Metafizika in epistemologija Mullā Sadre

Ko govorimo o islamski filozofiji, je ime iranskega filozofa Mullā Ṣadrā na slovenskem prostoru precej neznano: ponavadi se islamsko filozofijo povezuje z najbolj reprezentativnimi filozofi islamske zlate dobe, ko so se tudi začeli znameniti projekti prevajanja in komentiranja najpomembnejših grških tekstov iz področja znanosti, filozofije in medicine v arabščino. Islamska zlata doba je ponavadi opredeljena kod obdobje med 8 in 12 stoletjem, ki je obrodilo tudi najizrazitejše znanstvenike in filozofe, kot sta Al Farabi (Muhammad ibn Muhammad ibn Tarkhan ibn Uzalagh al-Farabioko; cca. 870 – 950 n.št) ustanovitelj arabske sholastike ter eden prvih filozofov, ki je Aristotelovo Logiko prenesel v islamski svet, zaradi česa je bil med srednjeveškimi muslimanskimi intelektualci znan tudi kot »drugi učitelj«, naslednik Aristotela, »prvega učitelja«; ter Ibn Sīnā (980 – 1037 n.št.) znan tudi po latinizirani inačici svojega imena, Avicena, polimat, vodilni filozof islamskega sveta ter neoplatonist, za katerega amerški strokovnjak za antično in srednjeveško filozofijo Peter Adamson pravi, da je »[…] njegov vpliv na takratno intelektualno dogajanje v neki točki presegel celo vpliv Aristotela«. Continue reading Metafizika in epistemologija Mullā Sadre

Od zaznave do jezika: Merleau-Pontyjev (skorajšnji) obrat k fenomenologiji jezika

Maurice Merleau-Ponty (1908-1961) je študentom filozofije večinoma znan po svoji kritiki tradicionalnih empirističnih in intelektualističnih teorij zaznave v uvodu Fenomenologije zaznave (1945). Manj študentov pa je verjetno seznanjeno s tem, da se je Merleau-Ponty v poznih letih svojega filozofskega ustvarjanja začel pospešeno posvečati fenomenu jezika. Akademskemu zanemarjanju te plati Merleau-Pontyjevega opusa verjetno botruje dejstvo, da je francoska državna knjižnica (Bibliothèque nationale de France) šele v zadnjem desetletju izdala številna dela (večinoma transkribirana predavanja), v katerih Merleau-Ponty razpravlja o povezavah med jezikom in zaznavo. Z objavo teh del je Bibliothèque nationale de France raziskovalcem Merleau-Pontyjevega opusa tlakovala pot za študij integracije njegovih zgodnjih in zrelih del. Poprej so se učenjaki pri raziskovanju njegovih razmislekov o jeziku zanašali predvsem na dve zbirki esejev, Signes (1960) in La prose du monde (1969), deloma pa tudi na njegova transkribirana predavanja o otroški psihologiji in pedagogiki, ki so izšla v knjigi Psychologie et pédagogie de l’enfant (2010). A šele novejša dela nam odkrivajo Merleau-Pontyjev pogled na vprašanje odnosa med jezikom in zaznavo. Continue reading Od zaznave do jezika: Merleau-Pontyjev (skorajšnji) obrat k fenomenologiji jezika

O ortogonalnosti in diagonalnosti: kaj zasleduje inteligenca?

V tem prispevku bom predstavila dve nehumanistični možnosti obravnave vprašanja (umetne) inteligence oziroma se bo prispevek – kot nakazuje podnaslov – osredotočal na vprašanje: kaj zasleduje inteligenca? Odgovor na to vprašanje bom poskušala poiskati s pomočjo dveh sodobnih filozofov; prvi je akceleracionistični filozof Nick Land, drugi pa neoracionalistični filozof Reza Negarestani. Continue reading O ortogonalnosti in diagonalnosti: kaj zasleduje inteligenca?