Ko govorimo o islamski filozofiji, je ime iranskega filozofa Mullā Ṣadrā na slovenskem prostoru precej neznano: ponavadi se islamsko filozofijo povezuje z najbolj reprezentativnimi filozofi islamske zlate dobe, ko so se tudi začeli znameniti projekti prevajanja in komentiranja najpomembnejših grških tekstov iz področja znanosti, filozofije in medicine v arabščino. Islamska zlata doba je ponavadi opredeljena kod obdobje med 8 in 12 stoletjem, ki je obrodilo tudi najizrazitejše znanstvenike in filozofe, kot sta Al Farabi (Muhammad ibn Muhammad ibn Tarkhan ibn Uzalagh al-Farabioko; cca. 870 – 950 n.št) ustanovitelj arabske sholastike ter eden prvih filozofov, ki je Aristotelovo Logiko prenesel v islamski svet, zaradi česa je bil med srednjeveškimi muslimanskimi intelektualci znan tudi kot »drugi učitelj«, naslednik Aristotela, »prvega učitelja«; ter Ibn Sīnā (980 – 1037 n.št.) znan tudi po latinizirani inačici svojega imena, Avicena, polimat, vodilni filozof islamskega sveta ter neoplatonist, za katerega amerški strokovnjak za antično in srednjeveško filozofijo Peter Adamson pravi, da je »[…] njegov vpliv na takratno intelektualno dogajanje v neki točki presegel celo vpliv Aristotela«. Continue reading Metafizika in epistemologija Mullā Sadre