Gre za delovni prevod dela prvega poglavja Znanosti in modernega sveta (Science and the Modern World), ki jo je Alfred North Whitehead objavil v letu 1925.

Prevedel: Sebastjan Vörös

---

Napredek civilizacije ne pomeni premočrtnega drsenja proti boljšemu. Takšen je le vtis, ki ga dobimo, če si napredek ogledujemo z dovolj velike razdalje. Toda širni razgledi vse preradi zakrijejo podrobnosti, na katerih počiva naše razumevanje celotnega procesa. Če upoštevamo več tisoč let, skozi katera se razleza človeška zgodovina, sprevidimo, da se v njej z dokajšnjo naglico vrstijo vedno nova obdobja: odmaknjena ljudstva se na vsem lepem vpnejo v osrednji tok zgodovine, tehnološka odkritja preobrazijo ustroj človeškega življenja, preprosta umetnost se nanagloma razraste v celovito potešitev estetskega vzgiba, vélika verstva v prosvetiteljski mladosti med narodi širijo nebeški mir in Gospodov meč.

16. stoletje po našem štetju je bilo priča razkroju zahodnega krščanstva in vzponu sodobne znanosti. To je bil čas vrvenja. Nič se ni razrešilo, marsikaj se je odprlo: novi svetovi, nove zamisli. Na področju znanosti nam lahko kot reprezentativna lika služita Kopernik in Vezalij, ki poosebljata novo kozmologijo in pomen, ki ga znanost pripisuje neposrednemu opazovanju. Giordano Bruno velja za mučenika časa, čeprav vzrok njegovega trpljenja ni bila znanost, temveč na prosti domišljiji osnovana spekulacija. Brunova usmrtitev leta 1600 je obeležila vstop v prvo stoletje sodobne znanosti v strogem pomenu besede. Hkrati pa se je drži nezavedna simbolika, saj je bil ton, na katerega je bila uglašena kasnejša znanstvena misel, do tovrstnih občih spekulacij sumničav. Reformacijo lahko kljub vsej njeni odmevnosti označimo za gibanje, zamejeno na evropska ljudstva. Celó vzhodno krščanstvo je nanj gledalo z izrazito distanco. Povrhu takšne motnje v zgodovini krščanstva in drugih verstev niso nič novega. Če si to véliko revolucijo ogledamo skozi prizmo celotne zgodovine krščanske Cerkve, vidimo, da v človeško življenje ni vnesla nobenega novega počela. Najsi dobra ali slaba, šlo je za obsežno preobrazbo religije in ne za njeno rojstvo. Tudi sami reformatorji so vztrajali na tem, da zgolj obujajo, kar je bilo pozabljeno.

Vzpon sodobne znanosti je bil nekaj povsem drugega in se je v vseh ozirih razlikoval od sodobnega verskega gibanja. Reformacija je bila ljudska vstaja, ki je Evropo za poldrugo stoletje prepojila s krvjo. Po drugi strani pa so bili začetki znanstvenega gibanja zamejeni na manjšino znotraj intelektualne elite. V času, ki je bil priča tridesetletni vojni in ga je zaznamovala vladavina vojvode Albe na Nizozemskem, je bilo največ, kar je doletelo znanstvenike, to, da je bil Galilej lahno okrcan in obsojen na častni hišni pripor, v sklopu katerega je spokojno izdihnil v domači postelji. Dejstvo, da se je Galilejeva obsodba vtisnila v spomin, kot se je, priča o tihem pričetku najintimnejše nazorske preobrazbe, ki jim je bilo doslej priča človeštvo. Vprašljivo je, ali se je, odkar se je dete rodilo v jaslih, še kdaj zgodilo kaj tako odmevnega, ne da bi ob tem prišlo do domala kakršnegakoli pretresa.

(De Es Schwertberger, Periode 1: Die Suche (1960 – 1970), vir: dees.at)

Osrednja teza mojih predavanj bo, da je tiha rast znanosti našega duha odela v tako rekoč popolnoma nove barve, kar pomeni, da so se načini mišljenja, ki so v preteklih časih veljali za izjemne, zdaj na široko razkropili po vsem izobraženem svetu. To odevanje mišljenja v nove barve je med evropskimi ljudstvi potekalo več stoletij, dokler ni naposled doseglo vrhunec v nenadnem razvoju znanosti in se ob tem, ko je privzelo svojo najnaravnejšo obliko, še dodatno okrepilo. Nova miselnost, ki se je ob tem porodila, po pomembnosti celo prekaša novo znanost in novo tehnologijo, saj je predrugačila metafizične predpostavke in domišljijske zastavke naših umov, tako da so poslej stari dražljaji pričeli porajati nove odzive. Morda je moja prispodoba z barvami premočna. Kar imam v mislih, je tista lahna sprememba v značaju neke stvari, ki pa to stvar popolnoma preobrazi. To spremembo natančno ponazori stavek iz enega od objavljenih pisem Williama Jamesa, tega ljubkega genija, ki med zaključevanjem Načel psihologije [Principles of Psychology] svojemu bratu Henryju Jamesu zapiše: “Vsak moj stavek mora biti spočet v ognju nepoenostavljivih in neomajnih dejstev.”

Ta novi odtenek, ki se ga je navzel sodobni duh, se izraža v silovitem in strastnem zanimanju za odnos med nepoenostavljivimi in neomajnimi dejstvi ter splošnimi načeli. Po vsem svetu in v vseh obdobjih srečamo praktično naravnane posameznike, ki se ukvarjajo z nepoenostavljivimi in neomajnimi dejstvi; po vsem svetu in v vseh obdobjih srečamo posameznike filozofskega nagiba, ki se ukvarjajo s pletenjem splošnih načel. Kar dela našo sodobno družbo edinstveno, pa je ravno spoj strastnega zanimanja za nadrobna dejstva in enako resne predanosti abstraktnim posplošitvam. Če je namreč v preteklosti do tega spoja prišlo poredkoma in domala kakor po naključju, je v sodobnem času postalo opisano ravnovesje duha del tradicije, ki prežema kultivirano misel. Je začimba, ki daje življenju sladkost. Temeljno poslanstvo univerz je, da to tradicijo kot utečeno dediščino posredujejo iz roda v rod.

Naslednja značilnost, po kateri se znanost razlikuje od evropskih gibanj v 16. in 17. stoletju, je njena univerzalnost. Sodobna znanost je privekala na svet v Evropi, a domuje po celem svetu. V zadnjih dveh stoletjih je prišlo do dolgotrajnega in zmedenega vpliva zahodnih načinov mišljenja na azijsko civilizacijo. Modreci z Vzhoda so se spraševali in se še zmeraj sprašujejo, kaj je tista življenje uravnavajoča skrivnost, ki bi jo bilo mogoče prenesti z Zahoda na Vzhod, ne da bi ob tem prišlo do nečimrnega uničenja lastne dediščine, ki jo imajo povsem upravičeno tako zelo v čislih. Vse bolj očitno postaja, da sta tisto, kar more Zahod dati Vzhodu, prav znanost in znanstveni nazor. Omenjena dejavnika je namreč mogoče prenašati z države v državo, z ljudstva na ljudstvo povsod, kjer imamo opraviti z racionalno družbo.

V tem ciklu predavanj se ne bom spuščal v podrobnosti znantvenega odkritja. Moja osrednja tema bo vneme poln duh, ki preveva sodobni svet, njegove daljnosežne posplošitve in vpliv, ki ga ima na druge duhovne silnice. Zgodovino lahko beremo na dva načina: naprej in nazaj. Zgodovina misli potrebuje oba pristopa. Da bi razumeli neko “mnenjsko klimo” – če naj mi bo dovoljeno, da si sposodim ta posrečeni izraz, nastal izpod peresa avtorja iz 17. stoletja -, moramo vzeti pod drobnogled njegove predhodnike in preglavice. V tem duhu bom zato v današnjem predavanju pretresel nekaj predhodnikov našega sodobnega pristopa k proučevanju narave.

Najprej bi želel naglasiti, da lahko pride do razvoja žive znanosti samo, če je hkrati prisotno široko razprostranjeno instinktivno prepričanje v red stvari, predvsem red narave. Besedo “instinktiven” uporabljam namenoma. Prav malo namreč šteje, kaj ljudje govore z besedami, če se njihova dejanja pokoravajo utečenim instinktom. Res je sicer, da lahko besede instinkte sčasoma izničijo, a dokler se to ne primeri, ne štejejo kaj prida veliko. Ta opazka je pomembna zlasti z ozirom na zgodovino znanstvene misli. Kajti videli bomo, da je od Huma naprej v znanstveni filozofiji postalo modno zanikovati racionalnost znanosti. To ugotovitev je mogoče razbrati s samega površja Humove filozofije. Vzemimo, denimo, naslednji odlomek iz razdelka IV njegovega Raziskovanja človeškega razuma:

“Skratka, vsak učinek je dogodek, ki se razlikuje od svojega vzroka. Zato ga ni mogoče odkriti v vzroku in to, kar si o njem a priori zamislimo ali predstavljamo, mora biti povsem poljubno.”

Če vzrok v sebi ne vsebuje nobene informacije o učinku, kar pomeni, da je to, kar si o njem a priori zamislimo, povsem naključno, iz tega nemudoma sledi, da znanost ni mogoča, razen v smislu vzpostavljanja povsem naključnih povezav, ki ne najdejo nobenega zagotovila v intrinzični naravi vzroka ali posledice. V splošnem velja, da se je med znanstveniki uveljavila ta ali ona različica Humove filozofije. In vendar je bila znanstvena vera kos izzivu, pred katerega je bila postavljena, in je potihoma spodjedla filozofsko goro, ki ji je kradla sapo.

Glede na nenavadno protislovje, ki prežema znanstveno mišljenje, je prvobitnega pomena, da proučimo predhodnika vere, ki je imuna na zahteve po konsistentni racionalnosti. To pomeni, da moramo pojasniti, kako je prišlo do vzpona instinktivne vere v to, da se vsak posamezen pripetljaj pokorava redu narave.

Ta vera nam je seveda vsem skupna, zato smo prepričani, da razlog zanjo leži v poznavanju njene resničnosti. Toda oblikovanje neke splošne ideje, denimo ideje o redu narave, pa tudi dojetje njenega pomena in uzrtje njene uprimeritve v celi vrsti pojavov ne izhajajo nujno iz resničnosti te ideje. Ljudje smo obdani s celo vrsto vsakdanjih dogodkov, a se zanje ne zmenimo. Le skrajno nenavadni umi so zares zmožni analize očitnega! V tem duhu bi želel proučiti stopnje, skozi katere je ta analiza postala eksplicitna in naposled pustila neizbrisen pečat na izobraženih umih Zahodne Evrope.

Pojavi, ki se v življenju redno ponavljajo, so seveda preveč v oči bijoči, da jih ne bi zapazili celo najmanj razumni med nami, in so svoj pečat  še pred rojstvom racionalnosti pustili na živalskih instinktih. Mislim, da ni potrebno izgubljati preveč besed ob opazki, da se določena splošna stanja narave v grobih obrisih ponavljajo in da se je človeška narava tem spremembam prilagodila.

Obstaja pa tudi dopolnilno dejstvo, ki ni nič manj resnično in nič manj očitno, namreč da se nič ne ponovi v popolnoma enaki obliki. Dan ni enak dnevu, zima ni enaka zimi. Kar je prešlo, je prešlo za vekomaj. Človeštvo si je zato izgotovilo praktično filozofijo, ki se zanaša na splošne ponovitve, a se obenem zaveda, da dejstva, ki se rojevajo iz skrivnostne maternice stvari, presegajo meje razuma. Ljudje pričakujejo, da bo sonce vzšlo – in vendar duh veje, kjer hoče.

(De Es Schwertberger, Periode 2: Stein der Weisen (1970 – 1980), vir: dees.at)

Seveda že od klasične grške civilizacije naprej najdemo ne le posameznike, temveč kar cele skupine nadebudnežev, ki te neizbrisljive iracionalnosti niso bili pripravljeni sprejeti. Ti posamezniki so skušali vse pojave razložiti kot posledico reda stvari, ki naj bi se mu pokoravala vsaka, še tako majhna reč. Nadarjeni misleci, kot so Aristotel, Arhimed ali Roger Bacon, so bili bržkone v posesti polnokrvne znanstvene miselnosti, ki instinktivno privzema, da je vse reči, velike in majhne, mogoče pojmiti kot uprimeritve splošnih načel, ki vladajo v naravnem redu.

Vendar pa pred zaključkom srednjega veka med splošno izobraženo javnostjo za takšno idejo ni bilo dovolj goreče vneme in dovolj poglobljenega zanimanja, da bi prišlo do nepretrganega dotoka posameznikov z zadostnimi zmožnostmi in priložnostmi za usklajeno iskanje in odkrivanje teh hipotetičnih načel. Bodisi so ljudje v takšna načela dvomili, bodisi so dvomili, da bi jim jih uspelo odkriti, bodisi se zanje niso zmenili, bodisi se, če so jih slučajno že odkrili, niso zavedali njihovega praktičnega pomena. Če upoštevamo vse priložnosti in ves čas, ki so bili na voljo v tej visoko razviti civilizaciji, ostaja nesporno, da je bilo iskanje načel, iz kakršnegakoli že razloga, medlo. Zakaj se je tempo v 16. in 17. stoletju na vsem lepem pohitril? Ob koncu srednjega veka smo priča rojstvu nove miselnosti. Odkritja so spodbudila razmislek, ta je pospešil fizično spekulacijo, grški manuskripti pa so razkrili, kaj vse so odkrili že antični misleci. In čeprav je Evropa leta 1500 vedela manj  kot je leta 212* pr. Kr. umrli Arhimed, je bila leta 1700 spisana Newtonova Principia, svet pa je smelo zakoračil v novo dobo.

Obstajajo civilizacije, v katerih se je nenavadno ravnovesje duha, potrebno za nastop znanosti, pojavilo le občasno in so bili zato njihovi znanstveni sadovi zgolj borni. Več ko denimo vemo o kitajski umetnosti, literaturi in filozofiji življenja, bolj cenimo vršace, na katere se je tej civilizaciji uspelo povzpeti. Bistroumni, izobraženi ljudje so več tisočletij svoja življenja posvečali potrpežljivemu študiju. Če upoštevamo dolžino pretečenega časa in obseg tamkajšnjega prebivalstva, postane očitno, da je kitajska civilizacija največja, kar jih je človeštvo kadarkoli videlo. Povrhu ni nobenega razloga, da bi podvomili v intrinzično zmožnost na Kitajskem živečih posameznikov za gojenje znanosti. In vendar je kitajski doprinos k znanosti tako rekoč zanemarljiv. Zelo vprašljivo je, ali bi Kitajska, če bi jo pustili, da gre lastno pot, kadarkoli zares napredovala v znanosti. Enako velja za Indijo. In če bi Perzijcem uspelo usužnjiti Grke, je vse prej kot očitno, ali bi do razcveta znanosti prišlo celo v Evropi. Rimljani na tem področju niso pokazali neke pretirane izvirnosti, pa tudi Grki, čeprav veljajo za utemeljitelje znanstvenega gibanja, slednjega niso ohranjali pri življenju s tistim gorečim zanimanjem, ki ga je izkazovala sodobna Evropa. Pri tem ne namigujem na zadnjih nekaj generacij evropskih ljudstev na obeh straneh oceana, temveč na ožjo Evropo v času reformacije, ujeto v primež vojn in verskih razprtij. Poglejmo si, kakšen je bil svet vzhodnega Sredozemlja, segajoč od Sicilije do Zahodne Azije, v časovnem intervalu približno 1400 let, med smrtjo Arhimeda [leta 212 pr. Kr.] in tatarskimi vdori. Povsod vojne, revolucije, obsežni verski prevrati – a nič znatno hujšega od vojn, ki so po Evropi divjale v 16. in 17. stoletju. Pred nami se izrisuje vélika, bogata civilizacija, ki je v sebi združevala poganstvo, krščanstvo in mohamedanstvo. V tem času je znanost pridobila na marsikateri novosti. Toda v splošnem je bil napredek počasen in vijugav, renesančni misleci pa so – izvzemši polja matematike – začenjali tam, kjer se je Arhimed ustavil. Bilo je sicer nekaj napredka na področju medicine in astronomije, a je bil celokupen izplen v primerjavi s čudovitimi uspehi v 17. stoletju dokaj pičel. Primerjajmo samo, recimo, napredek znanstvene vednosti od leta 1560, torej tik pred rojstvom Galileja in Keplerja, do leta 1700, ko je bil Newton na vrhuncu svoje slave, z napredkom v že omenjenem antičnem obdobju, ki je trajal desetkrat dlje.

Pa vendar – Grčija je bila mati Evrope, zato moramo, če želimo prodreti do izvora sodobnih idej, svojo pozornost usmeriti k njej. Vsi vemo, da je na vzhodni obali Sredozemskega morja prišlo do ustanovitve cvetoče šole jonskih filozofov, ki so se živo zanimali za teorije o naravi. Zamisli teh filozofov so nam bile posredovane po Platonu in Aristotelu, ki sta jih s svojo nadarjenostjo še dodatno obogatila. A izvzemši Aristotela – in pri tem gre za nezanemarljivo izjemo – omenjeni miselni šoli ni nikoli uspelo razviti polnokrvne znanstvene miselnosti. V nekem smislu ga je celo prekašala. Grški duh je bil filozofski, luciden, logičen. Njegovi predstavniki so si praviloma zastavljali filozofska vprašanja: Kaj je podstat narave? Je to ogenj, zemlja, voda? Gre za kombinacijo dveh, nemara celo vseh treh prvin? Ali pa imamo opraviti z nenehno premeno, ki je ni mogoče zvesti na neko statično materijo? Grke je močno zanimala matematika. Odkrili so njeno splošnost, analizirali njene premise in s strogim deduktivnim sklepanjem odkrili vrsto pomembnih teoremov. Bili so obsedeni z iskanjem splošnosti. Zahtevali so jasne, drzne ideje in strog razmislek. Vse to je bilo odlično, vse to je izkazovalo globoko nadarjenost, vse to je bila prvovrstna priprava za kasnejši razvoj. In vendar to še ni bila znanost, kot jo poznamo danes. Potrpežljivo, nadrobno opazovanje še zdaleč ni bilo tako razširjeno. Grški duh ni bil ukrojen za zmedo in negotovost domišljije, ki predhodita uspešnim induktivnim posplošitvam. Grki so bili lucidni, drzni misleci.

Bile pa so seveda tudi izjeme – in to na samem vrhu (denimo, Aristotel in Arhimed). Kar se tiče potrpežljivega opazovanja, naj omenim zgolj takratne astronome. Ti so proučevali zvezde z matematično natančnostjo in se navduševali nad majhnim številom pobeglih planetov.

(De Es Schwertberger, Periode 2: Steinmensch (1970 – 1980), vir: dees.at)

Vsaki filozofiji daje njeno edinstveno barvo skrivno domišljijsko ozadje, ki ni nikoli eksplicitno navzoče v njenih miselnih vijugah. Grško razumevanje narave oz. vsaj kozmologije, ki so ga po Grkih prevzele kasnejše generacije, je bilo v osnovi dramaturško. Iz tega ne sledi, da je bilo napačno, temveč le, da je bilo izrazito dramaturško navdahnjeno. Grki so naravo pojmili po vzoru dramske igre, ta pa naj bi uprizarjala stekanje splošnih idej proti nekemu cilju. Ustroj narave je vsaki stvari zagotovil njen edinstven smoter. Če je bilo središče univerzuma cilj gibanja vseh težkih stvari, so bile nebesne sfere cilj gibanja stvari, katerih narava jih je vzgibala kvišku. Nebesne sfere so bile namenjene neminljivim in neustvarljivim, nižji predeli minljivim in ustvarljivim rečem. Narava je bila dramska igra, v kateri je vsaka stvar igrala svojo vlogo.

Nikakor ne trdim, da bi Aristotel prikazano sliko sprejel brez resnih zadržkov, zlasti takih, ki bi jih izrazili tudi mi sami. Toda šlo je za sliko, ki jo je kasnejša grška misel izluščila  iz Aristotela in jo je posredovala srednjemu veku. Glavni učinek, ki ga je takšno domišljijsko uokvirjanje imelo na razumevanje narave, je bilo zavrtje historičnega duha. Če je tisto, kar zares šteje, cilj – zakaj bi se sploh trapili z začetkom? Reformacija in znanstveno gibanje sta bila dva vidika historičnega upora, prevladujočega intelektualnega gibanja v pozni renesansi. Sklicevanje na izvore krščanstva in sočasno sklicevanje Francisa Bacona na učinkujoče vzroke napram končnim vzrokom sta bili dve plati istega miselnega gibanja. To je bil tudi razlog, zakaj so Galilej in njegovi nasprotniki, kot lahko razberemo iz Dialoga o dveh glavnih sistemih sveta, govorili drug mimo drugega.

Če Galilej v Dialogu kar naprej razpreda o tem, kako se stvari zgodijo, pa se njegovi nasprotniki ponašajo z zaokroženo teorijo o tem, zakaj se zgodijo. Žal teoriji nista privedli do enakih rezultatov. Medtem ko Galilej vztraja pri “nepoenostavljivih in neomajnih dejstvih”, njegov nasprotnik Simplicius niza razloge, ki se – vsaj njemu samemu – zdijo docela zadovoljivi. Predstava, da je šlo pri historičnem uporu za sklicevanje na razum, je popolnoma zgrešena. Ravno nasprotno – šlo je za skrajno protiintelektualistično gibanje, za vrnitev h kontemplaciji golega dejstva, kontemplaciji, ki je temeljila na odmiku od toge racionalnosti srednjeveške misli. S to izjavo zgolj povzemam, kar so v tistem času trdili zagovorniki starega režima. V četrti knjigi Zgodovine tridentinskega koncila [History of Council of Trent], nastali izpod peresa očeta Pavla Sarpija, denimo piše, da so leta 1551 papeški legati, ki so predsedovali koncilu, odredili sledeče: “Da morajo bogoslovci priličiti svoja mnenja svetim spisom, apostolski tradiciji, svetim in priznanim koncilom ter odlokom in avtoriteti svetih očetov; da morajo biti redkobesedni, se ogibati odvečnim in nekoristnim vprašanjem ter sprevrženim domnevam … Ta odredba ni bila po godu italijanskim bogoslovcem. Ti so trdili, da gre za noviteto in da obsoja sholastično bogoslovstvo, ki v vseh tegobah posega po razumu, pa tudi, ker [po tej odredbi] ni bilo zakonito postopati, kot so postopali sv. Tomaž [Akvinski], sv. Bonaventura in drugi znameniti možje.”

Nemogoče je ne sočustvovati z italijanskimi bogoslovci, ki so branili barve na propast obsojenega nebrzdanega racionalizma. Protestantje so se jim postavili po robu, papež jih ni uspel ubraniti, koncilski škofje pa jih še razumeli niso. Kajti le nekaj stavkov po zgornjem navedku beremo: “Čeprav so mnogi tožili [tj. nad odredbo], so njihove tožbe padla na gluha ušesa, saj so očetje [tj. škofje] praviloma želeli videti, da se o vprašanju upravičenja kakor tudi o drugih, že obravnavanih tematikah ne govori na zavit, temveč razumljiv način.”

Ubogi zapozneli medievalisti! Raba razuma jih je naredila nerazumljive celo za prevladujoče sile lastnega časa! Miniti bo moralo več stoletij, preden bo razumu uspelo razmehčati neovrgljiva dejstva, v vmesnem času pa je nihálo počasi in odločno níhalo v drugo skrajnost – skrajnost historične metode.

Triinštirideset let po tem, ko so italijanski bogoslovci spisali omenjeni memorandum, je Richard Hooker v znamenitih Zakonih krščanske skupnosti [Laws of Ecclesiastical Polity] enak pomislek uperil zoper svoje puritanske nasprotnike.^[1]Cf. knjiga III, razdelek viii. Hookerjeva ubrana misel, iz katere izvira vzdevek “premišljeni Hooker”, in razpršeni slog, ki mu služi kot nosilec te misli, delata njegove zapise izrazito neprimerne za povzemanje v obliki kratkih in jedrnatih navedkov. Vendar pa je iz omenjenega razdelka razvidno, da svojim nasprotnikom očita  omalovaževanje razuma in se v podporo svojemu stališču odločno sklicuje na “največjega med šolniki-teologi”, s čimer domnevam, da meri na sv. Tomaža Akvinskega.

Hookerjeva Krščanska skupnost je bila objavljena tik pred Sarpijevim Tridentinskim koncilom. To pomeni, da sta deli nastali popolnoma neodvisno drugo od drugega. Toda tako italijanski bogoslovci iz leta 1551 kot Hooker ob koncu stoletja pričajo o tem, da je bil to čas, v katerem je prišlo do razmaha antiracionalističnega miselnega nagiba, in v tem oziru lastno dobo zoperstavljajo času sholastike.

Takšna reakcija je bila nedvomno več kot nujen korektiv zoper nebrzdani srednjeveški racionalizem. A reakcije rado zdrknejo v skrajnosti. Zato moramo imeti v mislih, da je, čeprav je bila ena od posledic omenjene reakcije rojstvo sodobne znanosti, slednja ob tem podedovala tudi predsodke miselnosti, ki jo je porodila.

(Od leve proti desni: Alfred North Whitehead, Lawrence J. Henderson, Henry Osborn Taylor in William Morton Wheeler. Fotografija je nastala med vikendom filozofov leta 1932, dogodkom, ki sta ga med letoma 1924 do 1938 vsakoletno gostila Henry Osborn Taylor in Julia Isham Taylor. Slednja je tudi avtorica fotografije. Vir: Taylor, Julia Isham, “Photo of Whitehead, Lawrence J. Henderson, Henry Osborn Taylor, and William Morton Wheeler,” DOC079, Whitehead Research Library, accessed May 10, 2022, http://wrl.whiteheadresearch.org/items/show/1104.)

---

*naslovna slika: De Es Schwertberger, Periode 1: Die Suche (1960 – 1970), vir: dees.at