Uvod

Pred nedavnim je na Inštitutu Jožef Stefan potekala okrogla miza radijske oddaje Frekvence X pod naslovom: Kaj pa če se zmotijo znanstveniki?^[1]Jakob Bronowski, Znanost in človeške vrednote, 2000: revija za krščanstvo in kulturo, prevedel Matjaž Ravnik 122/123 (1999), str. 192-230. Pri zapisu v COBISS je prišlo do napake, tako da je … Continue reading Sogovorniki so bili dr. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, dr. Nina Gunde Cimerman, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, dr. Sara Talian Drvarič, Kemijski inštitut, dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in dr. Tadej Troha, ZRC SAZU, pogovor pa sta moderirala Maja Ratej in dr. Luka Snoj (celotni okrogli mizi lahko prisluhnete https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/175001526). Na samem začetku pogovora, je dr. Luka Snoj izpostavil delo, ki se ga sogovorniki v kasnejši diskusiji sicer niso dotaknili. Gre za razmislek Jacoba (Jakoba) Bronowskega Znanost in človeške vrednote, ki ga je prevedel fizik dr. Matjaž Ravnik. Delo je v izvirniku izšlo leta 1956, sestavljajo pa ga tri predavanja, ki jih je imel avtor na MIT (Massachusetts Institute of Technology) leta 1953. Delo je napisano kot esej, povod zanj pa je bil obisk Nagasakija leta 1945, ki je Bronowskega pretresel ter ga spodbudil k razmisleku o moči in pomenu znanosti za družbo.^[2]Predvsem druga svetovna vojna in izkušnja atomske bombe je marsikoga spodbudila k razmisleku o pomenu znanosti. Med številnimi avtorji naj izpostavim Carl G. Hempel, »Science and Human Values«, … Continue reading  V razmisleku si je prizadeval narediti znanost in tehnologijo zavezani človeškim vrednotam, tematiko svoje knjige pa opredelil kot »evolucijo sodobnih vrednot«, njihov začetek pa je postavil v čas renesanse in znanstvene revolucije (str. 216).^[3] Navedke iz dela navajam po slovenskem prevodu. Številke strani navajam v besedilu. Ostalo literaturo citiram v opombah.

V prispevku si bomo na kratko pogledali njegovo delo, ter predstavili njegov besedilo Znanost in človeške vrednote, ter na koncu ponudili primerjavo z Ludwikom Fleckom. Jacob Bronowski se je rodil leta 1908 na Poljskem, se kot otrok preselil v Nemčijo, ter kasneje v Veliko Britanijo, kjer je študiral matematiko na Cambridgeu.^[4]Podrobneje o njegovem delovanju in življenju: Ralph Desmarais, »Jacob Bronowski: a humanist intellectual for an atomic age, 1946-1956«, The British Journal for the History of Science 4 (2012) str. … Continue reading Predvsem je pomembno njegovo delovanje kot komunikator znanosti, kar potrjujejo s svojimi številnimi knjigami,^[5] Glej tudi njegovo delo The Identity of Man, The Natural History Presss, New York, 1965 kot tudi s pripravo dokumentarnega filma The Ascent of Man v produkciji BBC-ja.

Za razumevanje pomena vrednot v znanosti, je potrebno najprej razgrniti njegovo koncepcijo znanosti. Ključen miselni proces po Bronowskem je povezovanje, oziroma razmišljanje preko povezav, analogij, ki ga razdeli v tri korake: najprej se soočimo z nepovezanimi podatki, ki jih posredujejo čutila. Te v drugem koraku smiselno povežemo v celoto, čemur sledi tretji korak, prepoznavanje celote, ki zajema njeno poimenovanje in dojemanje kot simbola (str. 206), saj kot pravi Bronowski: »Svet človekovega razmišljanja in raziskovanja ne more preživeti, če mu vzamemo misel. Obratno, misel ne more preživeti brez simboličnih konceptov.« (str. 209). Znanstveno razmišljanje zaznamuje resnicoljubje, ki ga razume kot temeljni princip družbe (str. 220), saj resnice ne moremo ločiti od pomena (str. 217). Namreč: »Če sprejemom resnico kot individualno merilo, potem jo moramo razumeti kot cement, ki povezuje družbo v celoto,« medtem ko je razkroj načela resnice: »porazen občutek za tistega, ki si ne upa govoriti« (str. 214). Tu izpostavi delovanje znanosti v totalitarnih okoljih, kjer ni mogoče dvomiti o ugotovitvah. In ravno dvom je za Bronowskega, tako kot je bil za Descartesa in številne mislece, ključno gonilo znanosti in tista točka, ki omogoča svobodo. »Koncepti vrednot so nerazumljivi in težavni prav zato, ker z njimi hočemo doseči dve stvari: vključiti ljudi v družbo in hraniti zanje svobodo, ki jih ustvarja kot posameznike,« (str. 219), s čimer izpostavi dvojnost: človeku je za razvoj potrebna družba, a potrebuje toliko avtonomnosti, da lahko o tem dvomi. Dogmatična družba se trudi biti stabilna, kar dosega le s prisilo in strahom, saj: »Vsako pravo družbo drži pokonci občutek človeškega dostojanstva.« (str. 225)

Če se razmislek o delovanju znanosti kot skupnosti zdi danes skorajda samoumeven, je bil v obdobju, ko je Bronowski pisal o tem, še vedno bolj izjema kot pravilo. Sam meni, da je vse znanje zgrajeno v skupnosti (str. 220), saj posameznik ne more storiti ničesar sam, s čimer zavrne teorijo genija. Pri tem se opre na pomen skupnosti znanstvenikov, ki je: »preprosta, ker ima cilj, ki jo usmerja: raziskovanje resnice.« (str. 227), s čimer izpostavi znanstvenike kot ljudi brez drugih interesov, kar je zastavljeno naivno. Ključno vprašanje vsake družbe je, kako najti kompromis med »človekom in ljudmi. Posameznega znanstvenika mora spodbujati k samostojnosti, znanstveno skupnost pa k tolerantnosti. Iz teh osnovnih principov, ki ustvarjajo primarne vrednote, si po korakih sledi cela vrsta vrednot: različnost mnenj, svoboda misli in besed, pravičnost, čast, človeško dostojanstvo in samospoštovanje.« (str. 227) Znanstvena skupnost ni le posnetek družbe, ampak agens, ki omogoča njeno delovanje, saj so: »njene vrednote, ki izhajajo iz pristopa k raziskovalnem delu, ustvarile ljudi, ki znanost gradijo kot živo, stabilno in nepodkupljivo skupnost,« (str. 226) oziroma kot zapiše nekoliko prej: »Skupnost znanstvenikov mora biti demokratična. Pri življenju se ohranja in raste samo zaradi trajne razpetosti med nekonformizmom in spoštovanjem, med neodvisnostjo in tolerantnostjo do nazorov drugih. Bistvo vsakega etičnega problema je združiti osebne in družbene potrebe.« (str. 223) Pri Bronowskem lahko v znanost vstopi vsakdo, in vsakdo lahko tudi spregovori, pri čemer so si glasovi enakopravni, dokler sledijo osnovnim vrednotam znanosti. Tak pogled je idealističen, sploh če vemo, kako pomembno je, kdo govori (na primer ustanova s katere prihaja raziskovalec, njegov položaj v hierarhiji, prostor kjer govori), kar seveda pogojuje razdeljevanje sredstev in ustvarja spiralo ponavljajočih se vzorcev. Idealiziran je tudi njegov pogled o znanstveni skupnosti kot gonilu in vzoru družbe. Znanost družbi lahko marsikaj ponudi, kar je bilo predstavljeno tudi na okrogli mizi Kaj pa če se zmotijo znanstveniki?. Ne moremo, in tudi ne smemo prevzeti mnenja, da je ravno znanost tista. Znanstvenik je človek iz mesa in krvi, ki ga vodijo različni interesi, pred čemer se na primer ni slepil Ludwik Fleck, ki ga bomo vpeljali v nadaljevanju. Bronowski na primer izpostavi krepostno vedenje znanstvenikov: ne goljufajo, ne poskušajo prepričati za vsako ceno, ne podrejajo se predsodkom in avtoritetam. Že prevajalec besedila, fizik dr. Matjaž Ravnik, je tu dodal lastno opombo: »Preveč idilična slika, ki izginja iz moderne tržno naravnane znanosti.« (str. 224) S tako argumentacijo Bronowski danes težko prepriča.

A vrnimo se k njegovim argumentom. Kot opozarja, pri tem ne gre za nadpovprečne kvalitete znanstvenikov, ampak za zasnovo skupnosti (str. 221), saj znanstvena skupnost znanstvenike pripravi, da delujejo tako. Z nasprotnim delovanjem bi bili iz nje izločeni. Svoje vrednote črpajo iz raziskovalne prakse, za katero so te vrednote hkrati že pogoj, s čimer se Bronowski zaplete v tavtološkost, saj ne zapiše, kako bi jih lahko pridobili: naj nam bodo privzgojene v okviru študijskih let ali naj gre za nezavedno učenje med delom? (str. 222). V eseju poudari tudi prirojeno resnicoljubnost znanstvenikov, ki je spet nekaj, kar je pogojeno s skupnostjo, v kateri se nahajamo. Kljub naivnosti, se lahko strinjamo z Bronowskim, da so samostojnost, originalnost, nekonformizem, svoboda in tolerantnost osnovne vrednote znanosti, ki jih ta hkrati zahteva in oblikuje (str. 223), pri čemer izpostavi predvsem pomen tolerantnosti, ki mora temeljiti na spoštovanju in ne na indiferentnosti do Drugega (str. 224).

Zaradi številnih vrednot, ki jih oblikuje skupnost znanstvenikov, je ta celo pomembnejša od njihovih odkritij. Od znanosti se ne učimo njene tehnike, ampak njenega duha: »neustavljive želje po raziskovanju« (str. 230). Kot pravi Bronowski, se znanstvena tehnika lahko nekaj časa izvaja tudi brez znanstvenega duha, vendar znanost ni mehanizem, ampak človeški proces, ki ne predstavlja množice ugotovitev, ampak njihovo iskanje (str. 224). Pomembnejša od ciljev je pot, pri čemer je ključna resnica, ki je pogonska sila znanosti (str. 222) in je z njo izjemno tesno povezana. Resnica je namreč: »v znanosti prešla v navado, ne kot dogma, ampak kot proces,« s čimer se je po mnenju Bronowskega razvila etika znanosti: »ki izvira neposredno iz njene lastne dejavnosti« (str. 223). Kot zapiše na samem zaključku eseja, niso vrednote: »po katerih naj živimo, pravila pravičnega in nepravičnega obnašanja, ampak so tiste globlje razsvetlitve, v luči katerih se pravica in krivica, dobro in zlo, namen in sredstva pokažejo v grozljivi ostrini.« (str. 230)

Primerjava Bronowskega z Ludwikom Fleckom

Kot primerjavo Bronowskemu, lahko ponudimo razmislek Ludwika Flecka, ki se je v svojem razmisleku dotaknil tudi vprašanja demokratičnosti znanosti. Naj na kratko predstavimo Flecka in njegovo misel: Ludwik Fleck (1896-1961) je bil poljski zdravnik in filozof znanosti, ki je najbolj znan po svoji teoriji miselnih slogov in miselnih kolektivov, ki jo je predstavil v knjigi Nastanek in razvoj znanstvenega dejstva iz leta 1935.^[6] Delo je dostopno tudi v slovenskem prevodu, ki je leta 2022 izšel pri založbi Krtina. Pri Flecku spoznavanje poteka v družbeno-zgodovinskem kontekstu, ki ga sam razume preko mišljenjskih kolektivov, ki jih lahko razumemo kot »skupnost ljudi, ki si izmenjujejo misli oziroma so si v odnosu vzajemnega mišljenjskega učinkovanja,« in je pri Flecku nosilec »zgodovinskega razvoja nekega mišljenjskega področja, neke določene zaloge vednosti in kulturnega stanja, torej nekega posebnega mišljenjskega sloga.«^[7] Ludwick Fleck: Nastanek in razvoj znanstvenega dejstva, Krtina: Ljubljana 2022, str. 57. Drugi ključen pojem pa je pojem mišljenjskega sloga, s katerim Fleck označuje posebne vzorce govorjenja, mišljenja, odločanja, zaznavanja itd., ki so se porajali in uveljavili v izbranem mišljenjskem kolektivu, s čimer želi zajeti človeško kognicijo v kar najširšem možnem smislu, in se ne omejiti zgolj na znanost. Nekaj podobnega si želi tudi Bronowski, ko primerja povezovanje med različnimi področji.

Kot je izpostavil Fleck, je demokratičnost nujen pogoj znanosti, kot tudi njena največja krhkost, saj je odprta, demokratična znanost hitro tarča neznanstvenih (še posebej političnih) vplivov, ki bi si jo radi podredili. Kot je izpostavil, znanost vsakomur dovoljuje, da izvaja eksperimente, in prav vsak eksperiment je potreben za izgradnjo širše slike, ne glede na to, kdo ga izvede. V knjigi Nastanek in razvoj znanstvenega dejstva je Fleck znanstvenike pozval, naj sledijo načelu pluralis modestiae in se umaknejo v ozadje, saj je uspeh posledica delovanja celotnega kolektiva, kar je eden temeljnih pogojev demokratične znanosti. Znanost je demokratična tudi zato, ker gre za »večno« delo, ki se nikoli ne zaključi, in je podobna reki, ki preči lastno strugo, s čimer kaže lastno odprtost. Fleckove želje po demokratizaciji znanosti moramo videti kot poziv k ustvarjanju odprte, demokratično zasnovane znanosti, ki ne bi bila pod nadzorom ene prevladujoče metode. Tu velja spomniti na njegovo misel: »Najvišji kriterij je spoštovanje vsakogar: vsakdo lahko diskutira o vsaki resnici.«^[8]„The Problem of Epistemology“ [1936], v: Cognition And Fact: Materials On Ludwik Fleck, ur. Robert S. Cohen; Thomas Schnelle, Dordrecht: D. Reidel, 1985, 79-112, 103. Sklicevanje na demokratičnost je potrebno ovrednotiti v okviru zgodovinskega trenutka, v katerem je Fleck živel. Trideseta leta 20. stoletja je zaznamovala rast nedemokratičnih režimov (v enem takih je živel tudi sam), zato moramo v tem videti upor konkretnemu položaju. Najjasneje to izrazi v besedilu „Znanost in socialni kontekst“, ki je izšlo leta 1939, le nekaj mesecev pred nacistično okupacijo Poljske. V njem je opozoril na pomen vere in rase (kar je občutil tudi na lastni koži) pri znanstvenem raziskovanju. To kaže na izjemno ranljivost znanosti, na možnost manipulacije in slednjič tudi podreditve znanstvenega aparata določeni politični ideji. Demokratičnost znanosti zato ni le gola floskula, ampak ključni pogoj normalnega razvoja znanosti, ki preprečuje, da bi se znanost razvila v golo ideologijo oz. politizirano znanost. Znanosti ne ogrožajo le nedemokratični režimi, ampak tudi poseganje v delo znanstvenikov s strani industrije in države, kar jih spreminja v koristno orodje.

Zaključek

Mišljenje Bronowskega zaznamuje holistična predstava, da človekovega delovanja ni mogoče ločiti na manjše enote, ki ne bi bile povezane, ampak je vse povezano – tako znotraj posameznika kot skupnosti. Čeprav Bronowski ne gre v smer, ki jo je na primer ubral Fleck, ki je poskušal pokazati na prepletenost in pogojenost znanosti z zunanjimi vplivi in dejavniki, ki so bili dojeti kot »neznanstveni«, se Bronowski osredotoči na vrednote, ki jih znanost oblikuje, in ki oblikujejo znanost. Tu izpostavi podobnosti med umetnostjo in znanostjo, ki ju vidi kot dve plati istega kovanca, pri čemer se osredotoči na kreativnost obeh, kot tudi princip resnicoljubnosti. Znanost je pomagala počlovečiti naše vrednote, enako kot tudi druge ustvarjalne aktivnosti, ki so zrasle iz renesanse (str. 228), v katero postavlja splošno prenovo človeškega. V kasnejših delih je Bronowski svoj razmislek razširil in prostor namenil tudi razpravi o vrednotah, ki niso ustvarjene s prakso znanosti – nežnosti, prijaznosti, človeške intimnosti in ljubezni.

Razmislek, ki se nam danes zdi povsem samoumeven, je pred 60 leti pomenil resno kritiko prevladujočih načinov razmišljanja. Čeprav moramo priznati, da so predstave, ki se pojavljajo pri Bronowskem idealistične, je v njih kal resnice. Čeprav nad položajem v sodobni znanosti ne moremo biti navdušeni, se lahko strinjamo z mnenjem, da je znanost nekaj več kot zgolj raziskovanje. Kljub temu, da se v znanosti pojavljajo različne prevare, kot je prirejanje rezultatov, manipuliranje s podatki itd., lahko rečemo, da znanstvena skupnost večinsko ne ravna tako. Znanost odraža in sooblikuje dogajanje v družbi, tako da premiki na področju znanosti vodijo tudi k premikom na drugih področjih.