Maurice Merleau-Ponty (1908-1961) je študentom filozofije večinoma znan po svoji kritiki tradicionalnih empirističnih in intelektualističnih teorij zaznave v uvodu Fenomenologije zaznave (1945). Manj študentov pa je verjetno seznanjeno s tem, da se je Merleau-Ponty v poznih letih svojega filozofskega ustvarjanja začel pospešeno posvečati fenomenu jezika. Akademskemu zanemarjanju te plati Merleau-Pontyjevega opusa verjetno botruje dejstvo, da je francoska državna knjižnica (Bibliothèque nationale de France) šele v zadnjem desetletju izdala številna dela (večinoma transkribirana predavanja), v katerih Merleau-Ponty razpravlja o povezavah med jezikom in zaznavo. Z objavo teh del je Bibliothèque nationale de France raziskovalcem Merleau-Pontyjevega opusa tlakovala pot za študij integracije njegovih zgodnjih in zrelih del. Poprej so se učenjaki pri raziskovanju njegovih razmislekov o jeziku zanašali predvsem na dve zbirki esejev, Signes (1960) in La prose du monde (1969), deloma pa tudi na njegova transkribirana predavanja o otroški psihologiji in pedagogiki, ki so izšla v knjigi Psychologie et pédagogie de l’enfant (2010). A šele novejša dela nam odkrivajo Merleau-Pontyjev pogled na vprašanje odnosa med jezikom in zaznavo. Continue reading Od zaznave do jezika: Merleau-Pontyjev (skorajšnji) obrat k fenomenologiji jezika