1. poglavje: Izvor sodobne znanosti (1/2)
Delovni prevod dela prvega poglavja Znanosti in modernega sveta (Science and the Modern World), ki jo je Alfred North Whitehead objavil v letu 1925. Continue reading 1. poglavje: Izvor sodobne znanosti (1/2)
Category: Écris
Monthly articles on specific topics, authors, and works written by members of Metanoia.
Metafizika in epistemologija Mullā Sadre
Ko govorimo o islamski filozofiji, je ime iranskega filozofa Mullā Ṣadrā na slovenskem prostoru precej neznano: ponavadi se islamsko filozofijo povezuje z najbolj reprezentativnimi filozofi islamske zlate dobe, ko so se tudi začeli znameniti projekti prevajanja in komentiranja najpomembnejših grških tekstov iz področja znanosti, filozofije in medicine v arabščino. Islamska zlata doba je ponavadi opredeljena kod obdobje med 8 in 12 stoletjem, ki je obrodilo tudi najizrazitejše znanstvenike in filozofe, kot sta Al Farabi (Muhammad ibn Muhammad ibn Tarkhan ibn Uzalagh al-Farabioko; cca. 870 – 950 n.št) ustanovitelj arabske sholastike ter eden prvih filozofov, ki je Aristotelovo Logiko prenesel v islamski svet, zaradi česa je bil med srednjeveškimi muslimanskimi intelektualci znan tudi kot »drugi učitelj«, naslednik Aristotela, »prvega učitelja«; ter Ibn Sīnā (980 – 1037 n.št.) znan tudi po latinizirani inačici svojega imena, Avicena, polimat, vodilni filozof islamskega sveta ter neoplatonist, za katerega amerški strokovnjak za antično in srednjeveško filozofijo Peter Adamson pravi, da je »[…] njegov vpliv na takratno intelektualno dogajanje v neki točki presegel celo vpliv Aristotela«. Continue reading Metafizika in epistemologija Mullā Sadre
Od zaznave do jezika: Merleau-Pontyjev (skorajšnji) obrat k fenomenologiji jezika
Maurice Merleau-Ponty (1908-1961) je študentom filozofije večinoma znan po svoji kritiki tradicionalnih empirističnih in intelektualističnih teorij zaznave v uvodu Fenomenologije zaznave (1945). Manj študentov pa je verjetno seznanjeno s tem, da se je Merleau-Ponty v poznih letih svojega filozofskega ustvarjanja začel pospešeno posvečati fenomenu jezika. Akademskemu zanemarjanju te plati Merleau-Pontyjevega opusa verjetno botruje dejstvo, da je francoska državna knjižnica (Bibliothèque nationale de France) šele v zadnjem desetletju izdala številna dela (večinoma transkribirana predavanja), v katerih Merleau-Ponty razpravlja o povezavah med jezikom in zaznavo. Z objavo teh del je Bibliothèque nationale de France raziskovalcem Merleau-Pontyjevega opusa tlakovala pot za študij integracije njegovih zgodnjih in zrelih del. Poprej so se učenjaki pri raziskovanju njegovih razmislekov o jeziku zanašali predvsem na dve zbirki esejev, Signes (1960) in La prose du monde (1969), deloma pa tudi na njegova transkribirana predavanja o otroški psihologiji in pedagogiki, ki so izšla v knjigi Psychologie et pédagogie de l’enfant (2010). A šele novejša dela nam odkrivajo Merleau-Pontyjev pogled na vprašanje odnosa med jezikom in zaznavo. Continue reading Od zaznave do jezika: Merleau-Pontyjev (skorajšnji) obrat k fenomenologiji jezika
O ortogonalnosti in diagonalnosti: kaj zasleduje inteligenca?
V tem prispevku bom predstavila dve nehumanistični možnosti obravnave vprašanja (umetne) inteligence oziroma se bo prispevek – kot nakazuje podnaslov – osredotočal na vprašanje: kaj zasleduje inteligenca? Odgovor na to vprašanje bom poskušala poiskati s pomočjo dveh sodobnih filozofov; prvi je akceleracionistični filozof Nick Land, drugi pa neoracionalistični filozof Reza Negarestani. Continue reading O ortogonalnosti in diagonalnosti: kaj zasleduje inteligenca?
The problem of “seeing” – Wittgenstein, Köhler, and visual perception
When reading parts of Philosophical Investigations and Remarks on the Philosophy of Psychology, one can observe that the problems concerning visual perception are given in the form of a dialogue between Wittgenstein and an unknown interlocutor. Upon further inspection it becomes evident that this interlocutor is Köhler, and we can recognise him by his ideas, or at least Wittgenstein’s own understanding and interpretation of some important gestalt psychology concepts. Such form of argumentation allows Wittgenstein not only to counter gestalt ideas without interruption, but it also gives him enough room to properly extrapolate the main objections and explain his own concepts which arise from them. Wittgenstein tries to break through the language barrier and reach the heart of the problem of gestalt and of visual perception as such. Continue reading The problem of “seeing” – Wittgenstein, Köhler, and visual perception
Razvoj inteligentnega tehničnega predmeta: Umetna inteligenca skozi Simondonovo analizo tehnike
V prispevku skozi Simondonovo analizo tehničnih predmetov poskušam misliti in umestiti umetno inteligenco. Najprej si pogledam, kako Simondon razume tehnični predmet, njegovo genezo in razvoj. Začnem z idejo konkretizacije tehničnih predmetov, za katero je značilna stabilnost. Temu sledi analiza razvoja tehničnega predmeta iz abstraktnega v bolj konkretno stanje, kjer tehnični predmet ustvari poseben asociativni milje, v katerem se naposled individualizira. Prvi del zaključim z analizo treh stopenj tehničnih predmetov: na ravni elementov, posameznikov in ansamblov; ter njihovo povezanostjo. Od tukaj preidem na analizo umetne inteligence, ki jo najprej predstavim skozi teorijo komputabilnosti. Ponovno vključim Simondona in poskušam nakazati posebno konkretizacijo umetne inteligence, kot stabilno procesiranje algoritemskih funkcij, ob čemer problematiziran izvorno zaprto strukturo umetne inteligence in njeno predpostavko avtomatizacije. Nadaljujem z orisom specifičnega asociativnega miljeja umetne inteligence, ki poleg adaptacije na okolje vsebuje tudi adaptacijo ali vključevanje umetne inteligence v razširjene računalniške in omrežne sisteme. Na koncu poskušam nakazati še, kako se umetna inteligenca vpenja v širše tehnične posameznike in ansamble. Continue reading Razvoj inteligentnega tehničnega predmeta: Umetna inteligenca skozi Simondonovo analizo tehnike
O primarnosti zavesti
Članek Michela Bitbola je za Écris prevedel Adnan Sivić. Continue reading O primarnosti zavesti
An exploration of Gelassenheit through Meister Eckhart and Martin Heidegger
This text centres around the term “Gelassenheit”, presenting 1) how Meister Eckhart, its progenitor, understood the term; 2) how it was adopted and adapted by Martin Heidegger; and 3) how it ties into the act of being released or letting go – specifically focusing on how releasement is understood in Heidegger’s texts and how we can cultivate it. Due to the inseparable nature of the act of being released and the state of Gelassenheit, these directions resist being disentangled, flowing throughout the text as if in a dance. Continue reading An exploration of Gelassenheit through Meister Eckhart and Martin Heidegger
Neobjektivna znanost? Fenomenološka kritika objektivne misli
V prispevku obravnavam fenomenološko kritiko klasične (objektivne) znanosti. Prispevek sestoji iz šestih razdelkov. Po kratkem pretresu vprašanja o (ne)relevantnosti in motivih fenomenološke kritike znanosti (prvi razdelek) se lotim njenega orisa v delih Edmunda Husserla (drugi razdelek) in Merleau-Pontyja (tretji razdelek), pri čemer se posebej osredotočim na naravo in vlogo t. i. »objektivne misli«, metafizično »podstat« klasične znanosti. V četrtem in petem razdelku se nato lotim razmisleka o naravi in dinamiki neobjektivne misli, ki mi služi kot osnova za zaključno refleksijo o (ne)možnosti neobjektivne znanosti (šesti razdelek). Namen prispevka je reaktualizirati fenomenološko kritiko klasične (objektivne) znanosti ter spodbuditi k nadaljnjim razmislekom in razgovorom o njenih filozofskih temeljih. Continue reading Neobjektivna znanost? Fenomenološka kritika objektivne misli
Minorna znanost in materialistična metafizika Gillesa Deleuza
Gilles Deleuze ni nikoli bil preveč zaskrbljen z vprašanji preseganja metafizike ali smrti filozofije. Verjetno tudi zaradi tega, ker je njegova misel operirala na ravni onstran razločevanja med metafiziko in (pozitivistično) znanostjo, ki naj bi se ukvarjala s stvarmi, kakršne v resnici so, končno puščajoč za sabo metafiziko in njene neskončne mahinacije teologom in ostalim umetnikom, ki imajo čas za ukvarjanje s skritimi tankočutnostmi človeške duše. Prav tako ga ni zanimalo, da bi iz filozofije naredil strogo znanost ali da bi, po vzoru na širokosrčne geste znanstvenih teoretikov Dunajskega kroga, povzdignil filozofijo v refleksijsko zmožnost. Po Deleuzu je namreč treba najprej jasno povedati, kaj filozofija ni: ni kontemplacija, ni refleksija, ni komunikacija. Predvsem pa ni refleksija. Continue reading Minorna znanost in materialistična metafizika Gillesa Deleuza