Écris

Od zaznave do jezika: Merleau-Pontyjev (skorajšnji) obrat k fenomenologiji jezika

Maurice Merleau-Ponty (1908-1961) je študentom filozofije večinoma znan po svoji kritiki tradicionalnih empirističnih in intelektualističnih teorij zaznave v uvodu Fenomenologije zaznave (1945). Manj študentov pa je verjetno seznanjeno s tem, da se je Merleau-Ponty v poznih letih svojega filozofskega ustvarjanja začel pospešeno posvečati fenomenu jezika. Akademskemu zanemarjanju te plati Merleau-Pontyjevega opusa verjetno botruje dejstvo, da je francoska državna knjižnica (Bibliothèque nationale de France) šele v zadnjem desetletju izdala številna dela (večinoma transkribirana predavanja), v katerih Merleau-Ponty razpravlja o povezavah med jezikom in zaznavo. Z objavo teh del je Bibliothèque nationale de France raziskovalcem Merleau-Pontyjevega opusa tlakovala pot za študij integracije njegovih zgodnjih in zrelih del. Poprej so se učenjaki pri raziskovanju njegovih razmislekov o jeziku zanašali predvsem na dve zbirki esejev, Signes (1960) in La prose du monde (1969), deloma pa tudi na njegova transkribirana predavanja o otroški psihologiji in pedagogiki, ki so izšla v knjigi Psychologie et pédagogie de l’enfant (2010). A šele novejša dela nam odkrivajo Merleau-Pontyjev pogled na vprašanje odnosa med jezikom in zaznavo. Continue reading Od zaznave do jezika: Merleau-Pontyjev (skorajšnji) obrat k fenomenologiji jezika

Jaka Bombač |
Écris

O ortogonalnosti in diagonalnosti: kaj zasleduje inteligenca?

V tem prispevku bom predstavila dve nehumanistični možnosti obravnave vprašanja (umetne) inteligence oziroma se bo prispevek – kot nakazuje podnaslov – osredotočal na vprašanje: kaj zasleduje inteligenca? Odgovor na to vprašanje bom poskušala poiskati s pomočjo dveh sodobnih filozofov; prvi je akceleracionistični filozof Nick Land, drugi pa neoracionalistični filozof Reza Negarestani. Continue reading O ortogonalnosti in diagonalnosti: kaj zasleduje inteligenca?

Enea Kavčič |
Écris

The problem of “seeing” – Wittgenstein, Köhler, and visual perception

When reading parts of Philosophical Investigations and Remarks on the Philosophy of Psychology, one can observe that the problems concerning visual perception are given in the form of a dialogue between Wittgenstein and an unknown interlocutor. Upon further inspection it becomes evident that this interlocutor is Köhler, and we can recognise him by his ideas, or at least Wittgenstein’s own understanding and interpretation of some important gestalt psychology concepts. Such form of argumentation allows Wittgenstein not only to counter gestalt ideas without interruption, but it also gives him enough room to properly extrapolate the main objections and explain his own concepts which arise from them. Wittgenstein tries to break through the language barrier and reach the heart of the problem of gestalt and of visual perception as such. Continue reading The problem of “seeing” – Wittgenstein, Köhler, and visual perception

Erik Klinc |