Uvod

V letu 2022 smo praznovali 100. obletnico rojstva Thomasa S. Kuhna, ter 60. obletnico izida njegovega najbolj znanega dela Struktura znanstvenih revolucij (v nadaljevanju SZR). Hkrati smo v letu 2022 dobili še eno pomembno delo: v branje smo prejeli pozna Kuhnova dela, med katerimi so tudi poglavja njegovega zadnjega nedokončanega dela The Plurality of Worlds (v nadaljevanju PW), ki je nosilo delovni podnaslov: An Evolutionary Theory of Scientific Development.^[1]Naj opozorimo, da so raziskovalci ta dela poznali in jih tudi upoštevali pri predstavitvi Kuhnove pozne filozofije. V njej Kuhn nadaljuje razmislek, ki ga je predstavil že v prispevkih, ki so zbrani v The Road since Structure (v nadaljevanju RSS). Ker je filozofija poznega Kuhna^[2]Kot filozofijo poznega Kuhna razumemo filozofski razmislek, ki je nastal po objavi Postskriptuma k SZR leta 1969 do njegove smrti. v Sloveniji slabše poznana, je namen prispevka osvetliti eno izmed vprašanj, ki so ga v tem obdobju zaposlovala: evolucijski razvoj znanosti, ki se mu je posvečal v obdobju po SZR. Kot zapiše je PW razumel vrnitev kot k osrednjim trditvam, ki jih je sprožila SZR, a ni rešila: »Obe deli trdita, da je nekoherentno misliti, da znanstveniki poskušajo odkriti objektivne resnice o resničnem svetu. Prepoznavanje narave te nekoherence odpira pot k ponovni potrditvi kognitivne avtoritete znanosti. … Pogled na znanost kot na zgodovinsko umeščeno, spreminjajočo se prakso, je izhodišče tega dela.« (PW 90; o odnosu do SZR tudi PW 99).

Čeprav tak prispevek mogoče deluje kontradiktorno v oziru na naslov njegovega najbolj znanega dela, bomo poizkusili pokazati na močan vpliv, ki ga je imel evolucijski razmislek na Kuhnovo filozofijo, že v obdobju SZR, predvsem pa v njegovi pozni filozofiji, ko se je začel oddaljevati od ideje revolucionarnih premen.

SZR in evolucija znanosti

Zadnje poglavje SZR govori o evoluciji znanosti, kjer poziva k rekonceptualizaciji znanstvenega razvoja kot evolucijskega procesa. Tako v SZR zapiše: »(l)ahko da bomo morali opustiti implicitno ali eksplicitno pojmovanje, da spremembe paradigem vodijo znanstvenike in tiste, ki se od njih uče, vedno bliže resnici.« (SZR, 150), saj je »razvojni proces, ki smo ga opisali, evolucija vse od primitivnih začetkov – proces, katerega zaporedne stopnje odlikuje vedno bolj podrobno in prefinjeno razumevanje narave. Toda nič, kar je bilo ali še bo rečeno, tega procesa ne more narediti za razvoj proti nečemu.« (SZR, 151 – poudarki v izvirniku). Evolucijska teorija je uporabljena kot kritika teleološkosti znanosti, in način boja proti ideji fiksnega sveta oz. večne resnice, ki jo mora znanost čim natančneje razložiti. Raziskava ima svoj začetek, kam pa bodo raziskovalci prišli, na začetku raziskave ne vedo. Cilj si pri snovanju raziskave znanstveniki resda zastavijo, a vprašanje kako in če sploh jim ga bo uspelo doseči, mora, vsaj na začetku, ostati neodgovorjeno. Evolucijska perspektiva je pri Kuhnu nujno historična, saj  nam zgodovinsko raziskovanje pokaže načine spreminjanja, in potrdi, da ne moremo govoriti o večno napredujoči znanosti, ne o iskanju večne resnice. 

Vpliv Darwinovega razmisleka zaznamo že v SZR, kjer Kuhn izpostavi dva načina, na katera znanstvena sprememba spominja na evolucijsko spremembo: (1) v biološkem svetu preživi organizem, ki ima dovolj dobre rešitve za preživetje v okolju, podobno, tudi v znanstvenem sporu; ter (2) tako kot biološka evolucija povzroči večjo raznolikost vrst, vodi znanstveni razvoj do večje raznolikosti posebnosti znanstvenih teorij (SZR, 152),^[3]Podobno: »Znanstveni razvoj je kot darvinistična evolucija, proces, ki ga vodijo od zadaj, namesto da bi ga peljali k nekemu fiksnemu cilju, ki se mu vse bolj približuje« (RSS, 115). Kuhn piše, … Continue reading  kar bo v poznejših delih opredelil s pojmom specializacije, oz. niše. V poznejšem razmisleku poudari, da tudi ob revolucionarnih spremembah obstaja določena stopnja kontinuitete z znanostjo, ki je delovala pred spremembo.^[4]Kar razlikuje obdobja revolucionarne znanosti od obdobij normalne znanosti, je obseg soglasja v raziskovalni skupnosti. Gre za razliko v stopnji. Evolucijski model znanosti zagotavlja načelno razlago za nekoherentnost in razdrobljenost znanstvenih disciplin, opaženih skozi prizmo zgodovine, kot tudi prenos ostalin. S perspektive sodobnikov vidimo, da vsaka premena ni prinesla uspešne »veje«, in da evolucija ne pripelje venomer do najboljših rešitev.^[5]»Po revoluciji je običajno (morda vedno) več kognitivnih posebnih vezi ali področij znanja, kot jih je bilo prej. Bodisi se je nova veja odcepila od matičnega debla,  ali pa se je nova … Continue reading Tu se sklicuje na primerjavo iz darwinistčne evolucijske misli, pri čemer uporabi pojma vlečenja in potiskanja (pull/push): »Eno stališče vidi znanost kot vlečeno od spredaj z resničnostjo, ki bi jo zajelo telo resničnega prepričanja, drugo pa kot potisnjeno od zadaj, stran od tistega, v kar se je dejansko verjelo v neposredni preteklosti« (RSS, 115). Kako natančno naj razumemo »vlečenje« oz. »potiskanje«, oz. kako to umestiti v evolucijsko koncepcijo znanosti? »Vlečenje« se nanaša na naravo ali »resničnost«, ki naj bi obstajala, in naj bi določala, kaj so znanost in njene teorije, kar lahko razumemo kot »privlačnost«, medtem ko lahko drugo primerjamo s »silo«, ki potiska znanost stran od trenutnega stanja.

Misel, da spreminjanje znanosti poteka od, toda ne hkrati proti nečemu, je temeljna premisa Kuhnove misli: »Znanstveni razvoj je kot darvinistična evolucija, proces, ki ga vodijo od zadaj, namesto da bi ga peljali k nekemu fiksnemu cilju, ki se mu vse bolj približuje« (RSS, 115)^[6]Da bo to prepričanje po njegovem mnenju težko sprejeti izraža že v SZR: »Prepričanje, da je naravni izbor, ki je izviral zgolj iz tekmovanja organizmov za preživetje, lahko pripeljal do … Continue reading Prvi pristop odstrani »božji načrt« kot poglavitno gibalo; drugi pa vzročno vlogo zunanjega sveta v razvoju znanstvenih idej. V SZR, kjer je moč argumenta odvisna od zgodovinskih primerov, je evolucijska vzporednica uvedena mimogrede, da bi odložila ukvarjanje s problemom znanstvene resnice. V PW, kjer imajo zgodovinski primeri manjšo vlogo, pa vzporednica nastopi že na samem začetku kot značilnost, intrinzična vsakemu neteleološkemu razvojnemu procesu.

Specializacija in niša

Že v SZR izpostavi specializacijo in speciacijo kot osnovni značilnosti evolucijske epistemologije: »Zaporedne stopnje v tem razvojnem procesu označujejo povečanje artikuliranosti in specializacije.« (SZR 152). V znanstvenem procesu ne vidi teleološkega cilja h kateremu naj bi napredovala, ampak rabi pojem razvoja v smislu specializacije. Med tem ko je Kuhn v SZR to idejo le nakazal, jo je kasneje podrobneje oblikoval in razširil z dvema pojmoma: nišo in leksikonom. Razlago je našel v pojmu nesoizmerljivosti, ki ji v svoji pozni filozofiji pripiše vlogo gibala razvoja znanosti. Pri tem je temeljen pomen jezika, saj skupaj z leksikonom uvede tudi pojem (ne)prevedljivosti, s čimer ohranja možnost prevajanja in povezovanja med različnimi področji.^[7]V pozni misli začne vedno bolj razlikovati med znanstveniki in zgodovinarji znanosti, ki morajo pridobiti hermenevtično zmožnost uživljanja v miselne svetove drugih. Čeprav je v SZR uveljavil tezo o semantični nesoizmerljivosti, je tam ni podrobneje artikuliral. Bistvo teze o nesoizmerljivosti je, da so določene vrste prevodov nemogoče, saj obstaja množica načinov, kako zagotoviti prevod,pri čemer je svojo teorijo zasnoval v navezavi na Quina, ki je kljub temu precej daleč od Kuhnove teze, in sta nekompatibilni. Prvič, Kuhn je menil, da je nesorazmernost stvar tega, da ni povsem ustreznega prevoda, medtem ko je Quineova teza vključevala razpoložljivost več prevodov. Drugič, Kuhn verjame, da imajo prevedeni izrazi pomen, medtem ko Quine to zanika. Tretjič, Kuhn je kasneje dejal, da v nasprotju s Quinom ne misli, da je ta referenca nedoumljiva – le zelo težko jo je obnoviti. Problematičnost prevajanja izhaja iz dveh predpostavk, saj Kuhn predpostavlja, da je pomen (lokalno) celosten. Sprememba pomena enega dela leksikalne strukture bo povzročila spremembo vseh delov. Kuhn sprejme načelo “brez prekrivanja”, ki pravi, da morajo biti kategorije v taksonomiji hierarhično organizirane: če imata dve kategoriji skupne člane, mora biti ena v celoti vključena v drugo; drugače se ne povezujejo – ne morejo se preprosto prekrivati. To izključuje možnost vseobsegajoče taksonomije, ki vključuje tako izvirno kot spremenjeno taksonomijo (Bird 2018).

Pozneje je Kuhn razvil stališče, da nesoizmerljivosti izhaja iz razlik v klasifikacijskih shemah, kar je poimenoval taksonomska nesoizmerljivosti. Področje znanosti ureja taksonomija, ki vsebino razdeli na vrste. S taksonomijo je povezana leksikalna mreža oz. mreža povezanih izrazov. Pomembna znanstvena sprememba bo s seboj prinesla spremembo v leksikalni mreži, kar bo posledično vodilo do ponovne prilagoditve taksonomije področja. Izrazi nove in stare taksonomije ne bodo medsebojno prevedljivi. Vloga leksikona je dvojna, saj omogoča tako izolacijo kot komunikacijo, česar v SZR ni predvidel. Komunikacijska ovira med skupinami je delna, saj Kuhn vpelje pojem dvojezičnosti, ki predvideva zmožnost vživljanja (hermenevtični pristop). In vendar v leksikon ne sodijo zgolj besede, oz. definicije, ampak celotna znanstvena praksa določenega področja, pri čemer je leksikon nekaj več kot zgolj tisto, kar lahko izrazimo z besedami. Ločnica med leksikonoma pa ne vključuje zgolj pojme, ampak tudi anomalije, ki se jih skupnost odloči rešiti.

Če je v SZR zastavil tezo nesoizmerljivosti širše, jo je Kuhn v kasnejših delih ožal in prilagajal temu, kar je poimenoval lokalna nesoizmerljivost, oz. »specialna nesoizmerljivost«, ki vključuje semantične in metodološke razsežnosti. Nesoizmerljivost je označil kot »izolacijski mehanizem« (RSS, 99), saj igra ključno vlogo v evolucijskem razvoju znanstvenega znanja. Znanstvena disciplina se z leksikonom »izolira« iz matične discipline. Nesoizmerljivost ni ovira, ampak nujni pogoj oblikovanja novih znanstvenih disciplin in poddisciplin, ter »poganjalec« evolucije znanosti.^[8]Wray je  primerjal funkcijo nesorazmernosti v znanosti s tem, kako gorske verige ali širše vodne poti ločujejo ekološke niše in omogočajo specializacijo (Wray 2011, 75). Njena vloga se v razvoju znanosti skrči na njen učinek izolacije različnih disciplinarnih skupnosti. »Leksikalna raznolikost in načelna omejitev, ki jo nalaga komunikaciji, je lahko izolacijski mehanizem, potreben za razvoj znanja« (RSS, 98–99).^[9]Podobno »Vse bolj sem prepričan, da je omejena paleta možnih partnerjev za plodno občevanje bistveni predpogoj za tako imenovani napredek tako v biološkem razvoju kot v razvoju znanja« (RSS, … Continue reading Speciacija in izolacija omogočata znanstvenim disciplinam specializacijo, osredotočanje na nekatere probleme in pojave ter razvoj orodij in jezik za to nalogo (Kuukkanen 2012, 141). Pri tem se s podobnimi (oz. tudi enakimi) problemi ukvarjajo različne znanosti, a ima pri vsaki problem drugačno vlogo v miselnem ekosistemu.

Kot je bilo omenjeno, je Kuhn predvideval, da je nesoizmerljivost gibalo specializacije, oz. tisto, kar poimenuje s pojmom »izolacijski mehanizmi«, a ni popolnoma jasno, kdaj in kaj jo sproži. Kje je meja, ko znanstvena skupnost več ne uspe komunicirati med seboj, oz. ko prej enotna skupnost razpade? Kuhn izpostavi predvsem dogajanje znotraj skupnosti, ne pa tudi pomen zunanjih vplivov. Ena izmed razlag nesoizmerjivosti je, da je med procesom speciacije možna komunikacija, razvoj polnejšega leksikona pa poteka šele po razcepu. Specializacija, ki ni zavesten proces znanstvenikov, ampak, nekaj kar se zgodi, je privedlo do spremenjenega razumevanja pojma znanstvene revolucije, ki jih Kuhn ne identificira kot spremembe paradigem, ampak kot zamenjavo sprejetega znanstvenega leksikona ali znanstvene taksonomije z novo. Premene in spremembe v znanosti so lahko takšne ali drugačne, a venomer so omejene.^[10]Kuhn ne pojasni kje so meje omejenosti. Kako naravna so prepletanja? Sam je poudaril, da se ne more zgoditi “kar nekaj”, in da je nabor možnosti omejen, pa vendar vidimo, da se … Continue reading

Na tem mestu velja podrobneje opredeliti odnos pojmov revolucija in evolucija. Speciacija je bolj omejena po obsegu kot je bil koncept revolucije v SZR, ki je vključeval zamisel o obsežni preobrazbi, kjer so opuščeni veliki korpusi znanja ali celotni raziskovalni programi in usmeritve, medtem ko znanstveniki sprejmejo novo, uspešnejšo paradigmo, in posledično spremenjen pogled na svet. Gestalt preskok je bil inherentno povezan z diskontinuiteto, ker je stara paradigma v veliki meri opuščena. Pri zgodnjem Kuhnu ni bilo jasno ali se znanstvena revolucija zgodi nenadoma in kaj je enota, ki je podvržena revoluciji. Vendarle je priznal, da lahko traja dolgo, da se revolucija uresniči, kot vidimo iz primera uveljavitve Kopernikanskega sistema. Pozni Kuhn je začel poudarjati postopnost takih procesov, saj npr. leksikalna sprememba ni nujno velika, a imajo tudi majhne spremembe »lahko obsežne učinke« (RSS, 104; podobno 113–114). Stari način izvajanja znanosti se razcepi na številne novonastale posebnosti: stara domena pojavov postane razdeljen med različne nove discipline, kot velja tudi za osnovne metode, probleme in rešitve, ki so preživeli revolucijo. Gledano na ta način bi morale biti revolucije prikazane kot vozlišča speciacijskih dogodkov na filogenetskem drevesu; nastale posebnosti so veje, ki poženejo iz takšnih vozlov (Mladenović 2022, xxvi). Da bi to čim lažje razložil, je Kuhn uvedel pojem niše:

»Tisto, kar nadomešča en velik, od enega samega uma neodvisen svet, o katerem naj bi znanstveniki nekoč odkrili resnico, je raznolikost niš, znotraj katerih različne specialnosti izvajajo svoje raziskave. Niše so trdne, resnične, odporne na poljubne spremembe, kot so nekoč trdili za zunanji svet. Toda v nasprotju s tako imenovanim zunanjim svetom niso neodvisne od duha in kulture ter se ne seštevajo v enotno koherentno celoto.« (RSS, 120)

Analogija niše je izposojena iz biologije, a je Kuhn ne opredelil natančneje. Iz zgornjega citata vidimo njeno pomembnost pri konceptualizaciji znanosti, saj jo primerja z zunanjim svetom. Nišo lahko definiramo kot nekaj podobnega okolju, na katerega se morajo vrste prilagoditi, kot npr. temperatura in padavine, pri čemer lahko tudi vrste same vplivajo na okolje in ga oblikujejo. Zdi se, da je Kuhn pojem niše uvedel, ker mu je omogočil, da spremembe opiše skozi vedno večjo specializacijo disciplin. Kot opozori Kuukkanen »Ker se niše, v katerih se izvajajo znanosti, spreminjajo, ni fiksnega in stalnega neodvisnega sveta, ki bi mu vemoer ustrezale izjave in teorije.« (Kuukkanen 2021, 204). Tako nosilec resnice oz. znanstvene teorije, kot tisti, ki ustvarja resnico, svet znanstvenikov, se razvijata skupaj (RSS, 120). To je razlog, zakaj je korespondenčna teorija resnice v standardnem smislu pri Kuhnu neuporabna (Kuukkanen 2021, 215).

Kot opozarja Wrey je analogijo »niše« mogoče potisniti še dlje, da bi osmislili idejo, izraženo v SZR, da četudi se svet ne spremeni s spremembo paradigme, znanstvenik dela v drugem svetu (SZR, 112). Po nastanku nove discipline so prakse, leksikon, problemi in razlage, torej celotna »niša«, drugačni, čeprav se svet ni spremil (Wray 2011, 113–114). Gre za »čedalje tesnejše prilagajanje vse ožji in ožji niši«, tj. svetu, ki so se mu znanstveniki zmožni prilagoditi, pri čemer le-ta postaja »trdnejši«. Za specifično znanost je to edini svet v katerem lahko obstaja, deluje, svet za katerega je popolnoma prilagojena: »Kar … se razvija … so bitja in niše skupaj« (RSS, 102; podobno 120).

K razmisleku moramo pritegniti tudi specializacijo, ki omogoča širjenje znanstvenih posebnosti in zagotavljajo »boljši« občutek sveta. Kuhnov zastavek je potrebno razširiti tako, da so taksonomije medsebojno povezane v zapletenih prepletajočih se vzorcih, kjer so koncepti povezani med seboj in vgrajeni v leksikon. Moramo ga razširiti tako da se koncepti in znanje, ki jih vključujejo, porazdelijo med člane znanstvene skupnosti v smislu, da različni člani črpajo iz različnih delov medsebojno povezanih taksonomij. Enota, ki je podvržena speciaciji, je skupnost medsebojno komunicirajočih strokovnjakov, ki si delijo skupen leksikon. Speciacija predvideva, da nova področja razvijejo lastne leksikone, ki se rezultirajo v revijah, strokovnih društvih, laboratorijih, oddelkih, morda tudi univerzitetne katedrah – torej, da se popolnoma osamosvojijo. Obstajata dva načina, kako pride lahko do tega: ali se nova veja odcepi od »debla« ali pa nastane nova posebnost/anomalija iz prekrivanja med že obstoječima disciplinama. Ta razvoj razkriva vzporednico z evolucijsko teorijo: »Sčasoma postane diagram evolucije znanstvenih področij, posebnosti in subspecialnosti presenetljivo podoben diagramu biološkega evolucijskega drevesa« (RSS, 97–98).

Zgolj zožitev fokusa ne pomeni popolnega preloma s prejšnjo stopnjo znanstvenega razvoja. Kuukkanen zavrne zgodnji Kuhnov poizkus ponazoritve evolucijskega procesa s konceptom mutacije, saj po njegovem mnenju »mutacija« nakazuje, da je nastajajoča alternativa radikalno drugačna od predhodnika. Nasprotno, pozni Kuhn poudarja, da je selekcijski proces prilagoditven, kjer znanstveniki sebe in svoja orodja prilagodijo okolju (RSS, 98). Še pomembneje je, da v interdisciplinarnem smislu obstaja kontinuiteta, saj lahko stara taksonomija ali njeni deli ostanejo v uporabi v drugi, oz. novi, disciplini (Kuukkanen 2012, 139). Speciacija pomeni, da lahko samo eno ali dve (pod)polji doživita evolucijo, medtem ko preostala ostanejo nedotaknjena, kar je realnejše od obsežnih premen, kot so bile opisane v SZR. Ko se polje rodi, to ne povzroči nujno preobrazbe drugih področij ali disciplin, s čimer je revolucija zožena na lokalni pojav. Specializacija predstavlja boljše orodje in osredotočenost na določene probleme, kar ima za posledico večje število rešenih problemov v znanosti, ter odpiranje novih anomalij.

Zaključek

Kot je Kuhn zapisal že v SZR nobena paradigma popolnoma ne pojasnjuje sveta niti mu ni scela prilagojena, tako kot noben organizem ni popolnoma prilagojen svojemu okolju. Rezultat znanosti ni en sam od uma neodvisen svet, temveč množica svetov ali niš, naraščajočo specializacijo pa analogno primerja z biološkim vrstam, ki zasedajo različne niše. Tu ne gre za razvoj, ampak o spreminjanju oz. preoblikovanju, ki ni teleološko usmerjeno. Pri tem je temeljen pomen leksikona, ki ga skupnost izoblikuje. Kuhn se v poznih spisih premakne od globalnega soočanja k lokalnem, oz. mikroravni. Ta umik lahko pripišemo različnim razlogom, med katerimi ne gre prezreti ne le njegovih kritikov, ampak splošen odmik od velikih idej k manjšim enotam, za katere je lažje podati zaključne ugotovitve. Revolucije, ki so bile v zgodnji misli obsežne in so kazale na jasno diskontinuiteto, se spremenijo v speciacije majhnega obsega, ki bolj kot na prelom, kažejo na kontinuiteto. Pojem nesoizmerljivosti ima v premeni znanosti pozitivno, osrednjo vlogo, saj začne delovati kot mehanizem za izolacijo leksikonov različnih znanstvenih skupnosti, tako da se lahko pojavi nova posebnost, oz. specialnosti. Odmik od matične discipline ne pomeni preloma, ampak premeno, znanost pa ni definirana kot monolitno polje, vezano na edinstveno metodo, oz. paradigmo, ampak je razdeljena na številna področja, pri čemer pojem znanost deluje kot krovni pojem, ki ga lahko definiramo npr. s pomočjo Wittgensteinovih jezikovnih iger. Gre za nesistematično strukturo različnih posebnosti ali vrst, od katerih je vsaka odgovorna za drugačno področje pojavov in posvečena spreminjanju trenutnih prepričanj o svojem izbranem področju na načine, ki povečujejo natančnost.

Znanost ne napreduje teleološko »proti« pravemu razumevanju sveta, temveč se evolucijsko »odmika« od paradigme, ki ni več sposobna voditi praks znanstvene skupnosti, kar postopno vodi v spreminjanje znotraj le-te. Kuhn se je zavedal, da je Darwin – v nasprotju s hitro ali skokovito– zagovarjal postopne stopnje evolucije, pri kateri majhne, stalne spremembe v morfologiji vrst povzročijo novo vrsto, tj. speciacijo. Pri tem gre za nenehno revidiranje, in ne dodajanje, znanja.

Na koncu si velja v premislek zastaviti nekaj vprašanj: Kako dobesedno je mislil Kuhn to primerjavo? Koliko tempov je v evoluciji znanosti? Je taka znanost res koherentna? Ne gre mogoče tu za evolucijo, ki jo človek na vsake toliko »spodbudi« s kako revolucijo, genetsko izboljšavo, hibridom, do katerega po naravni poti ne bi prišlo? Kuhnova koncepcija evolucije je popreproščena (Renzi 2009), pri čemer se je osredotočil na tisto, kar mu je pri razlagi ustrezalo, ne da bi jo scela premislil. Že branje preglednih del nam odkriva, da je še veliko odprtih vprašanj, ki bi se jih dalo premisliti, kar je bil ugovor tudi nekaterih pripadnikov evolucijske epistemologije. Pojem evolucije je uporabil kot analogijo med podobno progresivnimi, a ne ciljno usmerjenimi procesi v razvojni biologiji in zgodovini znanosti. Marcum (2015, 146) poudarja, da se evolucijska epistemologija pri Kuhnu nanaša na razvoj idej, konceptov in znanstvenih teorij, ne pa na razvoj kognitivnih mehanizmov in zmožnosti, ki so podlaga za znanstveno prakso. Evolucijska epistemologija je torej teorija (razvojne) epistemologije in ne aplikacija razvojne biologije. Marcum zato kritizira Kuhna, ker se zanaša le na en sam, postopen tempo evolucijskega znanstvenega napredka, in trdi, da je dejansko več tempov (Marcum 2015, 145, 172).

Bistvo Kuhnovega argumenta je, da sta znanstvena praksa in njen svet med seboj opredeljena na enak način kot sta vrsta in niša. Kuhnova evolucijska analogija je poskus odmika od tradicionalnega diskurza, ki implicira statični objekt in njegovega opazovalca, v korist bolj pragmatičnega in dinamičnega pojmovanja znanosti, po katerem je znanost praksa v specifičnem okolju. Znanstveniki živijo v svojih nišah, se jim prilagajajo, jih spreminjajo, niša pa jim ponuja teoretični okvir za orientacijo znanosti kot prakse: »Skupine in skupinske prakse so tiste, ki sestavljajo svetove (in jih sestavljajo). In praksa nekaterih od teh skupin v svetu je znanost« (RSS, 103).

Literatura

KUHNOVA DELA:

(1998), Struktura znanstvene revolucije (SZR), Krtina Ljubljana.

(2000), The Road since Structure: Philosophical Essays, 1970–1993 (RSS), ur. J. Conant, J. Haugeland, Chicago: Chicago University Press.

(2022), Plurality of Worlds (PW), v: The last writings of Thomas S. Kuhn: incommensurability in science, ur. Bojana Mladenović, Chicago: Chicago University Press.

DRUGA DELA

Bird, Alexander (2018), Thomas Kuhn, Stanford Encyclopedia of Philosophy, https://plato.stanford.edu/entries/thomas-kuhn/#KuhnLateSemaIncoThes (zadnji dostop 6.4.2023)

Brad Wray, K. (2011), Kuhn’s evolutionary social epistemology, Cambridge: CUP.

Feyerabned, P. (1999). Proti metodi, Ljubljana: Studia Humanitatis.

Kuukkanen, J-M. (2012). “The Concept of Evolution in Kuhn’s Philosophy.” v: ur. V. Kindi, T. Arabatzis, Kuhn’s The Structure of Scientific Revolutions Revisited, 134–153. New York: Routledge.

Kuukkanen, J-M. (2021). »Truth, Incoherence, and the Evolution of Science«, v: Interpreting Kuhn: Critical Essays, ur. Brad Wray, K., Cambridge: CUP. 202-221.

Marcum, J.A. (2015b). Thomas Kuhn’s Revolutions: A Historical and an Evolutionary Philosophy of Science? London: Bloomsbury.

Mladenović Bojana (2022). »Editor’s Introduction«, v: The last writings of Thomas S. Kuhn: incommensurability in science, ur. Bojana Mladenović, Chicago: Chicago University Press. xi-xlviii.

Renzi, Barbara Gabriella (2009). »Kuhn’s Evolutionary Epistemology and Its Being Undermined by Inadequate Biological Concepts« Philosophy of Science, 76, 2. 143-159.