkrati proti neฤemu, je temeljna premisa Kuhnove misli: ยปZnanstveni razvoj je kot darvinistiฤna evolucija, proces, ki ga vodijo od zadaj, namesto da bi ga peljali k nekemu fiksnemu cilju, ki se mu vse bolj pribliลพujeยซ (RSS, 115)[6]Da bo to prepriฤanje po njegovem mnenju teลพko sprejeti izraลพa ลพe v SZR: ยปPrepriฤanje, da je naravni izbor, ki je izviral zgolj iz tekmovanja organizmov za preลพivetje, lahko pripeljal do … Continue reading Prvi pristop odstrani ยปboลพji naฤrtยซ kot poglavitno gibalo; drugi pa vzroฤno vlogo zunanjega sveta v razvoju znanstvenih idej. V SZR, kjer je moฤ argumenta odvisna od zgodovinskih primerov, je evolucijska vzporednica uvedena mimogrede, da bi odloลพila ukvarjanje s problemom znanstvene resnice. V PW, kjer imajo zgodovinski primeri manjลกo vlogo, pa vzporednica nastopi ลพe na samem zaฤetku kot znaฤilnost, intrinziฤna vsakemu neteleoloลกkemu razvojnemu procesu.

Specializacija in niลกa

ลฝe v SZR izpostavi specializacijo in speciacijo kot osnovni znaฤilnosti evolucijske epistemologije: ยปZaporedne stopnje v tem razvojnem procesu oznaฤujejo poveฤanje artikuliranosti in specializacije.ยซ (SZR 152). V znanstvenem procesu ne vidi teleoloลกkega cilja h kateremu naj bi napredovala, ampak rabi pojem razvoja v smislu specializacije. Med tem ko je Kuhn v SZR to idejo le nakazal, jo je kasneje podrobneje oblikoval in razลกiril z dvema pojmoma: niลกo in leksikonom. Razlago je naลกel v pojmu nesoizmerljivosti, ki ji v svoji pozni filozofiji pripiลกe vlogo gibala razvoja znanosti. Pri tem je temeljen pomen jezika, saj skupaj z leksikonom uvede tudi pojem (ne)prevedljivosti, s ฤimer ohranja moลพnost prevajanja in povezovanja med razliฤnimi podroฤji.[7]V pozni misli zaฤne vedno bolj razlikovati med znanstveniki in zgodovinarji znanosti, ki morajo pridobiti hermenevtiฤno zmoลพnost uลพivljanja v miselne svetove drugih. ฤŒeprav je v SZR uveljavil tezo o semantiฤni nesoizmerljivosti, je tam ni podrobneje artikuliral. Bistvo teze o nesoizmerljivosti je, da so doloฤene vrste prevodov nemogoฤe, saj obstaja mnoลพica naฤinov, kako zagotoviti prevod,pri ฤemer je svojo teorijo zasnoval v navezavi na Quina, ki je kljub temu precej daleฤ od Kuhnove teze, in sta nekompatibilni. Prviฤ, Kuhn je menil, da je nesorazmernost stvar tega, da ni povsem ustreznega prevoda, medtem ko je Quineova teza vkljuฤevala razpoloลพljivost veฤ prevodov. Drugiฤ, Kuhn verjame, da imajo prevedeni izrazi pomen, medtem ko Quine to zanika. Tretjiฤ, Kuhn je kasneje dejal, da v nasprotju s Quinom ne misli, da je ta referenca nedoumljiva โ€“ le zelo teลพko jo je obnoviti. Problematiฤnost prevajanja izhaja iz dveh predpostavk, saj Kuhn predpostavlja, da je pomen (lokalno) celosten. Sprememba pomena enega dela leksikalne strukture bo povzroฤila spremembo vseh delov. Kuhn sprejme naฤelo “brez prekrivanja”, ki pravi, da morajo biti kategorije v taksonomiji hierarhiฤno organizirane: ฤe imata dve kategoriji skupne ฤlane, mora biti ena v celoti vkljuฤena v drugo; drugaฤe se ne povezujejo โ€“ ne morejo se preprosto prekrivati. To izkljuฤuje moลพnost vseobsegajoฤe taksonomije, ki vkljuฤuje tako izvirno kot spremenjeno taksonomijo (Bird 2018).

Pozneje je Kuhn razvil staliลกฤe, da nesoizmerljivosti izhaja iz razlik v klasifikacijskih shemah, kar je poimenoval taksonomska nesoizmerljivosti. Podroฤje znanosti ureja taksonomija, ki vsebino razdeli na vrste. S taksonomijo je povezana leksikalna mreลพa oz. mreลพa povezanih izrazov. Pomembna znanstvena sprememba bo s seboj prinesla spremembo v leksikalni mreลพi, kar bo poslediฤno vodilo do ponovne prilagoditve taksonomije podroฤja. Izrazi nove in stare taksonomije ne bodo medsebojno prevedljivi. Vloga leksikona je dvojna, saj omogoฤa tako izolacijo kot komunikacijo, ฤesar v SZR ni predvidel. Komunikacijska ovira med skupinami je delna, saj Kuhn vpelje pojem dvojeziฤnosti, ki predvideva zmoลพnost vลพivljanja (hermenevtiฤni pristop). In vendar v leksikon ne sodijo zgolj besede, oz. definicije, ampak celotna znanstvena praksa doloฤenega podroฤja, pri ฤemer je leksikon nekaj veฤ kot zgolj tisto, kar lahko izrazimo z besedami. Loฤnica med leksikonoma pa ne vkljuฤuje zgolj pojme, ampak tudi anomalije, ki se jih skupnost odloฤi reลกiti.

ฤŒe je v SZR zastavil tezo nesoizmerljivosti ลกirลกe, jo je Kuhn v kasnejลกih delih oลพal in prilagajal temu, kar je poimenoval lokalna nesoizmerljivost, oz. ยปspecialna nesoizmerljivostยซ, ki vkljuฤuje semantiฤne in metodoloลกke razseลพnosti. Nesoizmerljivost je oznaฤil kot ยปizolacijski mehanizemยซ (RSS, 99), saj igra kljuฤno vlogo v evolucijskem razvoju znanstvenega znanja. Znanstvena disciplina se z leksikonom ยปizoliraยซ iz matiฤne discipline. Nesoizmerljivost ni ovira, ampak nujni pogoj oblikovanja novih znanstvenih disciplin in poddisciplin, ter ยปpoganjalecยซ evolucije znanosti.[8]Wray jeย  primerjal funkcijo nesorazmernosti v znanosti s tem, kako gorske verige ali ลกirลกe vodne poti loฤujejo ekoloลกke niลกe in omogoฤajo specializacijo (Wray 2011, 75). Njena vloga se v razvoju znanosti skrฤi na njen uฤinek izolacije razliฤnih disciplinarnih skupnosti. ยปLeksikalna raznolikost in naฤelna omejitev, ki jo nalaga komunikaciji, je lahko izolacijski mehanizem, potreben za razvoj znanjaยซ (RSS, 98โ€“99).[9]Podobno ยปVse bolj sem prepriฤan, da je omejena paleta moลพnih partnerjev za plodno obฤevanje bistveni predpogoj za tako imenovani napredek tako v bioloลกkem razvoju kot v razvoju znanjaยซ (RSS, … Continue reading Speciacija in izolacija omogoฤata znanstvenim disciplinam specializacijo, osredotoฤanje na nekatere probleme in pojave ter razvoj orodij in jezik za to nalogo (Kuukkanen 2012, 141). Pri tem se s podobnimi (oz. tudi enakimi) problemi ukvarjajo razliฤne znanosti, a ima pri vsaki problem drugaฤno vlogo v miselnem ekosistemu.

Kot je bilo omenjeno, je Kuhn predvideval, da je nesoizmerljivost gibalo specializacije, oz. tisto, kar poimenuje s pojmom ยปizolacijski mehanizmiยซ, a ni popolnoma jasno, kdaj in kaj jo sproลพi. Kje je meja, ko znanstvena skupnost veฤ ne uspe komunicirati med seboj, oz. ko prej enotna skupnost razpade? Kuhn izpostavi predvsem dogajanje znotraj skupnosti, ne pa tudi pomen zunanjih vplivov. Ena izmed razlag nesoizmerjivosti je, da je med procesom speciacije moลพna komunikacija, razvoj polnejลกega leksikona pa poteka ลกele po razcepu. Specializacija, ki ni zavesten proces znanstvenikov, ampak, nekaj kar se zgodi, je privedlo do spremenjenega razumevanja pojma znanstvene revolucije, ki jih Kuhn ne identificira kot spremembe paradigem, ampak kot zamenjavo sprejetega znanstvenega leksikona ali znanstvene taksonomije z novo. Premene in spremembe v znanosti so lahko takลกne ali drugaฤne, a venomer so omejene.[10]Kuhn ne pojasni kje so meje omejenosti. Kako naravna so prepletanja? Sam je poudaril, da se ne more zgoditi “kar nekaj”, in da je nabor moลพnosti omejen, pa vendar vidimo, da se … Continue reading

Na tem mestu velja podrobneje opredeliti odnos pojmov revolucija in evolucija. Speciacija je bolj omejena po obsegu kot je bil koncept revolucije v SZR, ki je vkljuฤeval zamisel o obseลพni preobrazbi, kjer so opuลกฤeni veliki korpusi znanja ali celotni raziskovalni programi in usmeritve, medtem ko znanstveniki sprejmejo novo, uspeลกnejลกo paradigmo, in poslediฤno spremenjen pogled na svet. Gestalt preskok je bil inherentno povezan z diskontinuiteto, ker je stara paradigma v veliki meri opuลกฤena. Pri zgodnjem Kuhnu ni bilo jasno ali se znanstvena revolucija zgodi nenadoma in kaj je enota, ki je podvrลพena revoluciji. Vendarle je priznal, da lahko traja dolgo, da se revolucija uresniฤi, kot vidimo iz primera uveljavitve Kopernikanskega sistema. Pozni Kuhn je zaฤel poudarjati postopnost takih procesov, saj npr. leksikalna sprememba ni nujno velika, a imajo tudi majhne spremembe ยปlahko obseลพne uฤinkeยซ (RSS, 104; podobno 113โ€“114). Stari naฤin izvajanja znanosti se razcepi na ลกtevilne novonastale posebnosti: stara domena pojavov postane razdeljen med razliฤne nove discipline, kot velja tudi za osnovne metode, probleme in reลกitve, ki so preลพiveli revolucijo. Gledano na ta naฤin bi morale biti revolucije prikazane kot vozliลกฤa speciacijskih dogodkov na filogenetskem drevesu; nastale posebnosti so veje, ki poลพenejo iz takลกnih vozlov (Mladenoviฤ‡ 2022, xxvi). Da bi to ฤim laลพje razloลพil, je Kuhn uvedel pojem niลกe:

ยปTisto, kar nadomeลกฤa en velik, od enega samega uma neodvisen svet, o katerem naj bi znanstveniki nekoฤ odkrili resnico, je raznolikost niลก, znotraj katerih razliฤne specialnosti izvajajo svoje raziskave. Niลกe so trdne, resniฤne, odporne na poljubne spremembe, kot so nekoฤ trdili za zunanji svet. Toda v nasprotju s tako imenovanim zunanjim svetom niso neodvisne od duha in kulture ter se ne seลกtevajo v enotno koherentno celoto.ยซ (RSS, 120)

Analogija niลกe je izposojena iz biologije, a je Kuhn ne opredelil natanฤneje. Iz zgornjega citata vidimo njeno pomembnost pri konceptualizaciji znanosti, saj jo primerja z zunanjim svetom. Niลกo lahko definiramo kot nekaj podobnega okolju, na katerega se morajo vrste prilagoditi, kot npr. temperatura in padavine, pri ฤemer lahko tudi vrste same vplivajo na okolje in ga oblikujejo. Zdi se, da je Kuhn pojem niลกe uvedel, ker mu je omogoฤil, da spremembe opiลกe skozi vedno veฤjo specializacijo disciplin. Kot opozori Kuukkanen ยปKer se niลกe, v katerih se izvajajo znanosti, spreminjajo, ni fiksnega in stalnega neodvisnega sveta, ki bi mu vemoer ustrezale izjave in teorije.ยซ (Kuukkanen 2021, 204). Tako nosilec resnice oz. znanstvene teorije, kot tisti, ki ustvarja resnico, svet znanstvenikov, se razvijata skupaj (RSS, 120). To je razlog, zakaj je korespondenฤna teorija resnice v standardnem smislu pri Kuhnu neuporabna (Kuukkanen 2021, 215).

Kot opozarja Wrey je analogijo ยปniลกeยซ mogoฤe potisniti ลกe dlje, da bi osmislili idejo, izraลพeno v SZR, da ฤetudi se svet ne spremeni s spremembo paradigme, znanstvenik dela v drugem svetu (SZR, 112). Po nastanku nove discipline so prakse, leksikon, problemi in razlage, torej celotna ยปniลกaยซ, drugaฤni, ฤeprav se svet ni spremil (Wray 2011, 113โ€“114). Gre za ยปฤedalje tesnejลกe prilagajanje vse oลพji in oลพji niลกiยซ, tj. svetu, ki so se mu znanstveniki zmoลพni prilagoditi, pri ฤemer le-ta postaja ยปtrdnejลกiยซ. Za specifiฤno znanost je to edini svet v katerem lahko obstaja, deluje, svet za katerega je popolnoma prilagojena: ยปKar โ€ฆ se razvija … so bitja in niลกe skupajยซ (RSS, 102; podobno 120).

K razmisleku moramo pritegniti tudi specializacijo, ki omogoฤa ลกirjenje znanstvenih posebnosti in zagotavljajo ยปboljลกiยซ obฤutek sveta. Kuhnov zastavek je potrebno razลกiriti tako, da so taksonomije medsebojno povezane v zapletenih prepletajoฤih se vzorcih, kjer so koncepti povezani med seboj in vgrajeni v leksikon. Moramo ga razลกiriti tako da se koncepti in znanje, ki jih vkljuฤujejo, porazdelijo med ฤlane znanstvene skupnosti v smislu, da razliฤni ฤlani ฤrpajo iz razliฤnih delov medsebojno povezanih taksonomij. Enota, ki je podvrลพena speciaciji, je skupnost medsebojno komunicirajoฤih strokovnjakov, ki si delijo skupen leksikon. Speciacija predvideva, da nova podroฤja razvijejo lastne leksikone, ki se rezultirajo v revijah, strokovnih druลกtvih, laboratorijih, oddelkih, morda tudi univerzitetne katedrah โ€“ torej, da se popolnoma osamosvojijo. Obstajata dva naฤina, kako pride lahko do tega: ali se nova veja odcepi od ยปdeblaยซ ali pa nastane nova posebnost/anomalija iz prekrivanja med ลพe obstojeฤima disciplinama. Ta razvoj razkriva vzporednico z evolucijsko teorijo: ยปSฤasoma postane diagram evolucije znanstvenih podroฤij, posebnosti in subspecialnosti presenetljivo podoben diagramu bioloลกkega evolucijskega drevesaยซ (RSS, 97โ€“98).

Zgolj zoลพitev fokusa ne pomeni popolnega preloma s prejลกnjo stopnjo znanstvenega razvoja. Kuukkanen zavrne zgodnji Kuhnov poizkus ponazoritve evolucijskega procesa s konceptom mutacije, saj po njegovem mnenju ยปmutacijaยซ nakazuje, da je nastajajoฤa alternativa radikalno drugaฤna od predhodnika. Nasprotno, pozni Kuhn poudarja, da je selekcijski proces prilagoditven, kjer znanstveniki sebe in svoja orodja prilagodijo okolju (RSS, 98). ล e pomembneje je, da v interdisciplinarnem smislu obstaja kontinuiteta, saj lahko stara taksonomija ali njeni deli ostanejo v uporabi v drugi, oz. novi, disciplini (Kuukkanen 2012, 139). Speciacija pomeni, da lahko samo eno ali dve (pod)polji doลพivita evolucijo, medtem ko preostala ostanejo nedotaknjena, kar je realnejลกe od obseลพnih premen, kot so bile opisane v SZR. Ko se polje rodi, to ne povzroฤi nujno preobrazbe drugih podroฤij ali disciplin, s ฤimer je revolucija zoลพena na lokalni pojav. Specializacija predstavlja boljลกe orodje in osredotoฤenost na doloฤene probleme, kar ima za posledico veฤje ลกtevilo reลกenih problemov v znanosti, ter odpiranje novih anomalij.

Zakljuฤek

Kot je Kuhn zapisal ลพe v SZR nobena paradigma popolnoma ne pojasnjuje sveta niti mu ni scela prilagojena, tako kot noben organizem ni popolnoma prilagojen svojemu okolju. Rezultat znanosti ni en sam od uma neodvisen svet, temveฤ mnoลพica svetov ali niลก, naraลกฤajoฤo specializacijo pa analogno primerja z bioloลกkim vrstam, ki zasedajo razliฤne niลกe. Tu ne gre za razvoj, ampak o spreminjanju oz. preoblikovanju, ki ni teleoloลกko usmerjeno. Pri tem je temeljen pomen leksikona, ki ga skupnost izoblikuje. Kuhn se v poznih spisih premakne od globalnega sooฤanja k lokalnem, oz. mikroravni. Ta umik lahko pripiลกemo razliฤnim razlogom, med katerimi ne gre prezreti ne le njegovih kritikov, ampak sploลกen odmik od velikih idej k manjลกim enotam, za katere je laลพje podati zakljuฤne ugotovitve. Revolucije, ki so bile v zgodnji misli obseลพne in so kazale na jasno diskontinuiteto, se spremenijo v speciacije majhnega obsega, ki bolj kot na prelom, kaลพejo na kontinuiteto. Pojem nesoizmerljivosti ima v premeni znanosti pozitivno, osrednjo vlogo, saj zaฤne delovati kot mehanizem za izolacijo leksikonov razliฤnih znanstvenih skupnosti, tako da se lahko pojavi nova posebnost, oz. specialnosti. Odmik od matiฤne discipline ne pomeni preloma, ampak premeno, znanost pa ni definirana kot monolitno polje, vezano na edinstveno metodo, oz. paradigmo, ampak je razdeljena na ลกtevilna podroฤja, pri ฤemer pojem znanost deluje kot krovni pojem, ki ga lahko definiramo npr. s pomoฤjo Wittgensteinovih jezikovnih iger. Gre za nesistematiฤno strukturo razliฤnih posebnosti ali vrst, od katerih je vsaka odgovorna za drugaฤno podroฤje pojavov in posveฤena spreminjanju trenutnih prepriฤanj o svojem izbranem podroฤju na naฤine, ki poveฤujejo natanฤnost.

Znanost ne napreduje teleoloลกko ยปprotiยซ pravemu razumevanju sveta, temveฤ se evolucijsko ยปodmikaยซ od paradigme, ki ni veฤ sposobna voditi praks znanstvene skupnosti, kar postopno vodi v spreminjanje znotraj le-te. Kuhn se je zavedal, da je Darwin โ€“ v nasprotju s hitro ali skokovitoโ€“ zagovarjal postopne stopnje evolucije, pri kateri majhne, stalne spremembe v morfologiji vrst povzroฤijo novo vrsto, tj. speciacijo. Pri tem gre za nenehno revidiranje, in ne dodajanje, znanja.

Na koncu si velja v premislek zastaviti nekaj vpraลกanj: Kako dobesedno je mislil Kuhn to primerjavo? Koliko tempov je v evoluciji znanosti? Je taka znanost res koherentna? Ne gre mogoฤe tu za evolucijo, ki jo ฤlovek na vsake toliko ยปspodbudiยซ s kako revolucijo, genetsko izboljลกavo, hibridom, do katerega po naravni poti ne bi priลกlo? Kuhnova koncepcija evolucije je popreproลกฤena (Renzi 2009), pri ฤemer se je osredotoฤil na tisto, kar mu je pri razlagi ustrezalo, ne da bi jo scela premislil. ลฝe branje preglednih del nam odkriva, da je ลกe veliko odprtih vpraลกanj, ki bi se jih dalo premisliti, kar je bil ugovor tudi nekaterih pripadnikov evolucijske epistemologije. Pojem evolucije je uporabil kot analogijo med podobno progresivnimi, a ne ciljno usmerjenimi procesi v razvojni biologiji in zgodovini znanosti. Marcum (2015, 146) poudarja, da se evolucijska epistemologija pri Kuhnu nanaลกa na razvoj idej, konceptov in znanstvenih teorij, ne pa na razvoj kognitivnih mehanizmov in zmoลพnosti, ki so podlaga za znanstveno prakso. Evolucijska epistemologija je torej teorija (razvojne) epistemologije in ne aplikacija razvojne biologije. Marcum zato kritizira Kuhna, ker se zanaลกa le na en sam, postopen tempo evolucijskega znanstvenega napredka, in trdi, da je dejansko veฤ tempov (Marcum 2015, 145, 172).

Bistvo Kuhnovega argumenta je, da sta znanstvena praksa in njen svet med seboj opredeljena na enak naฤin kot sta vrsta in niลกa. Kuhnova evolucijska analogija je poskus odmika od tradicionalnega diskurza, ki implicira statiฤni objekt in njegovega opazovalca, v korist bolj pragmatiฤnega in dinamiฤnega pojmovanja znanosti, po katerem je znanost praksa v specifiฤnem okolju. Znanstveniki ลพivijo v svojih niลกah, se jim prilagajajo, jih spreminjajo, niลกa pa jim ponuja teoretiฤni okvir za orientacijo znanosti kot prakse: ยปSkupine in skupinske prakse so tiste, ki sestavljajo svetove (in jih sestavljajo). In praksa nekaterih od teh skupin v svetu je znanostยซ (RSS, 103).

Literatura

KUHNOVA DELA:

(1998), Struktura znanstvene revolucije (SZR), Krtina Ljubljana.

(2000), The Road since Structure: Philosophical Essays, 1970โ€“1993 (RSS), ur. J. Conant, J. Haugeland, Chicago: Chicago University Press.

(2022), Plurality of Worlds (PW), v: The last writings of Thomas S. Kuhn: incommensurability in science, ur. Bojana Mladenoviฤ‡, Chicago: Chicago University Press.

DRUGA DELA

Bird, Alexander (2018), Thomas Kuhn, Stanford Encyclopedia of Philosophy, https://plato.stanford.edu/entries/thomas-kuhn/#KuhnLateSemaIncoThes (zadnji dostop 6.4.2023)

Brad Wray, K. (2011), Kuhnโ€™s evolutionary social epistemology, Cambridge: CUP.

Feyerabned, P. (1999). Proti metodi, Ljubljana: Studia Humanitatis.

Kuukkanen, J-M. (2012). โ€œThe Concept of Evolution in Kuhnโ€™s Philosophy.โ€ v: ur. V. Kindi, T. Arabatzis, Kuhnโ€™s The Structure of Scientific Revolutions Revisited, 134โ€“153. New York: Routledge.

Kuukkanen, J-M. (2021). ยปTruth, Incoherence, and the Evolution of Scienceยซ, v: Interpreting Kuhn: Critical Essays, ur. Brad Wray, K., Cambridge: CUP. 202-221.

Marcum, J.A. (2015b). Thomas Kuhnโ€™s Revolutions: A Historical and an Evolutionary Philosophy of Science? London: Bloomsbury.

Mladenoviฤ‡ Bojana (2022). ยปEditorโ€™s Introductionยซ, v: The last writings of Thomas S. Kuhn: incommensurability in science, ur. Bojana Mladenoviฤ‡, Chicago: Chicago University Press. xi-xlviii.

Renzi, Barbara Gabriella (2009). ยปKuhnโ€™s Evolutionary Epistemology and Its Being Undermined by Inadequate Biological Conceptsยซ Philosophy of Science, 76, 2. 143-159.

References

References
1 Naj opozorimo, da so raziskovalci ta dela poznali in jih tudi upoลกtevali pri predstavitvi Kuhnove pozne filozofije.
2 Kot filozofijo poznega Kuhna razumemo filozofski razmislek, ki je nastal po objavi Postskriptuma k SZR leta 1969 do njegove smrti.
3 Podobno: ยปZnanstveni razvoj je kot darvinistiฤna evolucija, proces, ki ga vodijo od zadaj, namesto da bi ga peljali k nekemu fiksnemu cilju, ki se mu vse bolj pribliลพujeยซ (RSS, 115). Kuhn piลกe, da ga je v zgodnejลกih delih zanimala vzporednica med znanstvenim razvojem in Darwinovo evolucijo, oz.: ยป(r)azmerje med starejลกimi in novejลกimi znanstvenimi prepriฤanji o istih ali prekrivajoฤih se vrstah naravnih pojavovยซ (RSS, 97)
4 Kar razlikuje obdobja revolucionarne znanosti od obdobij normalne znanosti, je obseg soglasja v raziskovalni skupnosti. Gre za razliko v stopnji.
5 ยปPo revoluciji je obiฤajno (morda vedno) veฤ kognitivnih posebnih vezi ali podroฤij znanja, kot jih je bilo prej. Bodisi se je nova veja odcepila od matiฤnega debla,ย  ali pa se je nova posebnost rodila na podroฤju navideznega prekrivanja med dvema ลพe obstojeฤima specialnostima, kot se je zgodilo na primer v primerih fizikalne kemije in molekularne biologije … novi poganjek … postane ลกe ena loฤena posebnost , postopno pridobivanje lastnih novih strokovnih revij, novo strokovno druลกtvo in pogosto tudi nove univerzitetne katedre, laboratorije in celo od Sฤasoma postane diagram razvoja znanstvenih podroฤij, specialnosti in subspecialnosti presenetljivo podoben laiฤnemu diagramu bioloลกkega evolucijskega drevesa.ยซ (RSS, 99)
6 Da bo to prepriฤanje po njegovem mnenju teลพko sprejeti izraลพa ลพe v SZR: ยปPrepriฤanje, da je naravni izbor, ki je izviral zgolj iz tekmovanja organizmov za preลพivetje, lahko pripeljal do ฤloveka in viลกe razvitih ลพivali in rastlin, je bila najteลพja in najbolj moteฤa staran Darwinove teorije.ยซ (SZR, 152).
7 V pozni misli zaฤne vedno bolj razlikovati med znanstveniki in zgodovinarji znanosti, ki morajo pridobiti hermenevtiฤno zmoลพnost uลพivljanja v miselne svetove drugih.
8 Wray jeย  primerjal funkcijo nesorazmernosti v znanosti s tem, kako gorske verige ali ลกirลกe vodne poti loฤujejo ekoloลกke niลกe in omogoฤajo specializacijo (Wray 2011, 75).
9 Podobno ยปVse bolj sem prepriฤan, da je omejena paleta moลพnih partnerjev za plodno obฤevanje bistveni predpogoj za tako imenovani napredek tako v bioloลกkem razvoju kot v razvoju znanjaยซ (RSS, 99).
10 Kuhn ne pojasni kje so meje omejenosti. Kako naravna so prepletanja? Sam je poudaril, da se ne more zgoditi “kar nekaj”, in da je nabor moลพnosti omejen, pa vendar vidimo, da se povezujejo tudi nekatera podroฤja, ki na prvi pogled mogoฤe ne veljajo za ยปnaravno povezanaยซ. Kot contra se tu javlja Feyerabendov projekt anything goes (Feyerabned 1999). Pomislimo danes na hibride, ki uspevajo, ฤetudi jih narava mogoฤe ne bi nikoli ustvarila.

Published:

in

Tags: